Gmail ikona s števcem neprebranih sporočil

Gmail je dodal zanimivo novo možnost, ki jo lahko vklopite v laboratorijih. Gre za preprosto in koristno šminko – vklopite namreč lahko možnost, da ikona, ki je prikazana v zavihku, kaže število neprebranih sporočil. Tako lahko vedno vidite, ali imate neprebrana sporočila in njihovo število.

Dodali so tudi namizna obvestila o novih sporočilih, ki jih lahko vklopite pod nastavitvami. Funkcionalnost je zaenkrat na voljo samo uporabnikov brskalnika Chrome, je pa Google že napovedal tudi podporo za druge brskalnike.

Google s tem jasno kaže, kako se brskalnik počasi vedno bolj spreminja v popolnoma samosvoje okolje, v katerem bo na voljo vedno več možnosti, ki jih je v preteklosti zagotavljal operacijski sistem.

Druga zanimiva novost je InMaps, ki jo je predstavilo poslovno družabno omrežje LinkedIn. Storitev grafično prikaže vaše povezave in jih barvno porazdeli v skupine. Sicer novost ne bo ravno spremenila vašega življenja, dejstvo pa je, da omogoča zabaven in zanimiv pogled na vaše poslovno družabno omrežje.

Šminke na računalniku ni nikoli preveč. Nikakor ne zamudi novih stvari in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Microsoftov Docs.com sedaj tudi s slovenskim črkovalnikom

Ljubezenski otrok Facebooka in Microsofta, docs.com, uporabnikom Facebooka omogoča, da na spletu skupaj ustvarjajo ali urejajo dokumente Office. Uporabnikom nudi omejen nabor osnovnih funkcionalnosti, ki jih sicer najdemo v aplikacijah Microsoft Office Word, Excel in PowerPoint. Danes so prijetno presenetili z novico, da podpirajo kar nekaj novih jezikov črkovalnika, med katerimi je tudi slovenščina.

Docs.com je zanimiva alternativa Google Docs, še posebej zaradi integracije s Facebookom. Omogoča namreč nalaganje dokumentov, ustvarjenih z namiznimi aplikacijami, ali pa ustvarjanje novih. Nato preprosto povabite svoje prijatelje na Facebooku – posamezne “sodelavce” lahko izberete sami ali pa povabite cele skupine uporabnikov. Ustvarjeni dokument lahko nato preprosto odprete v namizni aplikaciji in uporabite možnosti, ki v spletni različici niso na voljo.

Blog Hapax Legomena prav tako nastaja v spletnem urejevalniku. Nikakor ne zamudi novih stvari in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

iPod Nano šeste generacije – recenzija

Applov vzpon na prestol se je začel z iPodom, ki je v nekaj kratkih letih popolnoma zavzel trg glasbenih predvajalnikov. In kljub temu, da danes kruh in maslo podjetja predstavljajo naprednejše naprave, kot sta iPhone in iPad, mali predvajalniki vsako leto znova doživijo prenovo. Kot dolgoletni ljubitelj iPodov sem bil vesel, da sem dobil možnost, da preizkusim novega Nanota, ki je doživel pomembno preobrazbo.

Še preden začnem, kratka omejitev odgovornosti. Kot že pri MacBooku mi je napravico posodilo podjetje, v katerem sem bil zaposlen in z njim poslovno sodelujem še danes. Pritiskov sicer zaradi tega nisem deležen, mislim pa, da je prav do bralcev, da to vedo. V recenziji bom poskušal biti čim bolj pristranski na strani običajnega uporabnika. :)

Koncept

Koncept novega Nanota mi je bil na papirju izredno všeč. Če so v prejšnji generaciji poskušali dodati možnost snemanja video posnetkov in druge funkcionalnosti, so se pri novi generaciji vrnili nazaj k jedru – predvajanju glasbe. Naprava se je pomanjšala na velikost Shuffla in pridobila na na dotik občutljiv zaslon. Poleg tega so odstranili možnost predvajanja slik in sedaj lahko “omejeni” revež le predvaja  glasbo in prikazuje slike. Toda v mojih očeh to ni slaba stvar. Nano nikdar ni imel dovolj velikega zaslona za učinkovito predvajanje video posnetkov in z zmanjšanjem so pri Applu naredili korak v pravo smer.

Operacijski sistem v Nanotu je na las podoben sistemu iOS, ki ga poznamo iz iPod Touchev in iPhonov, vendar ne gre za isti operacijski sistem, temveč za posebno programsko opremo, prilagojeno Nanotu. Uporaba je izredno preprosta in velik korak naprej od prejšnje generacije. Dejstvo je, da vmesniki na dotik naredijo napravo bistveno bolj uporabno in prav tako je neizogibno dejstvo, da Apple vsekakor zna zasnovati te vrste vmesnikov.

Dostop do posameznih funkcionalnosti (glasba, iTunes U, poddaje itd.) je preprost in tudi največji tehnološki analfabeti ne bodo imeli težav. Ko odprete skladbo lahko na zaslonu preprosto preskakujete med skladbami, iščete po skladbi in pregledujete dodatne zapiske, ki spremljajo poddaje. Manjša zamera gre majhnosti vmesnika, kar pomeni, da ni gumbov na zaslonu za vračanje na prejšnje zaslone ali neposredni skok na domači zaslon. Tako je treba po zaslonu drsati malo več, kot na primer pri iPod Touchu.

Glasnost uravnavate s posebnima strojnima gumboma, ki se nahajata na vrhu naprave poleg gumb za vklop. Sprva sem se bal, da bo gumb povzročal težave, saj ga človek v žepu hitro pritisne. Toda zaslona se moraš tudi po vklopu še enkrat dotakniti in potegniti na stran. Ponesrečenih dotikov tako med preizkušanjem ni bilo. Zaslon je sicer nekoliko majhen toda dovolj velik, da je čisto funkcionalen. Posrečen dodatek je tudi, da ga lahko nosite kot priponko na oblekah.

Od dodatnih funkcionalnosti (poleg predvajanja glasbe in fotografij) bi omenil še radio in pedometer. Radio deluje, kar je več ali manj vse kar lahko rečem, ker tudi za namene recenzije nisem bil pripravljen trpeti čez banalne traparije, ki jim pri nas rečemo radio. Pedometer meri število korakov, ki jih naredite in vas tolaži, da ste pri tem porabili toliko in toliko kalorij. Zadevica me ni ravno navdušila s svojo natančnostjo, je pa zabaven dodatek, ki popestri nekaj minut.

Baterija v napravi ni posebej zmogljiva. Zdržala je okoli 18 ur ob nekoliko bolj aktivnem igranju z zaslonom. Ni slabo, ni pa presežek.

Slabe stvari

Nano šeste generacije ima nekaj pomanjkljivosti, ki pa družino izdelkov bolj ali manj pestijo že od samega začetka. Prva je, da morate z njim uporabljati iTunes. Na operacijskem sistemu Windows je to en najbolj počasnih, neznosno neodzivnih in na splošno neprijetnih programov. Če ne bi imel zaradi dolgoletne uporabe iPodov v njem urejene zbirke, bi se mu že zdavnaj odpovedal.

Druga pomanjkljivost so slušalke. Za ceno, ki jo Apple računa, bi človek pričakoval boljše slušalke. Te, ki jih dobiš ti plavajo in plešejo po ušesih in prva stvar, ki sem jo naredil, je bila zamenjava priloženih slušalk s svojimi.

Posebej me je zmotilo to, da analogne ure, ki se prikaže ob vklopu zaslona, ne moreš spremeniti v digitalno. Mogoče sem res malo počasen, toda digitalnih ur sem vajen do te mere, da imam že težave na hitro ugotoviti, koliko je ura na analogni številčnici. Zamenjaš lahko barvo, ne pa tudi prikaza. Vem, da si je Apple zamislil, da bomo Nanote kot ročne ure nosili na posebnih paščkih, ampak vseeno. Tipična Applova fora.

Zadnja zamera je cena. Nano s kapaciteto 8 GB bo vaš račun olajšal za 168 €, najcenejši iPod Touch, ki nudi bistveno več funkcionalnosti, pa stane okoli 240 €. Nano torej ni najcenejša igrača.

Še zamera, ki ni vezana izključno na Nanota – pomanjkanje lokaliziranega uporabniškega vmesnika. Čez pomanjkanje posluha za slovenske uporabnike sem se pritoževal že pri recenziji MacBooka, kjer me je zmotila tipkovnica QWERTY. Pri Nanotu se mi zdi, da bi bil lahko vmesnik brez težav lokaliziran. Stvar je namreč tako minimalistična, da prevod ne bi ravno uničil Appla in njihove dobičkonosnosti. Še posebej me to moti, ker Apple Slovenijo dejansko ignorira po celi črti. Kolikor vem, še danes, leto po predstavitvi ni mogoče uradno kupiti iPada. iPhone je sicer zaradi operaterjev nekoliko drugačna zgodba, ampak vseeno te zaboli, ko jih vidiš naprodaj v Jemnu, eni najrevnejših držav.

Še bolj v nos pa mi gre, da ta ignorantski odnos ostane spregledan. Za številna druga podjetja poslušam, kako se niso potrudila, da bi v Slovenijo pripeljala ta ali drugi izdelek, pri Applu pa vsi kar nekako močijo. Kljub temu, da se ne potrudijo niti do te mere, da bi imeli osebni računalniki slovensko tipkovnico, mali predvajalniki glasbe pa slovenskega vmesnika, za katerega odkrito povedano dvomim, da vsebuje več kot 1000 vrstic. Pri kitajski robi za 50 evrov to spregledaš, pri izdelku za 170 evrov, ki se prodaja kot tople žemljice pa ne.

Pod črto

Kljub kritikam moram Nanota pohvaliti. Všeč mi je, da je Apple priznal napako, ki jo je naredil, ko je skušal iz Nanota narediti več kot predvajalnik glasbe. Z vrnitvijo h koreninam in dodatkom na dotik občutljivega zaslona so ustvarili simpatičen in privlačen izdelek. Kljub temu, da sem lastnik iPod Toucha (prve generacije) moram priznati, da bi danes ob nakupu predvajalnika glasbe izbral novega Nanota. Sedaj, ko imam telefon HTC Legend, naprednejših možnosti iPod Toucha pravzaprav ne potrebujem, kljub temu pa imam rad ločen predvajalnik glasbe. Telefonom namreč vse prehitro poide baterija in je raje ne kurim po nepotrebnem.

Nano je dovolj majhen, da te ne moti in lepo zdrsne v praktično vsak žep. Izdelava je kakovostna in uporabniški vmesnik prijazen ter uporaben, kar od Appla že pričakujemo. Če torej iščete samostojni predvajalnik glasbe je Nano dobra izbira, nad katero ne boste razočarani, kljub temu, da začetno navdušenje nad malim zaslonom na dotik čez nekaj dni skopni. Po njem vam bo ostal praktičen, prijazen, zmogljiv in zanesljiv predvajalnik glasbe.

Applova roba še kar priteka. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Igre na Macu

Upravljanje namizja na Macu

Veliki preizkus prenosnika MacBook Pro

Novi Kindle je vrhunski izdelek

Nikakršna skrivnost ni, da sem navdušen nad Amazonovim bralnikom e-knjig. Kindle 2, ki je bil prvi na voljo tudi mednarodnim strankam, sem podrobno preizkusil že pred časom, sedaj pa sem se končno odločil še za nakup najnovejše različice. Manj časa bom namenil čisto osnovnim lastnostim in se osredotočil predvsem na izboljšave, ki so na voljo pri novem modelu. Za osnovno predstavo o Kindlu in uporabniški izkušnji, vam priporočam, da si preberete prvi zapis.

Videz in spremembe

Amazon se je odločil, da pri novem Kindlu ne bo delal revolucije. Ohranili so pristop e-črnila in bralnika, ki je v celoti prilagojen enemu samemu opravilu – branju. So pa pri tem naredili kar nekaj izboljšav. Prvo je mogoče opaziti takoj, ko napravo vzamete iz škatle – novi Kindle je manjši in lažji. Primerjava velikosti je jasna s spodnje slike, razlika v teži pa je očitna, ko napravo primete v roko. Kljub temu, da imam osebno raje nekoliko težje naprave, novi Kindle še vedno daje vtis kompaktnosti in kakovosti. Poslovila se je tudi čisto gladka plastika ohišja, zamenjala pa jo je nekoliko hrapava, ki daje odličen občutek.

Primerjava velikosti

Inženirji so se odločili tudi, da odstranijo velike stranske gumbe za listanje po knjigah in jih nadomestijo z manjšimi, ki so sedaj skoraj popolnoma tihi. Osebno sem bil sprva nad manjšimi gumbi kar nekoliko nezadovoljen, saj sem jih občasno pritisnil po nesreči. Toda v treh dneh sem se novemu pristopu že v celoti privadil. Prejšnja različica je imela na desni strani poleg gumba za listanja celo paleto gumbov (Back, Home in Menu), ki so se sedaj preselili nižje k tipkovnici, kar je posrečena odločitev. Uporabljaš jih namreč relativno redko in sedaj se ti ne more več zgoditi, da bi kakšnega stisnil po nesreči.

Smerno paličico je zamenjal smerni gumb, ki zagotavlja boljši nadzor nad premikanjem kazalca in brskanjem po menijih. Poleg tega paličica na prejšnji različici dejansko daje vtis šibkega člena. Sicer v letu uporabe z njo nisem imel težav, vendar slab občutek ostaja. Sedaj teh skrbi ni več. Tipke so ostale enake, le da so sedaj iz bolj hrapave plastike in je na njih nekoliko lažje tipkati. Seveda pa še vedno nanj ne boste pisali romanov.

Tudi gumbi za prižiganje naprave in nadzor zvoka so se preselili z vrha in strani naprave na spodnjo. Na splošno sedaj Kindle daje vtis večje premišljenosti, saj gumbi niso raztreščeni okoli in okoli ohišja naprave, temveč so združeni tam, kjer te pri uporabi ne motijo, vendar vseeno zagotavljajo vse funkcionalnosti, ki jih uporabnik potrebuje.

Zaslon in uporaba

Največja pridobitev je zagotovo izboljšan zaslon, ki je sicer enake velikosti. Amazon navaja, da naj bi bil kontrast na novem zaslonu za 50 odstotkov boljši v primerjavi s prejšnjo generacijo Kindla. O točnih odstotkih je težko govoriti, je pa kontrast nedvomno boljši. Nekoliko svetlejše ozadje, močnejše črne in ne nazadnje temno ohišje skupaj dajejo še boljši vtis pri branju. Poleg boljšega kontrasta novi zaslon zagotavlja tudi hitrejše osveževanje, čeprav se mi že prejšnja generacija ni zdela prepočasna.

Se pa hitrost zaslona pozna pri uporabi, predvsem pri označevanju besedila. V prejšnji generaciji namreč zaslon pogosto ni dohajal kazalca, ki je brzel po zaslonu in pogosto si imel lahko zaradi tega težave pri izbiranju besed. Sedaj se ti to skoraj ne more več zgoditi, saj je hitrost osveževanja dovolj velika.

Izboljšan je tudi nabor pisav, saj je poleg velikosti na voljo tudi izbor različnih oblik (običajna, stisnjena, sans serif). Z novimi pisavami lahko vsak uporabnik stran nastavi tako, kot si jo želi. Skratka – izkušnja branja je še izboljšana in ostaja enako preprosta.

Ostale izboljšave in lastnosti

Novi Kindle prinaša tudi več prostora (za 3500 knjig), povezovanje Wi-Fi, izboljšan spletni brskalnik (temelji na ogrodju WebKit, kot Safari ali Google Chrome) ter daljše trajanje baterije (do en mesec). Seveda so tu še dobrote, ki so jih uporabniki prejšnje različice dobili v preteklem letu, kot so podpora za branje PDF-jev brez pretvarjanja, možnost objavljanja označenih odlomkov na Twittru ali Facebooku, glasno branje knjig in brezplačen podatkovni prenos (pri različici 3G). Seveda ostaja tudi tehnologija Whispersync, ki vaše knjige sinhronizira na različnih napravah in deluje odlično. Ob prejemu nove različice sem, recimo, samo sinhroniziral starega Kindla, prek brezžičnega omrežja naložil knjigo na novega in že sem lahko bral s točke, kjer sem na starem končal.

Pod črto in nekaj dodatnih misli

Amazon je dal jasno vedeti, da ta generacija Kindla ne bo rezultat paničnega odziva na iPad. Kot sem že ob predstavitvi napisal, ne vidim nikakršnega razloga, zakaj bi tablični računalniki ali mobilni telefoni “ubili” Kindle. Analitiki so sprva namreč napovedovali, da Amazon preprosto nima nikakršnih možnosti, če ne predstavi svojega tabličnega računalnika. Sicer ne pravim, da je ta možnost popolnoma izključena, toda Amazon je dal v tem trenutku jasno vedeti, da je trg namenskih bralnikov dovolj velik in zanimiv, da se vanj splača vlagati.

Novi Kindle je rezultat tega pristopa. Nikakor ne gre za revolucionaren izdelek, temveč za izdelek, ki so ga inženirji potrpežljivo in premišljeno izboljšali do te mere, da so odpravili večino zamer prejšnje generacije in ustvarili izdelek, ki zadovolji in navduši v vseh pogledih. Seveda to ni naprava za gledanje filmov, besno brskanje po spletu, poslušanje glasbe in urejanje dokumentov. Kindle je namenjen temu, da se umirjeno usedeš in se za uro, dve ali tri izgubiš v knjigi. In seveda je to tisto, kar si strastni bralci želimo. Naprava se namreč v celoti umakne besedilu in ostanemo sami s knjigo, ki jo beremo. V tem Kindle blesti.

Seveda pa je treba tu upoštevati še nekaj. Kindle že dolgo ni več samo bralnik, temveč platforma. Amazonov cilj je namreč enostaven – prodati knjige čim večjemu številu uporabnikov. Kindle bralniki so tako na voljo na ogromnem številu platform: iPad in iPhone, Windows, Mac OS X, Android in Blackberry. S tehnologijo WhisperSync lahko knjigo vedno nosite s seboj in sinhronizirate svoje zapiske in lokacijo v knjigi. Amazon je s tem dosegel še nekaj – kljub temu, da so knjige zaščitene s tehnologijo proti kopiranju (DRM), tipičen uporabnik tega praktično ne bo opazil – programski bralniki so namreč na voljo za najrazličnejše platforme in torej uporabnika ne silijo v nakup izdelkov samo določenega proizvajalca.

Amazonova strategija se je do sedaj izkazala kot pravilna. Z največjo ponudbo knjig in rešitev za platforme so ohranili svoj položaj vodilnega prodajalca e-knjig. Po nekaterih ocenah imajo v rokah namreč kar 70-75 odstotkov celotnega trga, kar je odličen uspeh.

Novi Kindle je na voljo v dveh različicah – Wi-Fi in 3G+Wi-Fi. Prva stane 139 USD, druga pa 189 USD. Osebno sem se odločil za cenejšo, kajti v enem letu se mi še ni zgodilo, da bi se znašel s potrebo po knjigi, ki bi jo moral nujno kupiti prek omrežja 3G. Povezljivost Wi-Fi je super, kajti kot evropskemu kupcu sedaj lahko kupujem neposredno z naprave, ne da bi moral za prenos plačati.

Če ste torej resen bralec v angleščini in se odločate med različnimi bralniki je Kindle nedvomno daleč najboljša izbira. Poleg največje izbire knjig in preproste uporabe zagotavlja tudi tehnologijo WhisperSync in druge dodatne ugodnosti, s katerimi se postavlja za glavo višje od konkurenčnih izdelkov.

Ob tem bi rad povabil vse bralce, ki vas zanima Kindle in e-knjige na splošno, da obiščejo skupino na Facebooku, ki sem jo ustvaril za namen posredovanja kratkih novic in seveda druženje vseh slovenskih lastnikov Kindla ter drugih e-bralnikov. V skupini objavljam kratke novice in tako vsem, ki ne želijo dnevno spremljati novic s področja, da ostanejo na tekočem. Vsi (ne le lastniki Kindlov) ste seveda toplo vabljeni.

Blog Hapax Legomena je kot Kindle – lep in pameten. Nikakor ne zamudi novih stvari in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Poglobljena in izčrpna recenzija Kindla

Prihodnost e-knjig

Ali Applov iPad pomeni konec Kindla?

Kako velike so piramide (ali karkoli drugega) v primerjavi s krajem, v katerem živite

Današnja storitev je namenjena vsem, ki svoje dneve preživimo ob razmišljanju, kako velika je izstrelitvena ploščad rakete Saturn V v primerjavi z mestom v katerem živimo. BBC Dimensions na enem mestu združuje različne pomembne dogodke in lokacije in jih prestavi v kontekst uporabnikovega lokalnega okolja. Med stvarmi, katerih velikost lahko primerjate s svojo lokacijo so izliv nafte v Mehiškem zalivu, jez treh rek, Konstantinopel leta 1360 in seveda ploščad rakete Saturn V.

Med razpoložljivimi možnostmi izberite tisto, ki vas najbolj zanima in odprl se bo zemljevid. V iskalno polje vpišite ime svojega mesta in že si lahko ogledate dejansko velikost izbranega predmeta ali dogodka. Na sliki si lahko ogledate velikost prizadetega območja, če bi se černobilska katastrofa zgodila na Vrhniki.

Gre za zelo lep primer tega, kako lahko tehnologijo uporabimo za boljšo predstavo o določenih dogodkih ali krajih.

Hapax Legomena je skoraj tako zabaven kot spletne igre. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Gmail dodal bogate podpise

Igre pridobivajo na pomenu

Ko sem zadnjič pisal o tem, kaj ljudje počnejo na spletu, sem kar naenkrat v novicah okoli sebe pričel opažati vzorce, ki so potrjevali trende. Google je kupil podjetje Slide, enega izmed podjetij, osredotočenih na družabne spletne igre. Novica sledi le mesec dni starim ugibanjem, da je Google vložil 100 milijonov dolarjev v podjetje Zynga, ki stoji za ultrapriljubljenim zapravljanjem časa – igro Farmville. Ti dogodki sledijo majskemu sporu med Facebookom in Zyngo, kjer je bil glavni predmet ravno denar, ki ga Zynga prejema od Facebooka. Pri tem naj bi Facebook vztrajal, da mora Farmville ostati ekskluzivno na Facebooku.

Vse to jasno kaže, da so igre ključen del uspeha družabnih omrežij. Googlove poteze jasno kažejo na to, da resnično nameravajo razviti lastno družabno omrežje, ki naj bi bilo konkurenca Facebooku. Govorice o tem so vedno glasnejše in nakup razvijalca iger je skoraj zagotovo korak v to smer. Ne smemo pozabiti niti, da igre niso pomembne le pri družabnih omrežjih, temveč tudi pri mobilnih telefonih, kjer Google vsekakor želi videti nadaljnji uspeh svojega Androida.

Da pa ne bom le teoretično razpredal o igrah še sladki nasvet za danes. Microsoft je za promocijo svojega iskalnika Bing te dni stopil v partnerstvo s priznanim razvijalcem Pop Cap, ki se osredotoča na nezahtevne igre. Kar v brskalniku lahko tako igrate nekoliko okrnjene različice priljubljenih iger, kot so Plants Vs. Zombies, Bejeweled in Bookworm Adventures. Od teh mi je najbolj pri srcu Plants Vs. Zombies, v kateri morate z agresivnimi rastlinami preprečiti zombijem, da bi vam vdrli v hišo. Igra je zabavna, ni težka in je kot ustvarjena za petek, če vam je dolgčas. Celotna zbirka je na voljo tukaj.

Očitno je, da spletne igre resnično vlečejo. In če se bo ta trend obdržal, lahko v prihodnosti pričakujemo pravo poplavo najrazličnejših iger, ki se bodo prerivale za našo pozornost.

Hapax Legomena je skoraj tako zabaven kot spletne igre. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Igre na Macu

Dovolj zavihkov v brskalniku

Zavihki v brskalniku so se mi zdeli ob svoji predstavitvi najboljša stvar po narezanem kruhu. Nič več ločenih oken za vsako spletno stran, vse strani v enem samem oknu. Toda vsaka dobra stvar prinaša svoje slabe plati. Vse bolj pogosto se mi je začelo namreč dogajati, da sem imel odprtih preveč zavihkov, kar izredno negativno vpliva na storilnost – neprestano namreč iščeš pravi zavihek, jih preurejaš in ponovno izgubiš. Prišlo je celo tako daleč, da sem sredi tedna preprosto obupal in začel uporabljati drug brskalnik, v katerem pač ni bilo toliko odprtih zavihkov.

Težava je namreč v tem, da pogosto najdem članek ali kakšno drugo stvar, za katero se mi zdi, da bi jo rad uporabil kasneje. In čez teden se tega nabere ogromno. Tako sem vsako nedeljo ali ponedeljek zjutraj sedel pred računalnikom in počasi čistil zavihke ter jih shranjeval za kasneje.

Prejšnji teden sem odkril zanimivo razširitev, ki so jo očitno napisali zame. No More Tabs je narejen za brskalnik Google Chrome in uporabnika prisili v bolj pametno ravnanje z zavihki. Delovanje je preprosto – nastaviš največje dovoljeno število zavihkov (v mojem primeru 6) in ko to število presežeš ti razširitev preprosto zapre najstarejši zavihek. Neusmiljeno, saj je ne moreš priklicati nazaj. Tako bolj preudarno odpiraš nove povezave in se hitreje odločiš, kaj boš storil s stranmi, ki so morda zanimive. V kombinaciji s storitvami Instapaper, Delicious in Evernote sem v zadnjem tednu dejansko postal bolj urejen glede zavihkov.

Je pa sicer mogoče goljufati – zavihek lahko pripnete (Pin tab) in razširitev je ne more zapreti. Ker imam v enem zavihku stalno odprto elektronsko pošto, jo imam seveda pripeto in imam tako nekakšen sistem za zgodnje opozarjanje – kljub temu, da zavihka ne more zapreti, stran odstrani iz pomnilnika in torej ikona v zavihku posivi. Ko vidim, da se je to zgodilo, lahko začnem hitro zapirati odvečne zavihke.

Hapax Legomena je vedno v pravem zavihku. Na vseh brskalnikih. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Google Chrome sedaj privzeti brskalnik

Kaj ljudje zares počnejo na spletu?

Raziskovalno podjetje Nielsen jeta teden predstavilo zanimivo raziskavo o tem, kaj ameriški uporabniki počnejo na spletu. Rezultati so zanimivi:

Ljudje največ časa preživijo na družabnih omrežjih (22,7 odstotka), sledijo pa jim igre (10,2 odstotka) in elektronska pošta (8,3 odstotka). Video posnetki, ki so v preteklosti veljali za najbolj privlačno vsebino, so se znašli bistveno nižje. Sicer nikjer nisem uspel ugotoviti, kaj vključuje čas, preživet na družabnih omrežjih. Veliko uporabnikov na Facebooku igra Farmville, gleda video posnetke in fotografije prijateljev in podobno. Dvomim namreč, da skoraj 23 odstotkov svojega časa na spletu preživijo ob branju objav.

Toda to niti ni tako zelo pomembno, saj je trend jasen. Pozornost uporabnikov se čedalje bolj deli na pričakovane in nepričakovane kanale. Če je v preteklosti veljalo, da je elektronska pošta najbolj priljubljeno spletno orodje, je sedaj komaj na tretjem mestu. In družabna omrežja niso več igrača, ne glede na to, da na splošno še niso v naši zavesti kot resno orodje za karkoli.

Vsebine in podjetja

Rezultati so zanimivi za vse, ki poskušajo pritegniti pozornost uporabnikov ali strank. V prvi vrsti seveda govorim o ponudnikih vsebin, toda podobno velja tudi za podjetja in druge organizacije. Za ponudnike vsebin so ti rezultati skoraj katastrofalni. Če večina ljudi svoj čas na spletu porabi za igranje iger in družabna omrežja, je jasno, da morajo ponudniki vsebin za pozornost tekmovati z njimi. Kar je velik izziv – tekma je namreč za vedno manjši košček skupne pozornosti. Kot sem že večkrat opozarjal, je na spletu smešen video mačke vedno le klik stran in zabavna spletna igra bo požrla nekaj dragocenih minut časa ter oglaševalski proračun, ki bi ga sicer lahko dobil ponudnik vsebin.

Tudi spletni video se očitno ni izkazal za tako strašno uspešen koncept, kot je bilo nekaj časa slišati. To ne pomeni, da nima svojega prostora, toda nekje v meni vrta občutek, da bi morda vsi dnevni časopisi, ki so pred leti zagnali spletne video oddaje, svoj denar bolje porabili za razvoj spletnih iger. :)

Sem pa v resnici presenečen nad kosom časovne torte, ki so si ga v izredno kratkem času izrezala družabna omrežja. Sicer je že nekaj mesecev mogoče slišati anekdotalne pripovedi o tem, da Facebook pošlje več prometa kot Google, toda odstotek časa, preživet na družabnih omrežjih jasno kaže, da je resnična moč družabnih omrežij še vedno podcenjena. Sicer jih lahko pred iskalnike še vedno postavimo samo pod določenimi parametri in primerno prilagojenimi pogoji, vendar njihov naraščajoč vpliv ni le privid.

Za vse, ki želijo pritegniti in ohraniti pozornost spletnih uporabnikov, slika postaja vedno bolj jasna. Družabna omrežja se morajo preseliti bližje središču strategije za povezovanje z uporabniki, bralci, kupci in drugimi javnostmi. V nasprotnem primeru bodo organizacije in podjetja ostali izolirani od vseh, ki jim omogočajo preživeti. Seveda to ne pomeni, da morajo vsi “stari” kanali v smeti. Elektronska pošta, na primer, bo za določen nabor uporabnikov ostala verodostojen način komunikacije. Enako velja za vse kanale, toda družabnih omrežij in iger preprosto ni mogoče več ignorirati kot modo, ki bo minila.

Hapax Legomene ni na Facebooku. Ovbe. Smo pa na Twittru. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Viralna akcija, vredna pozornosti

Veliki pregled blogerskih platform – Posterous

Pregled zaključujem s pogledom na storitev Posterous. Če sta WordPress in Blogger tradicionalni blogerski platformi ter Tumblr nekakšno orodje za zbiranje vsebin, je Posterous mešanica bloga in platforme za tako imenovan “lifestreaming”. Gre za koncept, ki naj bi na enem mestu zbiral vse naše interakcije z različnimi storitvami in družabnimi omrežji.

Posterous je zanimiv iz več vidikov. V prvi vrsti nam nudi večino stvari, ki nam jih nudijo druge blogerske platforme – urejevalnik besedila, možnosti nalaganja različnih večpredstavnostnih vsebin in druge. Toda bolj kot na spletni vmesnik se Posterous zanaša na elektronsko pošto. Objavljanje je namreč možno tako, da preprosto pošljemo sporočilo in storitev ga samodejno objavi. Pošljemo lahko besedilo, povezavo, video ali glasbo in storitev samodejno ustvari zapis ter nam pošlje sporočilo, da smo bili nadvse uspešni pri objavljanju.

Še bolj zanimiv pa je Posterous z vidika centralizacije. Integriran je namreč s številnimi storitvami in nam omogoča, da preprosto objavljamo posodobitve tudi na njih. Če želimo določen zapis objaviti tudi na Twitterju, preprosto pošljemo elektronsko sporočilo na naslov twitter@posterous.com. Če želimo isto posodobitev objaviti na Twittru in Facebooku, samo dodamo še eno storitev v formatu twitter+facebook@posterous.com. Možnosti so skoraj neomejene, saj je podprtih storitev ogromno od LinkedIna in Twitterja do Xange in WordPressa.

Posterous lahko tako služi kot blog ali kot za uporabo preprosto osrednje mesto za združevanje vseh dejavnosti vaše spletne osebnosti. Pri tem nudi tudi možnost spremljanja ostalih uporabnikov, podobno kot Twitter ali Tumblr. Seveda vključuje tudi predloge, ki jih lahko preprosto spremenite, če želite. Gre za zanimivo storitev, ki sicer nudi zelo osnoven nabor tradicionalnih blogerskih možnosti, obenem pa preseneča z dodatkom res zanimivih inovacij, kjer izstopa ravno možnost povezovanja različnih storitev. 

Zaključek

Kljub vsem prezgodnjim napovedim o umiranju blogov si upam trditi, da smo še daleč od tega. Trenutno smo nekje v fazi streznitve, v kateri imamo na eni strani uveljavljene ponudnike, ki so prevetrili negotove začetke, ter mlajše, bolj pogumne ponudnike, ki se želijo vzpeti na prestol. Za vsakega, ki bi si danes želel začeti z bloganjem je veliko izbire in storitve se med seboj razlikujejo dovolj, da lahko podprejo tudi najbolj inovativne vsebinske zamisli.

Je pa nekaj očitno – le težko bo uspeti platformam, ki naj bi omogočale vse vsem. Blogger in WordPress (ter deloma Livejournal in Typepad) že pokrivata celoten obseg teh platform. Ob tem se Blogger še bolj posveča nezahtevnim uporabnikom, WordPress pa zahtevnejšim. Tumblr in Posterous poskušata ponuditi manj in drugačne možnosti, ki so namenjene specifičnemu občinstvu.

Pri tem je zanimivo še nekaj – predvsem novejše platforme odpirajo prostor novim pristopom k vsebinam in spodbujajo drugačne pristope k bloganju. Klasičen blog z besedilom in nekaj slikami je dozorel in sedaj se iščejo novi načini, s katerimi želijo ljudje uresničiti svojo ustvarjalnost. Kakorkoli torej pogledam, lahko rečem, da je prihodnost svetla.

Blog Hapax Legomena obstaja se sicer skriva tudi nekje na posterousu, ni pa ravno aktualen. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

O prehodu z Bloggerja na WordPress

Veliki pregled blogerskih platform – uvod in Blogger

Veliki pregled blogerskih platform – WordPress

Veliki pregled blogerskih platform – Tumblr

Veliki pregled blogerskih platform – Tumblr

O Tumblrju sem prvič pisal 12. marca 2007, kar si štejem kot vizionarski dosežek. :) Skratka, od takrat se je Tumblr razvijal in rasel in sedaj so pomembni. Po najnovejših podatkih imajo 6 milijonov uporabnikov in 1,5 milijarde ogledov strani, s čimer se uvrščajo med 50 najbolj obiskanih strani v ZDA. Zanimivo je, da je samo polovica uporabnikov iz ZDA, kar pomeni, da ima Tumblr ugodno klimo za razvoj močne mednarodne skupnosti.

Tumblrjeva nadzorna plošča

Danes Tumblr opisujem kot nekakšno mešanico Twitterja in Bloggerja. Nudi namreč bolj raznolike možnosti ustvarjanja vsebin kot Twitter, saj lahko objavljate fotografije, video posnetke, citate, besedilo, povezave ali mešanico vsega naštetega. S tega vidika je torej bistveno bližje Bloggerju, saj ne vsiljuje omejitve glede dolžine. Po drugi strani pa nudi osnovne družabne možnosti, kot so sledenje prijateljem ali zanimivim uporabnikom, “rebloganje” in seveda vseprisotni “všeč mi je”.

Preprostost na prvem mestu

Osnovna značilnost Tumblrja je preprosta uporaba. Ob prijavi v sistem vas pozdravi vmesnik, ki od vas zahteva samo eno informacijo – kaj želite objaviti. Nato kliknete na sliko, povezavo ali karkoli že in preprosto naložite sliko ali vpišete povezavo, dodate vrstico ai dve besedila, če vas že srbi, in objavite. Ima pa osnovni vmesnik, oziroma nadzorna plošča še eno nalogo – služi kot zbirno mesto za objave uporabnikov, ki jim sledite. Če ste namreč pri pregledovanju drugih blogov na Tumblrju kliknili “Follow”, se vam nove objave prikazujejo v osnovnem vmesniku – podobno kot pri Twitterju. Skratka, celoten postopek uporabe Tumblrja je res preprost.

Uporabnikom je na voljo tudi lepa izbira predpripravljenih tem, ki so večinoma zelo okusno oblikovane. Uporabnik ima tako hitro občutek zadovoljstva s svojim delom. Seveda je lahko predloge blogov mogoče tudi prilagoditi, za kar pa mora uporabnik že brskati po kodi CSS. Predloge je mogoče tudi kupiti, menim pa, da se za to prav veliko ljudi ne bo odločilo.

Osebno moram priznati, da je končni rezultat bloganja na Tumblrju skoraj brez izjeme fantastičen. Moj blog na Tumblrju mi je vedno, ko ga odprem, zelo všeč, kljub temu, da ga nisem prilagajal niti malo.

Fuck Yeah!

Moj blog na Tumblrju

Sedaj pa še k morda zanimivejši temi. Tumblr se je izkazal kot odlično orodje za agregatorske in tematske bloge. Veliko blogov namreč zbira vsebine z drugih blogov in jih objavlja. Prav tako so zabavni tematski blogi, kot so različni Fuck Yeah blogi. Recimo Fuck Yeah Sharks, Fuck Yeah Advertising in Fuck Yeah Condiments. Obstaja celo spletna storitev, v katero vpišete besedo in preverite, ali obstaja Fuck Yeah blog na to temo. Imenuje se Is It A Fuck Yeah? Po njihovem štetju jih je čez 10,000.

Skratka, Tumblr je zanimiva blogerska platforma, ki je botrovala nastanku nekoliko drugačne kulture bloganja s poudarkom na preprostosti in osredotočenosti na posamezne vsebine. Se mi pa zdi, da so od vseh ogromno naredili za razširitev bloganja na širšo javnost. Glavni razlog za to so preprostost bloganja ter preprostost spremljanja ostalih blogov, ki poteka preko enakega vmesnika.

Še kratek seznam priporočenih blogov, ki jih spremljam.

The Impossible Cool

Catalog Living

Give Me Something to Read

Best of Wikipedia

Datavis

Daily Seinfeld

Blog Hapax Legomena obstaja tudi na Tumblrju, povezava pa se skriva v besedilu zapisa. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

O prehodu z Bloggerja na WordPress

Veliki pregled blogerskih platform – uvod in Blogger

Veliki pregled blogerskih platform – WordPress