Applov vzpon na prestol se je začel z iPodom, ki je v nekaj kratkih letih popolnoma zavzel trg glasbenih predvajalnikov. In kljub temu, da danes kruh in maslo podjetja predstavljajo naprednejše naprave, kot sta iPhone in iPad, mali predvajalniki vsako leto znova doživijo prenovo. Kot dolgoletni ljubitelj iPodov sem bil vesel, da sem dobil možnost, da preizkusim novega Nanota, ki je doživel pomembno preobrazbo.

Še preden začnem, kratka omejitev odgovornosti. Kot že pri MacBooku mi je napravico posodilo podjetje, v katerem sem bil zaposlen in z njim poslovno sodelujem še danes. Pritiskov sicer zaradi tega nisem deležen, mislim pa, da je prav do bralcev, da to vedo. V recenziji bom poskušal biti čim bolj pristranski na strani običajnega uporabnika.

Koncept

Koncept novega Nanota mi je bil na papirju izredno všeč. Če so v prejšnji generaciji poskušali dodati možnost snemanja video posnetkov in druge funkcionalnosti, so se pri novi generaciji vrnili nazaj k jedru – predvajanju glasbe. Naprava se je pomanjšala na velikost Shuffla in pridobila na na dotik občutljiv zaslon. Poleg tega so odstranili možnost predvajanja slik in sedaj lahko “omejeni” revež le predvaja  glasbo in prikazuje slike. Toda v mojih očeh to ni slaba stvar. Nano nikdar ni imel dovolj velikega zaslona za učinkovito predvajanje video posnetkov in z zmanjšanjem so pri Applu naredili korak v pravo smer.

Operacijski sistem v Nanotu je na las podoben sistemu iOS, ki ga poznamo iz iPod Touchev in iPhonov, vendar ne gre za isti operacijski sistem, temveč za posebno programsko opremo, prilagojeno Nanotu. Uporaba je izredno preprosta in velik korak naprej od prejšnje generacije. Dejstvo je, da vmesniki na dotik naredijo napravo bistveno bolj uporabno in prav tako je neizogibno dejstvo, da Apple vsekakor zna zasnovati te vrste vmesnikov.

Dostop do posameznih funkcionalnosti (glasba, iTunes U, poddaje itd.) je preprost in tudi največji tehnološki analfabeti ne bodo imeli težav. Ko odprete skladbo lahko na zaslonu preprosto preskakujete med skladbami, iščete po skladbi in pregledujete dodatne zapiske, ki spremljajo poddaje. Manjša zamera gre majhnosti vmesnika, kar pomeni, da ni gumbov na zaslonu za vračanje na prejšnje zaslone ali neposredni skok na domači zaslon. Tako je treba po zaslonu drsati malo več, kot na primer pri iPod Touchu.

Glasnost uravnavate s posebnima strojnima gumboma, ki se nahajata na vrhu naprave poleg gumb za vklop. Sprva sem se bal, da bo gumb povzročal težave, saj ga človek v žepu hitro pritisne. Toda zaslona se moraš tudi po vklopu še enkrat dotakniti in potegniti na stran. Ponesrečenih dotikov tako med preizkušanjem ni bilo. Zaslon je sicer nekoliko majhen toda dovolj velik, da je čisto funkcionalen. Posrečen dodatek je tudi, da ga lahko nosite kot priponko na oblekah.

Od dodatnih funkcionalnosti (poleg predvajanja glasbe in fotografij) bi omenil še radio in pedometer. Radio deluje, kar je več ali manj vse kar lahko rečem, ker tudi za namene recenzije nisem bil pripravljen trpeti čez banalne traparije, ki jim pri nas rečemo radio. Pedometer meri število korakov, ki jih naredite in vas tolaži, da ste pri tem porabili toliko in toliko kalorij. Zadevica me ni ravno navdušila s svojo natančnostjo, je pa zabaven dodatek, ki popestri nekaj minut.

Baterija v napravi ni posebej zmogljiva. Zdržala je okoli 18 ur ob nekoliko bolj aktivnem igranju z zaslonom. Ni slabo, ni pa presežek.

Slabe stvari

Nano šeste generacije ima nekaj pomanjkljivosti, ki pa družino izdelkov bolj ali manj pestijo že od samega začetka. Prva je, da morate z njim uporabljati iTunes. Na operacijskem sistemu Windows je to en najbolj počasnih, neznosno neodzivnih in na splošno neprijetnih programov. Če ne bi imel zaradi dolgoletne uporabe iPodov v njem urejene zbirke, bi se mu že zdavnaj odpovedal.

Druga pomanjkljivost so slušalke. Za ceno, ki jo Apple računa, bi človek pričakoval boljše slušalke. Te, ki jih dobiš ti plavajo in plešejo po ušesih in prva stvar, ki sem jo naredil, je bila zamenjava priloženih slušalk s svojimi.

Posebej me je zmotilo to, da analogne ure, ki se prikaže ob vklopu zaslona, ne moreš spremeniti v digitalno. Mogoče sem res malo počasen, toda digitalnih ur sem vajen do te mere, da imam že težave na hitro ugotoviti, koliko je ura na analogni številčnici. Zamenjaš lahko barvo, ne pa tudi prikaza. Vem, da si je Apple zamislil, da bomo Nanote kot ročne ure nosili na posebnih paščkih, ampak vseeno. Tipična Applova fora.

Zadnja zamera je cena. Nano s kapaciteto 8 GB bo vaš račun olajšal za 168 €, najcenejši iPod Touch, ki nudi bistveno več funkcionalnosti, pa stane okoli 240 €. Nano torej ni najcenejša igrača.

Še zamera, ki ni vezana izključno na Nanota – pomanjkanje lokaliziranega uporabniškega vmesnika. Čez pomanjkanje posluha za slovenske uporabnike sem se pritoževal že pri recenziji MacBooka, kjer me je zmotila tipkovnica QWERTY. Pri Nanotu se mi zdi, da bi bil lahko vmesnik brez težav lokaliziran. Stvar je namreč tako minimalistična, da prevod ne bi ravno uničil Appla in njihove dobičkonosnosti. Še posebej me to moti, ker Apple Slovenijo dejansko ignorira po celi črti. Kolikor vem, še danes, leto po predstavitvi ni mogoče uradno kupiti iPada. iPhone je sicer zaradi operaterjev nekoliko drugačna zgodba, ampak vseeno te zaboli, ko jih vidiš naprodaj v Jemnu, eni najrevnejših držav.

Še bolj v nos pa mi gre, da ta ignorantski odnos ostane spregledan. Za številna druga podjetja poslušam, kako se niso potrudila, da bi v Slovenijo pripeljala ta ali drugi izdelek, pri Applu pa vsi kar nekako močijo. Kljub temu, da se ne potrudijo niti do te mere, da bi imeli osebni računalniki slovensko tipkovnico, mali predvajalniki glasbe pa slovenskega vmesnika, za katerega odkrito povedano dvomim, da vsebuje več kot 1000 vrstic. Pri kitajski robi za 50 evrov to spregledaš, pri izdelku za 170 evrov, ki se prodaja kot tople žemljice pa ne.

Pod črto

Kljub kritikam moram Nanota pohvaliti. Všeč mi je, da je Apple priznal napako, ki jo je naredil, ko je skušal iz Nanota narediti več kot predvajalnik glasbe. Z vrnitvijo h koreninam in dodatkom na dotik občutljivega zaslona so ustvarili simpatičen in privlačen izdelek. Kljub temu, da sem lastnik iPod Toucha (prve generacije) moram priznati, da bi danes ob nakupu predvajalnika glasbe izbral novega Nanota. Sedaj, ko imam telefon HTC Legend, naprednejših možnosti iPod Toucha pravzaprav ne potrebujem, kljub temu pa imam rad ločen predvajalnik glasbe. Telefonom namreč vse prehitro poide baterija in je raje ne kurim po nepotrebnem.

Nano je dovolj majhen, da te ne moti in lepo zdrsne v praktično vsak žep. Izdelava je kakovostna in uporabniški vmesnik prijazen ter uporaben, kar od Appla že pričakujemo. Če torej iščete samostojni predvajalnik glasbe je Nano dobra izbira, nad katero ne boste razočarani, kljub temu, da začetno navdušenje nad malim zaslonom na dotik čez nekaj dni skopni. Po njem vam bo ostal praktičen, prijazen, zmogljiv in zanesljiv predvajalnik glasbe.

Applova roba še kar priteka. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Igre na Macu

Upravljanje namizja na Macu

Veliki preizkus prenosnika MacBook Pro