Google Maps za antični Rim

Gotovo ste se že kdaj vprašali, koliko časa bi v antičnem Rimu potrebovali za pot iz Ljubljane do Trapezusa (današnjega Trabzona) na obali Črnega morja v Turčiji. Univerza  Stanford je odgovorila na vaše vprašanje in pripravila znanstven projekt, namenjen ravno temu.

Pripravili so podroben zemljevid rimskega cesarstva, vi pa lahko izberete začetno in končno destinacijo ter zahteve glede potovanja. Tako se lahko odločite za najhitrejšo pot na konjskem hrbtu in po morju ali rekah, kjer je le mogoče. V tem primeru bi za zgoraj omenjeno potovanje potrebovali le 13,3 dni. Za najpočasnejšo pot v karavani in brez potovanja po vodi, bi potovanje trajalo več kot 90 dni. Če bi potovali z vojaškim oddelkom bi na cilj prispeli v malo manj kot 40 dneh.

Skratka – ORBIS, kot so poimenovali storitev je fantastičen vpogled v zgodovino in resnično pokaže, kako močno se je svet spremenil v zadnjih 2000 letih. Sploh če upoštevamo, da imel Rim izjemno razvit sistem cest in transporta.

Ena tipkovnica in miška za več računalnikov

Če imate na mizi več kot en računalnik in se ne želite ubadati z več miškami in tipkovnicami rešitev ni prav veliko. Včasih se je v ta namen uporabljalo stikalo KLM, ki pa je precej nerodna rešitev. Pogosta situacija je, če uporabljate namizni računalnik in prenosnik, in želite na prenosniku delati bolj udobno kot to običajno omogoča sledilna ploščica.

Dobra rešitev je programska oprema ShareMouse. Zadeva je izjemno preprosta. Preprosto namestite programsko opremo na oba računalnika in programska oprema samodejno zazna prisotne računalnike. Ko sta računalnika povezana lahko z miško preprosto sežete preko roba monitorja in se premaknete na drug računalnik in zaslon. Podobno, kot da bi imeli še en monitor.

Posebej fina možnost je, da lahko med računalnikoma celo kopirate besedilo in z enega računalnika potegnete datoteko na drugega. Stvar je brezplačna, razen če uporabljate več monitorjev ali profesionalno programsko opremo, kot je Photoshop ali kaj podobnega.

Obstaja tudi odprtokodna rešitev s podobnimi funkcionalnostmi, vendar je po mnenjih uporabnikov težja za namestitev. Imenuje se Synergy.

Readability za kasnejše branje

Področje rešitev, s katerimi lahko označiš članke za kasnejše branje in jih očiščene oglasov preneseš na mobilne naprave, je čedalje bolj zasedeno. Instapaper in Read It Later sta že dolgo med nami, sedaj pa se jim je pridružil še Readability, ki je vsekakor najbolj svež pristop.

Dolgo časa sem sicer priporočal Instapaper, vendar je zaradi avtorjevega vztrajanja, da ne podpre naprav Android, mojih priporočil konec. Readability je vsekakor boljša izbira, saj podpira več platform, med katerimi so namizje (preko res simpatičnega dodatka v brskalniku), iOS, Android in Kindle. Tako je, neposredno iz brskalnika lahko dolge članke z dvema klikoma pošljete na vse te naprave.

Aplikacije na mobilnih napravah so odlično oblikovane in nudijo celo vrsto možnosti, od nočnega branja, različnih pisav in velikosti, upravljanje s članki in sploh vse, kar potrebujete. Preizkusil sem jih na mobilnem telefonu Android, v brskalniku in na iPadu in povsod so delovale odlično in brez težav. Članke lahko dodajate tudi prek elektronske pošte, če ne morete ali ne smete nameščati dodatkov v brskalnik.

Če potrebujete dolge članke pa zavijte na Longreads ali Give Me Something To Read.

 

Dobesedno iskanje v Googlu

Google rad pomaga pri iskanju. Če se zatipkate, vam predlaga pravilni zapis. Zna sklanjati in občasno celo uporabiti bolj pravilne besede, kot ste jih vpisali. Toda včasih želimo iskati tudi točno z besedami, ki smo jih vpisali.

V tem primeru lahko uporabite možnost “Verbatim”, ki jo najdete na desni pod povezavo “More search tools”. Ko kliknete povezavo Verbatim, bo iskalnik upošteval samo strani, ki vsebujejo točno take besede, ki ste jih vpisali, brez sklanjanja in drugih akrobacij.

Prvi vtisi MacBook Aira

MacBook Aira sem preizkušal že lani, pa se potem preprosto nisem nikdar spravil zapisati svojih vtisov, tako da se bom poskusil letos malo bolj potruditi.

No, še preden napišem karkoli drugega, naj priznam, da me je MacBook Air navdušil že lani in letos pravzaprav ni nič drugače. 13-palčni zaslon je ravno prav velik za lahkotnejša opravila, disk SSD zagotavlja, da je hiter kot strela, procesor pa tudi ni videti, da bi kašljal pod nalogami, ki mu jih naložim.

Danes pa nekoliko več o nekaterih novih možnostih, ki sem jih želel preizkusiti, so pa vezane predvsem na operacijski sistem. Predvsem tiste, ki so obljubljale, da bodo naredile Mac OS X bolj podoben sistemu iOS na iPadih in iPhonih.

Ravno zaradi teh obljub nisem bil ravno prepričan, da mi bo zadeva všeč, a sem se motil. Najljubša stvar mi je vsekakor Launchpad, ki odpre celostranski pogled za odpiranje aplikacij, enak kot na iOS-u. Od tu lahko res preprosto izbereš aplikacije in brskanje po meniju Start se ti zazdi res odveč. Najbolje pa je, da je stvar dostopna z gibom po ploščici, ki se ga res hitro navadiš.

Sem pa pogrešal možnost iskanja, ki bi to možnost naredila še bolj koristno.

Koristen je tudi Mission Control, ki je zamenjal Expose, če prav razumem. Pokaže ti vse, kar imaš odprto na računalniku in doda še možnost virtualnih namizij, kar je kul in koristno.

Tudi App Store, trgovina z aplikacijami, doda k udobju in predstavljam si, da bodo vsi ti dodatki naredili Mac OS X zelo domač ljudem, ki sicer uporabljajo sistem Windows ter kakšen iOS izdelek. Stvari so ti namreč z iPada bolj znane, kot bi si mislil.

Naj se dotaknem še zadnje stvari: Natural scrolling, kjer naj bi MacBook oponašal naprave z zaslonom na dotik. Torej, če potegneš s prsti navzdol, naj bi se stran začela pomikati navzgor. Odkrito povedano, nisem zdržal in sem preprosto preklopil na običajno obnašanje sledilne ploščice. Po drugi strani pa je res, da je pri nekaterih aplikacijah (recimo Twitter) čuden občutek, ko moraš potegniti ravno obratno, kot bi si sicer želel. Tudi pri Launchpadu sem imel vedno težave, da sem vlekel v napačno smer in bi mi torej bolj ustrezal Natural Scrolling. Je pa verjetno njegova uporaba čista stvar navade.

Toliko zaenkrat iz sveta jabolka od nekoga, ki sicer živi v svetu Windows in Android (ter šmira z iPadom in tri generacije starim iPod Touchom).

Zbirka koristnih nasvetov s strani Lifehacker

Lifehacker je med najbolj priljubljenimi blogi na svetu in vsak dan znova objavljajo zapise o tem, kako si lahko poenostavimo življenje. Prejšnji teden so presegli sami sebe in objavili celo vrsto res koristnih zapisov.

Najboljše aplikacije za vse vaše platforme. Vključuje sisteme Windows, Android, Mac OS X, iOS in Linux.

Kako pravilno polniti sodobne digitalne naprave. Zanimivo je, da odsvetujejo polnjenje in praznjenje do konca. Sodobne baterije namreč nimajo učinka spomina in je bolje, da jih praznimo do okoli 50 odstotkov in potem napolnimo do 80 odstotkov.

Kako pravilno čistiti elektronske naprave.

Uspešen nov način financiranja ustvarjalnih projektov

Vedno, ko beseda nanese na vsebine na spletu, se vedno veliko besed porabi za debato, da se vsebine na spletu ne splačajo in da na spletu ni mogoče zaslužiti. Osebno sem mnenja, da to ni čisto res, da pa bo vedno težje preprosto zaračunati za določene vsebine na način, kot smo ga bili navajeni včasih, ko so bile vsebine vezane na fizične medije.

Kot odgovor na izzive se je pojavilo več novih načinov, med katerimi je zelo zanimiv Kickstarter. Gre za spletno platformo, kjer uporabniki prijavijo projekt, ki ga želijo izvesti, javnost pa jih lahko podpre v zameno za določene nagrade, ki jih pripravi prijavitelj projekta. Ustvarjalci denar dobijo samo, če uporabniki plačajo dovolj denarja, ki je potreben za projekt.

Kickstarter je ob zaključku leta pripravil kratek pregled za leto 2011 in številke so naravnost impresivne. Uspešnih je bilo 46 odstotkov projektov, kar pomeni, da so prejeli dovolj denarja za izvedbo. Skupna vrednost donacij je bila 100 milijonov USD, kar pomeni ogromno denarja za ustvarjalne projekte. En od projektov je 165 tisoč USD nabral v 24 urah. Kickstarter je pripravil lep pregled uspehov.

Kickstarter kaže, da se pojavljajo inovativni novi načini financiranja ustvarjalnih projektov in vsebin, kar pomeni, da stvari le niso tako črne.

Avtomatizacija spletnih storitev

Med največjimi težavami spletnih storitev je vsekakor njihova medsebojna integracija, saj se med seboj dokaj slabo povezujejo. Recimo, da želiš video, ki ga na YouTubu dodaš med priljubljene, dodati še med zaznamke na delicious. To ni vedno najbolj preprosto, oziroma zahteva vsaj nekaj dodatnih klikov.

Če ste nad tem dovolj besni, vstopi storitev IFTTT, kar je okrajšava za “If This Then That”. Gre za preprost koncept – storitev avtomatizira določena dejanja. Ko nekaj naredite – recimo dodate zaznamek v delicious -, ga lahko spletna storitev shrani v Evernote ali pa pošlje tvit.

Na voljo imate cel kup spletnih strani, ki jih lahko povežete. Med njimi so Google Reader, Facebook, Twitter, Tumblr, Delicious, YouTube, Evernote in drugi. Skoraj ni opaziti večjih storitev, ki bi manjkale.

Nato ustvarite recepte po formuli, če se zgodi, nekaj, se mora zgoditi še nekaj drugega. Jaz sem recimo ustvaril recept, kjer se za vsako zvezdico, ki jo dodam v Google Readerju, zapis doda v Pinboard. Prav tako se v Pinboard dodajo novi najljubši video na YouTubu. Ustvarjanje receptov sicer ni zahtevno, vendar je ogromno receptov že pripravljenih, tako da vam v veliki večini primerov ni treba ustvarjati svojih.

Primerov uporabe je ogromno in možnosti za igranje je ogromno. Vsekakor pa zadeva prihrani veliko časa, če uporabljate različne spletne storitve za upravljanje svojih informacij. Pretiravati seveda ne gre, saj vemo, da avtomatizirano smetenje po družabnih omrežjih nikomur ne diši.

Google Body – interaktivno raziskovanje človeškega telesa

Ena od zanimivejših stvari, ki sem jih v zadnjem času opazil iz Googla je Google Body. Gre za interaktiven prikaz človeškega telesa. Na levi strani lahko izbirate, katere dele telesa boste pregledovali. Na izbiro imate okostje, ožilje, živčni sistem, organe in mišice. Prav tako lahko vključite oznake, ki  vam prikažejo imena posameznih delov telesa. Z iskalnikom lahko poiščete del telesa in prikaz se samodejno približa in označi tisti del, ki ste ga iskali. Zelo zanimivo in ne nazadnje tudi poučno. Predstavljam si, da bi lahko komu celo koristilo pri študiju.

Še opozorilo – prikaz deluje samo na brskalnikih, ki podpirajo WebGL. Gre za standard za prikaz naprednih grafičnih elementov v brskalniku in je na voljo le pri najsodobnejših brskalnikih. V Chromeu zadeva preverjeno deluje, Firefox 4 pa ima menda neke težave, ki pa jih lahko rešite tako, da vklopite podporo za WebGL. Pa ob začetnem prikazu boste morali malo počakati, saj se zadeva nalaga kar nekaj časa. V spodnji galeriji si lahko ogledate, kakšna je stvar videti v akciji.

Hapax Legomena je kot zemljevid spleta. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.