Kljub temu, da je Blogger izredno priljubljena in kakovostna blogerska platforma, ima vseeno nekaj pomanjkljivosti. Med temi je skoraj zagotovo eno najbolj bolečih dejstev pomanjkanje možnosti varnostnega shranjevanja blogov. Toda saj Googlu vsi zaupamo, ker če kdo, ravno oni vedo, kako shraniti podatke? No ja, ni ravno nujno.

Za vsak slučaj je priporočljivo narediti varnostno kopijo in če nimate ravno navade shraniti vsakega zapisa, ga pedantno označiti in nato shraniti na disk ter varnostno skopirati ob rednih tedenskih intervalih, obstaja rešitev. BlogBackupOnline je spletna storitev, ki vam omogoča, da naredite varnostne kopije različnih vrst blogov, med katerimi je seveda Blogger, tu pa so še LiveJournal, MSN Live Spaces ter WordPress.

Postopek je relativno preprost in vam omogoča, da naredite posnetek celotnega bloga, nato pa se enkrat na dan izvede varnostna kopija novih zapisov. Varnostno kopijo lahko izvozite v formatu XML in jo, če vam kdaj blog popolnoma izgine, naložite nazaj na strežnik in omogočite svojemu blogu, da zasije v vsej svoji slavi.

Mimogrede, moj blog je s 386 zapisi velik 1,65 MB. Za varnostno kopijo imate na voljo 50 MB, tako da se vam ni treba bati za pomanjkanje prostora.

Povezani zapisi:

Blogger v razvoju
Blogger me nima več za spammerja

Komentiranje blogov je včasih težavno. Predvsem v situaciji, kjer prebereš zapis, se z njim strinjaš, se ti pa ne zdi ravno potrebno, da bi napisal "Res je", ali pa "Zanimivo". Seveda se je našel nekdo, ki je našel tudi rešitev na to vprašanje. Clickcomments je košček Javascripta, ki ga vnesete na svoj blog in vašim bralcem omogoča, da vam brez komentiranja posredujejo svoje mnenje o zapisu. Tako vam lahko bralci sporočijo, da je zapis všečen, da jih je navdihnil, prevzel, da želijo o tej tematiki prebrati več, da ste ustvarjalni ali pa da ste odkrili zanimivo zadevo. V bistvu gre za nekakšno mini anketo o vsakem zapisu, ki ga objavite. Še posebej všeč mi je grafična zasnova, odgovorov, ki je v praksi videti nekako tako:

Za uporabo ne potrebujete gesla ali česarkoli, saj se na vsakem zapisu odgovori štejejo posebej. Poleg tega lahko uporabniki izberejo tudi več možnosti za vsak zapis.

Še nekaj je zanimivo. Če uporabljate novo različico Bloggerjevih predlog se zadeva integrira v vaš blog z dvema klikoma, brez ročnega vnašanja skripte. Sam sem samo zaradi tega preskočil na novo različico, kar se odraža v nekoliko drugačni obliki bloga. Drugače pa se mi zdi novi princip precej všečen.

Pred časom je Google predstavil storitev Google Co-Op, ki je v osnovi namenjena temu, da sami izdelate svoje iskalnike, ki iščejo samo po določenih straneh. Načeloma je storitev zanimiva, toda ustvarjanje iskalnikov ni bilo ravno zabavno in le težko si se odločil kaj vključiti in kaj ne.

V zadnjih dneh sem odkril dva izredno zanimiva pristopa, ki naredita Google Co-Op resnično koristen. Prvi dopolni Google Reader z iskanjem. Iskanja v Googlovem bralcu iz neznanega razloga ni, vendar to še ne pomeni, da ga ne morete narediti sami.

Postopek je preprost: najprej se odpravite v nastavitve (Settings), kjer kliknete na gumb Import/Export. Gre za gumb, kjer lahko uvažate datoteke OPML (Datoteke OPML so v osnovi seznam vaših virov RSS).

Tu z desnim gumbom kliknete na povezavo Export your subscriptions as an OPML file in izberete Save As… Nato izberete ime datoteke, ki jo shranjujete. Predlagam opml_export.xml ali kaj podobnega.

Na tej točki se na vašem disku nahaja datoteka, kjer so zbrani naslovi vseh vaših naročnin. Naslednji korak je, da ustvarite nov iskalnik. Vpišite ime iskalnika (Search engine name) in njegov opis (Search engine description) ter določite ključne besede in izberite jezik. Nato morate vnesti naslove strani, ki jih želite iskati (Sites to search). tu vnesite generično ime, recimo www.primer.com ali www.bolime.si. Nato izberete še ali želite iskati samo te strani (Da) in ali želite, da kdo sodeluje pri iskalniku (kakor vam drago).

Nato se odpravite na stran s seznamom vaših iskalnikov in se odpravite na nadzorno ploščo (control panel) svojega novo ustvarjenega iskalnika. Tu imate na voljo številne možnosti za prilagoditev, tako da izberete povezavo Advanced.

Na strani, ki se vam odpre, v polju Annotations kliknite na Browse in izberite datoteko, ki ste jo prej shranili na disk. Nato kliknite gumb Upload.

To je vse. Novo ustvarjeni iskalnik bo iskal po vseh blogih, ki jih berete v Readerju.

Drugi trik je podoben in prav tako deluje na Google Co-Op, vendar išče po straneh, ki ste jih shranili v del.icio.us. Iskalnik, vključen v del.icio.us, namreč išče le po oznakah in naslovih strani, ne pa tudi po vsebini strani, kar je v bistvu precej velika pomanjkljivost, vendar razumljiva, saj storitev shranjuje le naslove, ne pa tudi posnetkov spletnih strani.

Sedaj lahko dodate iskanje tudi na to področje. Prvi korak je obisk strani, ki se skriva pod povezavo, ki jo ravnokar berete. Gre za stran, ki vam bo omogočila, da pridete do podatkov, ki jih potrebujete za izdelavo lastnega iskalnika.

Na odprti strani vpišite svoje uporabniško ime in geslo. Naslednji vpis je nekoliko bolj zanimiv. Imenuje se Custom Search ID, v osnovi pa gre za identifikacijsko številko posebej prirejenega iskalnika, ki ste ga ustvarili v Google Co-Op. Kako do nje? Preprosto sledite zgoraj navedenim korakom, ki vam pomagajo ustvariti nov iskalnik. Uporabite seveda imena in opise, ki vam bodo omogočili kasnejšo uporabo iskalnika. Prav tako se morate prebiti do strani z naprednimi (Advanced) nastavitvami, kjer boste našli svojo številko, ki se nahaja na mestu, ki sem vam ga prijazno označil na spodnji sliki.

Strinjajte se s pogoji in kliknite na gumb Login.

Na naslednji strani morate vpisati še nekaj podatkov, kot so ime, ključne besede in opis iskalnika in izbrati nekaj možnosti. Podobno kot pri ustvarjanju iskalnika v Google Co-Op lahko izberete ali lahko vaš iskalnik ureja še kdo drug. Vse možnosti lahko pustite tako, kot so privzete in stvar bi morala delovati. Kliknite na gumb Generate Context XML, kar bo odprlo novo okno, ki je videti nekako takole:

Neprijazno, vem. Kliknite na File/Datoteka in nato Save as/Shrani kot. Datoteko shranite v obliki XML in ji dajte ime, ki ga boste lahko kasneje prepoznali. Priporočam delicious_skeleton.xml ali pa okusni_okostnjak. Na nalaganje okna boste morali morda malo čakati. Nato kliknite Next.

V naslednjem oknu izberite možnost Add all of my bookmarks, druge možnosti pa lahko pustite pri miru. Ena vam razširi iskanje na podstrani zaznamkov, druga pa ima nekaj veze z urejanjem rezultatov. Kakorkoli že, zadeva bo delovala popolnoma sprejemljivo, če se s temi možnostmi ne igrate. Kliknite gumb Generate Annotations XML. Ponovno se bo odprlo okno in ponovno se bo v njem nahajala podobno neprijazna koda, kot v prejšnjem koraku. No, ponovite vajo s shranjevanjem, le ime spremenite (recimo delicious_annotations.xml). Nato kliknite Next.

Naslednja stran je v bistvu razlaga, kam morate poslati datoteki XML, ki ste ju ustvarili v prejšnjih korakih. Datoteka, ki ste jo poimenovali delicious_annotations.xml, gre v polje Annotation file. Kliknete torej Browse in izberite datoteko, ki ste jo prej shranili na disk. Nato kliknite gumb Upload. Enako ponovite pri polju Context file, le da tu izberete okostnjaka/skeleton.

To je to. Ko ste zaključili vse te korake, lahko iščete po straneh, ki jih imate v svoji zbirki na del.icio.us. Upam, da boste lahko brez posebnih težav iskali v novih možnostih iskanja po zbirkah zaznamkov in blogih, ki jih redno berete.

Sorodni zapisi:

Trendi v Googlovem Readerju
Google Co-Op

Gre za malo starejšo temo, ki se ji zaradi kroničnega pomanjkanja časa nisem uspel posvetiti toliko, kot bi rad. Govorim namreč o nadomestilu za zasebno kopiranje, ki določa, da za vsak pomnilniški medij (trdi disk, prazen CD, prazen DVD, pomnilniško kartico za fotoaparat) plačamo nekaj denarja, s čimer naj bi avtorjem poplačali za vsakič, ko si izdelamo varnostno kopijo njihovega avtorskega dela. Ne pozabimo, ta dajatev se plačuje samo za legalne kopije za varnostno shranjevanje, torej je veljavna samo za tista avtorska dela, ki smo jih legalno kupilo. Dajatev na nikakršen način ne opravičuje prenašanja vsebin z interneta ali presnemavanje prijateljevih CD-jev.

Malo v afektu, malo iz radovednosti sem na Urad Vlade RS za informiranje poslal mail z nekaj vprašanji. Odgovora ni bilo, zaradi česar sem mail vljudno ponovil in jih spomnil, da bi bilo primerno, da mi odgovorijo. In tokrat so mi odgovorili. Presenetljivo, kako daleč prideš z malo prijaznosti .

Odgovor je, odkrito povedano malo hecen in obenem zanimiv. Recimo, izvedel sem, kako bodo nadomestila razdeljena med avtorje in producente. Odgovor je citiran.

Zakon o avtorski[sic] in sorodnih pravicah določa, da se nadomestilo za tonsko in vizualno snemanje deli avtorjem v obsegu 40 %, izvajalcem v obsegu 30 % ter proizvajalcem fonogramov oziroma filmskim producentom v obsegu 30 %.

Nadomestilo za fotokopiranje se deli avtorjem v obsegu 50 % ter založnikom v obsegu 50 %.

Zanimivo. Če torej skopirate 50 strani zapiskov od prijatelja s faksa, slovenskim avtorjem plačate 25 SIT, DZS, Mladinska knjiga in ostali pa si razdelijo ostalih 25 SIT.

Na vprašanje, ali je mogoče dobiti nadomestilo nazaj, če lahko dokažeš, da je bil uporabljen legitimno, sem dobil naslednji odgovor:

Nadomestilo je namenjeno imetnikom pravic za dovoljeno (legitimno) privatno in drugo lastno reproduciranje, in ne povrnitvi škode, nastale imetniku pravice s piratskimi kopijami. Vprašanje nezakonitega reproduciranja, zlasti piratstva, je povsem ločeno od vprašanja dovoljenega privatnega reproduciranja po ZASP. Vsako reproduciranje zunaj obsega dovoljenega reproduciranja po ZASP pomeni kršitev pravic imetnikov, ki jo lahko ti preganjajo s civilnimi, kazenskimi in drugimi sredstvi.

Očitno sem narobe zastavil vprašanje, saj niso razumeli, da sem jih spraševal, kaj se zgodi z nadomestilom, če na njega shraniš svoje datoteke, dokumente, slike, … Še dobro, da ima na enako vprašanje odgovor Urad vlade za intelektualno lastnino.

Če bi svoja dela objavili, potem bi lahko bili upravičenec. Če pa jih shranjujete na digitalne nosilce, ki jih hranite doma, in jih ne objavite (ne postanejo dostopni javnosti), potem ne.

No, takole imamo. Očitno se zavedajo, da obstaja taka možnost, pa so jo kar zanemarili. Kaj pa če sem fotografije objavil na spletu? Se to šteje kot objava? Ker nekaj fotografij imam na Flickru in načeloma sem popolnoma upravičen do nadomestila, čeprav ne bodo nikjer objavljene. Enako velja za moja besedila. Objavljena so na blogu in torej sem upravičen do denarja fotokopij.

Moje naslednje vprašanje je bilo, zakaj so iPodi in ostali predvajalniki glasbe obdavčeni po jurja pod 1 GB pomnilnika, pomnilniške kartice z enako kapaciteto pa 8 SIT. Odgovor je bil pričakovan: primarna uporaba iPoda je za glasbo, osnovni namen kartice pa ne. To so tudi upoštevali pri določanju pavšalov. Toda nikakor mi ni jasno, zakaj kartic potem niso preprosto izvzeli, glede na to, da njihova primarna uporaba definitivno ni za glasbo ali filme. Višina pavšala je tudi odgovor na moje vprašanje, zakaj plačujemo za gigabajte trdega diska, ki ga namenimo operacijskemu sistemu in drugim aplikacijam. Pravijo namreč, da so pavšal ustrezno zmanjšali, glede na to, da nadomestilo plačujemo na deklarirano velikost diska. Hvala Bogu za Microsoft, torej. Vista bo očitno pravi balzam za naše denarnice, ker bo pogoltnila toliko trdega diska.

Nato pa sledi naslednja stvar. Na vprašanje o primerih, ko se avtor odpove nadomestilu za kopiranje avtorskega dela. Zanimalo me je specifično za licence Creative Commons, pri katerih se lahko odpoveste vsem nadomestilom za reprodukcijo svojega dela, torej verjetno tudi nadomestilu za privatno kopiranje. Dobil sem naslednji odgovor:

Podlaga za sprejem uredbe je 39. člen ZASP. Gre za nadomestila, ki pripadajo imetnikom avtorske in sorodnih pravic zaradi zakonsko določenega posega v njihove izključne pravice – ZASP namreč v 50. členu dovoljuje, da si lahko fizična oseba za svojo privatno (negospodarsko) uporabo naredi primerek avtorskega dela (npr. zakonito kopijo glasbene zgoščenke). Zaradi tega posega v imetnikove pravice, je potrebno imetniku določiti ustrezno primerno nadomestilo.

V primeru privatnega reproduciranja, ki je dovoljeno z zakonom, imetniki pravic ne morejo individualno sklepati pogodbe z uporabniki ter jim to dejavnost prepovedovati ali dovoljevati.

Tega odgovora, odkrito povedano, ne razumem. Razumem, kaj hočejo povedati, vendar nima nobene zveze z mojim vprašanjem. Če kot avtor dela to objavim pod določeno Creative Commons licenco, s katero dovoljujem vse kopiranje vsebine, potem se načeloma odpovem tudi nadomestilu za privatno kopiranje. Še posebej, če sem izrecno dovolil javno kopiranje taistega avtorskega dela. Zakon mi torej očitno prepoveduje, da bi se odpovedal nadomestilu. Svašta.

Potem pa še cvetka. Na ponovno vprašanje, kaj z nadomestili za medije, na katerih sem shranil lastna avtorska dela.

Kot že rečeno, so nadomestila namenjena dovoljenemu (legitimnemu) privatnemu in drugemu lastnemu reproduciranju. Sistem nadomestil temelji na pavšalizaciji, kar pomeni, da v določenih primerih pride do plačila tudi za nosilec ali napravo, ki se ne uporabi za privatno in drugo lastno reproduciranje.

V določenih primerih … Ne vem, ali sem kdaj naredil kopijo CD-ja kakšnega slovenskega benda. Ali filma. Dejstvo je, da uredba, tako kot stoji, več ali manj pravi, da smo zločinci, ker kupujemo prazne CD-je. OK, roko na srce, nikakor ne dvomim, da je vsaj 90 odstotkov praznih medijev (CD-jev in DVD-jev), prodanih v Sloveniji, namenjenih snemanju nelegalnih vsebin. Ampak tu gre za nelegalne vsebine (predvsem tujih avtorjev, ki od nadomestil ne dobijo nič). Zgodba je tako čudovita: slovenski umetniki živijo od tega, da Slovenci veselo kršimo avtorske pravice njihovih kolegov iz drugih držav.

Krasno bi bilo, če bi lahko približno izračunali, koliko sredstev letno bo ustvarila uredba. Potem bi lahko vzeli to številko in ugotovili, koliko približno avtorji in njihovi cehi ocenjujejo, da je vredna pravica legitimnega kopiranja njihovega avtorskega dela.

Helipad je zanimiva mala aplikacija, ki vam omogoča, da si na spletu ustvarite zbirko zapiskov. Ko brskate po spletu ali pa si za računalnikom nekaj zamislite, si lahko na hitro ustvarite kratek opomnik ali besedilce, ki vam je dostopen s kateregakoli računalnika. Vmesnik je izredno prijazen, vsak zapisek pa lahko označite tudi z oznakami, kar vam pomaga tudi pri kasnejšem iskanju zapiskov.

Zanimivih je predvsem nekaj dodatkov. Pri predogledu zapiskov, lahko v realnem času spreminjate velikost pisave in tip pisave ter tako zapiske prilagodite svojemu okusu. Obenem lahko vsak zapisek tudi delite z drugimi uporabniki, pri čemer pa je seveda potrebno biti malo pazljiv. Dobro izvedeno je tudi iskanje, ki vam v realnem času prikazuje rezultate in tako omogoča hiter dostop do rezultatov že med tipkanjem. Vse zapiske je mogoče tudi izvoziti v obliki HTML in jih shraniti na disku.

Gmail je dodal par novosti. Nič posebej šokantnega, vendar vse novosti rahlo izboljšajo delovanje enega najboljših spletnih servisov za elektronsko pošto. Pa pojdimo kar po vrsti:

• Na vrhu sporočila, ki ga imate se odprtega sedaj nahaja gumbek za odgovor, ki vam omogoča, da hitro odgovorite in vam ni več potrebno skakati po strani, da bi odkrili polje za odgovor. Ob gumbu je še puščica z drugimi možnostmi, kot so posredovanje, odgovor po “chatu” in podobno.
• Če med pregledovanjem sporočila dobite novo sporočilo v enakem pogovoru, sedaj dobite obvestilo in lahko posodobite pogovor, da vidite, da ne boste napisali kakšne neumnosti.
• Na voljo je tudi gumb za posredovanje vseh sporočil v pogovoru, ne le zadnjega
• Preko Chata lahko sedaj pošljete sporočilo prijateljem, ki niso povezani v internet. Sporočilo prejmejo, ko se naslednjič priklopijo v nabiralnik.
• Sedaj je za GMail na voljo aplikacija za mobilni telefon. Ampak, to tako ali tako že veste.

Če vam je bil zapis všeč, blog spremljate še naprej: preko mojega Twitter profila ali pa RSS-a tega bloga. Glasbeni članki so v povprečju objavljeni enkrat tedensko.


Povezani zapisi

Boljša uporaba Gmaila – 1. del
Boljša uporaba Gmaila – 2. del  
Pot do praznega nabiralnika

Razširitve za Firefox za elektronsko pošto
15 pravil elektronske pošte
Učinkoviti naslovi elektronske pošte
GTD za začetnike

Ste si kdaj želeli, da bi lahko nekoga poslali na točno določeno spletno stran in ga obenem obdržali na spletni strani? Ste si želeli nekakšno sliko v sliki za splet? Ahh, odgovor je Bitty Browser, simpatična rešitev za natančno ta izziv. Odpravite se na osnovno spletno stran in si izdelajte svoj brskalnik. Številni so pripravljeni že vnaprej, recimo Google, del.icio.us, Bloglines in drugi. Za primer delovanja vam spodaj prikazujem seznam najbolj priljubljenih zaznamkov na del.icio.us v zadnjem času. Znotraj brskalnika imate na voljo različne možnosti: spletno stran lahko odprete znotraj malega brskalnika, v novem oknu ali pa polne velikosti z malim brskalnikom.

Ko izberete kaj boste prikazovali, imate na voljo več možnosti, saj ga lahko priklopite v več storitev: personalizirano osnovno stran na Googlu, Netvibes, Windows Live, WordPress, Typepad in še nekaj drugih. Za vključitev v Blogger boste morali narediti še korak več: v spletno stran, oziroma zapis po potrebno vnesti kodo, ki jo dobite s pritiskom na gumb Get HTML, nato pa izberite IFRAME kodo. To prilepite v zapis in voila, na vašem blogu je stalno osveženo okno na drugo spletno stran.

Čeprav se večino časa ukvarjam s spletnimi storitvami in aplikacijami, na nek način še vedno ostajam “off-line” človek. Čeprav svoj blog že kak mesec pišem v Google Docs, v službi še vedno uporabljamo Microsoft Office. Kljub temu, da je Gmail najboljši poštni odjemalec, na delovnem mestu Outlook še vedno vlada. So stvari, ki jih spletna aplikacija ne more narediti. Recimo “drag&drop” za dokumente, bogato oblikovanje dokumentov in neodvisnost od internetne povezave so še vedno dejavniki, ki oblikujejo uporabniško izkušnjo.

V skladu s tem sem seveda dokaj nestrpno pričakoval novi Microsoftov Office. Nekoč, dolgo tega, sem prisegal na WordPerfect, vendar sem ga skupaj z DOS-om zapustil. Poskušal sem ga uporabljati še v Windows okolju, vendar me nekako ni prepričal. Tako nekako od Office 97 nisem spregledal niti ene različice. Office 2000, Office XP in Office 2003. Sedaj je prišel na vrsto Microsoft Office 2007, ki se mi zdi po dolgem času prava osvežitev iz redmondskih laboratorijev.

Toda zaenkrat ne mislim pisati recenzije izdelka, ker preprosto nimam časa, zadevo pa tako ali tako uporabljam šele en teden. Za vse, ki bi radi videli, kako 2007 Office izgleda v živo, je Microsoft pripravil res fantastično možnost: preizkus v živo na spletu. Zadeva očitno teče v terminalskem načinu, kar pomeni, da lahko dejanske funkcije programov uporabljate preko spletnega brskalnika. Preizkusite lahko vse aplikacije, torej Outlook, Word, Access, Excel, PowerPoint, Groove, OneNote, SharePoint ter svašta i svega drugih zadev.

Spletna predstavitev vam bo še posebej dobrodošla, ker 2007 Office ni več na voljo za brezplačen prenos. Microsoft se je namreč odločil, da je nekaj 10 milijonov prenosov kar dovolj in so začeli za prenose zaračunavati. Tako lahko izkašljate tistih nekaj dolarjev za prenos (česar ne počnemo) ali pa si aplikacije privoščite preko spleta.

Osebno domnevam, da ste vsi seznanjeni z osnovnimi aplikacijami, ki so doživele največje preoblikovanje. Novi vmesnik je (vsaj zaenkrat) fantastičen in dejansko pomeni velik korak naprej na področju uporabnosti. Toda raje bi vašo pozornost preusmeril na par drugih novosti, predvsem OneNote. Če OneNota ne poznate, gre za aplikacijo za izdelavo zapiskov. Sliši se preprosto in načeloma tudi je: gre za popolnoma svoboden urejevalnik besedila, kamor delate zapiske, jih urejate, opremljate z različnimi oznakami in podobno. Resnično koristna zadeva za vse, ki si morate pogosto kaj zapisati ali urediti.

Googla mogoče na prvi pogled ne povezujemo z mobilnimi telefoni. Mogoče ravno zato ne, ker večino res zanimivih mobilnih storitev ponujajo samo v ZDA. No, danes so za vse obsedence z Gmailom predstavili pomembno novost. Gmail je bil sicer že v preteklosti dostopen preko protokola WAP (brskalnika v mobilnem telefonu) ali preko mobilne Opere in podobnih brskalnikov. Google pa je danes svojo ponudbo še razširil in dodal zanimivo novost: aplikacijo, ki deluje kot odjemalec za Gmail. Dobite jo na naslovu http://gmail.com/app, ki ga odprete preko vgrajenega brskalnika, na voljo pa je za večino sodobnejših telefonov. Popoln seznam podprtih pritlikavcev najdete tu.

Kako zadeva deluje? Odlično. Po namestitvi dobite na telefon všečno aplikacijo, ki se obnaša kot Gmail. Berete lahko sporočila in prebrani maili bodo kot taki označeni tudi na vašem računalniku. Prav tako se bodo poslana sporočila shranila v mapi “Poslano”. Še več, odpirate lahko priponke brez, da bi morali imeti nameščene posebne pregledovalnike, kot so QuickWord ali podobno. Zadeva preprosto deluje.

Če imate dovolj sodoben telefon, vam priporočam, da zadevo preizkusite. Jaz sem jo in sem navdušen.

Če vam je bil zapis všeč, blog spremljate še naprej: preko mojega Twitter profila ali pa RSS-a tega bloga. Glasbeni članki so v povprečju objavljeni enkrat tedensko.


Povezani zapisi

Boljša uporaba Gmaila – 1. del
Boljša uporaba Gmaila – 2. del  
Pot do praznega nabiralnika

Razširitve za Firefox za elektronsko pošto
15 pravil elektronske pošte
Učinkoviti naslovi elektronske pošte
GTD za začetnike