Google rad pomaga pri iskanju. Če se zatipkate, vam predlaga pravilni zapis. Zna sklanjati in občasno celo uporabiti bolj pravilne besede, kot ste jih vpisali. Toda včasih želimo iskati tudi točno z besedami, ki smo jih vpisali.
V tem primeru lahko uporabite možnost “Verbatim”, ki jo najdete na desni pod povezavo “More search tools”. Ko kliknete povezavo Verbatim, bo iskalnik upošteval samo strani, ki vsebujejo točno take besede, ki ste jih vpisali, brez sklanjanja in drugih akrobacij.
MacBook Aira sem preizkušal že lani, pa se potem preprosto nisem nikdar spravil zapisati svojih vtisov, tako da se bom poskusil letos malo bolj potruditi.
No, še preden napišem karkoli drugega, naj priznam, da me je MacBook Air navdušil že lani in letos pravzaprav ni nič drugače. 13-palčni zaslon je ravno prav velik za lahkotnejša opravila, disk SSD zagotavlja, da je hiter kot strela, procesor pa tudi ni videti, da bi kašljal pod nalogami, ki mu jih naložim.
Danes pa nekoliko več o nekaterih novih možnostih, ki sem jih želel preizkusiti, so pa vezane predvsem na operacijski sistem. Predvsem tiste, ki so obljubljale, da bodo naredile Mac OS X bolj podoben sistemu iOS na iPadih in iPhonih.
Ravno zaradi teh obljub nisem bil ravno prepričan, da mi bo zadeva všeč, a sem se motil. Najljubša stvar mi je vsekakor Launchpad, ki odpre celostranski pogled za odpiranje aplikacij, enak kot na iOS-u. Od tu lahko res preprosto izbereš aplikacije in brskanje po meniju Start se ti zazdi res odveč. Najbolje pa je, da je stvar dostopna z gibom po ploščici, ki se ga res hitro navadiš.
Sem pa pogrešal možnost iskanja, ki bi to možnost naredila še bolj koristno.
Koristen je tudi Mission Control, ki je zamenjal Expose, če prav razumem. Pokaže ti vse, kar imaš odprto na računalniku in doda še možnost virtualnih namizij, kar je kul in koristno.
Tudi App Store, trgovina z aplikacijami, doda k udobju in predstavljam si, da bodo vsi ti dodatki naredili Mac OS X zelo domač ljudem, ki sicer uporabljajo sistem Windows ter kakšen iOS izdelek. Stvari so ti namreč z iPada bolj znane, kot bi si mislil.
Naj se dotaknem še zadnje stvari: Natural scrolling, kjer naj bi MacBook oponašal naprave z zaslonom na dotik. Torej, če potegneš s prsti navzdol, naj bi se stran začela pomikati navzgor. Odkrito povedano, nisem zdržal in sem preprosto preklopil na običajno obnašanje sledilne ploščice. Po drugi strani pa je res, da je pri nekaterih aplikacijah (recimo Twitter) čuden občutek, ko moraš potegniti ravno obratno, kot bi si sicer želel. Tudi pri Launchpadu sem imel vedno težave, da sem vlekel v napačno smer in bi mi torej bolj ustrezal Natural Scrolling. Je pa verjetno njegova uporaba čista stvar navade.
Toliko zaenkrat iz sveta jabolka od nekoga, ki sicer živi v svetu Windows in Android (ter šmira z iPadom in tri generacije starim iPod Touchom).
Lifehacker je med najbolj priljubljenimi blogi na svetu in vsak dan znova objavljajo zapise o tem, kako si lahko poenostavimo življenje. Prejšnji teden so presegli sami sebe in objavili celo vrsto res koristnih zapisov.
Najboljše aplikacije za vse vaše platforme. Vključuje sisteme Windows, Android, Mac OS X, iOS in Linux.
Kako pravilno polniti sodobne digitalne naprave. Zanimivo je, da odsvetujejo polnjenje in praznjenje do konca. Sodobne baterije namreč nimajo učinka spomina in je bolje, da jih praznimo do okoli 50 odstotkov in potem napolnimo do 80 odstotkov.
Kako pravilno čistiti elektronske naprave.
Vedno, ko beseda nanese na vsebine na spletu, se vedno veliko besed porabi za debato, da se vsebine na spletu ne splačajo in da na spletu ni mogoče zaslužiti. Osebno sem mnenja, da to ni čisto res, da pa bo vedno težje preprosto zaračunati za določene vsebine na način, kot smo ga bili navajeni včasih, ko so bile vsebine vezane na fizične medije.
Kot odgovor na izzive se je pojavilo več novih načinov, med katerimi je zelo zanimiv Kickstarter. Gre za spletno platformo, kjer uporabniki prijavijo projekt, ki ga želijo izvesti, javnost pa jih lahko podpre v zameno za določene nagrade, ki jih pripravi prijavitelj projekta. Ustvarjalci denar dobijo samo, če uporabniki plačajo dovolj denarja, ki je potreben za projekt.
Kickstarter je ob zaključku leta pripravil kratek pregled za leto 2011 in številke so naravnost impresivne. Uspešnih je bilo 46 odstotkov projektov, kar pomeni, da so prejeli dovolj denarja za izvedbo. Skupna vrednost donacij je bila 100 milijonov USD, kar pomeni ogromno denarja za ustvarjalne projekte. En od projektov je 165 tisoč USD nabral v 24 urah. Kickstarter je pripravil lep pregled uspehov.
Kickstarter kaže, da se pojavljajo inovativni novi načini financiranja ustvarjalnih projektov in vsebin, kar pomeni, da stvari le niso tako črne.
Med največjimi težavami spletnih storitev je vsekakor njihova medsebojna integracija, saj se med seboj dokaj slabo povezujejo. Recimo, da želiš video, ki ga na YouTubu dodaš med priljubljene, dodati še med zaznamke na delicious. To ni vedno najbolj preprosto, oziroma zahteva vsaj nekaj dodatnih klikov.
Če ste nad tem dovolj besni, vstopi storitev IFTTT, kar je okrajšava za “If This Then That”. Gre za preprost koncept – storitev avtomatizira določena dejanja. Ko nekaj naredite – recimo dodate zaznamek v delicious -, ga lahko spletna storitev shrani v Evernote ali pa pošlje tvit.
Na voljo imate cel kup spletnih strani, ki jih lahko povežete. Med njimi so Google Reader, Facebook, Twitter, Tumblr, Delicious, YouTube, Evernote in drugi. Skoraj ni opaziti večjih storitev, ki bi manjkale.
Nato ustvarite recepte po formuli, če se zgodi, nekaj, se mora zgoditi še nekaj drugega. Jaz sem recimo ustvaril recept, kjer se za vsako zvezdico, ki jo dodam v Google Readerju, zapis doda v Pinboard. Prav tako se v Pinboard dodajo novi najljubši video na YouTubu. Ustvarjanje receptov sicer ni zahtevno, vendar je ogromno receptov že pripravljenih, tako da vam v veliki večini primerov ni treba ustvarjati svojih.
Primerov uporabe je ogromno in možnosti za igranje je ogromno. Vsekakor pa zadeva prihrani veliko časa, če uporabljate različne spletne storitve za upravljanje svojih informacij. Pretiravati seveda ne gre, saj vemo, da avtomatizirano smetenje po družabnih omrežjih nikomur ne diši.
Ena od zanimivejših stvari, ki sem jih v zadnjem času opazil iz Googla je Google Body. Gre za interaktiven prikaz človeškega telesa. Na levi strani lahko izbirate, katere dele telesa boste pregledovali. Na izbiro imate okostje, ožilje, živčni sistem, organe in mišice. Prav tako lahko vključite oznake, ki vam prikažejo imena posameznih delov telesa. Z iskalnikom lahko poiščete del telesa in prikaz se samodejno približa in označi tisti del, ki ste ga iskali. Zelo zanimivo in ne nazadnje tudi poučno. Predstavljam si, da bi lahko komu celo koristilo pri študiju.
Še opozorilo – prikaz deluje samo na brskalnikih, ki podpirajo WebGL. Gre za standard za prikaz naprednih grafičnih elementov v brskalniku in je na voljo le pri najsodobnejših brskalnikih. V Chromeu zadeva preverjeno deluje, Firefox 4 pa ima menda neke težave, ki pa jih lahko rešite tako, da vklopite podporo za WebGL. Pa ob začetnem prikazu boste morali malo počakati, saj se zadeva nalaga kar nekaj časa. V spodnji galeriji si lahko ogledate, kakšna je stvar videti v akciji.
Hapax Legomena je kot zemljevid spleta. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.
Tega, da tablični računalniki – in seveda predvsem iPad – postajajo čedalje pomembnejši ni mogoče zanikati. Toda običajni blogi nas smrtnikov brez sredstev, časa in znanja niso ravno najbolje pripravljeni na nekoliko drugačne zahteve novih naprav. Zato je dobrodošla novica o novem vključku za WordPress, ki za obiskovalce z iPadom pripravi popolnoma prilagojeno stran, ki odlično oponaša delovanje nameščene aplikacije.
Vse, kar morate narediti je, da v WordPressu namestite vključek Onswipe in spremenite nekaj nastavitev. Nastavite lahko barve, pisave, katere slike bodo uporabljene pri prikazu zapisov in podobno. Ko bo uporabnik obiskal vašo spletno stran v brskalniku na iPadu se bo odprla okusna začetna stran, nato pa lahko uporabniki preprosto listajo in pregledujejo vaše zapise.
Gre za zelo koristno in zanimivo rešitev, ki je povrh vsega še preprosta za uporabo. Če torej želite svoj blog pripraviti na uporabnike iPada, ne odlašajte. Na lastni namestitvi morate samo poiskati vključek Onswipe. Če gostujete na WordPress.com je vključek že aktiven.
Še krajši zapis o rešitvi ter uradna stran vključka Onswipe.
Gmail je dodal zanimivo novo možnost, ki jo lahko vklopite v laboratorijih. Gre za preprosto in koristno šminko – vklopite namreč lahko možnost, da ikona, ki je prikazana v zavihku, kaže število neprebranih sporočil. Tako lahko vedno vidite, ali imate neprebrana sporočila in njihovo število.
Dodali so tudi namizna obvestila o novih sporočilih, ki jih lahko vklopite pod nastavitvami. Funkcionalnost je zaenkrat na voljo samo uporabnikov brskalnika Chrome, je pa Google že napovedal tudi podporo za druge brskalnike.
Google s tem jasno kaže, kako se brskalnik počasi vedno bolj spreminja v popolnoma samosvoje okolje, v katerem bo na voljo vedno več možnosti, ki jih je v preteklosti zagotavljal operacijski sistem.
Druga zanimiva novost je InMaps, ki jo je predstavilo poslovno družabno omrežje LinkedIn. Storitev grafično prikaže vaše povezave in jih barvno porazdeli v skupine. Sicer novost ne bo ravno spremenila vašega življenja, dejstvo pa je, da omogoča zabaven in zanimiv pogled na vaše poslovno družabno omrežje.
Šminke na računalniku ni nikoli preveč. Nikakor ne zamudi novih stvari in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.
Ljubezenski otrok Facebooka in Microsofta, docs.com, uporabnikom Facebooka omogoča, da na spletu skupaj ustvarjajo ali urejajo dokumente Office. Uporabnikom nudi omejen nabor osnovnih funkcionalnosti, ki jih sicer najdemo v aplikacijah Microsoft Office Word, Excel in PowerPoint. Danes so prijetno presenetili z novico, da podpirajo kar nekaj novih jezikov črkovalnika, med katerimi je tudi slovenščina.
Docs.com je zanimiva alternativa Google Docs, še posebej zaradi integracije s Facebookom. Omogoča namreč nalaganje dokumentov, ustvarjenih z namiznimi aplikacijami, ali pa ustvarjanje novih. Nato preprosto povabite svoje prijatelje na Facebooku – posamezne “sodelavce” lahko izberete sami ali pa povabite cele skupine uporabnikov. Ustvarjeni dokument lahko nato preprosto odprete v namizni aplikaciji in uporabite možnosti, ki v spletni različici niso na voljo.
Blog Hapax Legomena prav tako nastaja v spletnem urejevalniku. Nikakor ne zamudi novih stvari in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.
Applov vzpon na prestol se je začel z iPodom, ki je v nekaj kratkih letih popolnoma zavzel trg glasbenih predvajalnikov. In kljub temu, da danes kruh in maslo podjetja predstavljajo naprednejše naprave, kot sta iPhone in iPad, mali predvajalniki vsako leto znova doživijo prenovo. Kot dolgoletni ljubitelj iPodov sem bil vesel, da sem dobil možnost, da preizkusim novega Nanota, ki je doživel pomembno preobrazbo.
Še preden začnem, kratka omejitev odgovornosti. Kot že pri MacBooku mi je napravico posodilo podjetje, v katerem sem bil zaposlen in z njim poslovno sodelujem še danes. Pritiskov sicer zaradi tega nisem deležen, mislim pa, da je prav do bralcev, da to vedo. V recenziji bom poskušal biti čim bolj pristranski na strani običajnega uporabnika. 
Koncept
Koncept novega Nanota mi je bil na papirju izredno všeč. Če so v prejšnji generaciji poskušali dodati možnost snemanja video posnetkov in druge funkcionalnosti, so se pri novi generaciji vrnili nazaj k jedru – predvajanju glasbe. Naprava se je pomanjšala na velikost Shuffla in pridobila na na dotik občutljiv zaslon. Poleg tega so odstranili možnost predvajanja slik in sedaj lahko “omejeni” revež le predvaja glasbo in prikazuje slike. Toda v mojih očeh to ni slaba stvar. Nano nikdar ni imel dovolj velikega zaslona za učinkovito predvajanje video posnetkov in z zmanjšanjem so pri Applu naredili korak v pravo smer.
Operacijski sistem v Nanotu je na las podoben sistemu iOS, ki ga poznamo iz iPod Touchev in iPhonov, vendar ne gre za isti operacijski sistem, temveč za posebno programsko opremo, prilagojeno Nanotu. Uporaba je izredno preprosta in velik korak naprej od prejšnje generacije. Dejstvo je, da vmesniki na dotik naredijo napravo bistveno bolj uporabno in prav tako je neizogibno dejstvo, da Apple vsekakor zna zasnovati te vrste vmesnikov.
Dostop do posameznih funkcionalnosti (glasba, iTunes U, poddaje itd.) je preprost in tudi največji tehnološki analfabeti ne bodo imeli težav. Ko odprete skladbo lahko na zaslonu preprosto preskakujete med skladbami, iščete po skladbi in pregledujete dodatne zapiske, ki spremljajo poddaje. Manjša zamera gre majhnosti vmesnika, kar pomeni, da ni gumbov na zaslonu za vračanje na prejšnje zaslone ali neposredni skok na domači zaslon. Tako je treba po zaslonu drsati malo več, kot na primer pri iPod Touchu.
Glasnost uravnavate s posebnima strojnima gumboma, ki se nahajata na vrhu naprave poleg gumb za vklop. Sprva sem se bal, da bo gumb povzročal težave, saj ga človek v žepu hitro pritisne. Toda zaslona se moraš tudi po vklopu še enkrat dotakniti in potegniti na stran. Ponesrečenih dotikov tako med preizkušanjem ni bilo. Zaslon je sicer nekoliko majhen toda dovolj velik, da je čisto funkcionalen. Posrečen dodatek je tudi, da ga lahko nosite kot priponko na oblekah.
Od dodatnih funkcionalnosti (poleg predvajanja glasbe in fotografij) bi omenil še radio in pedometer. Radio deluje, kar je več ali manj vse kar lahko rečem, ker tudi za namene recenzije nisem bil pripravljen trpeti čez banalne traparije, ki jim pri nas rečemo radio. Pedometer meri število korakov, ki jih naredite in vas tolaži, da ste pri tem porabili toliko in toliko kalorij. Zadevica me ni ravno navdušila s svojo natančnostjo, je pa zabaven dodatek, ki popestri nekaj minut.
Baterija v napravi ni posebej zmogljiva. Zdržala je okoli 18 ur ob nekoliko bolj aktivnem igranju z zaslonom. Ni slabo, ni pa presežek.
Slabe stvari
Nano šeste generacije ima nekaj pomanjkljivosti, ki pa družino izdelkov bolj ali manj pestijo že od samega začetka. Prva je, da morate z njim uporabljati iTunes. Na operacijskem sistemu Windows je to en najbolj počasnih, neznosno neodzivnih in na splošno neprijetnih programov. Če ne bi imel zaradi dolgoletne uporabe iPodov v njem urejene zbirke, bi se mu že zdavnaj odpovedal.
Druga pomanjkljivost so slušalke. Za ceno, ki jo Apple računa, bi človek pričakoval boljše slušalke. Te, ki jih dobiš ti plavajo in plešejo po ušesih in prva stvar, ki sem jo naredil, je bila zamenjava priloženih slušalk s svojimi.
Posebej me je zmotilo to, da analogne ure, ki se prikaže ob vklopu zaslona, ne moreš spremeniti v digitalno. Mogoče sem res malo počasen, toda digitalnih ur sem vajen do te mere, da imam že težave na hitro ugotoviti, koliko je ura na analogni številčnici. Zamenjaš lahko barvo, ne pa tudi prikaza. Vem, da si je Apple zamislil, da bomo Nanote kot ročne ure nosili na posebnih paščkih, ampak vseeno. Tipična Applova fora.
Zadnja zamera je cena. Nano s kapaciteto 8 GB bo vaš račun olajšal za 168 €, najcenejši iPod Touch, ki nudi bistveno več funkcionalnosti, pa stane okoli 240 €. Nano torej ni najcenejša igrača.
Še zamera, ki ni vezana izključno na Nanota – pomanjkanje lokaliziranega uporabniškega vmesnika. Čez pomanjkanje posluha za slovenske uporabnike sem se pritoževal že pri recenziji MacBooka, kjer me je zmotila tipkovnica QWERTY. Pri Nanotu se mi zdi, da bi bil lahko vmesnik brez težav lokaliziran. Stvar je namreč tako minimalistična, da prevod ne bi ravno uničil Appla in njihove dobičkonosnosti. Še posebej me to moti, ker Apple Slovenijo dejansko ignorira po celi črti. Kolikor vem, še danes, leto po predstavitvi ni mogoče uradno kupiti iPada. iPhone je sicer zaradi operaterjev nekoliko drugačna zgodba, ampak vseeno te zaboli, ko jih vidiš naprodaj v Jemnu, eni najrevnejših držav.
Še bolj v nos pa mi gre, da ta ignorantski odnos ostane spregledan. Za številna druga podjetja poslušam, kako se niso potrudila, da bi v Slovenijo pripeljala ta ali drugi izdelek, pri Applu pa vsi kar nekako močijo. Kljub temu, da se ne potrudijo niti do te mere, da bi imeli osebni računalniki slovensko tipkovnico, mali predvajalniki glasbe pa slovenskega vmesnika, za katerega odkrito povedano dvomim, da vsebuje več kot 1000 vrstic. Pri kitajski robi za 50 evrov to spregledaš, pri izdelku za 170 evrov, ki se prodaja kot tople žemljice pa ne.
Pod črto
Kljub kritikam moram Nanota pohvaliti. Všeč mi je, da je Apple priznal napako, ki jo je naredil, ko je skušal iz Nanota narediti več kot predvajalnik glasbe. Z vrnitvijo h koreninam in dodatkom na dotik občutljivega zaslona so ustvarili simpatičen in privlačen izdelek. Kljub temu, da sem lastnik iPod Toucha (prve generacije) moram priznati, da bi danes ob nakupu predvajalnika glasbe izbral novega Nanota. Sedaj, ko imam telefon HTC Legend, naprednejših možnosti iPod Toucha pravzaprav ne potrebujem, kljub temu pa imam rad ločen predvajalnik glasbe. Telefonom namreč vse prehitro poide baterija in je raje ne kurim po nepotrebnem.
Nano je dovolj majhen, da te ne moti in lepo zdrsne v praktično vsak žep. Izdelava je kakovostna in uporabniški vmesnik prijazen ter uporaben, kar od Appla že pričakujemo. Če torej iščete samostojni predvajalnik glasbe je Nano dobra izbira, nad katero ne boste razočarani, kljub temu, da začetno navdušenje nad malim zaslonom na dotik čez nekaj dni skopni. Po njem vam bo ostal praktičen, prijazen, zmogljiv in zanesljiv predvajalnik glasbe.
Applova roba še kar priteka. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.
Povezani zapisi
Veliki preizkus prenosnika MacBook Pro