Hapax Legomena

Med argumenti za plačljive vsebine, ki jih slišim najbolj pogosto je, da tak pristop pelje k čedalje večji banalnosti novic, saj so ljudje zadovoljni z najkrajšimi novicami in si ne želijo poglobljenih vsebin. Moje osebno mnenje je vedno bilo, da si uporabniki želimo obojega – kratkih novic in poglobljenih analiz. Žal mediji vse prepogosto prisluhnejo ravno napačnim signalom – tudi resnejši mediji čedalje bolj pogosto objavljajo samo kratke agencijske novice, ki so istočasno na voljo na več različnih portalih.

Ta pristop je napačen iz dveh razlogov. Prvi je konkurenčni vidik “dirke proti dnu”, ki zmanjšuje razlike med mediji in njihovimi vsebinami. To so zavohale tudi farme vsebin, o katerih sem že pisal. Začele so pripravljati za iskalnike optimizirane povzetke najbolj vročih novic, s čimer so hitro resno zagrizle v število uporabnikov, ki obiščejo tradicionalne medije. Ti so seveda nezadovoljni in se zadnje čase ukvarjajo s tem, kako bi zaščitili koncept “vročih novic”, s katerim bi lahko preganjali druge vire, ki poročajo o enakih dejstvih.

Toda to ni zares nič novega – Wikipedia s svojim stalnim prilagajanjem vsaj meni že nekaj časa služi kot nekakšen novičarski portal. Če zasledim naslov, da se je nekje nekaj zgodilo, pogosto najprej obiščem Wikipedio, kjer izvem najbolj osnovna dejstva o dogodku. Če me zadeva bolj zanima, začnem iskati tudi drugje, toda za osnovno informacijo je Wikipedia več kot dovolj.

To je torej prvi vidik – manj poudarka na kakovosti vsebin pomeni večje konkurenčne pritiske in medije odpira grožnjam. Toda ljudje vendar nočejo poglobljenih vsebin in raziskovalnega novinarstva. Dolge in poglobljene vsebine v digitalnem svetu so nepraktične in predrage.

Poudarek na vsebini

Da to ni v celoti res, kaže zanimiv poizkus spletnega medija Slate. Določenim avtorjem so dali štiri do šest tednov plačanega “dopusta”. V tem času so morali pripraviti poglobljeno zgodbo o tematiki, ki jim je blizu in jih zanima. Članki so bili izredno brani – najbolj brani članek je dosegel 4 milijone ogledov. Toda medij trdi, da ne gre samo za število prikazov temveč tudi za izgradnjo blagovne znamke. Njihov cilj namreč ni biti vse vsem, temveč točka za določeno izbrano ciljno skupino.

To je razumljivo. Medij, kot je Slate, s splošnimi novicami ne more tekmovati z novičarskimi velikani, kot so CNN, NPR, New York Times, AP, Reuters in drugimi. Iskati morajo torej manjši krog bralcev, ki želi več kot samo kratek pregled novic dneva. Za svoj trud so bili nagrajeni, kar jasno kaže, da kakovostne in poglobljene vsebine dejansko pomenijo konkurenčno prednost.

Toda pri nas tega razmišljanja ne vidim. Kar vidim je celo morje portalov in tradicionalnih medijev, ki imajo pod praktično vsako novico napisano kratico STA ali pa kakšno drugo agencijo. S tem se po eni strani odpirajo konkurenci, po drugi strani pa postopoma uničujejo vrednost svojih blagovnih znamk.

Ko pritisnem gumb Objavi, lahko samo upam, da je Hapax Legomena dovolj poglobljena. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Požareport.si najavlja plačljivost

Samodejno pripravljanje vsebin za Kindle

Medijski magnat Rupert Murdoch je dal jasno vedeti, da ne verjame v brezplačnost vsebin in v skladu s tem prepričanjem najavil plačljivost vsebin v spletnih izdajah časnikov The Times in The Sunday Times. V začetku julija sta začeli strani obiskovalce preusmerjati na registracijo in možnost plačila. Prvi znani podatki prihajajo iz različnih virov, od katerih ni noben uraden, kažejo pa, da naj bi se za plačljivo različico odločilo 15.000 uporabnikov. Pri tem naj bi se 150.000 uporabnikov registriralo, kar pomeni, da se je le 10 odstotkov registriranih uporabnikov odločilo za plačilo.

Pustinja v zaprtem vrtu

O samem zmanjšanju števila obiskovalcev niti ne bi pisal, saj je bil velik upad tako ali tako pričakovan. Nenazadnje so bili tudi uredniki časopisa prepričani, da lahko pride do 90-odstotnega upada. Kar je bolj zanimivo, so druge posledice. Prva, na katero sam nisem pomislil, ko sem razmišljal o potezi, je pomanjkanje komentarjev. En izmed analitikov je ugotovil, da je izbrana zgodba na strani The Times dobila 4 komentarje v 2 urah, na strani Guardiana pa je ista zgodba prejela 117 komentarjev v 90 minutah. Osebno sicer nisem nagnjen h komentiranju, vendar verjamem, da je za določen del obiskovalcev udejstvovanje v skupnosti in komentiranje celo pomembnejše od same zgodbe.

Drugi dejavnik, na katerega bi rad opozoril, pa je zmanjšan vpliv, ki ga s seboj prinašajo bistveno manj dostopne vsebine. Vsaka javna osebnost se v taki situaciji vpraša, ali naj da intervju za medij, ki ga lahko bere le majhen odstotek ljudi. V svetu odnosov z javnostmi so pomembne številke in vsak medij, ki so odloča za plačljive vsebine, mora pomisliti tudi na to. Manj dosega pomeni manj ekskluzivnih zgodb in posledično manjši vpliv, kar še zmanjša pripravljenost ljudi, da za vsebine plačajo. Gre za začaran krog, ki ga ne bo ravno preprosto presekati.

Je pa zaenkrat jasno, da The Times s plačljivostjo spletnih vsebin ščiti predvsem svojo papirnato različico. Do kakšne mere je to smiselna dolgoročna strategija je vprašljivo, vseeno pa kaže, da bodo na spletu zmagale brezplačne vsebine ne glede na kakovost.

Ostajamo brezplačni. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Požareport.si najavlja plačljivost

Z blokiranjem oglasov uničujete spletne strani

Komentarji in slovenski mediji

Požareport.si je danes najavil, da bo postal plačljiv, oziroma delno plačljiv. K temu koraku jih ni opogumil nihče drug kot sam Rupert Murdoch.

Prejšnji mesec je medijski mogotec Rupert Murdoch “zaklenil” dostop do spletnih strani britanskega časnika The Times. To je prvi nespecializirani časnik v Veliki Britaniji, ki se je odločil za ta korak. Že pred časom je plačljivost novičarskih vsebin na internetu uvedel The Financial Times in Wall Street Journal; oba slovita poslovna časnika sodita v Murdochov medijski imperij.

Kolikor sicer vem, Financial Times ne sodi v Murdochovo skupino podjetij. Toda to niti ni pomembno – razen v kolikor osvetljuje dejstvo, da take napake niso najboljši prvi korak k zahtevanju plačila za novinarsko delo. Osredotočil bi se na nekatere druge dejavnike, zaradi katerih še vedno menim, da vsebine na spletu zlepa ne bodo plačljive.

1. Plačljivost v veliki meri ubije zmožnost uporabnikov, da bi “delili” vsebino s svojim družabnim krogom. Kljub temu, da je v zapisu veliko govora o prihodnosti spleta in medijev na njem, imam občutek, da ne upošteva naraščajoče pomembnosti družabnih omrežij. Osebno ne bom nikdar posredoval povezave na vir, za katerega vem, da bo nedostopen prijateljem, znancem ali bralcem tega bloga. Po nekaterih podatkih se kar 75 odstotkov uporabnikov zanaša na priporočila prijateljev in znancev.

2. Odločitev temelji na prepričanju, da so uporabniki sploh kadarkoli plačevali za novice. Bolj, ko razmišljam o tem vprašanju, bolj se mi zdi, da nikdar ni bilo tako. Ljudje so v času papirnatih časopisov plačevali za distribucijo – za to, da so imeli zjutraj v poštnem nabiralniku lep paket z novicami. Torej so plačevali papir, raznašalca časopisov in ostale dejavnosti, povezane predvsem z distribucijo. Na internetu imajo – upravičeno ali ne – občutek, da distribucijo že plačujejo z dostopom do interneta.

3. Plačljivost “ekskluzivnih” vsebin je vprašljiva. Na spletni strani so zapisali:

Na spletnem portalu Požareport.si bodo plačljive samo ekskluzivne in unikatne vsebine ter interaktivnost.

Osebno nisem prepričan, da je ekskluzivnost tako strašno cenjena med bralstvom kot pri medijih. Pri zgoraj omenjenem WSJ je do neke mere še razložljiva, saj dostop do res kakovostnih poslovnih informacij lahko predstavlja konkurenčno prednost. V svetu, v katerem deluje požareport.si, so stvari nekoliko drugačne.

4. Cena, ne glede ne to, kako nizka je, ne more tekmovati z brezplačnim. Vsak strošek, še tako nizek, s seboj prinaša mentalne stroške, ki jih brezplačno nima. Na tem mestu je treba vedno znova citirati Dana Arielyja, ki je naredil naslednji eksperiment: v jedilnici na univerzi je eno ob drugo postavil cenene čokoladke in čokoladke Lindt. Cena prvih je bila 1 dolar, cena drugih 4 dolarje. Večina študentov je izbrala Lindtove kljub ceni. Naslednji dan so znižali ceno prvih na 0 USD, ceno drugih pa na 3 USD. Razlika v ceni je ostala enaka, toda študenti so se v veliki meri odločili za brezplačno čokolado. Kakovost pri tem ne igra vloge, kar si morajo vbiti v glavo vsi, ki delujejo na področju vsebin.

5. Na spletni strani so prepričani tudi, da bodo ljudje plačevali, ker že plačujejo na spletnih straneh Financ in ker bo isto iyvedel tudi 24ur.com. Toda Finance so že večkrat pojasnile, da je njihova strategija plačevanja na internetu preusmerjanje ljudi na papirnato različico. Od plačil na spletu ne zaslužijo veliko. Za 24ur.com sem nato ugotovil, da naj bi začeli zaračunavati video vsebine, kar se mi zdi bizarna odločitev za televizijsko postajo, ki svoj signal že brezplačno dostavlja v vsak dom.

Za zaključek še kratek komentar. Kot sem zapisal že večkrat – nisem borec za to, da mora biti vse na spletu brezplačno. Toda ekonomika spletnih vsebin je po svoji naravi taka, da njihovo ceno nezadržno potiska proti ničli. Ne glede na vse, se to ne bo spremenilo. Tega ne bodo spremenile ne nove naprave (iPad) ne poskusi zaklepanja vsebin. Vedno se bo našel nekdo, ki bo našel model, po katerem bo vsebine ponudil brezplačno. In nisem prepričan, da je veliko medijev, ki so sposobni tekmovati s tem.

Blog Hapax Legomena ostaja brezplačen navkljub nezaustavljivim “trendom”. Ne zamujaj novih vsebin brez oglasov in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Komentarji in slovenski mediji

Ljudje RES ne marajo plačevati za vsebine na spletu

Brezplačno != brez vrednosti

Stran Spletne novice je te dni začela opozarjati na nevarnost dodatkov, ki preprečujejo prikazovanje in nalaganje spletnih oglasov. Poleg članka so pošiljali tudi sporočilo za javnost. Torej gre res za resno zadevo.

Ali ste vedeli, da uporaba programov, ki blokirajo prikazovanje spletnih oglasov, škodi vašim najljubšim spletnim stranem? Med uporabniki namreč kroži prepričanje, da če oglasov tako ali drugače niti ne klikajo, potem tudi njihovo blokiranje ne more vplivati na spletno stran, ki jo redno obiskujejo. To pa je nadvse zmotno mišljenje.

Opozarjajo na to, da portali služijo z oglasi, kjer so plačani na število prikazov in ne klike.

Če torej z aktiviranim programom za blokiranje oglasov pregledate deset strani na določenem portalu, pridobite iskane informacije in uporabite razpoložljive vire, v zameno zanje pa ne pustite nič.

Po mnenju Spletnih novic je tako obnašanje enako kraji.

Predstavljajte si situacijo, v kateri bi 40% ljudi (povzeto po vprašalniku s portala Oglasevanje.com), ki pride v restavracijo po hrano in pijačo, iz nje odšlo brez plačila.

Restavracije živijo od drugačnega poslovnega modela – postrežejo hrano in zanjo zahtevajo plačilo. Z oglaševanjem podprte vsebine na to ne morejo računati. Posredno plačevanje gor ali dol, uporabo orodja za blokiranje oglasov ni mogoče primerjati s krajo. Kot da bi bilo branje Žurnala s prelepljenimi oglasi enako kraji.

Prav tako Spletne novice ne upoštevajo oglasov, ki jih naložijo uporabnikom, ki na stran pridejo preko iskalnikov in ugotovijo, da vsebina, ki so jo našli ni prava. Oglas je bil vseeno prikazan in zaračunan oglaševalcu. To se, recimo, meni ne zdi »pošteno«, mi je pa jasno, da je to tveganje, ki ga oglaševalec sprejme, ko se odloči za oglaševanje na tak način.

Kar je morda bolj sporno je, da Spletne novice in drugi mediji na ta način svoje bralce pozivajo k prevari oglaševalcev. Poziv se mi sliši kot: »Nima veze, če oglasa niti pogledate ne, dokler se pokaže kot prikaz, ki ga lahko zaračunamo.« Bralci naj torej iz moralne obveze do spletnega medija sodelujemo pri prevari oglaševalca.

Zlobni bralci ali slabi oglasi?

Toda resnična težava leži nekje drugje – v vprašanju, zakaj ljudje sploh uporabljajo orodja za blokiranje oglasov. V davnih časih, preden se je razvoj brskalnikov ponovno postavil v prvi plan, smo se uporabniki srečevali s hudo težavo – pojavnimi okni. Obiskal si stran in ta je začela odpirati pojavna okna, dokler nisi imel celotnega namizja zasvinjanega z oglasi.

Ko so se torej pojavili prvi brskalniki, ki so preprečevali odpiranje teh oken, se nas je izredno veliko odločilo, da jih začnemo uporabljati. To je bila ena izmed najpomembnejših možnosti, čeprav danes o njej niti ne razmišljamo več.

Torej so se pojavila tehnološka orodja, ki so uporabnikom omogočila, da se zaščitijo pred spletnimi mediji in oglaševalci, ki so izbrali slab način oglaševanja. Popolnoma enaka zgodba se ponavlja tudi z orodji za blokiranje drugih oglasov – uporabniki jih ne blokirajo, ker so zlobni, blokirajo jih, ker jim predstavljajo oviro pri uporabi spleta.

Krivi torej niso uporabniki. Krivi so oglaševalci in mediji skupaj, ki do sedaj preprosto niso bili sposobni odkriti pravega načina oglaševanja, ki ne bi odbijal bralcev. Oglaševanje ni nujno zlo – oglaševanje je nekaj, kar uporabniki pogosto potrebujejo in vloga medijev torej ni zgolj prodajanje oglasov, temveč odkrivanje, kaj njihova skupnost potrebuje in nato iskati oglaševalce in načine, s katerimi jim lahko to posreduje.

Spletne novice imajo o tem povedati naslednje:

Tudi zato so portali nemalokrat primorani sprejeti oglaševanje sumljive vsebine, da bi lahko pokrili stroške delovanja, kar pa nenazadnje škodi vsem našim obiskovalcem. Prej ali slej bodo manjši portali zaradi takega početja primorani k prodaji ali umiku s spleta, kar pa je za informiranost javnosti ter prihodnost spleta nedvomno velika škoda.

Torej je sumljivo oglaševanje edina alternativa. Ker poznam res veliko uporabnikov, ki so navdušeni, ko se jim čez zaslon pripelje Flash oglas, ki ga ni mogoče zapreti ali pa klik na križec v resnici pomeni klik na oglas. Strani s takim oglaševanjem ne pridobivajo prijateljev ali rednih obiskovalcev.

Je pa vse skupaj še bolj pomenljivo. Namreč že dolgo časa poudarjam, da medijev spletno oglaševanje ne more rešiti. Za razliko od papirja internet ni monopolna platforma in kot tak ne more omogočiti preprostega enotnega poslovnega modela, ker zaradi inherentnih učinkovitosti slej ko prej sproži dirko proti dnu, kjer cene padajo do točke nevzdržnosti. Odgovori ležijo drugje – iskanju novih pristopov k oglaševanju ter odkrivanju vrednosti, za katero so ljudje pripravljeni plačati.

Težava torej leži ravno tu – poslovni model oglaševanja na spletu dolgoročno ne bo podprl medijev. Krivi torej niso bralci ampak mediji, ki so svoj obstoj stavili na ta model.

Blog Hapax Legomena nima oglasov in torej z uporabo orodij za blokiranje ne boste povzročili propada. Ne zamujaj novih vsebin brez oglasov in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Ljudje res ne marajo plačevati za novice na spletu

Enoten poslovni model za medije ne obstaja

Hapax Legomena o medijih – uvodni članek serije več člankov

Komentarji na spletnih straneh slovenskih medijev so enaki komentarjem na YouTubu. Hujše žalitve si v bistvu ne morem izmisliti. Tole je nekaj posnetkov zaslona, ki lepo kaže, kakšna gnojnica se začne zlivati pod članki na spletnih straneh Dela, Dnevnika in Financ. Za res dober okus v ustih sem dodal še Požar Report.

Toda moj cilj ni puritanski jok ob mentaliteti “slovenske javnosti”. Tega je dovolj v tradicionalnih medijih in odkrito povedano mi je šlo tako posploševanje in pojasnjevanje vedno na živce. Še manj me skrbi vulgarnost – osebno sem mnenja, da je lahko vulgarnost tudi smešna, zabavna ali pa igra kakšno drugo vlogo.

Izziv je skupnost

Stanje komentarjev na spletnih straneh slovenskih medijih mi kaže nekaj drugega – da je medijem popolnoma vseeno, kakšno skupnost želijo oblikovati okoli svojih vsebin. Pred časom sem pripravil celo serijo zapisov o prihodnosti medijev in izzivih, s katerimi se srečujejo. Pri tem sem zelo eksplicitno opozoril, da komentarji predstavljajo odlično priložnost za oblikovanje kakovostne in hvaležne skupnosti okoli vsebine. Pri tem obstaja veliko mehanizmov, ki bi jih lahko uporabili in niso restriktivni, temveč dovolj odprti, da ne zapirajo debat. Samo nekaj, ki mi jih na hitro pade na pamet:

1. Sistem karme. Gre za preprost sistem, kjer uporabniki lahko glasujejo za komentarje drugih, s čimer na vrh priplavajo koristni, inteligentni in zabavni komentarji. Odkrito sovražni in provokativni komentarji so označeni kot taki in se odstranjujejo, obenem pa to pomeni kazen za uporabnika.

2. Privzeta neanonimnost. Zanimiva rešitev bi bila dodatek prijave v sistem za komentiranje s Facebook Connectom. Privzet pogled komentarjev bi skril vse anonimne komentarje in pokazal le komentarje ljudi, ki so pripravljeni za svojim komentarjem stati s svojim imenom.

3. Sodelovanje avtorjev v komentarjih. Avtorji člankov bi lahko sodelovali v razpravah, kar se sicer občasno celo zgodi, je pa bolj redko. Avtor članka ima tudi pravico, da odstrani neprimerne komentarje.

Skupnost je pomembna

O tem pišem iz preprostega razloga – komentarji na teh straneh mi dajo občutek, da nimam čisto nič skupnega z mediji. Tako kot v resničnem življenju izbiramo ljudi, s katerimi se bomo družili, sem prepričan, da podobno čutimo tudi na spletnih straneh. Osebno ne bom nikdar komentiral na nobeni od teh strani, saj ne nameravam sodelovati na strani, kjer dialog poteka v takem tonu. Po drugi strani se počutim član skupnosti Reddita, kljub temu, da ne komentiram ravno pogosto. Sistem je preprosto zasnovan tako, da so komentarji pogosto zanimivejši od same vsebine.

Odkrito povedano, ne zdi se mi, da si medij, kot je Delo, želi povezave s komentatorji, ki smetijo in zlivajo gnojnico levo in desno. S tem obenem od komentiranja odvrnejo vse, ki bi morda imeli kaj pametnega za povedati, pa si preprosto ne upajo zabresti v močvaro slabega okusa, ki zaznamuje preveliko večino komentarjev.

Zavedam se, da marsikdo razmišlja, da “ognjene vojne” pod komentarji spodbujajo veliko obiskov. Toda dolgoročna skupnost zlepa ne bo zapustila svojega vira informacij. Besno komentiranje pa lahko poteka kjerkoli. Mediji, ki želijo uspeti, bodo morali razumeti, da si ljudje želijo sodelovati pri oblikovanju njihovih vsebine. Vendar v takih razmerah ne bodo sodelovali ravno tisti, ki bi lahko prispevali največ.

Na blogu Hapax Legomena lahko tudi komentiraš, kar je čista novost v spletu. Ne zamujaj novih prispevkov, na katerih lahko komentiraš in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Ljudje res ne marajo plačevati za novice na spletu

Enoten poslovni model za medije ne obstaja

Hapax Legomena o medijih – uvodni članek serije več člankov

Facebook raste kot vir novic

Ravno te dni je Twitter objavil impresiven podatek, da je dnevno preko storitve poslanih 50 milijonov tvitov. Teh 50 milijonov sporočil dopolnjuje na milijone posodobitev stanj na Facebooku, o pomenu tega pa veliko pove, da je Facebook postal četrti najpomembnejši vir za spletne novičarske strani. Facebook namreč ustvari kar 3,5 odstotka vsega prometa na novičarske strani, Google News pa ga po drugi strani ustvari le 1,4 odstotka. Facebook je prav tako odgovoren za 44 odstotkov vseh povezav in drugih vsebin, ki se delijo po družabnih omrežjih.

Iz teh podatkov postaja jasno, da družabna omrežja niso več le igrače. Za še en dokaz se lahko ponovno obrnemo h Googlu, ki je med rezultate dodal tudi rezultate v realnem času, kjer se prikazujejo zadetki ključne besede na Twitterju. To pomeni, da imajo uporabniki kar naenkrat dostop tako do statičnih spletnih strani kot tudi do pogovora, ki v tem trenutku teče o ključni besedi.

Submission

Vključitev rezultatov, ki vključujejo pogovore o ključni besedi v realnem času, se mi zdi izredno subverzivna poteza. Na več mestih se je že pokazalo, da lahko vključitev nefiltriranih pogovorov s Twittra zelo negativno vpliva na blagovne znamke. Še posebej močno to vpliva na optimizacijo za iskalnike – podjetje lahko naredi vse, kar je prav, da se uvrsti na vrh rezultatov, obenem pa na Twittru teče debata o slabi kakovosti storitev ali izdelka. Katastrofa.

To seveda ne pomeni, da optimizacija za iskalnike ni več pomembna. Toda prisotnosti na spletu se pridruži nova komponenta, ki je ni mogoče nadzorovati do mere, kot to omogoča optimizacija. In v kombinaciji z zgornjimi podatki, ki pričajo, kako pomemben vir spletnega prometa postajajo družabna omrežja, postaja jasno, da tega dejavnika ni več mogoče ignorirati. Ob tem seveda ne mislim, da morajo vsa podjetja ali ponudniki vsebin postati najbolj vroča tema na Twittru, vendar morajo preprosto spremljati in nadzorovati sporočila, ki o njih krožijo, ter se na njih odzivati.

Vsebina bo kralj

Vsi grafi kažejo gor, gor, gor

Pomembno vlogo pri udejstvovanju v družabnih medijih bo igrala vsebina. Resnično uspešna bodo namreč tista podjetja in tisti založniki, ki bodo sposobni zagotoviti zabavne, privlačne in izobraževalne vsebine. Manj pomembna (čeprav še vedno) bo torej pripravljenost za iskalnike, pomembnejša pa bo povezava s ciljnim občinstvom. Veliko o tem pove zapis, ki sem ga objavil pred kratkim, kjer je raziskava jasno pokazala, da uporabniki po pošti največkrat pošiljajo poglobljene zapise, ki jih navdušijo in povejo privlačno zgodbo. Bistveno manj učinkoviti so bili članki z “vročimi” ključnimi besedami.

Viri prometa na spletu se torej spreminjajo. Družabna komponenta izredno hitro prevzema pomemben delež in bo čedalje bolj pogosto dopolnjevala iskalniške in oglaševalske strategije. To seveda ne pomeni, da se bo stari sistem spremenil čez noč. Ravno obratno – vsako podjetje, medij in ponudnik vsebin bo moral odkriti najboljšo mešanico zase. Za nekatere bo optimizacija za iskalnike predstavljala večji del, spet za druge pa bo glavni vir prometa družabni promet. Toda pri strategiji spleta bo potrebno upoštevati vse dejavnike, ne le enega.

Na Hapax Legomeni je vedno kaj novega in zanimivega. Naroči se na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

5 razlogov, zakaj mi je Google Buzz všeč

Kakšne članke ljudje pošiljajo po pošti

Facebook, Twitter in vprašanja zasebnosti

Google Buzz je družabna tehnologija

Prejšnji teden je luč dneva končno posijala na Googlov odgovor na vprašanja o družabni strategiji podjetja. Odgovor nosi ime Google Buzz in velikan iz Mountain Viewa ni bil sramežljiv – zadeva se je samodejno vklopila vsem uporabnikom Gmaila ter brez vprašanj posvojila prijatelje v novo družabno omrežje. Sledilo je razburjenje uporabnikov, predvsem glede vprašanj zasebnosti, ki so bile posledica nekaterih nerodnih odločitev storitve. Google se je na vprašanja in kritike odzval bliskovito – praktično takoj so najavili določene spremembe, konec tega tedna pa so obljubili še več možnosti za nadzor storitve.

Preden se lotim preostanka zapisa bi dodal samo to, da osebno z Google Buzzom v tej obliki nisem v celoti zadovoljen. Manjka mi predvsem podrobnejši nadzor nad objavami in družabnim krogom, po drugi strani pa razumem Googlovo odločitev za “trdo” uvedbo novosti, saj je uporabnost družabnega omrežja (kar Buzz sicer ni, več o tem kasneje) v celoti odvisna od števila uporabnikov. Prav tako so se nekaj naučili od sprememb zasebnosti, ki jih je pred kratkim nič manj brezobzirno uvedel Facebook.

Sedaj pa razlogi.

1. Google Buzz potrjuje, da sem imel prav.

Sledite Twittru

Pred časom sem zapisal, da menim, da je Twitter primernejši za družabno platformo, saj je bolj odprt od Facebooka in njegova uporaba ni vezana neposredno na njihovo spletno stran. Google Buzz zelo lepo integrira Twitter v posodobitve, ki jih združuje v vašem omrežju. Poleg Twittra je zaenkrat od zunanjih storitev vključen samo Flickr, vendar to ne pomeni, da ne bo kmalu vključenih še več storitev. Dejstvo pa je, da Facebooka vsaj nekaj časa ne bomo videli v Buzzu.

2. Google Buzz življenjski tok (lifestreaming) prinaša v splošno uporabo.

Prej sem zapisal, da Google Buzz ni družabno omrežje – gre za neke vrste agregator, ki združuje posodobitve iz različnih storitev. V tem je pravzaprav bolj podoben FriendFeedu, ki ga je pred časom kupil Facebook. Če slučajno storitev za združevanje življenjskih tokov ne poznate – gre za spletne strani, ki na enem mestu združujejo informacije iz različnih storitev in družabnih omrežij. Kakšna je zadeva v praksi, lahko vidite na moji strani na FriendFeedu.

Tak pristop je za Google ugodnejši – namesto izgradnje družabnega omrežja preprosto vzpostavijo nekakšno “meta” družabno omrežje, ki posodobitve vleče iz različnih virov. Zadeva je koristna tudi za uporabnike, saj lahko sodelujejo v različnih, specializiranih družabnih omrežjih, kot so Flickr, Twitter, LibraryThing ali kaj drugega. Facebook po drugi strani vztraja, da vsebine ostajajo pri njih, kar omeji možnosti uporabnikov. Seveda obstajajo načini integracije, vendar nekako ne sodijo organsko v Facebookovo arhitekturo.

3. Google je kot platformo za Google Buzz izbral Gmail.

To je bila, kljub pomislekom o zasebnosti (ki jih delim tudi sam), najboljša poteza. Elektronska pošta je pravzaprav najbolj naravno mesto za družabno omrežje. Možnosti so številne – morda Google Buzz pomeni konec verižnih pisem, po drugi strani pa tudi najbolj tehnološko nepismenim uporabnikom omogoča, da preprosto posodobijo svoje stanje s kakšnim obvestilom. Poleg tega naslov elektronske pošte že danes predstavlja pomemben osebni identifikator, ki ga imamo vsi. S tem gradi na že vzpostavljeni platformi in razumevanju spleta, kar je pomembna prednost.

Facebook se tega močno zaveda. Ni naključje, da so ravno te dni najavili, da bodo razvili svoj sistem elektronske pošte. Toda Facebookova zasnova je preprosto taka, da morajo vedno znova izumljati splet – sistem za gostovanje slik, sistem za elektronsko pošto, … Njihov osnovni cilj je pač, da uporabniki sedijo na njihovi strani, saj so v celoti odvisni od števila naloženih strani in prikazanih oglasov.

Vir: Flickr, uporabnik: ruSSeLL hiGGs

4. Google Buzz je dober za odprtost spleta.

S poudarkom na življenjskem toku in povezovanjem različnih storitev je Google odlično vsilil koncept odprtosti, saj “podeduje” nastavitve izvirne storitve. Posodobitve na Twittru so vedno javne, kot tudi praviloma fotografije na Flickru. To pomeni, da ni potrebno ustvarjati ločenih računov za ogled, kot je to pogosto potrebno na Facebooku. Moje osebno mnenje je, da bo Google Buzz močno pritisnil na Facebook, kar se tiče njegove odprtosti.

5. Google Buzz je dober za slovenščino.

Namesto, da bi se ubadali s tem, ali čivkamo, ščebetamo ali kvakamo, imamo že pripravljenih par izrazov. Recimo: “Kaj me buzeriraš?”. Ljudje, ki bodo objavljali neumnosti, bodo buzakljuni. Navdušenje lahko izrazimo z: “Buzaraca, kakšen kul Buzz!” Mimogrede, preden kdo skoči – zavedam se, da se “buzerirati”  ne nahaja v SSKJ-ju.

To so torej glavni razlogi, ki me pri Googlovem Buzzu navdušujejo. Seveda pa je pomanjkljivosti še kar precej. Kot sem že omenil, manjka možnost podrobnega nadzora nad objavljanjem in posredovanjem. Prav tako manjkajo skupine in seznami uporabnikov, kjer bi lahko določal različne stopnje zasebnosti. In seveda manjka njegova prisotnost v drugih orodjih za elektronsko pošto, kot so razni odjemalci (Windows Live Mail, Mozilla Thunderbird, …). Ne dvomim pa, da je pred nami zanimivo leto, kar se tiče družabnega spleta – spopad se je očitno šele dobro začel.

Vam je zapis všeč? Sledite blogu preko vira RSS ali pa mi sledite na Twittru.

Povezani zapisi

Facebook, Twitter in vprašanja zasebnosti

Twitter za začetnike

Zakaj bo Twitter premagal Facebook

Elektronska pošta ostaja pomemben dejavnik družabnih omrežij

Te dni je New York Times objavil zanimive rezultate raziskave, ki so jo šest mesecev izvajali na svoji spletni strani. Analizirali so uporabo gumba “Pošlji članek po elektronski pošti” in ugotovili, da največkrat poslani članki niso članki o seksu ali tisti, ki vsebujejo največ vročih ključnih besed (recimo, psi določene pasme), temveč pozitivni daljši članki, ki ljudem dajo misliti. Rezultati so še zanimivejši, ker so raziskovalci dali skoraj polovico od 7500 spremljanih člankov oceniti neodvisnim bralcem, s čimer so poskušali odkriti vzroke za njihovo viralnost. Pri tem so ugotovili, da se bralci najbolje odzivajo na članke, ki v njih zbudijo občutek čudenja in spoštovanja.

Še posebej uspešni so bili članki o znanosti (veliko presenečenje), med razlogi, zakaj jih ljudje pošiljajo, pa so raziskovalci našteli koristoljubje, ko prijateljem pošlješ nekaj koristnega, upajoč, da bodo nekoč tebi poslali nekaj podobno koristnega. Pomemben razlog je tudi bahanje s tem, kako dobro informirani smo in kakšne zahtevne članke beremo.

Lekcija

Članek je posebej pritegnil mojo pozornost, ker na nek način potrjuje moje prepričanje, da splet ne pomeni nujno upada v kakovosti vsebin. V spletnih debatah o medijih in njihovi prihodnosti namreč slej ko prej naletiš na argument, da splet pomeni neizogibno “dirko do dna”. Osebno se s tem nisem nikdar strinjal, čeprav je dejstvo, da so na spletu zacveteli predvsem portali s plehkimi in banalnimi vsebinami, kot je 24ur, kar pa je bolj posledica številnih napak “tradicionalnih” medijev, ki so prepozno (ali sploh ne) prepoznali prednosti spleta.

Ugotovitve raziskave mi namreč dajejo vedeti, da se ljudje pozitivno odzivajo na vsebine višje kakovosti. Ob tem imajo te vsebine dolgoročno višjo vrednost – bralci si jih priporočajo med seboj, kar osebno avtoriteto in verodostojnost posameznikov v njihovem krogu prijateljev prenese na medij. Poleg tega gre pogosto pri takem pošiljanju tudi za shranjevanje člankov za kasnejšo referenco, kar pomeni, da bralci o članku razmišljajo tudi kasneje. Škoda je, da raziskava ni spremljala tudi pošiljanja člankov po Twitterju, Facebooku in preko blogov, ampak vsega pač ne moremo imeti.

Osebno menim, da bi lahko številni mediji upoštevali lekcijo iz te raziskave. Dolgoročne skupnosti okoli svoje vsebine preprosto ni mogoče oblikovati preko površnih in bombastičnih novic. Gre namreč za področje, kjer se tekmuje na času in ceni, kjer se vedno najde nekdo, ki je hitrejši in cenejši, kar dejansko sproža dirko v samouničenje. Po drugi strani pa z naložbami v vsebine, ki bralce pritegnejo na čustveni ravni, lahko medij poveča svoj vpliv in oblikuje trdno skupnost, na podlagi katere je mogoče zgraditi tudi poslovni uspeh.

Če vam je bil članek všeč, zakaj se ne bi naročili na vir RSS ali pa ga spremljali preko mojega profila na Twittru? Ravno te dni sem dodal tudi možnost pošiljanja po elektronski pošti ali pa objave na družabnih omrežjih. Zakaj je ne bi v duhu tega članka izkoristili?

Povezani zapisi

Farme vsebin

Enoten poslovni model za medije ne obstaja

Za medije vseh velikosti je plačljivi zid pred vsebinami veliko tveganje. O tovrstnih zadevah se veliko piše zadnje čase, ko se je New York Times odločil, da bo postavil zid, ki “pušča” in uporabnikom omogoča, da si ogledajo določeno število strani, nato pa zahteva plačilo. V luči tega je zanimiva novica o popolnem neuspehu spletne strani newsday.com, ki se je odločila za postavitev plačljivega zidu. Cena, ki so jo postavili je izredno visoka – 5 USD na teden, vendar je končni rezultat vseeno presenetljiv.

Presenetljiv, ker je več kot porazen – v 3 mesecih so pridobili 35 naročnikov, kar skupaj znese 175 USD na teden. Ob tem se je obisk njihove spletne strani zmanjšal 2,2 milijona uporabnikov na 1,5 milijona uporabnikov. Sicer je res, da želijo s spletno stranjo predvsem spodbujati k naročninam na kabelsko televizijo (kabelski naročniki imajo brezplačen dostop), vendar podatek vseeno lepo pokaže prihodnost plačljivih novic na spletu.

V luči tega podatka se mi zdi tudi upanje, ki ga mediji polagajo na izdelke, kot je iPad in podobni, neupravičeno. Ljudje ne bodo plačevali za novice na spletu. Ne v obliki, v kakršni so danes.

Vam je zapis všeč? Sledite blogu preko vira RSS ali pa mi sledite na Twittru.

Povezani zapisi

Enoten poslovni model za medije ne obstaja

Blogerka meni, da morajo biti mediji plačljivi

Ker mi zapis o avtorskih pravicah nikakor ne gre od rok, bom naslovil drugo vprašanje, ki se je zastavilo v mojih debatah glede avtorskih pravic. Vsem, ki zagovarjamo spodbujanje prosto izmenjavo informacij, se slej ko prej zgodi, da naletimo na ugovor, da želimo vse, kar je na spletu, narediti brezplačno. Pri tem pogosto citirajo slavni izrek “Informacije si želijo biti svobodne” in še pogosteje pozabijo citirati drugi del, ki se glasi “informacije si obenem želijo biti drage. Ta konflikt ne bo izginil.”

Vir: Flickr, uporabnik Mr. Wright

Težava je v tem, da si (vsaj jaz) ne želimo, da bi bile informacije brezplačne. Toda obenem je potrebno upoštevati nekaj trendov, ki znižujejo ceno informacij. S pojavom interneta tradicionalni kanali distribucije postajajo neučinkoviti – plastični diski, zvitki papirja so dražji, manj učinkoviti in uporabniku bolj neprijazni kot digitalna distribucija. Z znižanjem stroškov distribucije se je obenem znižal tudi prag vstopa med ponudnike vsebin. Če si v preteklosti za objavo potreboval tiskarno in distribucijo ali tovarno za tiskanje CD-jev, je internet ta del konkurenčnosti v celoti zravnal.

Posledica je porast količine ustvarjenih vsebin, od katerih so bile številne na voljo brezplačno. Če so želeli obstoječi ponudniki vsebin ostati konkurenčni so morali tudi sami ponuditi vsebine brezplačno. Brezplačen dostop do vsebin je obenem pomenil dodatno prednost – preprosteje jih je najti, dostopnejše so večjemu številu ljudi in uporabniki si jih lažje priporočajo med seboj. Prav tako je digitalna distribucija v primerjavi z večino kanalov bistveno cenejša in v določenih primerih za ustvarjalca celo brezplačna (video na YouTube).

Cena in vrednost

Izjava “Information wants to be free” torej več pove o tem, da si informacije želijo čim bolj svobodne distribucije, kot o ceni. Ta preprostost distribucije je posledično znižala ceno informacij, ki so v velikem številu primerov približale nič. Toda to ne pomeni, da nimajo vrednosti. Težava je v tem, da ljudje ceno in vrednost prepogosto uporabljamo kot medsebojno izmenljivi besedi, čeprav v resnici nista. Cena je lastnost izdelka, informacije ali storitve, ki se določa tam, kjer se srečata povpraševanje in ponudba. Vrednost, po drugi strani, določa povpraševanje.

Vzemimo primer iz resničnega življenja – iPod. Cena iPoda na nikakršen način ne odraža skupne cene delov, ki ga sestavljajo. Tako drag je, ker so kupci prepričani, da jim izdelek nudi uporabniško izkušnjo, statusni simbol ali kaj drugega, in so za to pripravljeni plačati. Če bi torej iPod ali iPhone izgubil svoj status v očeh kupcev, posledično ne bi bili zanj plačati toliko. V nobenem pogledu cena ni privzeta lastnost izdelka in ravno “premium” blagovne znamke to dokazujejo že dolgo.

Pri informacijah ali vsebinah veljajo enake zakonitosti. Če bi obstajala le ena spletna stran z novicami, uporabniki ne bi imeli izbire in bi za vsebine plačevali. Če obstajata dve, od katerih ena računa za dostop, druga pa predvideva, da bo z zastonj vsebinami pritegnila dovolj uporabnikov za preživetje z oglasi, je jasno, da bo večina uporabnikov prešla na zastonjsko stran, čeprav nudi manj kakovostne vsebine. Verjetno je namreč, da so pripravljeni sprejeti kompromis glede kakovosti, če s tem prihranijo, še posebej, če menijo, da kakovost prve publikacije ne ustvarja dovolj vrednosti.

Nevarno brezplačno

“Toda brezplačno vendar uničuje ponudnike vsebin in dolgoročno pomeni smrt za ustvarjalnost,” gre razširjen argument. Gre za vprašljiv argument. Kot prvo, nobenega jasnega dokaza o propadu ustvarjalnih panog še ni na mizi. Še več – raziskava britanske agencije PRS je pokazala, da koncerti v živo in druge dejavnosti več kot pokrijejo izgubo v padcu prodaje plastičnih diskov. Moby, recimo, je ugotovil, da je njegova najbolj prodajana skladba na iTunes ravno tista, ki jo je dal kot brezplačno na voljo na svoji spletni strani.

Vir: Flickr, uporabnik TheAlieness GiselaGiardino²³

Filmska industrija je ravnokar zabeležila eno najboljših let – tako po prihodkih kot po številu izdanih filmov. Prav tako brezplačno nikoli ni nikogar motilo na področju televizije. Nikdar ne slišim nikogar, ki bi tarnal, da brezplačna televizija razvrednoti ustvarjalnost in zavira ustvarjalnost. Radio? Brezplačen. Veliko stvari v življenju je brezplačnih, vendar to še ne pomeni, da nimajo vrednosti.

In ne nazadnje, se zame debata o brezplačnosti in zaviranju ustvarjalnosti skoraj v celoti zlomi ob pogledu na vse ljudi, ki ustvarjajo svoje vsebine brez kakršnekoli denarne nagrade. Blogi in vse ostale družabne zadeve niso ustavile ustvarjalnosti, temveč so ji odprle vrata. Seveda to pomeni več manj kakovostnih vsebin, po drugi strani pa tudi posredniki založniki ne zagotavljajo vedno kakovosti. Toda ljudje ustvarjajo več kot kdajkoli prej in to je tisto, kar je resnično pomembno.

Brezplačno ni poslovni model

Pri tem pa bi popravil še eno napačno predstavo – željo po brezplačnosti. Brezplačno že po sami logiki ne more predstavljati poslovnega modela in tega ne zagovarjam. Vsi ponudniki vsebin bodo torej morali poiskati stvari, ki so redke (scarce). Lep primer so živi nastopi v primeru glasbene industrije. Izredno dober primer je tudi 3D Avatar, kjer lahko kino ponudi izkušnjo, ki je večina ljudi doma ne more izkusiti.

Vendar pa gre ob tem opozoriti še na nekaj. V preteklosti je bila redkost, od katere so živeli ponudniki vsebin, ravno distribucija. Z izginotjem monopola nad distribucijo, ki sem ga opisal na začetku, je torej v veliki meri izginil pomemben temelj njihovega poslovnega modela. To pa se lepo naveže ravno na moj zapis pred časom, ko sem se razpisal o tem, da se za medije (in tudi številne druge ponudnike vsebin) enoten poslovni model zlepa ne bo pojavil.

Vam je zapis všeč? Sledite blogu preko vira RSS ali pa mi sledite na Twittru.

Povezani zapisi

Enoten poslovni model za medije ne obstaja

Google Books – prekletstvo ali blagoslov?