Hapax Legomena

Ravno te dni je Twitter objavil impresiven podatek, da je dnevno preko storitve poslanih 50 milijonov tvitov. Teh 50 milijonov sporočil dopolnjuje na milijone posodobitev stanj na Facebooku, o pomenu tega pa veliko pove, da je Facebook postal četrti najpomembnejši vir za spletne novičarske strani. Facebook namreč ustvari kar 3,5 odstotka vsega prometa na novičarske strani, Google News pa ga po drugi strani ustvari le 1,4 odstotka. Facebook je prav tako odgovoren za 44 odstotkov vseh povezav in drugih vsebin, ki se delijo po družabnih omrežjih.

Iz teh podatkov postaja jasno, da družabna omrežja niso več le igrače. Za še en dokaz se lahko ponovno obrnemo h Googlu, ki je med rezultate dodal tudi rezultate v realnem času, kjer se prikazujejo zadetki ključne besede na Twitterju. To pomeni, da imajo uporabniki kar naenkrat dostop tako do statičnih spletnih strani kot tudi do pogovora, ki v tem trenutku teče o ključni besedi.

Submission

Vključitev rezultatov, ki vključujejo pogovore o ključni besedi v realnem času, se mi zdi izredno subverzivna poteza. Na več mestih se je že pokazalo, da lahko vključitev nefiltriranih pogovorov s Twittra zelo negativno vpliva na blagovne znamke. Še posebej močno to vpliva na optimizacijo za iskalnike – podjetje lahko naredi vse, kar je prav, da se uvrsti na vrh rezultatov, obenem pa na Twittru teče debata o slabi kakovosti storitev ali izdelka. Katastrofa.

To seveda ne pomeni, da optimizacija za iskalnike ni več pomembna. Toda prisotnosti na spletu se pridruži nova komponenta, ki je ni mogoče nadzorovati do mere, kot to omogoča optimizacija. In v kombinaciji z zgornjimi podatki, ki pričajo, kako pomemben vir spletnega prometa postajajo družabna omrežja, postaja jasno, da tega dejavnika ni več mogoče ignorirati. Ob tem seveda ne mislim, da morajo vsa podjetja ali ponudniki vsebin postati najbolj vroča tema na Twittru, vendar morajo preprosto spremljati in nadzorovati sporočila, ki o njih krožijo, ter se na njih odzivati.

Vsebina bo kralj

Pomembno vlogo pri udejstvovanju v družabnih medijih bo igrala vsebina. Resnično uspešna bodo namreč tista podjetja in tisti založniki, ki bodo sposobni zagotoviti zabavne, privlačne in izobraževalne vsebine. Manj pomembna (čeprav še vedno) bo torej pripravljenost za iskalnike, pomembnejša pa bo povezava s ciljnim občinstvom. Veliko o tem pove zapis, ki sem ga objavil pred kratkim, kjer je raziskava jasno pokazala, da uporabniki po pošti največkrat pošiljajo poglobljene zapise, ki jih navdušijo in povejo privlačno zgodbo. Bistveno manj učinkoviti so bili članki z “vročimi” ključnimi besedami.

Viri prometa na spletu se torej spreminjajo. Družabna komponenta izredno hitro prevzema pomemben delež in bo čedalje bolj pogosto dopolnjevala iskalniške in oglaševalske strategije. To seveda ne pomeni, da se bo stari sistem spremenil čez noč. Ravno obratno – vsako podjetje, medij in ponudnik vsebin bo moral odkriti najboljšo mešanico zase. Za nekatere bo optimizacija za iskalnike predstavljala večji del, spet za druge pa bo glavni vir prometa družabni promet. Toda pri strategiji spleta bo potrebno upoštevati vse dejavnike, ne le enega.

Na Hapax Legomeni je vedno kaj novega in zanimivega. Naroči se na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

5 razlogov, zakaj mi je Google Buzz všeč

Kakšne članke ljudje pošiljajo po pošti

Facebook, Twitter in vprašanja zasebnosti

Prejšnji teden je luč dneva končno posijala na Googlov odgovor na vprašanja o družabni strategiji podjetja. Odgovor nosi ime Google Buzz in velikan iz Mountain Viewa ni bil sramežljiv – zadeva se je samodejno vklopila vsem uporabnikom Gmaila ter brez vprašanj posvojila prijatelje v novo družabno omrežje. Sledilo je razburjenje uporabnikov, predvsem glede vprašanj zasebnosti, ki so bile posledica nekaterih nerodnih odločitev storitve. Google se je na vprašanja in kritike odzval bliskovito – praktično takoj so najavili določene spremembe, konec tega tedna pa so obljubili še več možnosti za nadzor storitve.

Preden se lotim preostanka zapisa bi dodal samo to, da osebno z Google Buzzom v tej obliki nisem v celoti zadovoljen. Manjka mi predvsem podrobnejši nadzor nad objavami in družabnim krogom, po drugi strani pa razumem Googlovo odločitev za “trdo” uvedbo novosti, saj je uporabnost družabnega omrežja (kar Buzz sicer ni, več o tem kasneje) v celoti odvisna od števila uporabnikov. Prav tako so se nekaj naučili od sprememb zasebnosti, ki jih je pred kratkim nič manj brezobzirno uvedel Facebook.

Sedaj pa razlogi.

1. Google Buzz potrjuje, da sem imel prav.

Pred časom sem zapisal, da menim, da je Twitter primernejši za družabno platformo, saj je bolj odprt od Facebooka in njegova uporaba ni vezana neposredno na njihovo spletno stran. Google Buzz zelo lepo integrira Twitter v posodobitve, ki jih združuje v vašem omrežju. Poleg Twittra je zaenkrat od zunanjih storitev vključen samo Flickr, vendar to ne pomeni, da ne bo kmalu vključenih še več storitev. Dejstvo pa je, da Facebooka vsaj nekaj časa ne bomo videli v Buzzu.

2. Google Buzz življenjski tok (lifestreaming) prinaša v splošno uporabo.

Prej sem zapisal, da Google Buzz ni družabno omrežje – gre za neke vrste agregator, ki združuje posodobitve iz različnih storitev. V tem je pravzaprav bolj podoben FriendFeedu, ki ga je pred časom kupil Facebook. Če slučajno storitev za združevanje življenjskih tokov ne poznate – gre za spletne strani, ki na enem mestu združujejo informacije iz različnih storitev in družabnih omrežij. Kakšna je zadeva v praksi, lahko vidite na moji strani na FriendFeedu.

Tak pristop je za Google ugodnejši – namesto izgradnje družabnega omrežja preprosto vzpostavijo nekakšno “meta” družabno omrežje, ki posodobitve vleče iz različnih virov. Zadeva je koristna tudi za uporabnike, saj lahko sodelujejo v različnih, specializiranih družabnih omrežjih, kot so Flickr, Twitter, LibraryThing ali kaj drugega. Facebook po drugi strani vztraja, da vsebine ostajajo pri njih, kar omeji možnosti uporabnikov. Seveda obstajajo načini integracije, vendar nekako ne sodijo organsko v Facebookovo arhitekturo.

3. Google je kot platformo za Google Buzz izbral Gmail.

To je bila, kljub pomislekom o zasebnosti (ki jih delim tudi sam), najboljša poteza. Elektronska pošta je pravzaprav najbolj naravno mesto za družabno omrežje. Možnosti so številne – morda Google Buzz pomeni konec verižnih pisem, po drugi strani pa tudi najbolj tehnološko nepismenim uporabnikom omogoča, da preprosto posodobijo svoje stanje s kakšnim obvestilom. Poleg tega naslov elektronske pošte že danes predstavlja pomemben osebni identifikator, ki ga imamo vsi. S tem gradi na že vzpostavljeni platformi in razumevanju spleta, kar je pomembna prednost.

Facebook se tega močno zaveda. Ni naključje, da so ravno te dni najavili, da bodo razvili svoj sistem elektronske pošte. Toda Facebookova zasnova je preprosto taka, da morajo vedno znova izumljati splet – sistem za gostovanje slik, sistem za elektronsko pošto, … Njihov osnovni cilj je pač, da uporabniki sedijo na njihovi strani, saj so v celoti odvisni od števila naloženih strani in prikazanih oglasov.

Vir: Flickr, uporabnik: ruSSeLL hiGGs

4. Google Buzz je dober za odprtost spleta.

S poudarkom na življenjskem toku in povezovanjem različnih storitev je Google odlično vsilil koncept odprtosti, saj “podeduje” nastavitve izvirne storitve. Posodobitve na Twittru so vedno javne, kot tudi praviloma fotografije na Flickru. To pomeni, da ni potrebno ustvarjati ločenih računov za ogled, kot je to pogosto potrebno na Facebooku. Moje osebno mnenje je, da bo Google Buzz močno pritisnil na Facebook, kar se tiče njegove odprtosti.

5. Google Buzz je dober za slovenščino.

Namesto, da bi se ubadali s tem, ali čivkamo, ščebetamo ali kvakamo, imamo že pripravljenih par izrazov. Recimo: “Kaj me buzeriraš?”. Ljudje, ki bodo objavljali neumnosti, bodo buzakljuni. Navdušenje lahko izrazimo z: “Buzaraca, kakšen kul Buzz!” Mimogrede, preden kdo skoči – zavedam se, da se “buzerirati”  ne nahaja v SSKJ-ju.

To so torej glavni razlogi, ki me pri Googlovem Buzzu navdušujejo. Seveda pa je pomanjkljivosti še kar precej. Kot sem že omenil, manjka možnost podrobnega nadzora nad objavljanjem in posredovanjem. Prav tako manjkajo skupine in seznami uporabnikov, kjer bi lahko določal različne stopnje zasebnosti. In seveda manjka njegova prisotnost v drugih orodjih za elektronsko pošto, kot so razni odjemalci (Windows Live Mail, Mozilla Thunderbird, …). Ne dvomim pa, da je pred nami zanimivo leto, kar se tiče družabnega spleta – spopad se je očitno šele dobro začel.

Vam je zapis všeč? Sledite blogu preko vira RSS ali pa mi sledite na Twittru.

Povezani zapisi

Facebook, Twitter in vprašanja zasebnosti

Twitter za začetnike

Zakaj bo Twitter premagal Facebook

Leto 2009 je bilo pomembno leto za družabna omrežja. Facebook je skupno nabral 350 milijonov uporabnikov, Twitter sicer bistveno manj, je pa zato rasel hitreje in požel več medijske pozornosti. Ob tem pa konflikt med storitvama ostaja, najbolj očiten znak tega konflikta pa je po mojem mnenju ravno Facebookova najava glede sprememb zasebnosti. S to spremembo je Facebook agresivno potisnil podatke svojih uporabnikov v javno sfero, saj so sedaj podatki, kot so ime, seznam prijateljev, slika, omrežja ter strani, ki jih spremljate, popolnoma javni.

Gre za jasen odziv na grožnjo, ki jo predstavlja Twitter, vendar obenem predstavlja veliko odstopanje od osnovnega koncepta Facebooka – zgraditi omrežje, ki temelji na zasebnosti in krogu prijateljev, ki jih mora uporabnik potrditi in jim zaupati. Kot sem zapisal že v zapisu o tem, zakaj bo Twitter premagal Facebook, gre za to, katera od obeh storitev bo družabna platforma spleta. Facebook je s svojim poudarkom na zasebnosti poskušal zgraditi platformo, vendar jim je pri tem spodletelo, saj ravno zaradi omejitev zasebnosti ne omogoča resnično hitrega in učinkovitega (ter viralnega) širjenja informacij. Preveč je ozkih grl, kjer se lahko zgodba ustavi.

Twitter, na drugi strani, ne postavlja nikakršnih pričakovanj glede zasebnosti ter obenem predstavlja bolj plodna tla za viralno širjenje zamisli. Izmenjava informacij in globalni dialog sta vgrajena neposredno v storitev. Prav tako Twitter deluje kot resnična platforma, kar pomeni, da vključuje določen osnovni nabor funkcionalnosti (retweet, odgovori, neposredna sporočila), vendar veliko dodatnih zadev, kot so analitika ali pogovori, prepušča drugim. S tega vidika je kot platforma bolj uspešen.

Zasebnost in prihodnost

Facebook je torej svoje uporabnike potisnil v javnost in jih izpostavil iskalnikom in morda nepoklicanim očem tujcev. Z zgoraj omenjenega vidika platforme je to logična odločitev, vprašanje pa je, ali bodo dolgoročno to premikanje v javnost sprejeli uporabniki. V Facebooku menijo, da gre za družbeno spremembo, njihova odločitev pa to spremembo samo odraža.

Osebno sem mnenja, da čisto tako ni. Ljudje Facebook primarno uporabljajo zaradi kroga prijateljev, ki se v storitvi nahaja. Vsi, ki si želijo bolj javne komunikacije z manjšimi pričakovanji glede zasebnosti, uporabljajo Twitter. Toda obenem Facebook pri obstoječem modelu težko ostane, če ne želi postati hermetično zaprt sistem brez posebnega vpliva na širši ekosistem spleta in interneta. Konflikt med njihovo zaprtostjo in željo po nadzoru ter odprtostjo se bo v letu 2010 še okrepil.

Twitter, na drugi strani, je še vedno na dobri poti, da uresniči svojo vizijo. Na nek način so s svojo sicer zaprto tehnologijo uspešno rešili izzive, s katerimi so se srečale različne spletne tehnologije v preteklosti, še posebej RSS, ki zaradi svoje tehničnosti nikdar ni resnično zaživel. Po drugi strani pa ravno pomanjkanje mehanizmov zasebnosti pomeni, da Twitter nikdar ne bo za vse.

Pričakujemo lahko, da bo v letu 2010 zasebnosti še nekoliko manj. Facebook s svojimi spremembami ne bo prenehal in bo še naprej poskušal konkurirati Twitterju, kar neizogibno pomeni zmanjševanje zasebnosti. Morda gre resnično za spremembo družbe (vsi želimo o sebi povedati več in bolj javno) toda to ne spremeni dejstva, da bo en glavnih izzivov za posameznike v prihodnosti ravno odločanje o tem, kaj v naših življenjih je primerno za javnost in kaj ne.

Vam je zapis všeč? Sledite blogu preko vira RSS ali pa mi sledite na Twittru.

Povezani zapisi

Tri orodja za Twitter

Twitter za začetnike

Zakaj bo Twitter premagal Facebook