Hapax Legomena

Te dni sem odkril nekaj majhnih novosti, ki bodo v veselje vsem, ki radi brskajo po starih publikacijah in arhivih časopisov ter revij.

1. Google News Archive Search

Članek iz druge svetovne vojne

Gre za iskalnik, ki nadgrajuje Google News in omogoča iskanje po vsebinah starih časopisov. Preprosto vpišete ključne besede in nato s pomočjo časovnice izberete obdobje, iz katerega želite zadetke. Vsi časopisi seveda niso na voljo – arhivi New York Timesa so, recimo, na voljo le plačnikom. Kljub temu pa je dovolj brezplačnih, da uporabnik ne ostane ravno praznih rok. Še boljša novica je, da je večina časopisov iz starejših obdobij in so torej skenirani, kar ti da občutek, kakšni so bili časopisi videti takrat. Pri tem lahko odkriješ take zabavne odlomke, kot je ta na levi, ki prihaja iz Sydney Morning Heralda iz časa druge svetovne vojne.

2. Arhivi Popular Science

Popular Science je ameriška poljudnoznanstvena mesečna revija, ki je začela izhajati leta 1872 in sedaj so vsi arhivi v celoti na voljo na spletu. Po njih lahko iščete ali pa jih pregledujete po številkah. Ponovno je vključeno vse – skenirane revije, možnost iskanja po besedilu, oglasi in naslovnice.

Pobijmo japonske hrošče

3. Spin Magazine za ljubitelje glasbe

Za podoben korak kot Popular Science se je odločil tudi Spin Magazine in v digitalno obliko spravil svoje izvode od leta 1985 do konca leta 2009. Za razliko od Popular Science nisem uspel najti učinkovitega načina, s katerim bi lahko iskal samo po izvodih te revije.

4. Herbarij iz naše digitalne knjižnice

Vsake toliko časa pregledam tudi novosti iz naše digitalne knjižnice Dlib in pred kratkim so dodali čudovit primerek herbarija iz zbirke barona Žige Zoisa. Izobilja barvnih slik in čudovit sken lepo pokažejo, kako si tudi pri nas prizadevajo ohraniti kulturno dediščino.

Hapax Legomena ne bo ostal v preteklosti. Vsi naši arhivi so na voljo preko iskalnega polja desno zgoraj. Da ne bi zamudili prihodnjih izdaj, ki bodo že čez nekaj dni arhivske, vam priporočamo, da spremljate vir RSS ali pa mi sledite na Twittru.

Povezani zapisi

Literarna potovanja v Google Earth

Google Books prekletstvo ali blagoslov?

Ognjena lisica

Prejšnji teden sem se odločil za korak, za katerega si še pred kakšnim letom nisem mislil, da bi bil mogoč – za privzeti brskalnik sem nastavil Google Chrome. S tem se je končala moja dolgoletna romanca s Firefoxom, ki se je začela, verjeli ali ne, pri različici 0.3, leta 2002, ko se je imenoval še Phoenix in je bil samo stranski projekt Mozille. Ideja lahkotnega brskalnika brez navlake, ki jo je takrat še vključeval brskalnik Mozilla v obliki odjemalca za elektronsko pošto in drugih dodatkov, mi je bila tako blizu, da se nisem več oziral nazaj.

Sedaj, 7 let in pol kasneje, sem prejšnji teden za privzeti brskalnik nastavil Google Chrome. Glavni razlog je ponovno hitrost in zamisel brskalnika, ki ne vključuje nikakršne dodatne navlake in oblik “pomoči”, ki mi poskušajo olajšati izkušnjo brskanja. Nekaj glavnih razlogov, zakaj je Google Chrome preprosto boljši, sledi spodaj. Seveda pa vse drugo preprosto samo predstavlja dodatek osnovni značilnosti Chromea – hitrost. Brskalnik je hiter, ne glede na to, kaj počneš in koliko zavihkov imaš odprtih.

1. Minimalistični vmesnik

Google Chrome odpravi z večino gumbov in drugih elementov vmesnika. Ni več gumba za domov, ki sem ga v življenju uporabil mogoče dvakrat. Samo eno polje za iskanje in vpisovanje naslovov. Ni več gumba za prekinitev nalaganja strani in menijske vrstice. Vse to pomeni, da se vmesnik v celoti umakne uporabniku, razen tam, kjer ga potrebuješ.

2. Polje za iskanje in vpis naslovov

Najmočnejša točka brskalnika Google Chrome je vsekakor iskalno polje. V enem oknu imaš na voljo vse – iskanje po spletu, iskanje po zgodovini obiskanih strani, predloge že obiskanih strani ter predloge iskanja. Potem so tu inteligentni predlogi – če vpišete ime, kot je Lyndon Johnson Google Chrome omogoča neposreden klik na stran v Wikipediji, ki govori o tem predsedniku. Enako lahko z vpisom naslova filma skočite neposredno na stran IMDB.

Dodaten sladkorček je možnost uporabe iskalnega polja za iskanje po drugih iskalnikih. Če želite iskati po drugih straneh in iskalnikih, preprosto vpišete njihov naslov, stisnete TAB in že lahko iščete po njih. Izredno koristno.

Čarobna vrstica

3. Izredna zanesljivost

Google Chrome se ponaša z izredno napredno arhitekturo, v kateri je vsak jeziček ločen proces, kar pomeni, da sesutje enega jezička s seboj ne odnese celega brskalnika, ampak samo ta zavihek. Izredno prijazno, če med pisanjem zapisa na blog odprete stran, ki podre brskalnik.

Mimogrede, Google Chrome vključuje lastnega upravitelja opravil, s katerim lahko pregledujete posamezne zavihke in njihovo porabo računalniških virov, lahko pa posamezne procese tudi zapirate.

4. Brskalnik ne prekine uporabnikovega dela

Firefox ima resno težavo, da moraš pri namestitvi dodatkov in razširitev vedno ponovno zagnati brskalnik. Google Chrome tega ne potrebuje. Prav tako prenosov ne odpira v ločenem oknu, temveč so na voljo v osnovnem oknu za hiter dostop.

5. Dodatne malenkosti

Všeč mi je koncept novega zavihka, v katerem imaš bližnjice do pogosto obiskanih strani. Prav tako je simpatična možnost Pin tab, s katero pomanjšaš določene strani, ki jih imaš stalno odprte, da ne odžirajo dragocenega prostora med zavihki.

Moja zvestoba Firefoxu se je tako končala preprosto zaradi tega, ker je Google Chrome v brskalnike pripeljal nekaj novosti, ki so meni kot pisane na kožo. Pomembno vlogo pri odločitvi pa je igrala seveda tudi hitrost. Firefox se mi je včasih zdel hiter in odziven, danes pa se mi v primerjavi s Chromom zdi počasen kot le kaj. Mimogrede – opažam, da tudi bralci mojega bloga čedalje bolj pogosto prehajajo na Chrome. V preteklem mesecu je Firefox zabeležil 57-odstotni tržni delež. Uporabnikov Internet Explorerja je 18,78 odstotka, Chrome pa je na tretjem mestu s 16,5-odstotnim deležem.

Blog Hapax Legomena sicer priporoča Google Chrome, vendar to ne pomeni, da ne deluje v drugih brskalnikih. V kateremkoli brskalniku se lahko naročiš na vir RSS ali pa mi slediš na Twittru.

Facebook raste kot vir novic

Ravno te dni je Twitter objavil impresiven podatek, da je dnevno preko storitve poslanih 50 milijonov tvitov. Teh 50 milijonov sporočil dopolnjuje na milijone posodobitev stanj na Facebooku, o pomenu tega pa veliko pove, da je Facebook postal četrti najpomembnejši vir za spletne novičarske strani. Facebook namreč ustvari kar 3,5 odstotka vsega prometa na novičarske strani, Google News pa ga po drugi strani ustvari le 1,4 odstotka. Facebook je prav tako odgovoren za 44 odstotkov vseh povezav in drugih vsebin, ki se delijo po družabnih omrežjih.

Iz teh podatkov postaja jasno, da družabna omrežja niso več le igrače. Za še en dokaz se lahko ponovno obrnemo h Googlu, ki je med rezultate dodal tudi rezultate v realnem času, kjer se prikazujejo zadetki ključne besede na Twitterju. To pomeni, da imajo uporabniki kar naenkrat dostop tako do statičnih spletnih strani kot tudi do pogovora, ki v tem trenutku teče o ključni besedi.

Submission

Vključitev rezultatov, ki vključujejo pogovore o ključni besedi v realnem času, se mi zdi izredno subverzivna poteza. Na več mestih se je že pokazalo, da lahko vključitev nefiltriranih pogovorov s Twittra zelo negativno vpliva na blagovne znamke. Še posebej močno to vpliva na optimizacijo za iskalnike – podjetje lahko naredi vse, kar je prav, da se uvrsti na vrh rezultatov, obenem pa na Twittru teče debata o slabi kakovosti storitev ali izdelka. Katastrofa.

To seveda ne pomeni, da optimizacija za iskalnike ni več pomembna. Toda prisotnosti na spletu se pridruži nova komponenta, ki je ni mogoče nadzorovati do mere, kot to omogoča optimizacija. In v kombinaciji z zgornjimi podatki, ki pričajo, kako pomemben vir spletnega prometa postajajo družabna omrežja, postaja jasno, da tega dejavnika ni več mogoče ignorirati. Ob tem seveda ne mislim, da morajo vsa podjetja ali ponudniki vsebin postati najbolj vroča tema na Twittru, vendar morajo preprosto spremljati in nadzorovati sporočila, ki o njih krožijo, ter se na njih odzivati.

Vsebina bo kralj

Vsi grafi kažejo gor, gor, gor

Pomembno vlogo pri udejstvovanju v družabnih medijih bo igrala vsebina. Resnično uspešna bodo namreč tista podjetja in tisti založniki, ki bodo sposobni zagotoviti zabavne, privlačne in izobraževalne vsebine. Manj pomembna (čeprav še vedno) bo torej pripravljenost za iskalnike, pomembnejša pa bo povezava s ciljnim občinstvom. Veliko o tem pove zapis, ki sem ga objavil pred kratkim, kjer je raziskava jasno pokazala, da uporabniki po pošti največkrat pošiljajo poglobljene zapise, ki jih navdušijo in povejo privlačno zgodbo. Bistveno manj učinkoviti so bili članki z “vročimi” ključnimi besedami.

Viri prometa na spletu se torej spreminjajo. Družabna komponenta izredno hitro prevzema pomemben delež in bo čedalje bolj pogosto dopolnjevala iskalniške in oglaševalske strategije. To seveda ne pomeni, da se bo stari sistem spremenil čez noč. Ravno obratno – vsako podjetje, medij in ponudnik vsebin bo moral odkriti najboljšo mešanico zase. Za nekatere bo optimizacija za iskalnike predstavljala večji del, spet za druge pa bo glavni vir prometa družabni promet. Toda pri strategiji spleta bo potrebno upoštevati vse dejavnike, ne le enega.

Na Hapax Legomeni je vedno kaj novega in zanimivega. Naroči se na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

5 razlogov, zakaj mi je Google Buzz všeč

Kakšne članke ljudje pošiljajo po pošti

Facebook, Twitter in vprašanja zasebnosti

Ob prehodu na novo platformo (torej Wordpress) je bil prvi korak preverjanje zmožnosti in določenih funkcionalnosti. Zanimale so me predvsem stvari, kot so uvažanje zapisov z Bloggerja, možnosti nameščanja tem, preverjanje prenosa komentarjev ter drugo. Za preizkušanje takih možnosti pa potrebuješ delujočo namestitev strežnika. Ker pa seveda nisem nameraval zakupiti prostora na strežniku, preden bi preizkusil te možnosti, sem začel iskati način, da bi strežnik namestil lokalno.

Ena od možnosti je seveda XAMPP, paket, ki vsebuje vse, kar potrebuješ (torej spletni strežnik Apache, podatkovni strežnik MySQL ter podporo za jezike PHP in Perl). Na podlagi tega lahko nato namestiš lokalno namestitev Wordpressa. Toda že s tem je nekaj dela – nenazadnje moraš še vedno ustvariti podatkovno zbirko, urejati nastavitveno datoteko Wordpressa in podobno. Sicer moraš to narediti tudi kasneje, ko ga nameščaš na resen strežnik, vendar je za neučakane ljudi, kot sem sam, že to preveč.

Vse v enem paketu

Ni videti privlačno, se pa zadaj skriva cel strežnik Wordpress

Ob iskanju sem naletel na zanimivo rešitev – TurnKey Linux. Gre za tako imenovane virtualne naprave, ki so vnaprej pripravljene z namestitvami različnih razširjenih rešitev, kot so Wordpress, Joomla in Drupal. S spleta si preprosto prenesete sliko operacijskega sistema, namestite enega od programov za poganjanje virtualnih naprav (priporočam Oraclov VirtualBox, ki je brezplačen in preprost za uporabo), odprete sliko in na vašem računalniku deluje namestitev strežnika. Vse je pripravljeno vnaprej in v manj kot minuti po zagonu virtualne naprave lahko že brskate po svojem Wordpressu.

Nameščeno je vse – operacijski sistem Ubuntu, Apache, MySQL, FTP, Webmin, Web Shell in PHPMyAdmin ter seveda Wordpress. Vse spremembe, ki jih naredite se shranjujejo in so vam ob ponovnem zagonu na voljo. Torej lahko po mili volji nadgrajujete Wordpress in vtičnike ali spreminjate teme. Celotno zadevo lahko celo izvozite v Amazonov elastični oblak EC2.

Na voljo je cel kup naprav: poleg omenjenih zgoraj so še strežnik LAMP, datotečni strežnik, strežnik Torrent, Moodle, MySQL, Twiki, DocuWiki, Tomcat in drugi. Domnevam, da bi ljudje z nekoliko resnejšimi potrebami prav tako lahko uporabili rešitve TurnKey, ki sežejo bistveno preko mojega igranja.

Hapax Legomena je blog o tehnologiji in njenem vplivu na družbo in kulturo ter poslovanje. Ne zamudite novih zapisov in sledite blogu preko vira RSS ali pa mi sledite na Twittru.

Povezani zapisi

O prehodu z Bloggerja na Wordpress

Za Google Earth lahko človek najde izjemne dodatke in podatkovne plasti, toda že dolgo me ni nobena navdušila tako kot Google LitTrips. Gre za dodatno plast, ki vključuje “potovanja” skozi knjige. Vsako potovanje prikazuje ključne lokacije v knjigi in jih opremlja z odlomki iz knjig, slikami ter drugimi informacijami.

Kabul skozi oči bralca

Na voljo je kar nekaj knjig, med katerimi so mi najbolj v oči padle Macbeth, Steinbeckovi Sadovi jeze ter Tek za zmajem Khaleda Hosseinija. Na sliki lahko vidite izobilje informacij, ki so na voljo bralcu. Privzeto so seveda prikazani satelitski posnetki mesta ter tridimenzionalni model zloglasnega stadiona Ghazi, kjer so pod Talibani med polčasi nogometnih tekem s kamenjanjem kaznovali ljudi. V oblačku, povezanem z lokacijo, je prikazana stran v knjigi, kjer je lokacija omenjena, ter pomembni odlomki iz besedila.

Poleg tega so v oblačku na voljo tudi vprašanja, saj je stvar namenjena študentom. Na koncu so še povezave na zgodovino kaznovanja s kamenjanjem ter razširjene informacije o smrtni kazni.

Ko naložite datoteko kml, se vam med lokacijami prikažejo vsa poglavja in preprosto lahko skačete od lokacije na lokacijo ter svojo izkušnjo branja knjige še obogatite z vizualnim pogledom na kraje, kjer se odvija dogajanje. Do informacij pridete s klikom na posamezne oznake lokacij.

Oglejte si celoten seznam knjig, vključenih v LitTrips in uživajte. Poleg zgoraj naštetih se mi zdi zanimiva še Odiseja ter The Road Cormacka McCarthyja.

Hapax Legomena je blog o tehnologiji in njenem vplivu na družbo in kulturo ter poslovanje. Ne zamudite novih zapisov in sledite blogu preko vira RSS ali pa mi sledite na Twittru.

Povezani zapisi

V Google Earth na voljo prve slike, posnete s satelitom GeoEye-1

Google Earth pridobil oceane

Antični Rim v 3D v Google Earth

Google Buzz je družabna tehnologija

Prejšnji teden je luč dneva končno posijala na Googlov odgovor na vprašanja o družabni strategiji podjetja. Odgovor nosi ime Google Buzz in velikan iz Mountain Viewa ni bil sramežljiv – zadeva se je samodejno vklopila vsem uporabnikom Gmaila ter brez vprašanj posvojila prijatelje v novo družabno omrežje. Sledilo je razburjenje uporabnikov, predvsem glede vprašanj zasebnosti, ki so bile posledica nekaterih nerodnih odločitev storitve. Google se je na vprašanja in kritike odzval bliskovito – praktično takoj so najavili določene spremembe, konec tega tedna pa so obljubili še več možnosti za nadzor storitve.

Preden se lotim preostanka zapisa bi dodal samo to, da osebno z Google Buzzom v tej obliki nisem v celoti zadovoljen. Manjka mi predvsem podrobnejši nadzor nad objavami in družabnim krogom, po drugi strani pa razumem Googlovo odločitev za “trdo” uvedbo novosti, saj je uporabnost družabnega omrežja (kar Buzz sicer ni, več o tem kasneje) v celoti odvisna od števila uporabnikov. Prav tako so se nekaj naučili od sprememb zasebnosti, ki jih je pred kratkim nič manj brezobzirno uvedel Facebook.

Sedaj pa razlogi.

1. Google Buzz potrjuje, da sem imel prav.

Sledite Twittru

Pred časom sem zapisal, da menim, da je Twitter primernejši za družabno platformo, saj je bolj odprt od Facebooka in njegova uporaba ni vezana neposredno na njihovo spletno stran. Google Buzz zelo lepo integrira Twitter v posodobitve, ki jih združuje v vašem omrežju. Poleg Twittra je zaenkrat od zunanjih storitev vključen samo Flickr, vendar to ne pomeni, da ne bo kmalu vključenih še več storitev. Dejstvo pa je, da Facebooka vsaj nekaj časa ne bomo videli v Buzzu.

2. Google Buzz življenjski tok (lifestreaming) prinaša v splošno uporabo.

Prej sem zapisal, da Google Buzz ni družabno omrežje – gre za neke vrste agregator, ki združuje posodobitve iz različnih storitev. V tem je pravzaprav bolj podoben FriendFeedu, ki ga je pred časom kupil Facebook. Če slučajno storitev za združevanje življenjskih tokov ne poznate – gre za spletne strani, ki na enem mestu združujejo informacije iz različnih storitev in družabnih omrežij. Kakšna je zadeva v praksi, lahko vidite na moji strani na FriendFeedu.

Tak pristop je za Google ugodnejši – namesto izgradnje družabnega omrežja preprosto vzpostavijo nekakšno “meta” družabno omrežje, ki posodobitve vleče iz različnih virov. Zadeva je koristna tudi za uporabnike, saj lahko sodelujejo v različnih, specializiranih družabnih omrežjih, kot so Flickr, Twitter, LibraryThing ali kaj drugega. Facebook po drugi strani vztraja, da vsebine ostajajo pri njih, kar omeji možnosti uporabnikov. Seveda obstajajo načini integracije, vendar nekako ne sodijo organsko v Facebookovo arhitekturo.

3. Google je kot platformo za Google Buzz izbral Gmail.

To je bila, kljub pomislekom o zasebnosti (ki jih delim tudi sam), najboljša poteza. Elektronska pošta je pravzaprav najbolj naravno mesto za družabno omrežje. Možnosti so številne – morda Google Buzz pomeni konec verižnih pisem, po drugi strani pa tudi najbolj tehnološko nepismenim uporabnikom omogoča, da preprosto posodobijo svoje stanje s kakšnim obvestilom. Poleg tega naslov elektronske pošte že danes predstavlja pomemben osebni identifikator, ki ga imamo vsi. S tem gradi na že vzpostavljeni platformi in razumevanju spleta, kar je pomembna prednost.

Facebook se tega močno zaveda. Ni naključje, da so ravno te dni najavili, da bodo razvili svoj sistem elektronske pošte. Toda Facebookova zasnova je preprosto taka, da morajo vedno znova izumljati splet – sistem za gostovanje slik, sistem za elektronsko pošto, … Njihov osnovni cilj je pač, da uporabniki sedijo na njihovi strani, saj so v celoti odvisni od števila naloženih strani in prikazanih oglasov.

Vir: Flickr, uporabnik: ruSSeLL hiGGs

4. Google Buzz je dober za odprtost spleta.

S poudarkom na življenjskem toku in povezovanjem različnih storitev je Google odlično vsilil koncept odprtosti, saj “podeduje” nastavitve izvirne storitve. Posodobitve na Twittru so vedno javne, kot tudi praviloma fotografije na Flickru. To pomeni, da ni potrebno ustvarjati ločenih računov za ogled, kot je to pogosto potrebno na Facebooku. Moje osebno mnenje je, da bo Google Buzz močno pritisnil na Facebook, kar se tiče njegove odprtosti.

5. Google Buzz je dober za slovenščino.

Namesto, da bi se ubadali s tem, ali čivkamo, ščebetamo ali kvakamo, imamo že pripravljenih par izrazov. Recimo: “Kaj me buzeriraš?”. Ljudje, ki bodo objavljali neumnosti, bodo buzakljuni. Navdušenje lahko izrazimo z: “Buzaraca, kakšen kul Buzz!” Mimogrede, preden kdo skoči – zavedam se, da se “buzerirati”  ne nahaja v SSKJ-ju.

To so torej glavni razlogi, ki me pri Googlovem Buzzu navdušujejo. Seveda pa je pomanjkljivosti še kar precej. Kot sem že omenil, manjka možnost podrobnega nadzora nad objavljanjem in posredovanjem. Prav tako manjkajo skupine in seznami uporabnikov, kjer bi lahko določal različne stopnje zasebnosti. In seveda manjka njegova prisotnost v drugih orodjih za elektronsko pošto, kot so razni odjemalci (Windows Live Mail, Mozilla Thunderbird, …). Ne dvomim pa, da je pred nami zanimivo leto, kar se tiče družabnega spleta – spopad se je očitno šele dobro začel.

Vam je zapis všeč? Sledite blogu preko vira RSS ali pa mi sledite na Twittru.

Povezani zapisi

Facebook, Twitter in vprašanja zasebnosti

Twitter za začetnike

Zakaj bo Twitter premagal Facebook

Elektronska pošta ostaja pomemben dejavnik družabnih omrežij

Te dni je New York Times objavil zanimive rezultate raziskave, ki so jo šest mesecev izvajali na svoji spletni strani. Analizirali so uporabo gumba “Pošlji članek po elektronski pošti” in ugotovili, da največkrat poslani članki niso članki o seksu ali tisti, ki vsebujejo največ vročih ključnih besed (recimo, psi določene pasme), temveč pozitivni daljši članki, ki ljudem dajo misliti. Rezultati so še zanimivejši, ker so raziskovalci dali skoraj polovico od 7500 spremljanih člankov oceniti neodvisnim bralcem, s čimer so poskušali odkriti vzroke za njihovo viralnost. Pri tem so ugotovili, da se bralci najbolje odzivajo na članke, ki v njih zbudijo občutek čudenja in spoštovanja.

Še posebej uspešni so bili članki o znanosti (veliko presenečenje), med razlogi, zakaj jih ljudje pošiljajo, pa so raziskovalci našteli koristoljubje, ko prijateljem pošlješ nekaj koristnega, upajoč, da bodo nekoč tebi poslali nekaj podobno koristnega. Pomemben razlog je tudi bahanje s tem, kako dobro informirani smo in kakšne zahtevne članke beremo.

Lekcija

Članek je posebej pritegnil mojo pozornost, ker na nek način potrjuje moje prepričanje, da splet ne pomeni nujno upada v kakovosti vsebin. V spletnih debatah o medijih in njihovi prihodnosti namreč slej ko prej naletiš na argument, da splet pomeni neizogibno “dirko do dna”. Osebno se s tem nisem nikdar strinjal, čeprav je dejstvo, da so na spletu zacveteli predvsem portali s plehkimi in banalnimi vsebinami, kot je 24ur, kar pa je bolj posledica številnih napak “tradicionalnih” medijev, ki so prepozno (ali sploh ne) prepoznali prednosti spleta.

Ugotovitve raziskave mi namreč dajejo vedeti, da se ljudje pozitivno odzivajo na vsebine višje kakovosti. Ob tem imajo te vsebine dolgoročno višjo vrednost – bralci si jih priporočajo med seboj, kar osebno avtoriteto in verodostojnost posameznikov v njihovem krogu prijateljev prenese na medij. Poleg tega gre pogosto pri takem pošiljanju tudi za shranjevanje člankov za kasnejšo referenco, kar pomeni, da bralci o članku razmišljajo tudi kasneje. Škoda je, da raziskava ni spremljala tudi pošiljanja člankov po Twitterju, Facebooku in preko blogov, ampak vsega pač ne moremo imeti.

Osebno menim, da bi lahko številni mediji upoštevali lekcijo iz te raziskave. Dolgoročne skupnosti okoli svoje vsebine preprosto ni mogoče oblikovati preko površnih in bombastičnih novic. Gre namreč za področje, kjer se tekmuje na času in ceni, kjer se vedno najde nekdo, ki je hitrejši in cenejši, kar dejansko sproža dirko v samouničenje. Po drugi strani pa z naložbami v vsebine, ki bralce pritegnejo na čustveni ravni, lahko medij poveča svoj vpliv in oblikuje trdno skupnost, na podlagi katere je mogoče zgraditi tudi poslovni uspeh.

Če vam je bil članek všeč, zakaj se ne bi naročili na vir RSS ali pa ga spremljali preko mojega profila na Twittru? Ravno te dni sem dodal tudi možnost pošiljanja po elektronski pošti ali pa objave na družabnih omrežjih. Zakaj je ne bi v duhu tega članka izkoristili?

Povezani zapisi

Farme vsebin

Enoten poslovni model za medije ne obstaja

Da malo pretrgam monotonijo dolgih in poglobljenih zapisov, sledijo tri kratke, a zabavne zadevice, s katerimi sem se igral zadnje čase.

My Mouse Path

Ta mala javanska aplikacija ne dela nič drugega, kot da na prazno belo površino riše poteze, ki jih čez dan med delom naredite z miško. Prenesite si datoteko .jar in jo zaženite, nato pa jo pustite, da deluje v ozadju. Rezultat je fantastičen.

Kakšno pot čez dan naredi miška na mojem računalniku

Ko premaknete miško naredi črto in ko nekaj časa ne naredite nič, se ustvari črn krog.

Hackey

Hackey je še bolj preprost, je pa zanimiv samo za uporabnike storitve last.fm. V okence vpišete svoje uporabniško ime in storitev vam sporoči v kateri lestvici je napisanih največ vaših skladb. Pri meni zmagajo komadi v C-durovski lestvici.

C-durovska lestvica prepričljivo vodi

Twitter Reactions

Twitter Reactions je dodatek za brskalnik Chrome in je enako preprost kot zgoraj omenjeni zadevi. Ob obisku strani preprosto stisnete gumb v orodni vrstici in pokaže vam, kdo je omenil določeno stran na Twitterju.

Twitter Mentions v akciji na mojem blogu

Vam je zapis všeč? Sledite blogu preko vira RSS ali pa mi sledite na Twittru.

Povezani zapisi

Facebook, Twitter in vprašanja zasebnosti

Feedly je zanimiv dodatek za branje virov RSS

Za e-knjigami je uspešno leto. Izredni uspeh Amazonovega Kindla in prihod več novih bralnikov, med katere lahko poleg Sonyjevih bralnikov ter Nooka štejemo tudi iPada, kažejo na to, da je pred e-knjigami svetla prihodnost. Toda vse ni tako rožnato, saj so dogodki v zadnjih nekaj tednih pokazali, da ni vse tako lepo, kot bi si želeli.

Spor med založniki in Amazonom

Vir: Flickr, uporabnik: FriskoDude

Najpomembnejša novica je nedvomno oster spor med Amazonom in založnikom MacMillan, zaradi katerega je spletna trgovina za cel teden odstranila možnost nakupa naslovov tega založnika. Spor se je razvil predvsem okoli tega, po kakšnem principu naj bi tekla prodaja e-knjig. Apple se je namreč za predstavitev iPada z založniki dogovoril za ti. “agencijski” model, v katerem založnik postavlja ceno, pri čemer prodajalec pobere 30 odstotkov končne cene knjige. Amazon danes z založniki posluje po maloprodajnem modelu, kjer od založnika kupijo knjige po “veleprodajni” ceni in nato sami določajo ceno.

Za Amazon je načeloma ta prehod s poslovnega vidika bolj ugoden. Podjetje je namreč želelo zagotoviti, da bodo e-knjige na voljo po ceni 9,99 USD, kar pomeni, da so pri določenih knjigah celo ustvarjali izgubo. Založnikom to seveda ni všeč, kajti dostopnost po tej ceni po njihovem “razvrednoti” knjige in prizadene prodajalce trdo vezanih knjig, ki za založnike ustvarjajo največje dobičke. Amazon si je po drugi strani s temi cenami prizadeval ustvariti uspešen in cvetoč trg e-knjig po predvidljivih cenah.

Kratkoročno ta korak pomeni višje cene. Založniki so že napovedali, da se bodo nove knjige prodajale med 12,99 USD in 14,99 USD. Prav tako lahko še vedno pričakujemo, da bodo založniki poskusili izvajati “postopno” izdajanje e-knjig, kar pomeni, da bodo elektronske različice na voljo nekaj mesecev za fizično obliko v trdi vezavi.

iPad je krivec

Seveda je glavni razlog za ta spor ravno iPad. Apple je namreč z založniki dosegel dogovor o agencijskem modelu, ki jih je spodbudil, da so enak model vsilili tudi Amazonu. Razumljivo je, da tak model Applu povsem ustreza – iPad ni bralnik, podjetju je po besedah direktorja Stevea Jobsa popolnoma vseeno za knjige, saj “ljudje ne berejo več”, kar pomeni, da je prodaja knjig popolnoma drugotnega pomena. Zaradi tega jim je seveda popolnoma vseeno, kakšna je cena knjig.

Applov iPad

Kar je resnično žalostno je, da je vstop novega konkurenta na trg povzročil dvig cen. Na normalnem trgu bi namreč povečana konkurenca pomenila znižanje cen in ne dviga. Iz tega je očitno, da so založniki popolnoma zaslepljeni – menijo namreč, da bo iPad kot bralnik predstavljal tako močno konkurenco drugim bralnikom, da lahko pričnejo z izsiljevanjem, ki smo mu priča te dni.

Prepričan sem namreč (kot sem poudaril že v zapisu o iPadu in Kindlu), da Applova tablica ne bo vplivala na trg e-bralnikov, kot si to želijo založniki. Na napravi bodo knjige ostala postranska zadeva, kar je za napravo, ki nudi glasbo, video, splet in milijon drugih stvari logično. Knjige bodo morale tekmovati s toliko drugimi vsebinami, da preprosto ni mogoče pričakovati niti približno toliko prodaje kot na e-bralnikih, kot so Kindle ali Nook. Poleg tega so resnični ljubitelji knjig tisti, ki kupijo največ knjig in se zlepa ne bodo odpovedali e-bralnikom. Po nedavni raziskavi je namreč 93 odstotkov lastnikov bralnikov zelo zadovoljnih ali zadovoljnih s svojimi napravami.

Založniki si trudijo škodovati e-knjigam

Vsa ta prizadevanja jasno kažejo, da založniki e-knjige razumejo kot veliko grožnjo svojim poslovnim modelom. Velika večina njihovih potez je usmerjena v škodo bralcem. Dvig cen, zamiki izdaj e-knjig, prepoved posojanja knjig med uporabniki ter prepovedovanje sintetiziranja branja za zaščito avdio knjig so stvari, s katerimi založniki znižujejo vrednost e-knjig in njihovo privlačnost.

Pričakujemo lahko tudi, da se bodo tem potezam pridružile še druge. Jasno je, da želijo založniki v celoti ohraniti svoj poslovni model, ne da bi jih pri tem skrbelo za njihove kupce. Pravzaprav v tem ni nič novega, saj smo praktično identične poizkuse videli že na drugih področjih, predvsem pri glasbi. Tudi tam so založbe besno ovirale dostop do digitalnih vsebin in proces se še ni zaključil, so pa vsaj do neke mere popustili željam uporabnikov.

Glavne pričakovane novosti e-bralnikov

E-bralniki in njihov razvoj se ne bodo ustavili. V letu 2010 lahko pričakujemo več novosti, ki bodo predstavljale tako odgovor na iPada kot tudi na neznosne zahteve založnikov. Nekaj izbranih trendov predstavljam spodaj.

1. Aplikacije na Kindlu. Kindle je najavil možnost razvoja aplikacij za svoje naprave, kar ima velik potencial. Na Kindlu lahko tako pričakujemo igre, orodja za obdelavo besedil in zapiskov in seveda naprednejše uporabniške vmesnike.

2. Barvni in na dotik občutljivi zasloni. E-bralniki bodo deležni barvnih zaslonov. Barvne tehnologije, kot je Mirasol, bodo prinesle barve z bistveno nižjo porabo energije, kot jo zagotavljajo zasloni LCD. Ti zasloni lahko celo predvajajo video. Amazon je ravno te dni kupil ponudnika na dotik občutljivih zaslonov, kar pomeni, da jih lahko pričakujemo v eni od prihajajočih generacij Kindla.

3. Integracija družabnih omrežij v bralnike. Mislim, da tu leži velika priložnost za ponudnike e-bralnikov. Amazon je za zagotavljanje družabnih storitev v odličnem položaju, saj je lastnik družabnega omrežja za ljubitelje knjig Shelfari. Amazon ima po mojem mnenju tu izredno priložnost, saj je Apple dokazal, da mu družabne storitve ne ležijo najbolj – najlepši dokaz je ravno iTunes.

4. Ekskluzivne pogodbe s ponudniki vsebin. Prvi koraki tu so se že zgodili, saj ima Amazon že podpisane ekskluzivne pogodbe s Stephenom Coveyjem in Paulom Coelhom, podobne pogodbe pa lahko pričakujemo tudi z drugimi avtorji, še posebej v okviru Amazonove pobude za ugodnejše razmerje delitve prihodkov.

5. Ekskluzivne pogodbe zagotavljanja vsebin. Te dni je v javnost prišla novica, da je Amazon podpisal ekskluzivno pogodbo z britansko državno knjižnico. V okviru pogodbe bo preko Kindla na voljo 25 milijonov strani literature iz 19. stoletja – od Dickensa, Hardyja do pogrošnih romanov, znanih pod imenom “penny dreadfuls”.

6. Prodajalci bodo postali založniki. Amazon ima platformo za to že vzpostavljeno in pričakujemo lahko porast v številu samozaloženih e-knjig. Amazon prav tako te dni izvaja natečaj izbire najboljše amaterske knjige, ki jo bo podjetje tudi založilo. Z distribucijskim kanalom Kindla lahko Amazon postane za avtorje bolj zaželen založnik kot pogoltne velike založniške hiše.

7. Brezplačne knjige. Brezplačne knjige bodo postale pomembnejše kot kdajkoli prej. Nenadoma imamo lahko v digitalni obliki celotno knjižnico del v javni domeni, ki bi nas v papirnati obliki veliko stala. Brezplačne knjige bodo izkoriščali tudi manj uveljavljeni avtorji, kar bo pomenilo velik pritisk na nižanje cen. Založniška odločitev, da knjige podražijo, bo uporabnike pognala k brezplačnim delom in zmanjšala njihovo prodajo.

Pridružite se skupini Kindle Slovenija

To je le kratek pregled stvari, ki jih lahko pričakujemo v naslednjem letu. Ob tem bi rad vse bralce, ki vas zanima Kindle in e-knjige na splošno, da obiščejo skupino na Facebooku, ki sem jo ustvaril za namen posredovanja kratkih novic in seveda druženje vseh slovenskih lastnikov Kindla ter drugih e-bralnikov. V skupini objavljam kratke novice in tako vsem, ki ne želijo dnevno spremljati novic s področja, da ostanejo na tekočem. Vsi (ne le lastniki Kindlov) ste seveda toplo vabljeni.

Vam je zapis všeč? Sledite blogu preko vira RSS ali pa mi sledite na Twittru.

Povezani zapisi

Ali Applov iPad pomeni konec Kindla?

Nekaj novosti o Kindlu in iz sveta knjig

Poglobljena in izčrpna recenzija Kindla

Vir: Flickr, Jeff_Godfrey

Nove tehnologije počasi, a zanesljivo spreminjajo številne plati naših življenj in kulture. Med njimi bi izpostavil pismenost, ki s tehnologijo in predvsem internetom dobiva nove razsežnosti, po drugi strani pa ustvarja čedalje več možnosti za nastanek prepadov med generacijami, kulturami in ljudmi. Še pomembneje pa je, da bo spremenila način dela tako za medije kot tudi za podjetja in posameznike.

Če je bila v preteklosti pismenost bolj ali manj omejena le na branje in močno omejeno pisanje, danes pismenost vključuje bistveno več. Še bolj pomembno pa je, da se čedalje več ljudi udeležuje ustvarjanja vsebin in tako razvijajo svojo pismenost. Še pred 15 leti je večina ljudi v svojem življenju pisala najprej v okviru izobraževalnih ustanov, kasneje v življenju pa je pisanje za večino ljudi postalo le občasno opravilo, ki so se ga lotevali le redko. Z demokratizacijo ustvarjalnih orodij, kot so blogi, Facebook, YouTube in Twitter, je nenadoma število ustvarjalcev naraslo potencialno in vse več ljudi je ustvarjanje in komunikacijo vključilo v svoj vsakdan.

Seveda bo veliko ljudi odmahnilo z roko in komentiralo, da bi bilo zaradi nizke kakovosti ustvarjenega bolje, če vsi ti novi ustvarjalci ne bi dobili te možnosti. Vendar osebno mislim, da je vsako orodje, ki daje ljudem možnost, da uresničijo svoje ustvarjalne potenciale, dobro. Če ne bi bilo poceni digitalnih fotoaparatov in Flickra, ne bi imeli možnost dostopa do resnično fenomenalnih fotografij. Brez blogov ne bi imeli poglobljenih zapisov o nišnih tematikah, ki jih pišejo zavzeti posamezniki.

Občinstvo

Pismenost pa se je močno spremenila še v enem pogledu – več ljudi kot kdajkoli prej piše za občinstvo. Če so imeli v preteklosti ta privilegij le redki posamezniki, zaposleni v medijih in določenih panogah, danes za občinstvo ustvarja praktično vsak, posameznik, ki objavlja na Facebooku. To dejstvo močno spreminja način, kako ljudje pišejo in ustvarjajo ter pomeni, da vsi v večji ali manjši meri postajamo bolj medijsko pismeni.

Prav tako se je spremenila tudi oblika ustvarjanja – od daljših besedil, kot so blog zapisi, do kratkih iskric na Twitterju. Besedila so nenadoma polna povezav na druge strani in vsak zapis je na nek način osnova za nadaljnjo komunikacijo. Vse to spreminja razumevanje pismenosti iz klasične sposobnosti ustvarjanja besedil v celo zbirko različnih sposobnosti.

Preko besedila

Toda sodobna pismenost se ne ustavi pri pisani besedi. Čedalje več ljudi je sposobnih svoje misli in ideje komunicirati v drugih oblikah – video posnetkih, slikah, grafiki ali združevanju teh pojavnih oblik. Vse to še razširi nabor znanj, potrebnih za resnično uspešno komuniciranje zgodb in zamisli.

Ob vsem tem se nisem še niti dotaknil tehnološke ali informacijske pismenosti. Z informacijsko pismenostjo mislim zmožnost zbiranja in pregledovanja informacij ter odločanje, kaj je pomembno in relevantno za posameznika in njegova sporočila. S porastom iskalnikov in čedalje večjega števila informacijskih virov postaja informacijska pismenost ključnega pomena za uspešno delovanje.

Vir: Flickr, uporabnik rutty

Tehnološka pismenost je prav tako ključnega pomena. Veliko vsakdanjih izzivov lahko rešimo, če poznamo pravo tehnologijo, namenjeno njihovemu reševanju. Tisti, ki ne morejo ostati na tekočem z najnovejšimi tehnologijami pogosto zamudijo priložnosti, da bi rešili svoje izzive, kar neposredno vpliva na njihov uspeh – morda v poslovnem ali zasebnem življenju. Še pomembnejša pa bo tehnološka pismenost za ustvarjalce vsebin. Čedalje težje bo ustvarjati privlačne besedila, če avtorji vsaj do neke mere ne bodo poznali tehnologije in je ne bodo znali prilagoditi svojim zgodbam. Na nek način verjamem, da bodo novinarji prihodnosti tudi neke vrste razvijalci, saj bodo lahko le z resničnim zlivanjem tehnologije in vsebin na privlačen način komunicirali svoja sporočila. In enako bo veljalo tudi za podjetja, organizacije in seveda posameznike.

Po drugi strani pa tehnološka pismenost predstavlja veliko težavo za čedalje večje število ljudi, ki vedno težje sledi razvoju tehnologije in novim orodjem. Osebne izkušnje mi kažejo, da ljudje preprosto ne vedo, kako lahko tehnologije izkoristijo za reševanje težav, s katerimi se srečajo pri svojem delu. Ta tehnološki razkorak bo po mojem mnenju močno vplival na dinamiko razvoja in bojim se, da bo čedalje več ljudi zaostalo za tehnološkim razvojem, kar lahko poveča razlike med ljudmi.

Pripovedovanje zgodb

Vir: Flickr, Uporabnik: Atilla1000 (come back soon!)

Toda pismenost mora služiti zgodbi – koherentni, logični in dosledni pripovedi, ki odraža pogled in razmišljanja posameznikov. Brez tega je tudi najbolje ustvarjena vsebina le še ena kaplja v poplavi dnevnih vsebin, ki dnevno derejo preko internetnih cevi. Ravno v koherentni zgodbi osebno vidim odgovor na izredno priljubljenost dnevne oddaje Svet na Kanalu A. Njihova zgodba je preprosta – dati ljudem občutek, da jih želijo vsi okoli njih na tak ali drugačen način nategniti. Ljudje se na to zgodbo odzivajo, saj se odlično sklada z njihovim osebnim pogledom na svet in dobijo občutek, da Kanal A skrbi za njih. RTV Slovenija namesto pravega odgovora ponudi enako staro zgodbo zbirke “najpomembnejših” domačih, nato tujih in nato lokalnih novic. Vse je uravnoteženo in brez najmanjšega vpliva na čustva ljudi. In odgovor na Kanal A in podobne zadeve ne more biti nevtralno poročanje, več novic ali bolj ažurne novice, ampak alternativna zgodba, ki pritegne ljudi. Seveda ne vseh ljudi in morda ne tolikšnega števila ljudi, vendar ljudi, ki čutijo enako zgodbo.

In to ne drži le za medije, temveč za vse, ki želimo tako ali drugače nekaj povedati. Vedno se moramo vprašati, ali naše vsebine sodijo v enotno zgodbo, v večjo in obsežnejšo pripoved, ki odraža naš pogled na svet. V nasprotnem primeru preprosto pristanemo na manj kakovosti in več nepovezanih faktoidov, ki so sicer morda kul na prvi pogled, vendar ne povedo ničesar.

Vam je zapis všeč? Sledite blogu preko vira RSS ali pa mi sledite na Twittru.