Kot odgovor na izzive se je pojavilo več novih načinov, med katerimi je zelo zanimiv Kickstarter. Gre za spletno platformo, kjer uporabniki prijavijo projekt, ki ga želijo izvesti, javnost pa jih lahko podpre v zameno za določene nagrade, ki jih pripravi prijavitelj projekta. Ustvarjalci denar dobijo samo, če uporabniki plačajo dovolj denarja, ki je potreben za projekt.

Kickstarter je ob zaključku leta pripravil kratek pregled za leto 2011 in številke so naravnost impresivne. Uspešnih je bilo 46 odstotkov projektov, kar pomeni, da so prejeli dovolj denarja za izvedbo. Skupna vrednost donacij je bila 100 milijonov USD, kar pomeni ogromno denarja za ustvarjalne projekte. En od projektov je 165 tisoč USD nabral v 24 urah. Kickstarter je pripravil lep pregled uspehov.

Kickstarter kaže, da se pojavljajo inovativni novi načini financiranja ustvarjalnih projektov in vsebin, kar pomeni, da stvari le niso tako črne.

Lani sem bil izjemno kritičen, zato bom to po pot nekoliko bolj usmiljen. Sistem Piano se, vsaj na papirju, sliši kot dokaj udobna rešitev. Plačaš na enem mestu in nato lahko za plačano časovno obdobje obiskuješ vse medije, ki si nato denar razdelijo na podlagi števila obiskovalcev. Poleg tega je Delo pojasnilo, da naj bi bilo zaklenjenih le 10-15 odstotkov vseh vsebin, pa še te naj bi predstavljale zaključeno celoto in naj bi bogatejša plačljiva različica vsebovala več fotografij, povezav (kar je nekoliko nelogično) in drugih dodatkov.

Kje vidim pomanjkljivosti

Toda o dejanskem uspehu sistema nisem prepričan. Najprej – kot vsak plačljiv sistem uvaja “mentalni strošek”, ko se mora uporabnik odločati, ali je nekaj vredno njegovega denarja ali ne. Posledično to vpliva na zmanjšanje obiska in še nižje prihodke od oglaševanja.

Drugo vprašanje, ki se mi poraja je, ali sistem postavlja prave spodbude. Če prav razumem, se prihodek med medije razdeli na podlagi števila obiskovalcev. V taki situaciji bi se kot medij osredotočil na produkcijo in zaklepanje zgodb, ki pritegnejo največje število bralcev. Torej nekaj rumenega. Delo je sicer napovedal, da bodo šle pod ključ predvsem resnejše zgodbe, ampak to ne pomeni, da bo to koncept, ki se ga bodo držali vsi. Osebno bi rekel, da je celoten koncept Piano nasprotje resnim vsebinam (prav zaradi skupnega nastopa). Povedano drugače – v sistemu ne vidim posebne razlike od oglaševanja – več obiskovalcev je več denarja, kar ni nujno najboljši recept za zagotavljanje kakovostnih vsebin.

Zanimivo bo tudi videti možnosti za izigravanje sistema. Mediji načeloma ne bodo dogovorjeni, katere zgodbe bo treba plačati. Torej bo lahko določena novica nekje plačljiva, nekje drugje pa ne. Če bodo zaklenjene ekskluzivne zgodbe, bo to zmanjšalo njihov doseg in posledično tudi njihov vpliv.

Seveda plačilni zid nujno zmanjša tudi možnost uporabe zgodb na družabnih omrežjih, ki bodo zanesljivo najpomembnejši gonilnik obiska v naslednjih letih. Podrobnosti sistema ne poznam, tako da je morda dovolj luknjast, da to dovoljuje, tako da to ni nujno njegova slabost.

O tem, da oglaševanje ostaja kljub plačljivosti in dejstvu, da so spletne novice/vsebine običajno bistveno manj kakovostne od tistih v tiskanih izdajah, niti ne bi izgubljal besed.

Zakaj bi kdo sploh plačal za dostop na spletu?

Največjo težavo v tem sistemu pa vidim nekje drugje. Zdi se mi, da uporabnike medijev še vedno obravnava kot eno samo skupino ljudi, kljub temu, da jih lahko ločimo na vsaj dve skupini. V prvi skupini so tisti, ki želijo površne novice, da ostanejo informirani, in jim je dokaj vseeno od kje prihajajo. Druga skupina so “dobre” stranke časnikov, ki novinarstvo razumejo kot pomembno funkcijo v državi. To so uporabniki, ki so dejansko pripravljeni podpreti določen medij in “dobro novinarstvo”. Toda tudi njim je treba ponuditi nekaj več.

Ta sistem vsaj na prvi pogled ne omogoča in ne podpira pristnega stika med mediji in njegovimi najboljšimi strankami. Tako bodo mediji že s tega vidika morda hitro spoznali, da  se zaradi kratkoročne vrednosti odpovedujejo nečemu bistveno bolj dragocenemu.

Več razmišljanj o tej tematiki lahko preberete na L-Files. Prvi članek in drugi članek.

Te dni se pojavljajo ocene, da bo v tem letu Twitter dosegel prihodke v višini 150 milijonov USD. Pri tem se zanašajo predvsem na promocijske tvite, ki jih lako kupijo podjetja. Velika večina oglasnega denarja naj bi se prilila predvsem iz ZDA, kar kaže na to, da Twittru, kljub lokalizacijskim prizadevanjem še ni uspelo postati resnično globalno podjetje. S temi 150 milijoni pa še vedno ostajajo druga violina proti gorili družabnih omrežij – Facebooku – ki je letos ustvaril svojo prvo milijardo prihodkov.

Bodo imeli pa pri svojih oglaševalskih podvigi pomočnika – spemerje in prevarante, ki so se začeli vedno bolj pogosto pojavljati na Facebooku. Med njimi zagotovo poznate vsaj aplikacije v slogu “Poglej si, kdo si je ogledal tvoj profil”.

Seveda Facebook lahko del svojih teža pripiše ravno agresivnemu zmanjševanju ravni zasebnosti, ki jih dovoljuje svojim uporabnikom. V preteklosti je bilo namreč zaradi manjše odprtosti omrežij težje sprožiti viralne prevarantske akcije. Toda nihče naj ne pričakuje, da bo Facebook pri svojih korakih za zmanjševanje stopnje zasebnosti kaj popuščal. Vsi, ki pa se bodo s temi prevarami ukvarjali, lahko pričakujejo resne posledice, Facebook namreč pri kaznovanju ne izbira sredstev in ne kaže usmiljenja.

Prvo dejstvo je, da Facebook ne bo nikdar nikomur izdal informacij o tem, kdo si ogleduje vaš profil. Nikakor ne zamudi novih stvari in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi:

Zavajajoče številke o uporabnikih Twitterja

Blog Hapax Legomena je med 200 milijoni uporabnikov Twitterja. Nikakor ne zamudi novih stvari in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Kar začnimo, saj se bo tole raztegnilo. že prvi stavek je prava mojstrovina:

Mediji že dolgo vedo, da si brezplačnih spletnih izdaj ne bo mogoče privoščiti v nedogled – zlasti zato, ker prihodki od oglasov na spletu ne zadoščajo za financiranje velikih uredništev. Doslej je še nekako šlo, zmanjševanje števila oglasov pa tako rekoč vse časopisne družbe sili, da postopoma začenjajo spreminjati svoje razmišljanje.

Začne se s pisanjem o medijih in nezmožnosti vzdrževanja spletnih izdaj. Kaj pa spletni mediji? To očitno niso mediji, ker imajo samo spletne izdaje. Že tu avtorji članka (podpisan jih je namreč cel kup) mešajo “časopisne družbe” in “medije”, kar nato brezskrbno počnejo čez celoten zapis. Toda spletni mediji nimajo težav, če so vodeni dobro. Samo kratek pogled na splet ti da vedeti, da mediji, kot sta denimo Gawker Media ali Huffington Post, nimajo nikakršnih težav s tem, da imajo brezplačne spletne izdaje in ostanejo dobičkonosni. Avtorji čez celoten zapis dosledno poskušajo zabrisati meje med mediji in časopisnimi založniki ter vsebinami in časopisnimi novicami.

Avtorji nadaljujejo:

Izdajatelji morajo staviti na karto kakovosti, za katero bodo njihovi bralci vedno pripravljeni tudi plačati. Vsi, tudi uporabniki medijskih vsebin, se morajo zavedati, da kakovostno novinarstvo, avtorski projekti, poglobljeni in analitični članki, preiskovalne zgodbe ter izvirne reportaže in intervjuji pač stanejo in jih ni mogoče izbrskati iz nepregledne množice informacij in podatkov z Googlom. In prav tu je konkurenčna past: plačljive vsebine se ne pojavljajo v brskalnikih, kakršen je Google, ti pa tako opravljajo vlogo selektorja za svoje uporabnike.

Logika tega odstavka je naravnost bizarna. S prvim delom se sicer še strinjam – kakovost je dejansko pomembna in le Google resnično ne zadostuje. Toda preskok na to, da je to konkurenčna past je nerazumljiv. Najprej, nikakršne tehnološke ovire ni, da se plačljive vsebine ne bi pojavljale v iskalnikih. Čisto mogoče je dovoliti dostop Googlu in ga zaračunati drugim uporabnikom.

Druga stvar, ki je zanimiva, je, kako jih moti Google. Torej – spletni iskalnik, ki medijem brezplačno zagotavlja promet in obiskovalce na njihovih straneh je nekako na strani teme. Še bolj zanimivo bo, ko bodo družabni mediji kot posredovalci prometa presegli Google. Uporabniki namreč ne bodo objavljali povezav, za katere bo treba plačati in njihovim prijateljem ne bodo dostopne.

In še nekaj – v odstavku, v katerem se govori o kakovosti, nekako ni primerno, da se uporabi izraz brskalnik, ko govoriš o iskalniku.

Sledita dva odstavka, v katerih se Delo med vrsticami primerja z New York Timesom in vključujeta nekakšne nesmiselne statistike, da “je časopisna stran, na kateri so objavili članek o plačljivosti vsebin na internetu, teoretično vredna štiri odstotke cene časopisnega izvoda, kar znese 17,5 centa.”

Nato sledi ta biser:

Dnevi brezplačnih spletnih vsebin naj bi [sic] končali v nekaj letih. Vse, kar bo imelo neko vrednost, bo plačljivo. Še največja ovira je trenutno to, da še ni preprostega plačilnega sistema, podobnega Amazonovemu gumbu za plačilo z enim klikom. Približal se mu je Apple s svojo spletno trgovino iTunes oz. App Store.

Izjava o koncu brezplačnih vsebin je preprosto želja avtorjev in ne odraža dejanskega razvoja spleta in vsebin. Še bolj pa me pogreje izjava o tem, da bo plačljivo vse, kar ima neko vrednost, kjer se avtorji igrajo s pojmi, ki jih očitno ne razumejo najbolje. Vrednost in cena nimata nikakršne intrinzične povezave, o čemer sem že pisal. Vrednost je subjektivna in ne inherentna v določeni dobrini. Cena, na drugi strani, se oblikuje na križišču med ponudbo in povpraševanjem.

Vendar je očitno treba lekcijo ponoviti. Brezplačno ne pomeni brez vrednosti. Je Wikipedia ničvredna, ker je brezplačna? Sta brskalnik Firefox in iskalnik Google brez vrednosti, ker sta na voljo brezplačno? O tem, kako brez vrednosti je njihovo delo, bom obvestil MIT in njihov program Open CourseWare, v okviru katerega dajejo javnosti dostop do svojih predavanj in zapiskov. Tudi Khan Academy in njihova zbirka 1800 video posnetkov, ki razlagajo osnovne znanstvene pojme, je brezplačna in očitno brez vrednosti.

Če grem še korak dlje, se čutim močno užaljenega. Ti avtorji mi zatrjujejo, da bo moj blog čez mitičnih let ničvreden, ker bo ostal brezplačen. Sicer nimam ravno nekih iluzij, da gre za mojstrovino, toda menim, da z zapisi in odgovori na komentarje pomagam določenemu številu uporabnikov. Če za to ničesar ne računam, to ne pomeni, da nima vrednosti.

Še bolj bizarna je uporaba prihodnjika. “Vse, kar bo imelo neko vrednost, bo plačljivo.” Ali to pomeni, da danes ni tako? Torej se bo to dogajalo v naslednjih nekaj letih. Treba bo torej biti pazljiv, da ne bo novica med tem, ko jo beremo, postala brez vrednosti.

Tudi ovira na poti do plačljivih vsebin je sumljiva. Amazonov gumb za plačilo z enim klikom je edini dovolj preprost način za plačevanje vsebin? Torej preprost sistem za plačevanje obstaja – Amazonov gumb. Podoben gumb bi mogoče sodil na vsako spletno stran vsakega medija. Odkrito povedano, do sedaj še nisem imel težav s plačevanjem na spletu, če so le hoteli moj denar.

Po optimističnih napovedih bodo ljudje plačevali za vsebino, ker so to od nekdaj počeli.

Po zelo optimističnih napovedih. Avtorji stalno govorijo o vsebini, čeprav v resnici mislijo samo svoje vsebine. S tem ne preveč mojstrskim mešanjem pojmov želijo ustvariti občutek, da je popolnoma nepošteno, da je kakršnakoli vsebina zastonj. Toda vsebin je veliko vrst. Recimo – televizija je zastonj. Radio je zastonj. V knjižnici so poleg članarine vsebine efektivno zastonj. Podprte so z oglaševanjem, vendar so za končnega uporabnika dejansko brezplačne. Ljudje torej tega niso od vedno počeli in še manj zagotovo dejstvo je, da bodo to počeli tudi v prihodnosti. Tudi časopisi so lahko brezplačni. Kar pa je res, je, da so ljudje od vedno plačevali za Delo.

Tu se debata vedno hitro zatakne ob tem, da morajo biti ljudje vendar plačani za svoje delo. S tem se absolutno strinjam. Toda plačljive vsebine niso nujno edini način za pokrivanje stroškov za ustvarjanje vsebin. Zgoraj našteti primeri lepo prikažejo, da obstaja več različnih načinov. Avtorji delajo napako, da predpostavljajo, da je obstoječi način edini pravi način.

Vprašljiva je tudi teza, da so ljudje od vedno plačevali za časopisne vsebine, če malo predvidimo, kaj so hoteli avtorji povedati.  Tudi to sem pokrival že večkrat in spet moram opozoriti, da časopisi ne živijo od prodaje izvodov, ampak od oglaševanja, ki pokrije velik del stroškov nastanka medija. Zato imamo lahko tudi tiskane brezplačnike.

Mediji že dolgo vedo, da si brezplačnih spletnih izdaj ne morejo privoščiti, saj prihodki od oglasov na spletu ne zadoščajo za financiranje velikih uredništev. Dokler so bili ti zadovoljivi, je še nekako šlo. Potem jih je recesija pošteno oklestila. Šefi številnih velikih medijskih podjetij se zato sprašujejo, kako so mogli dopustiti prepričanje, da za informacije ni treba plačati. Ugotavljajo, da so pridigarji svobode vse prepričali, da je internet drugačen in da je vsakršen poskus uveljavitve poslovnega modela kratenje človekovih pravic. Posledično so uporabniki v zadnjem desetletju ponotranjili, da je vse na spletu zastonj. In če nekaj dobimo zastonj, samodejno menimo, da nima vrednosti in torej ni vredno plačila. Prišlo je do popolnega razvrednotenja avtorskih pravic. Teksti, slike, videi se kradejo, kopirajo, citirajo, delijo, preprodajajo.

Začetek odstavka je morda še najbolj odkrit del celotnega sestavka. Avtorji priznajo, da so mediji vsebine na spletu ponudili, ker je bila to dobra poslovna odločitev. Ker so se pogoji na trgu spremenili, je treba spremeniti tudi poslovni pristop. Toda na tem mestu vlak ponovno iztiri iz tirnic razuma.

Najprej naslovimo prepričanje, da je bilo začetno brezplačno ponujanje vsebin nekakšno odpiranje Pandorine škatlice. Toda dejstvo je, da so informacije postale brezplačne iz drugih razlogov, ki sem jih prav tako že pogosto obdelal. Torej, na trgu, kjer lahko določeni ponudniki vsebine zagotovijo brezplačno in jih podprejo z oglaševanjem, bodo ti ponudniki prevzeli večinski delež trga. Le zelo malo informacij ima dovolj visoko vrednost za bralce, da se bodo odločili za plačilo. Če obstaja brezplačna alternativa, jo bodo izbrali, čeprav je alternativa morda nižje kakovosti.

Toda avtorji krivca najdejo drugje – v “pridigarjih svobode”, ki so “vse prepričali”, da mora biti vse na internetu brezplačno. Gre za nadvse privlačnega grešnega kozla in slamnatega moža obenem. Skoraj prepričan sem, da bi me avtorji uvrstili med te pridigarje, čeprav nikdar in nikoli nisem zapisal, da bi vsebine morale biti brezplačne.  Brezplačnost vsebin je, kot sem že zapisal, posledica čisto običajnih tržnih pritiskov in ne globalne nemoralnosti uporabnikov spleta. To, da uporabniki poiščejo brezplačne alternative, ni samo po sebi negativno ali nemoralno. Gre za popolnoma racionalno odločitev.

Povedano drugače. Delo lahko zaračuna svoje vsebine. Če bom informacije in dnevne novice lahko dobil iz drugih virov, ki so brezplačni (recimo RTV Slo, Žurnal, SiOL, 24ur.com), potem bom zelo dobro premislil, preden plačam Delu. To ne pove ničesar o mojem fetišu brezplačnosti, več pa o tem, da je Delo pač sprejelo napačno poslovno odločitev.

Toda avtorji nadaljujejo s svojo tezo, da brezplačno pomeni razvrednotenje. Pa poglejmo realnost. Recimo – storitev Steam omogoča nakup računalniških iger in jo redno uporabljam. Kljub temu, da bi lahko čisto vse igre, ki so na voljo v trgovini, prenesel s spleta, tega ne počnem. Če jo kupim uradno, to pomeni, da imam zanjo na voljo vse posodobitve, položaji v igri se shranjujejo v spletnem oblaku in v njem imam prijatelje, s katerimi lahko igram večigralske igre. Če kupim nov računalnik, preprosto namestim Steam, z visoko hitrostjo prenesem igro in jo začnem igrati tam, kjer sem jo prenehal na starem računalniku. Kljub brezplačni alternativi sem zaradi udobja in dodatnih ugodnosti izbral plačevanje. Poleg tega Steam izredno pogosto akcijsko prodaja igre in lahko dokaj sodobne igre kupim zelo ugodno. Gre za različne načine dodajanja vrednosti vsebini, ki me prepriča, da jo izberem namesto brezplačne vsebine.

Gremo naprej. Wikipedia ustvarja izredno visoko vrednost, kljub temu, da je brezplačna. Wikipedia ni sama po sebi kriva, da druge enciklopedije niso sposobne tekmovati z njo ne v kakovosti in ne v obsegu. Poglejmo še drugam – Linux je brezplačen, vendar Microsoft čisto uspešno tekmuje z njim. Enako velja za njihov Office, ki ima brezplačno alternativo v OpenOfficeu. To, da je nekaj brezplačno, še ne pomeni, da ni mogoče tekmovati. Tarnanje o pridigarjih brezplačnosti pa žal ne koristi nikomur.

Še hujša sta zadnja stavka. “Prišlo je do popolnega razvrednotenja avtorskih pravic. Teksti, slike, videi se kradejo, kopirajo, citirajo, delijo, preprodajajo.” V en koš so nametani vsi pojmi, ne glede na to, kaj v resnici pomenijo. Citiranje, recimo, je po zakonu o avtorskih pravicah dovoljeno. Kaj je narobe z deljenjem? Vas moti, če na Facebooku na vašo spletno stran usmerim nekaj dodatnih obiskovalcev, ki jim lahko prikažete nekaj več oglasov? Uporabniki s tem očitno izkazujejo popolno nespoštovanje avtorskih pravic. Po drugi strani pa morda avtorji kažejo popolno nerazumevanje sodobnega spleta, kjer je vrednost vsebine višja glede na število uporabnikom, ki lahko do nje dostopajo in si tega želijo.

Nato pa sledi še zaključek.

Ključni vprašanji, kakšna je vrednost vsebin na spletu in kako jih učinkovito tržiti, torej za zdaj ostajata brez odgovora. Uporabniki smo se navadili, da so informacije na spletu brezplačne; včasih je pač treba malo dalj časa brskati, toda prej ali slej pridemo do njih.

Po drugi strani pa je res nenavadno, da odštejemo 50 evrov za polurni obisk vodovodarja ali serviserja za pečico, ne da bi trenili z očmi, da brez vprašanj plačujemo naročnino za dostop do interneta, elektrike ali televizijskega signala, nismo pa pripravljeni plačevati za spletne vsebine.

In vendar bi se moral vsak količkaj ozaveščeni uporabnik interneta zavedati, da ni brezplačnega kosila. Če nas to spoznanje ne bo udarilo prej, nas bo slej; denimo takrat, ko bodo na internetu na voljo le še nepreverjene, neresnične, nepoglobljene informacije iz druge roke, kot sta bili na primer tisti, da Apple kupuje Twitter ali da bo New Yorker začel izhajati dvakrat na mesec.

Briljantno. Najprej ugotovitev, da uporabniki poiščemo brezplačne vire informacij, kar je res. Nato pa sledi resnična cvetka o vodovodarju. Avtorji očitno niso prebrali niti svojega prejšnjega stavka. Če bi kdo dobil brezplačnega vodovodarja, bi verjetno to možnost izkoristil. Za spletne vsebine plačujemo redkeje, ker lahko poiščemo brezplačne alternative. Nenavadno bi bilo pričakovati, da bi ljudje plačevali vodovodarje, če bi se pred njihovimi vrati drenjal cel bataljon vodovodarjev, ki so pripravljeni storitev zagotoviti brezplačno.

Nato sledi moralni klic o tem, da ni brezplačnega kosila. Kajti, če ne bomo plačevali za spletne vsebine, se bodo iz neba spustili vsi štirje jezdeci apokalipse in na spletu bodo na voljo “le še nepreverjene, neresnične, nepoglobljene informacije iz druge roke”. Spet gre samo za čisto zablodo. Nikjer ni zapisano, da se bo to v resnici zgodilo. Wikipedia je tipičen primer tega, kakšen nepopisen kaos nastane, če se vsebine ustvarjajo brezplačno. Ne, pravzaprav ni tako.

Več medijev je že jasno dalo vedeti, da bodo ostali brezplačni ne glede na vse. Recimo, ameriški NPR, neprofitno združenje radijskih postaj. Nobenih resnih skrbi ni, da novinarstvo ne bi preživelo s takimi ali drugačnimi poslovnimi modeli. ProPublica, neprofitna novinarska organizacija, je bila prvi spletni medij, ki je prejel Pulitzerjevo nagrado. Kako daleč od spleta, na katerem so objavljene samo nepreverjene in neresnične. Avtorji torej popolnoma brez vsake podlage v realnosti prihodnosti poskušajo vsiliti obliko, ki si jo želijo. Poskušajo prestrašiti svoje bralce, da so samo oni, s svojim omejenim pogledom na vsebine, medije in poslovne modele, zadnji branik med poštenim in preverjenim svetom ter popolnim kaosom, ki nas čaka, če Delu projekt zaračunavanja vsebin ne uspe.

Čas je, da počasi zaključim. Kot sem napisal že prej, ne nasprotujem temu, da Delo poskuša zaračunati za svoje vsebine – bodisi na iPadu, spletu ali na papirju. Menim sicer, da to ni dobra dolgoročna odločitev, vendar imajo seveda vso pravico, da to naredijo. Kar me je res zmotilo, je nekakšna mešanica moralizma, ohlapnega opletanja z očitno nerazumljenimi pojmi ter posploševanja, ki nimajo ozadja v realnem stanju. Po eni strani gre lahko za preračunljivo manipulacijo z dejstvi ter poizkus, da se ljudem nasuje peska v oči in upraviči nepriljubljeno odločitev. Po drugi strani pa gre morda preprosto za primer medija, ki pri pripravi članka ni raziskal področja, o katerem piše, ter tako poskrbel za nepreverjene, neresnične in nepoglobljene informacije. Na iPadu in na spletu. Brezplačno.

Hapax Legomene ni na Facebooku. Ovbe. Smo pa na Twittru. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Presenečenje: poglobljene vsebine so za bralce bolj privlačne

Prvi znaki kažejo, da plačljivi The Times ni uspeh

Ljudje RES ne marajo plačevati za novice na spletu

Brezplačno != brez vrednosti

Ljudje največ časa preživijo na družabnih omrežjih (22,7 odstotka), sledijo pa jim igre (10,2 odstotka) in elektronska pošta (8,3 odstotka). Video posnetki, ki so v preteklosti veljali za najbolj privlačno vsebino, so se znašli bistveno nižje. Sicer nikjer nisem uspel ugotoviti, kaj vključuje čas, preživet na družabnih omrežjih. Veliko uporabnikov na Facebooku igra Farmville, gleda video posnetke in fotografije prijateljev in podobno. Dvomim namreč, da skoraj 23 odstotkov svojega časa na spletu preživijo ob branju objav.

Toda to niti ni tako zelo pomembno, saj je trend jasen. Pozornost uporabnikov se čedalje bolj deli na pričakovane in nepričakovane kanale. Če je v preteklosti veljalo, da je elektronska pošta najbolj priljubljeno spletno orodje, je sedaj komaj na tretjem mestu. In družabna omrežja niso več igrača, ne glede na to, da na splošno še niso v naši zavesti kot resno orodje za karkoli.

Vsebine in podjetja

Rezultati so zanimivi za vse, ki poskušajo pritegniti pozornost uporabnikov ali strank. V prvi vrsti seveda govorim o ponudnikih vsebin, toda podobno velja tudi za podjetja in druge organizacije. Za ponudnike vsebin so ti rezultati skoraj katastrofalni. Če večina ljudi svoj čas na spletu porabi za igranje iger in družabna omrežja, je jasno, da morajo ponudniki vsebin za pozornost tekmovati z njimi. Kar je velik izziv – tekma je namreč za vedno manjši košček skupne pozornosti. Kot sem že večkrat opozarjal, je na spletu smešen video mačke vedno le klik stran in zabavna spletna igra bo požrla nekaj dragocenih minut časa ter oglaševalski proračun, ki bi ga sicer lahko dobil ponudnik vsebin.

Tudi spletni video se očitno ni izkazal za tako strašno uspešen koncept, kot je bilo nekaj časa slišati. To ne pomeni, da nima svojega prostora, toda nekje v meni vrta občutek, da bi morda vsi dnevni časopisi, ki so pred leti zagnali spletne video oddaje, svoj denar bolje porabili za razvoj spletnih iger.

Sem pa v resnici presenečen nad kosom časovne torte, ki so si ga v izredno kratkem času izrezala družabna omrežja. Sicer je že nekaj mesecev mogoče slišati anekdotalne pripovedi o tem, da Facebook pošlje več prometa kot Google, toda odstotek časa, preživet na družabnih omrežjih jasno kaže, da je resnična moč družabnih omrežij še vedno podcenjena. Sicer jih lahko pred iskalnike še vedno postavimo samo pod določenimi parametri in primerno prilagojenimi pogoji, vendar njihov naraščajoč vpliv ni le privid.

Za vse, ki želijo pritegniti in ohraniti pozornost spletnih uporabnikov, slika postaja vedno bolj jasna. Družabna omrežja se morajo preseliti bližje središču strategije za povezovanje z uporabniki, bralci, kupci in drugimi javnostmi. V nasprotnem primeru bodo organizacije in podjetja ostali izolirani od vseh, ki jim omogočajo preživeti. Seveda to ne pomeni, da morajo vsi “stari” kanali v smeti. Elektronska pošta, na primer, bo za določen nabor uporabnikov ostala verodostojen način komunikacije. Enako velja za vse kanale, toda družabnih omrežij in iger preprosto ni mogoče več ignorirati kot modo, ki bo minila.

Hapax Legomene ni na Facebooku. Ovbe. Smo pa na Twittru. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Viralna akcija, vredna pozornosti

Ta pristop je napačen iz dveh razlogov. Prvi je konkurenčni vidik “dirke proti dnu”, ki zmanjšuje razlike med mediji in njihovimi vsebinami. To so zavohale tudi farme vsebin, o katerih sem že pisal. Začele so pripravljati za iskalnike optimizirane povzetke najbolj vročih novic, s čimer so hitro resno zagrizle v število uporabnikov, ki obiščejo tradicionalne medije. Ti so seveda nezadovoljni in se zadnje čase ukvarjajo s tem, kako bi zaščitili koncept “vročih novic”, s katerim bi lahko preganjali druge vire, ki poročajo o enakih dejstvih.

Toda to ni zares nič novega – Wikipedia s svojim stalnim prilagajanjem vsaj meni že nekaj časa služi kot nekakšen novičarski portal. Če zasledim naslov, da se je nekje nekaj zgodilo, pogosto najprej obiščem Wikipedio, kjer izvem najbolj osnovna dejstva o dogodku. Če me zadeva bolj zanima, začnem iskati tudi drugje, toda za osnovno informacijo je Wikipedia več kot dovolj.

To je torej prvi vidik – manj poudarka na kakovosti vsebin pomeni večje konkurenčne pritiske in medije odpira grožnjam. Toda ljudje vendar nočejo poglobljenih vsebin in raziskovalnega novinarstva. Dolge in poglobljene vsebine v digitalnem svetu so nepraktične in predrage.

Poudarek na vsebini

Da to ni v celoti res, kaže zanimiv poizkus spletnega medija Slate. Določenim avtorjem so dali štiri do šest tednov plačanega “dopusta”. V tem času so morali pripraviti poglobljeno zgodbo o tematiki, ki jim je blizu in jih zanima. Članki so bili izredno brani – najbolj brani članek je dosegel 4 milijone ogledov. Toda medij trdi, da ne gre samo za število prikazov temveč tudi za izgradnjo blagovne znamke. Njihov cilj namreč ni biti vse vsem, temveč točka za določeno izbrano ciljno skupino.

To je razumljivo. Medij, kot je Slate, s splošnimi novicami ne more tekmovati z novičarskimi velikani, kot so CNN, NPR, New York Times, AP, Reuters in drugimi. Iskati morajo torej manjši krog bralcev, ki želi več kot samo kratek pregled novic dneva. Za svoj trud so bili nagrajeni, kar jasno kaže, da kakovostne in poglobljene vsebine dejansko pomenijo konkurenčno prednost.

Toda pri nas tega razmišljanja ne vidim. Kar vidim je celo morje portalov in tradicionalnih medijev, ki imajo pod praktično vsako novico napisano kratico STA ali pa kakšno drugo agencijo. S tem se po eni strani odpirajo konkurenci, po drugi strani pa postopoma uničujejo vrednost svojih blagovnih znamk.

Ko pritisnem gumb Objavi, lahko samo upam, da je Hapax Legomena dovolj poglobljena. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Požareport.si najavlja plačljivost

Samodejno pripravljanje vsebin za Kindle

Pustinja v zaprtem vrtu

O samem zmanjšanju števila obiskovalcev niti ne bi pisal, saj je bil velik upad tako ali tako pričakovan. Nenazadnje so bili tudi uredniki časopisa prepričani, da lahko pride do 90-odstotnega upada. Kar je bolj zanimivo, so druge posledice. Prva, na katero sam nisem pomislil, ko sem razmišljal o potezi, je pomanjkanje komentarjev. En izmed analitikov je ugotovil, da je izbrana zgodba na strani The Times dobila 4 komentarje v 2 urah, na strani Guardiana pa je ista zgodba prejela 117 komentarjev v 90 minutah. Osebno sicer nisem nagnjen h komentiranju, vendar verjamem, da je za določen del obiskovalcev udejstvovanje v skupnosti in komentiranje celo pomembnejše od same zgodbe.

Drugi dejavnik, na katerega bi rad opozoril, pa je zmanjšan vpliv, ki ga s seboj prinašajo bistveno manj dostopne vsebine. Vsaka javna osebnost se v taki situaciji vpraša, ali naj da intervju za medij, ki ga lahko bere le majhen odstotek ljudi. V svetu odnosov z javnostmi so pomembne številke in vsak medij, ki so odloča za plačljive vsebine, mora pomisliti tudi na to. Manj dosega pomeni manj ekskluzivnih zgodb in posledično manjši vpliv, kar še zmanjša pripravljenost ljudi, da za vsebine plačajo. Gre za začaran krog, ki ga ne bo ravno preprosto presekati.

Je pa zaenkrat jasno, da The Times s plačljivostjo spletnih vsebin ščiti predvsem svojo papirnato različico. Do kakšne mere je to smiselna dolgoročna strategija je vprašljivo, vseeno pa kaže, da bodo na spletu zmagale brezplačne vsebine ne glede na kakovost.

Ostajamo brezplačni. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Požareport.si najavlja plačljivost

Z blokiranjem oglasov uničujete spletne strani

Komentarji in slovenski mediji

Prejšnji mesec je medijski mogotec Rupert Murdoch “zaklenil” dostop do spletnih strani britanskega časnika The Times. To je prvi nespecializirani časnik v Veliki Britaniji, ki se je odločil za ta korak. Že pred časom je plačljivost novičarskih vsebin na internetu uvedel The Financial Times in Wall Street Journal; oba slovita poslovna časnika sodita v Murdochov medijski imperij.

Kolikor sicer vem, Financial Times ne sodi v Murdochovo skupino podjetij. Toda to niti ni pomembno – razen v kolikor osvetljuje dejstvo, da take napake niso najboljši prvi korak k zahtevanju plačila za novinarsko delo. Osredotočil bi se na nekatere druge dejavnike, zaradi katerih še vedno menim, da vsebine na spletu zlepa ne bodo plačljive.

1. Plačljivost v veliki meri ubije zmožnost uporabnikov, da bi “delili” vsebino s svojim družabnim krogom. Kljub temu, da je v zapisu veliko govora o prihodnosti spleta in medijev na njem, imam občutek, da ne upošteva naraščajoče pomembnosti družabnih omrežij. Osebno ne bom nikdar posredoval povezave na vir, za katerega vem, da bo nedostopen prijateljem, znancem ali bralcem tega bloga. Po nekaterih podatkih se kar 75 odstotkov uporabnikov zanaša na priporočila prijateljev in znancev.

2. Odločitev temelji na prepričanju, da so uporabniki sploh kadarkoli plačevali za novice. Bolj, ko razmišljam o tem vprašanju, bolj se mi zdi, da nikdar ni bilo tako. Ljudje so v času papirnatih časopisov plačevali za distribucijo – za to, da so imeli zjutraj v poštnem nabiralniku lep paket z novicami. Torej so plačevali papir, raznašalca časopisov in ostale dejavnosti, povezane predvsem z distribucijo. Na internetu imajo – upravičeno ali ne – občutek, da distribucijo že plačujejo z dostopom do interneta.

3. Plačljivost “ekskluzivnih” vsebin je vprašljiva. Na spletni strani so zapisali:

Na spletnem portalu Požareport.si bodo plačljive samo ekskluzivne in unikatne vsebine ter interaktivnost.

Osebno nisem prepričan, da je ekskluzivnost tako strašno cenjena med bralstvom kot pri medijih. Pri zgoraj omenjenem WSJ je do neke mere še razložljiva, saj dostop do res kakovostnih poslovnih informacij lahko predstavlja konkurenčno prednost. V svetu, v katerem deluje požareport.si, so stvari nekoliko drugačne.

4. Cena, ne glede ne to, kako nizka je, ne more tekmovati z brezplačnim. Vsak strošek, še tako nizek, s seboj prinaša mentalne stroške, ki jih brezplačno nima. Na tem mestu je treba vedno znova citirati Dana Arielyja, ki je naredil naslednji eksperiment: v jedilnici na univerzi je eno ob drugo postavil cenene čokoladke in čokoladke Lindt. Cena prvih je bila 1 dolar, cena drugih 4 dolarje. Večina študentov je izbrala Lindtove kljub ceni. Naslednji dan so znižali ceno prvih na 0 USD, ceno drugih pa na 3 USD. Razlika v ceni je ostala enaka, toda študenti so se v veliki meri odločili za brezplačno čokolado. Kakovost pri tem ne igra vloge, kar si morajo vbiti v glavo vsi, ki delujejo na področju vsebin.

5. Na spletni strani so prepričani tudi, da bodo ljudje plačevali, ker že plačujejo na spletnih straneh Financ in ker bo isto iyvedel tudi 24ur.com. Toda Finance so že večkrat pojasnile, da je njihova strategija plačevanja na internetu preusmerjanje ljudi na papirnato različico. Od plačil na spletu ne zaslužijo veliko. Za 24ur.com sem nato ugotovil, da naj bi začeli zaračunavati video vsebine, kar se mi zdi bizarna odločitev za televizijsko postajo, ki svoj signal že brezplačno dostavlja v vsak dom.

Za zaključek še kratek komentar. Kot sem zapisal že večkrat – nisem borec za to, da mora biti vse na spletu brezplačno. Toda ekonomika spletnih vsebin je po svoji naravi taka, da njihovo ceno nezadržno potiska proti ničli. Ne glede na vse, se to ne bo spremenilo. Tega ne bodo spremenile ne nove naprave (iPad) ne poskusi zaklepanja vsebin. Vedno se bo našel nekdo, ki bo našel model, po katerem bo vsebine ponudil brezplačno. In nisem prepričan, da je veliko medijev, ki so sposobni tekmovati s tem.

Blog Hapax Legomena ostaja brezplačen navkljub nezaustavljivim “trendom”. Ne zamujaj novih vsebin brez oglasov in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Komentarji in slovenski mediji

Ljudje RES ne marajo plačevati za vsebine na spletu

Brezplačno != brez vrednosti

Ali ste vedeli, da uporaba programov, ki blokirajo prikazovanje spletnih oglasov, škodi vašim najljubšim spletnim stranem? Med uporabniki namreč kroži prepričanje, da če oglasov tako ali drugače niti ne klikajo, potem tudi njihovo blokiranje ne more vplivati na spletno stran, ki jo redno obiskujejo. To pa je nadvse zmotno mišljenje.

Opozarjajo na to, da portali služijo z oglasi, kjer so plačani na število prikazov in ne klike.

Če torej z aktiviranim programom za blokiranje oglasov pregledate deset strani na določenem portalu, pridobite iskane informacije in uporabite razpoložljive vire, v zameno zanje pa ne pustite nič.

Po mnenju Spletnih novic je tako obnašanje enako kraji.

Predstavljajte si situacijo, v kateri bi 40% ljudi (povzeto po vprašalniku s portala Oglasevanje.com), ki pride v restavracijo po hrano in pijačo, iz nje odšlo brez plačila.

Restavracije živijo od drugačnega poslovnega modela – postrežejo hrano in zanjo zahtevajo plačilo. Z oglaševanjem podprte vsebine na to ne morejo računati. Posredno plačevanje gor ali dol, uporabo orodja za blokiranje oglasov ni mogoče primerjati s krajo. Kot da bi bilo branje Žurnala s prelepljenimi oglasi enako kraji.

Prav tako Spletne novice ne upoštevajo oglasov, ki jih naložijo uporabnikom, ki na stran pridejo preko iskalnikov in ugotovijo, da vsebina, ki so jo našli ni prava. Oglas je bil vseeno prikazan in zaračunan oglaševalcu. To se, recimo, meni ne zdi »pošteno«, mi je pa jasno, da je to tveganje, ki ga oglaševalec sprejme, ko se odloči za oglaševanje na tak način.

Kar je morda bolj sporno je, da Spletne novice in drugi mediji na ta način svoje bralce pozivajo k prevari oglaševalcev. Poziv se mi sliši kot: »Nima veze, če oglasa niti pogledate ne, dokler se pokaže kot prikaz, ki ga lahko zaračunamo.« Bralci naj torej iz moralne obveze do spletnega medija sodelujemo pri prevari oglaševalca.

Zlobni bralci ali slabi oglasi?

Toda resnična težava leži nekje drugje – v vprašanju, zakaj ljudje sploh uporabljajo orodja za blokiranje oglasov. V davnih časih, preden se je razvoj brskalnikov ponovno postavil v prvi plan, smo se uporabniki srečevali s hudo težavo – pojavnimi okni. Obiskal si stran in ta je začela odpirati pojavna okna, dokler nisi imel celotnega namizja zasvinjanega z oglasi.

Ko so se torej pojavili prvi brskalniki, ki so preprečevali odpiranje teh oken, se nas je izredno veliko odločilo, da jih začnemo uporabljati. To je bila ena izmed najpomembnejših možnosti, čeprav danes o njej niti ne razmišljamo več.

Torej so se pojavila tehnološka orodja, ki so uporabnikom omogočila, da se zaščitijo pred spletnimi mediji in oglaševalci, ki so izbrali slab način oglaševanja. Popolnoma enaka zgodba se ponavlja tudi z orodji za blokiranje drugih oglasov – uporabniki jih ne blokirajo, ker so zlobni, blokirajo jih, ker jim predstavljajo oviro pri uporabi spleta.

Krivi torej niso uporabniki. Krivi so oglaševalci in mediji skupaj, ki do sedaj preprosto niso bili sposobni odkriti pravega načina oglaševanja, ki ne bi odbijal bralcev. Oglaševanje ni nujno zlo – oglaševanje je nekaj, kar uporabniki pogosto potrebujejo in vloga medijev torej ni zgolj prodajanje oglasov, temveč odkrivanje, kaj njihova skupnost potrebuje in nato iskati oglaševalce in načine, s katerimi jim lahko to posreduje.

Spletne novice imajo o tem povedati naslednje:

Tudi zato so portali nemalokrat primorani sprejeti oglaševanje sumljive vsebine, da bi lahko pokrili stroške delovanja, kar pa nenazadnje škodi vsem našim obiskovalcem. Prej ali slej bodo manjši portali zaradi takega početja primorani k prodaji ali umiku s spleta, kar pa je za informiranost javnosti ter prihodnost spleta nedvomno velika škoda.

Torej je sumljivo oglaševanje edina alternativa. Ker poznam res veliko uporabnikov, ki so navdušeni, ko se jim čez zaslon pripelje Flash oglas, ki ga ni mogoče zapreti ali pa klik na križec v resnici pomeni klik na oglas. Strani s takim oglaševanjem ne pridobivajo prijateljev ali rednih obiskovalcev.

Je pa vse skupaj še bolj pomenljivo. Namreč že dolgo časa poudarjam, da medijev spletno oglaševanje ne more rešiti. Za razliko od papirja internet ni monopolna platforma in kot tak ne more omogočiti preprostega enotnega poslovnega modela, ker zaradi inherentnih učinkovitosti slej ko prej sproži dirko proti dnu, kjer cene padajo do točke nevzdržnosti. Odgovori ležijo drugje – iskanju novih pristopov k oglaševanju ter odkrivanju vrednosti, za katero so ljudje pripravljeni plačati.

Težava torej leži ravno tu – poslovni model oglaševanja na spletu dolgoročno ne bo podprl medijev. Krivi torej niso bralci ampak mediji, ki so svoj obstoj stavili na ta model.

Blog Hapax Legomena nima oglasov in torej z uporabo orodij za blokiranje ne boste povzročili propada. Ne zamujaj novih vsebin brez oglasov in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Ljudje res ne marajo plačevati za novice na spletu

Enoten poslovni model za medije ne obstaja

Hapax Legomena o medijih – uvodni članek serije več člankov