Hapax Legomena

Pred kakim mesecem sem se odločil, da z Googlove blogerske platforme Blogger preidem na WordPress in lastno domeno. Razlogov za to je bilo več – lastna domena je bila verjetno na prvem mestu. Toda pomemben razlog je bil tudi relativna stagnacija Bloggerja – v zadnjem letu nekih bistvenih novosti ni bilo predstavljenih in nekako se mi zdi, da je Google platformo postavil na stranski tir.

Odločiti sem se moral torej, ali naj grem v celoti na lastno platformo z lastnim strežnikom ali naj se odločim za katero od gostovanih različic, kot je WordPress.com. Po manjši raziskavi stanja se mi je zazdelo, da bi si z odločitvijo za še eno gostovano platformo ponovno zaprl nekaj vrat, ki sem jih želel s prehodom odpreti. Torej je padla odločitev za lastno domeno in lastno namestitev, še posebej, ker sem dobil zagotovila, da zadeva sploh ni težavna.

Izkušnje po prvih nekaj tednih

Naj ta del začnem s pojasnilom, da sem z lastno namestitvijo zadovoljen. Toda namestitve ne bi ravno postavil na vrh seznama najbolj preprostih stvari na svetu. Res je, da sama namestitev vključuje le to, da naložite en spletni naslov v brskalniku, toda pred tem se mora človek prebiti čez kar nekaj ovir. Med njimi bi izpostavil predvsem uporabniški vmesnik ponudnika gostovanja, ki je bil nekoliko zastrašujoč tudi zame, pa sem v svojem življenju že nameščal Linux in se prebijal skozi konfiguracijske datoteke. Še v času pred apt-get in podobno udobnimi igračkami.

Za običajnega uporabnika in morda tudi malo bolj napredne uporabnike po mojem lastna namestitev WordPressa ni najboljša pot. Vse preveč je stvari, ki so običajnim smrtnikom nerazumljive. Na lep primer sem naletel, ko sem poskušal naložiti slike, ki jih je sistem vztrajno zavračal. Sicer mi je hitro postalo jasno, da moram spremeniti pravice dostopa do določene mape, vendar bi si upal trditi, da bi bila za veliko ljudi to bistveno večja ovira. Dokumentacija je sicer OK in skupnost vedno pripravljena pomagati, za čiste začetnike pa vsekakor ni.

Na podobne kavlje naletiš marsikje. Recimo, možnost galerije ti omogoča, da vse slike, naložene v povezavi z enim zapisom, lepo zložiš v zapis brez posebnih naporov. Toda jeziček za galerijo se brez kakršnegakoli pojasnila pojavi samo v zapisih, ki imajo slike in nič v samem oknu ti ne da vedeti, za kaj gre. Poleg tega je privzeta možnost, da prikaže vse slike. V zapisu v Jemnu sem del slik že vključil v zapis, na koncu pa sem želel le dodati par dodatnih slik. V oknu ni nobenega očitnega mehanizma in šele po branju dokumentacije sem ugotovil, da moraš uporabiti ukaz exclude. Pa še tu se zabava ni končala – povedati moraš namreč, katere slike želiš izključiti, kar pomeni, da moraš v knjižnici medijev poiskati njihove enkratne identifikatorje in jih vpisati v kodo.

Pohvale in kritike

Toda po drugi strani je WordPress verjetno eden najbolj zmogljivih in obenem uporabniku prijaznih sistemov za urejanje in prikaz vsebin. Imel sem izkušnje že z več takimi sistemi in vsekakor je uporabniku najbolj prijazen, ne da bi pri tem žrtvoval funkcionalnosti. Lep primer je ravno zgornja galerija – zmogljivo orodje, ki pa ga moraš znati uporabljati.

Toda če bi danes moral svetovati nekomu, ki si želi začeti z bloganjem in se ne spozna na tehnologijo, WordPress ne bi bil na prvem mestu. Trenutno se mi zdi Tumblr odlična izbira – platforma je preprosta, osnovne teme, ki so na voljo, so izredno privlačne, celotna platforma pa je osredotočena na vsebine (video, glasbo, fotografije, besedilo). Nudi družabne zmožnosti, podobne Twitterju (reblog in like), obenem pa jo je mogoče prilagajati kot večino glavnih blogerskih platform. Razvoj poteka izredno aktivno in platforma podpira številne izredno kakovostne bloge. Tumblr uporabljam še sam za kratke zadeve, ki vsebinsko nekako ne sodijo na ta blog.

Vam je zapis všeč? Sledite blogu preko vira RSS ali pa mi sledite na Twittru.

Povezani zapisi

Interni blog v malem podjetju