Potrebujete zvok?

Pred časom me je fasciniralo dejstvo, da lahko kupuješ zvoke, oziroma, da je ustvarjanje in snemanje zvokov izjemno pomemben del filmov in glasbe, ki pa ni poceni. Zvok pištole je pač treba plačati. Če potrebuješ zvok specifične pištole, ga moraš posneti ali pa kupiti.

Za vse, ki bi radi imeli zvoke, pa nimajo denarja je odlična alternativa spletna stran Freesound.org. Gre za zbirko zvokov, licenciranih pod licenco Creative Commons, kar pomeni, da jih je mogoče brezplačno prenesti in uporabiti, če seveda to dovoljuje licenca.

Potrebujete zvoke AK-47? Freesound vam ponudi odgovor. Petje kitov? Mačka? Mestna ulica? Skratka, uživajte v brskanju. Mogoče komu pride kdaj prav.

Pa so zvoki res pomembni? Seveda. Oglejte si kratek video o zvokih iz filmov Darrena Aronofskega.

 

Prvi vtisi MacBook Aira

MacBook Aira sem preizkušal že lani, pa se potem preprosto nisem nikdar spravil zapisati svojih vtisov, tako da se bom poskusil letos malo bolj potruditi.

No, še preden napišem karkoli drugega, naj priznam, da me je MacBook Air navdušil že lani in letos pravzaprav ni nič drugače. 13-palčni zaslon je ravno prav velik za lahkotnejša opravila, disk SSD zagotavlja, da je hiter kot strela, procesor pa tudi ni videti, da bi kašljal pod nalogami, ki mu jih naložim.

Danes pa nekoliko več o nekaterih novih možnostih, ki sem jih želel preizkusiti, so pa vezane predvsem na operacijski sistem. Predvsem tiste, ki so obljubljale, da bodo naredile Mac OS X bolj podoben sistemu iOS na iPadih in iPhonih.

Ravno zaradi teh obljub nisem bil ravno prepričan, da mi bo zadeva všeč, a sem se motil. Najljubša stvar mi je vsekakor Launchpad, ki odpre celostranski pogled za odpiranje aplikacij, enak kot na iOS-u. Od tu lahko res preprosto izbereš aplikacije in brskanje po meniju Start se ti zazdi res odveč. Najbolje pa je, da je stvar dostopna z gibom po ploščici, ki se ga res hitro navadiš.

Sem pa pogrešal možnost iskanja, ki bi to možnost naredila še bolj koristno.

Koristen je tudi Mission Control, ki je zamenjal Expose, če prav razumem. Pokaže ti vse, kar imaš odprto na računalniku in doda še možnost virtualnih namizij, kar je kul in koristno.

Tudi App Store, trgovina z aplikacijami, doda k udobju in predstavljam si, da bodo vsi ti dodatki naredili Mac OS X zelo domač ljudem, ki sicer uporabljajo sistem Windows ter kakšen iOS izdelek. Stvari so ti namreč z iPada bolj znane, kot bi si mislil.

Naj se dotaknem še zadnje stvari: Natural scrolling, kjer naj bi MacBook oponašal naprave z zaslonom na dotik. Torej, če potegneš s prsti navzdol, naj bi se stran začela pomikati navzgor. Odkrito povedano, nisem zdržal in sem preprosto preklopil na običajno obnašanje sledilne ploščice. Po drugi strani pa je res, da je pri nekaterih aplikacijah (recimo Twitter) čuden občutek, ko moraš potegniti ravno obratno, kot bi si sicer želel. Tudi pri Launchpadu sem imel vedno težave, da sem vlekel v napačno smer in bi mi torej bolj ustrezal Natural Scrolling. Je pa verjetno njegova uporaba čista stvar navade.

Toliko zaenkrat iz sveta jabolka od nekoga, ki sicer živi v svetu Windows in Android (ter šmira z iPadom in tri generacije starim iPod Touchom).

Hapax Legomena v letu 2012

Ta blog je večino preteklega leta prespal tako zaradi pomanjkanja časa kot tudi zaradi tega, ker sem si v želji, da bi bil blog zbirališče resnejših in bolj poglobljenih tem, postavil omejitev, ki je preprosto nisem uspel izpolniti. Posledično sem torej poskušal objavljati mešano na Twitterju, Tumblrju in tu brez posebej opaznega rezultata.

Ko sem torej moral konec preteklega leta podaljšati domeno, sem resno razmišljal, ali naj se sploh še naprej ubadam s tem blogom. Sploh na tak način. Po krajšem razmisleku sem se odločil, da nadaljujem z nekoliko drugačnim konceptom.

Namesto, da se osredotočam na ustvarjanje daljših vsebin bo blog v večji meri postal kurator vsebin. Tako bo bolje odražal širino mojih zanimanj in stvari, ki me navdušujejo. Namesto le recenzij tehnologij in mnenj lahko tako pričakujete več povezav in slik, glasbe, video posnetkov in na splošno bolj raznolikih vsebin. Seveda bo glavni poudarek še vedno na tehnologijah, le da bo blog sedaj služil tudi kot nekakšen arhiv stvari, ki me zanimajo.

Skratka, blogu Hapax Legomena bom poskusil vdihniti še nekaj življenja. Seveda pa lahko čez eno leto kljub vsemu še enkrat prekinem naročnino na domeno.

Lekcija, kdaj ne uporabiti videa

Referendum o malem delu je mimo in rezultatov ne bom komentiral, ker poskušam ostati nepolitičen. Toda ob nekaterih analizah komunikacije ZA in PROTI, sem naletel na res brilijanten primer slabe uporabe videa. Gre za odgovore na trditve sindikatov in študentov. Predlagam, da si ga ogledate, če ga še niste videli.

 

Čigava zamisel je bila, da odgovor pripravi v tej obliki, ne vem. Video je izjemen medij, vendar ne za izpisovanje besedila. Tu velja izjemno preprosto pravilo – uporabniki bodo napisano besedilo prebrali v skladu z lastnim tempom. Težko rečem, toda upam si trditi, da bi besedilo v tem videu lahko prebral v minuti ali dveh. Nobenega razloga ni, da bi sedel pred računalniškim zaslonom in počasi bral besedilo, kako se tipka na zaslonu.

Osebno sicer padca referenduma ne bi pripisal pomanjkljivi komunikaciji. Bi si pa upal trditi, da ni prav nič nenavadnega, da si je video do sedaj ogledalo nekaj čez 2500 ljudi. Za primerjavo vzemite video z Vidom Valičem, ki traja eno minuto, ima simpatično grafiko in živega človeka, ki te prepričuje o svojem stališču. Učinkovito, všečno in privlačno. Pet minut kucanja besedila? Ne prav zares.

 

Milijarde pikslov

Panoramske fotografije niso prav nič novega. Programska oprema omogoča že manj usposobljenim domačim fotografom, da “sešijejo” fotografije v čisto solidne panorame. Toda obstajajo projekti, ki po svojem obsegu močno presegajo te običajne domače poizkuse in vključujejo več milijard slikovnih točk (gigapikslov). Danes sem se malo pozabaval in jih pripravil nekaj samo za bralce bloga Hapax Legomena.

Začnimo pri panorami Pariza, ki jo sestavlja 26 milijard slikovnih točk in jo lahko najdete na naslovu http://www.paris-26-gigapixels.com/index-en.html. Paris, c’est fantastique!

Naslednji na seznamu je Dubaj, ki si s svojimi nebotičniki zasluži 45 milijard slikovnih točk. To je panorama.

Zdaj pa si lahko skoraj ogledamo registracijsko številko enega od avtomobilov na parkirišču.

Panoramo sestavlja 4250 fotografij, slikanje pa je trajalo 3 ure in pol.

Zdaj pa nam nekoliko bližja Budimpešta s 70 milijardami slikovnih točk, s čimer je bil lani septembra postavljen svetovni rekord.

Slika padalca, ki je s prostim očesom sploh ne vidiš.

Rekord Budimpešte pa ni dolgo stal. Novembra lani se je na sceni pojavil London z 80 milijardami slikovnih točk in tako postal največja panorama.

Toda to je očitno dirko šele sprožilo. Sledila sta namreč še Sevilla s 111 milijardami slikovnih točk ter Šanghaj z neverjetnimi 272 milijardami točk.

Blog Hapax Legomena je slastna panoramska slika interneta. Nikakor ne zamudi novih stvari in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Kaj ljudje zares počnejo na spletu?

Raziskovalno podjetje Nielsen jeta teden predstavilo zanimivo raziskavo o tem, kaj ameriški uporabniki počnejo na spletu. Rezultati so zanimivi:

Ljudje največ časa preživijo na družabnih omrežjih (22,7 odstotka), sledijo pa jim igre (10,2 odstotka) in elektronska pošta (8,3 odstotka). Video posnetki, ki so v preteklosti veljali za najbolj privlačno vsebino, so se znašli bistveno nižje. Sicer nikjer nisem uspel ugotoviti, kaj vključuje čas, preživet na družabnih omrežjih. Veliko uporabnikov na Facebooku igra Farmville, gleda video posnetke in fotografije prijateljev in podobno. Dvomim namreč, da skoraj 23 odstotkov svojega časa na spletu preživijo ob branju objav.

Toda to niti ni tako zelo pomembno, saj je trend jasen. Pozornost uporabnikov se čedalje bolj deli na pričakovane in nepričakovane kanale. Če je v preteklosti veljalo, da je elektronska pošta najbolj priljubljeno spletno orodje, je sedaj komaj na tretjem mestu. In družabna omrežja niso več igrača, ne glede na to, da na splošno še niso v naši zavesti kot resno orodje za karkoli.

Vsebine in podjetja

Rezultati so zanimivi za vse, ki poskušajo pritegniti pozornost uporabnikov ali strank. V prvi vrsti seveda govorim o ponudnikih vsebin, toda podobno velja tudi za podjetja in druge organizacije. Za ponudnike vsebin so ti rezultati skoraj katastrofalni. Če večina ljudi svoj čas na spletu porabi za igranje iger in družabna omrežja, je jasno, da morajo ponudniki vsebin za pozornost tekmovati z njimi. Kar je velik izziv – tekma je namreč za vedno manjši košček skupne pozornosti. Kot sem že večkrat opozarjal, je na spletu smešen video mačke vedno le klik stran in zabavna spletna igra bo požrla nekaj dragocenih minut časa ter oglaševalski proračun, ki bi ga sicer lahko dobil ponudnik vsebin.

Tudi spletni video se očitno ni izkazal za tako strašno uspešen koncept, kot je bilo nekaj časa slišati. To ne pomeni, da nima svojega prostora, toda nekje v meni vrta občutek, da bi morda vsi dnevni časopisi, ki so pred leti zagnali spletne video oddaje, svoj denar bolje porabili za razvoj spletnih iger. :)

Sem pa v resnici presenečen nad kosom časovne torte, ki so si ga v izredno kratkem času izrezala družabna omrežja. Sicer je že nekaj mesecev mogoče slišati anekdotalne pripovedi o tem, da Facebook pošlje več prometa kot Google, toda odstotek časa, preživet na družabnih omrežjih jasno kaže, da je resnična moč družabnih omrežij še vedno podcenjena. Sicer jih lahko pred iskalnike še vedno postavimo samo pod določenimi parametri in primerno prilagojenimi pogoji, vendar njihov naraščajoč vpliv ni le privid.

Za vse, ki želijo pritegniti in ohraniti pozornost spletnih uporabnikov, slika postaja vedno bolj jasna. Družabna omrežja se morajo preseliti bližje središču strategije za povezovanje z uporabniki, bralci, kupci in drugimi javnostmi. V nasprotnem primeru bodo organizacije in podjetja ostali izolirani od vseh, ki jim omogočajo preživeti. Seveda to ne pomeni, da morajo vsi “stari” kanali v smeti. Elektronska pošta, na primer, bo za določen nabor uporabnikov ostala verodostojen način komunikacije. Enako velja za vse kanale, toda družabnih omrežij in iger preprosto ni mogoče več ignorirati kot modo, ki bo minila.

Hapax Legomene ni na Facebooku. Ovbe. Smo pa na Twittru. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Viralna akcija, vredna pozornosti

Soluto za neboleče odpravljanje težav

Soluto je zanimiva nova rešitev za težave z računalnikom. Predstavlja se namreč pod sloganom “boja proti frustracijam z računalnikom”. Kljub morda preveč visokoletečim obljubam je stvarca koristna in zanimiva za uporabo. Najprej na svoj računalnik namestite njihov program, ki pri naslednjem zagonu računalnika spremlja zagon in analizira programe, ki se zaženejo. Vsi namreč poznamo občutek, ko zaženemo računalnik, se prijavimo, nato pa se pravo čakanje šele začne, saj se začnejo nalagati razno razni programi, od odjemalcev za klepet do raznih sinhronizacijskih rešitev.

Po zagonu Soluto prikaže privlačno oblikovano stran, na kateri so prikazane storitve in aplikacije, ki so se zagnale.

Glavni zaslon

Z zeleno barvo so označene stvari, ki jih lahko preprosto izklopimo, oranžna barva označuje srednje pomembne stvari, sivi vnosi pa so nujno potrebni za delovanje računalnika. Z miško lahko preprosto raziščemo, kaj posamezne storitve počnejo. Vsak vnos lahko izklopimo in se zažene na zahtevo ali pa zakasnimo njegov zagon, kar nam omogoča, da hitreje pričnemo z delom, ne da bi pri tem vplivali na funkcionalnosti računalnika.

Podrobnosti

Prav tako vidimo, kako so se odločili ostali uporabniki. Zgoraj desno lahko stalno opazujemo, kako naše spremembe vplivajo na hitrost zagona računalnika. Za bolj eksotične zadeve, ki smo jih namestili, lahko tudi sami dodamo opis in ga pošljemo na splet ter tako tudi drugim uporabnikom omogočimo, da sprejmejo pravilno odločitev.

Soluto pripravi tudi lep graf, ki nam pokaže, kako smo skrajšali (ali podaljšali) zagon računalnika. Osebno sem ga uspel s 3 minut in 41 sekund skrajšati na 2 minuti in 18 sekund, kar se v praksi dejansko kar pozna.

Zgodovina zagonov

Za vse, ki vam gre dolg zagon računalnika na živce, je Soluto primerna rešitev, še posebej, če ste še vedno na Windows XP. V kasnejših različicah (Vista in 7) je, kolikor vem, Microsoft uvedel nekaj  podobnih novosti, ki prav tako poskrbijo, da računalnik po zagonu hitreje postane odziven. Rešitev je bila predstavljena pred kratkim in je bila deležna velikega navala, tako da boste morda morali počakati nekaj dni, preden boste lahko prenesli namestitveno datoteko.

Blog Hapax Legomena se hitro zažene. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Strežnik na ključ

The Strokes – Reptilia

The Strokes so bili ena najbolj “hyped” alternativnih skupin zadnjih let. Mediji so jih napihnili v nove Rolling Stones in drugi prihod Velvet Underground. Nedvomno The Strokes niso nič od tega, vendar pa prav tako brez dvoma odličen rockovski band.

Reptilia je izbrana iz preprostega razloga – je prva skladba The Strokes, ki mi je šla resnično v uho. Začetek skladbe je sveta preproščina, pravzaprav vaja v minimalizmu, ki pa se kmalu razvije v rockovski komad, ki vleče. Pri tem gredo glavne zasluge predvsem kitarskim linijam, ki prehajajo od melodične do histerične ob zaključku pesmi. Prav tako Julian Casablancas s svojim hripavim glasom izdaja ravno pravo noto čustev, da vse skupaj ni le mehanična vaja najnovejšega zaporedja akordov, kot smo jih vajeni od številnih rockovskih zvezd in ustvarjalcev.

Reptilia ima tudi enega tistih glasbenih trenutkov, za katere bi osebno rekel, da so “za umret”. Trenutek se začne ob 1:13 in gre za odličen most med refrenom in ostalim delom skladbe. Kitara, ki se ji pridruži še bas skupaj potegneta skladbo naprej. Res odlično izvedeno.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi

NOFX - Don’t Call me White

The Pains of Being Pure at Heart – Young Adult Friction
Franz Ferdinand – Tonight

Če poslušaš rap si bedak

In sedaj po tem nepotrebno podžigalnem naslovu – for something completely different. V glavnem, študent z univerze Caltech je vzel seznam univerz in povprečne rezultate SAT s teh univerz. Če slučajno ne veste – SAT pomeni Scholastic Aptitude Test in predstavlja nekakšne vrste maturo v ZDA. Ko je zbral te podatke je pregledal Facebook strani teh študentov in katero glasbo so navedli kot najljubšo. Rezultati so seveda zanimivi.

Izkazalo se je namreč, da študenti s fakultet z najnižjimi rezultati SAT najraje poslušajo glasbo, kot je Lil’ Wayne, Beyonce, T.I. in Ludacris. Rap/Hip hop na splošno se nista uvrstila ravno visoko. Kaj torej poslušajo pametni študentje, torej tisti, ki obiskujejo fakultete z visokimi povprečnimi rezultati SAT? Beethovna, za začetek. Radiohead prav tako niso slabi. Sufjan Stevens, Counting Crows in U2? Lepo vas prosim.

Meni ljubi bendi sodijo nekje vmes – Modest Mouse, Nirvana, Death Cab for Cutie, The Shins. Seveda pa ti rezultati ne pomenijo veliko, saj so le zanimiv pogled na glasbene okuse in določeno spremenljivko. To nikakor ne pomeni, da neumni ljudje radi poslušajo rap, tako da komentarji o tem verjetno niso potrebni.

Fant je sicer enako naredil tudi za knjige. Med knjigami za pametne so se tako znašli Lolita, 100 let samote in Catch-22, ki je, mimogrede, tudi ena mojih najljubših knjig, če se smem pohvalit. Ne manjka seveda niti Zločin in kazen. Za manj pametne so Biblija, Fahrenheit 451 (?) in Barva škrlata. Zanimivo je tudi, da Viharni vrh na lestvici močno zaostaja za Prevzetnostjo in pristranostjo, čeprav je prva po mojem skromnem mnenju bistveno bolj kompleksna, čeprav krajša, Morda pa zaradi tega?

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi:

Kateri del telesa najpogosteje omenjajo v hip hopu?
Prevzetnost, pristranost, zombiji in še šest tednov zime
O prebranih knjigah lažemo, da bi impresionirali