Prvi vtisi MacBook Aira

MacBook Aira sem preizkušal že lani, pa se potem preprosto nisem nikdar spravil zapisati svojih vtisov, tako da se bom poskusil letos malo bolj potruditi.

No, še preden napišem karkoli drugega, naj priznam, da me je MacBook Air navdušil že lani in letos pravzaprav ni nič drugače. 13-palčni zaslon je ravno prav velik za lahkotnejša opravila, disk SSD zagotavlja, da je hiter kot strela, procesor pa tudi ni videti, da bi kašljal pod nalogami, ki mu jih naložim.

Danes pa nekoliko več o nekaterih novih možnostih, ki sem jih želel preizkusiti, so pa vezane predvsem na operacijski sistem. Predvsem tiste, ki so obljubljale, da bodo naredile Mac OS X bolj podoben sistemu iOS na iPadih in iPhonih.

Ravno zaradi teh obljub nisem bil ravno prepričan, da mi bo zadeva všeč, a sem se motil. Najljubša stvar mi je vsekakor Launchpad, ki odpre celostranski pogled za odpiranje aplikacij, enak kot na iOS-u. Od tu lahko res preprosto izbereš aplikacije in brskanje po meniju Start se ti zazdi res odveč. Najbolje pa je, da je stvar dostopna z gibom po ploščici, ki se ga res hitro navadiš.

Sem pa pogrešal možnost iskanja, ki bi to možnost naredila še bolj koristno.

Koristen je tudi Mission Control, ki je zamenjal Expose, če prav razumem. Pokaže ti vse, kar imaš odprto na računalniku in doda še možnost virtualnih namizij, kar je kul in koristno.

Tudi App Store, trgovina z aplikacijami, doda k udobju in predstavljam si, da bodo vsi ti dodatki naredili Mac OS X zelo domač ljudem, ki sicer uporabljajo sistem Windows ter kakšen iOS izdelek. Stvari so ti namreč z iPada bolj znane, kot bi si mislil.

Naj se dotaknem še zadnje stvari: Natural scrolling, kjer naj bi MacBook oponašal naprave z zaslonom na dotik. Torej, če potegneš s prsti navzdol, naj bi se stran začela pomikati navzgor. Odkrito povedano, nisem zdržal in sem preprosto preklopil na običajno obnašanje sledilne ploščice. Po drugi strani pa je res, da je pri nekaterih aplikacijah (recimo Twitter) čuden občutek, ko moraš potegniti ravno obratno, kot bi si sicer želel. Tudi pri Launchpadu sem imel vedno težave, da sem vlekel v napačno smer in bi mi torej bolj ustrezal Natural Scrolling. Je pa verjetno njegova uporaba čista stvar navade.

Toliko zaenkrat iz sveta jabolka od nekoga, ki sicer živi v svetu Windows in Android (ter šmira z iPadom in tri generacije starim iPod Touchom).

Moralna odgovornost nakupa Applovih naprav in Wikipedia za eno samo mesto

Poglobljen članek o skupnosti tipal, s katerimi lahko končni uporabniki sami poskrbimo za informacije o svojem okolju in jih v realnem času posredujemo celemu svetu. Članek opisuje, kako lahko sami nadzorujemo kakovost vode ali zraka ter tako bolje skrbimo za okolje, v katerem živimo.

Projekt Monmouthpedia bo ustvaril posebno enciklopedijo o enem samem valižanskem mestu. V njej bodo opisani, ljudje, kraji, stvari in vse, kar je le mogoče. Vsi podatki bodo vključevali tudi geografsko lokacijo.

Moralna odgovornost nakupa elektronskih naprav. Avtor se osredotoča predvsem na Apple in nekdanjega direktorja Stevea Jobsa ter opozarja, da je podjetje naredilo premalo, da bi dvignilo kakovost življenj ljudi, ki na Kitajskem proizvajajo njihove naprave. Citat iz članka:

Jobs’s legacy as the lovably jerky Edison of our time ignores that he wanted us to believe that there is an escape from life into cleanly designed and efficient technology, and that only a ruthless dictator could show it to us. It ignores that many of his products were manufactured with child labor in brutally efficient factories. “Out of the crooked timber of humanity,” Kant wrote, “no straight thing was ever made.” Not even an iPad.

Za konec še kratek in zabaven članek o tem, kako biti bolj zanimiv. Kratke opise dopolnjujejo praktične sličice.

iPod Nano šeste generacije – recenzija

Applov vzpon na prestol se je začel z iPodom, ki je v nekaj kratkih letih popolnoma zavzel trg glasbenih predvajalnikov. In kljub temu, da danes kruh in maslo podjetja predstavljajo naprednejše naprave, kot sta iPhone in iPad, mali predvajalniki vsako leto znova doživijo prenovo. Kot dolgoletni ljubitelj iPodov sem bil vesel, da sem dobil možnost, da preizkusim novega Nanota, ki je doživel pomembno preobrazbo.

Še preden začnem, kratka omejitev odgovornosti. Kot že pri MacBooku mi je napravico posodilo podjetje, v katerem sem bil zaposlen in z njim poslovno sodelujem še danes. Pritiskov sicer zaradi tega nisem deležen, mislim pa, da je prav do bralcev, da to vedo. V recenziji bom poskušal biti čim bolj pristranski na strani običajnega uporabnika. :)

Koncept

Koncept novega Nanota mi je bil na papirju izredno všeč. Če so v prejšnji generaciji poskušali dodati možnost snemanja video posnetkov in druge funkcionalnosti, so se pri novi generaciji vrnili nazaj k jedru – predvajanju glasbe. Naprava se je pomanjšala na velikost Shuffla in pridobila na na dotik občutljiv zaslon. Poleg tega so odstranili možnost predvajanja slik in sedaj lahko “omejeni” revež le predvaja  glasbo in prikazuje slike. Toda v mojih očeh to ni slaba stvar. Nano nikdar ni imel dovolj velikega zaslona za učinkovito predvajanje video posnetkov in z zmanjšanjem so pri Applu naredili korak v pravo smer.

Operacijski sistem v Nanotu je na las podoben sistemu iOS, ki ga poznamo iz iPod Touchev in iPhonov, vendar ne gre za isti operacijski sistem, temveč za posebno programsko opremo, prilagojeno Nanotu. Uporaba je izredno preprosta in velik korak naprej od prejšnje generacije. Dejstvo je, da vmesniki na dotik naredijo napravo bistveno bolj uporabno in prav tako je neizogibno dejstvo, da Apple vsekakor zna zasnovati te vrste vmesnikov.

Dostop do posameznih funkcionalnosti (glasba, iTunes U, poddaje itd.) je preprost in tudi največji tehnološki analfabeti ne bodo imeli težav. Ko odprete skladbo lahko na zaslonu preprosto preskakujete med skladbami, iščete po skladbi in pregledujete dodatne zapiske, ki spremljajo poddaje. Manjša zamera gre majhnosti vmesnika, kar pomeni, da ni gumbov na zaslonu za vračanje na prejšnje zaslone ali neposredni skok na domači zaslon. Tako je treba po zaslonu drsati malo več, kot na primer pri iPod Touchu.

Glasnost uravnavate s posebnima strojnima gumboma, ki se nahajata na vrhu naprave poleg gumb za vklop. Sprva sem se bal, da bo gumb povzročal težave, saj ga človek v žepu hitro pritisne. Toda zaslona se moraš tudi po vklopu še enkrat dotakniti in potegniti na stran. Ponesrečenih dotikov tako med preizkušanjem ni bilo. Zaslon je sicer nekoliko majhen toda dovolj velik, da je čisto funkcionalen. Posrečen dodatek je tudi, da ga lahko nosite kot priponko na oblekah.

Od dodatnih funkcionalnosti (poleg predvajanja glasbe in fotografij) bi omenil še radio in pedometer. Radio deluje, kar je več ali manj vse kar lahko rečem, ker tudi za namene recenzije nisem bil pripravljen trpeti čez banalne traparije, ki jim pri nas rečemo radio. Pedometer meri število korakov, ki jih naredite in vas tolaži, da ste pri tem porabili toliko in toliko kalorij. Zadevica me ni ravno navdušila s svojo natančnostjo, je pa zabaven dodatek, ki popestri nekaj minut.

Baterija v napravi ni posebej zmogljiva. Zdržala je okoli 18 ur ob nekoliko bolj aktivnem igranju z zaslonom. Ni slabo, ni pa presežek.

Slabe stvari

Nano šeste generacije ima nekaj pomanjkljivosti, ki pa družino izdelkov bolj ali manj pestijo že od samega začetka. Prva je, da morate z njim uporabljati iTunes. Na operacijskem sistemu Windows je to en najbolj počasnih, neznosno neodzivnih in na splošno neprijetnih programov. Če ne bi imel zaradi dolgoletne uporabe iPodov v njem urejene zbirke, bi se mu že zdavnaj odpovedal.

Druga pomanjkljivost so slušalke. Za ceno, ki jo Apple računa, bi človek pričakoval boljše slušalke. Te, ki jih dobiš ti plavajo in plešejo po ušesih in prva stvar, ki sem jo naredil, je bila zamenjava priloženih slušalk s svojimi.

Posebej me je zmotilo to, da analogne ure, ki se prikaže ob vklopu zaslona, ne moreš spremeniti v digitalno. Mogoče sem res malo počasen, toda digitalnih ur sem vajen do te mere, da imam že težave na hitro ugotoviti, koliko je ura na analogni številčnici. Zamenjaš lahko barvo, ne pa tudi prikaza. Vem, da si je Apple zamislil, da bomo Nanote kot ročne ure nosili na posebnih paščkih, ampak vseeno. Tipična Applova fora.

Zadnja zamera je cena. Nano s kapaciteto 8 GB bo vaš račun olajšal za 168 €, najcenejši iPod Touch, ki nudi bistveno več funkcionalnosti, pa stane okoli 240 €. Nano torej ni najcenejša igrača.

Še zamera, ki ni vezana izključno na Nanota – pomanjkanje lokaliziranega uporabniškega vmesnika. Čez pomanjkanje posluha za slovenske uporabnike sem se pritoževal že pri recenziji MacBooka, kjer me je zmotila tipkovnica QWERTY. Pri Nanotu se mi zdi, da bi bil lahko vmesnik brez težav lokaliziran. Stvar je namreč tako minimalistična, da prevod ne bi ravno uničil Appla in njihove dobičkonosnosti. Še posebej me to moti, ker Apple Slovenijo dejansko ignorira po celi črti. Kolikor vem, še danes, leto po predstavitvi ni mogoče uradno kupiti iPada. iPhone je sicer zaradi operaterjev nekoliko drugačna zgodba, ampak vseeno te zaboli, ko jih vidiš naprodaj v Jemnu, eni najrevnejših držav.

Še bolj v nos pa mi gre, da ta ignorantski odnos ostane spregledan. Za številna druga podjetja poslušam, kako se niso potrudila, da bi v Slovenijo pripeljala ta ali drugi izdelek, pri Applu pa vsi kar nekako močijo. Kljub temu, da se ne potrudijo niti do te mere, da bi imeli osebni računalniki slovensko tipkovnico, mali predvajalniki glasbe pa slovenskega vmesnika, za katerega odkrito povedano dvomim, da vsebuje več kot 1000 vrstic. Pri kitajski robi za 50 evrov to spregledaš, pri izdelku za 170 evrov, ki se prodaja kot tople žemljice pa ne.

Pod črto

Kljub kritikam moram Nanota pohvaliti. Všeč mi je, da je Apple priznal napako, ki jo je naredil, ko je skušal iz Nanota narediti več kot predvajalnik glasbe. Z vrnitvijo h koreninam in dodatkom na dotik občutljivega zaslona so ustvarili simpatičen in privlačen izdelek. Kljub temu, da sem lastnik iPod Toucha (prve generacije) moram priznati, da bi danes ob nakupu predvajalnika glasbe izbral novega Nanota. Sedaj, ko imam telefon HTC Legend, naprednejših možnosti iPod Toucha pravzaprav ne potrebujem, kljub temu pa imam rad ločen predvajalnik glasbe. Telefonom namreč vse prehitro poide baterija in je raje ne kurim po nepotrebnem.

Nano je dovolj majhen, da te ne moti in lepo zdrsne v praktično vsak žep. Izdelava je kakovostna in uporabniški vmesnik prijazen ter uporaben, kar od Appla že pričakujemo. Če torej iščete samostojni predvajalnik glasbe je Nano dobra izbira, nad katero ne boste razočarani, kljub temu, da začetno navdušenje nad malim zaslonom na dotik čez nekaj dni skopni. Po njem vam bo ostal praktičen, prijazen, zmogljiv in zanesljiv predvajalnik glasbe.

Applova roba še kar priteka. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Igre na Macu

Upravljanje namizja na Macu

Veliki preizkus prenosnika MacBook Pro

Igre na Macu

Ena od glavnih razlogov, zakaj uporabniki sistema Windows zlepa ne bodo prešli na Mace so igre. Dejstvo je namreč, da za OS X ni prav veliko iger. Toda tudi na tem področju se marsikaj spreminja, še posebej v zadnjih nekaj mesecih. Podjetje Valve je namreč svojo platformo Steam predelalo tudi za OS X in s tem vrata v svet iger odprlo številnim novim uporabnikom.

Malo zgodovine za vse, ki ne sledite dogajanju na področju iger. Steam je platforma za digitalno upravljanje iger – preko enega samega vmesnika lahko namreč igre kupujete, posodabljate in igrate. Prav tako se lahko preko Steama povežete s prijatelji in z njimi sodelujete v večigralskih igrah. Steam seveda vsebuje tudi upravljanje digitalnih pravic (DRM), vendar na razmeroma prijazen način, ki večinoma ne moti uporabniške izkušnje.

Skratka, Steam je sedaj na voljo tudi za Maca, kar mi je omogočilo, da sem preizkusil nekaj iger, med katerimi so bile Half Life 2, Team Fortress 2 in Civilization 4. Proces je izredno preprost – s spleta si prenesete odjemalca Steam in vse igre, ki ste jih že kupili in tečejo na Macu, so na voljo za prenos. Z dvema klikoma jih prenesete in počakate, da se prenesejo. Ko je prenos zaključen so igre pripravljene na uporabo in ne potrebujejo nobenega dodatnega nameščanja. Enako se samodejno prenašajo tudi posodobitve in ostala vsebina. Nekatere igre podpirajo celo shranjevanje v oblaku, kar pomeni, da imate ob naloženi igri na Macu tudi vse shranjene igre, nastavitve in vse ostalo.

Izkušnja je razmeroma dobra. Prenosnik je dokaj dobro poganjal zgoraj navedene igre. Nalaganje je sicer trajalo dlje, kot sem to vajen z namiznega računalnika, toda same igre so delovale dobro tudi pri največji ločljivosti in vklopljenih vseh podrobnostih. Vsake toliko časa je sicer prišlo do manjših zastojev, vendar sem bil prijetno presenečen nad zmogljivostjo prenosnika. Edina igra, ki je imela težave je bila Civilization 4 – Beyond the Sword, ki je kakšnih 20 minut delovala v redu, nato pa se je grafika nenadoma izkazila in jo je bilo treba zagnati ponovno.

Še nekaj je zanimivo/zabavno. Ko zaženeš igro sicer kot miška tihi prenosnik začne besno pihati. Obremenitev grafike in procesorja očitno poskrbi za izdatno segrevanje.

Dobra plat Steama je tudi, da vam za uporabo že kupljenih iger na Macu ni treba ponovno plačevati. Če ste igro kupili za Windows in deluje tudi na Macu, jo lahko brez težav prenesete. Sedaj pa na kratko o igrah, ki so na voljo in sem jih preizkusil. Pozor vseh iger nisem namestil na Maca, torej moje izkušnje temeljijo na PC-ju.

Half Life 2

Saga o znanstveniku Gordonu Freemanu, ki lastoročno rešuje svet, je med najbolj priljubljenimi igrami. In to z dobrim razlogom. V igri se znajdete v zloveščem mestu City 17, ki ga vodi zlobni znanstvenik, ki je stopil v nesveti pakt z vesoljci iz druge dimenzije. Vaša naloga je preprosta – zaustaviti ga in osvoboditi ljudi v mestu. Na svoji poti se boste spopadli s policisti in vojaki ter seveda vesoljci. Sliši se klišejsko, toda zgodba je vrhunsko prikazana, še posebej navdušujoči pa so vnaprej pripravljeni dogodki, ki niti za trenutek ne prekinejo občutka, da ste v resnici tam. Na Macu sta na voljo tudi obe nadaljevanji, Episode 1 in Episode 2.

Team Fortress 2

Team Fortress 2 je med najbolj priljubljenimi večigralskimi igrami. Prvoosebna strelska igra temelji na skupinskem delu. V igri namreč prevzamete vlogo enega od devetih razredov, med katerimi so vojak z bazuko, razstreljevalec z minometom, piroman z metalcem plamena, zdravnik, inženir, vohun, hitri skavt, počasni “heavy” z brzostrelko in ostrostrelec. Vsak od njih ima svoje prednosti in slabosti in nobena ekipa ne more uspeti, če nima uravnotežene sestave.

Igranje je bliskovito. Kot začetnik ste lahko veseli, če živite več kot minuto in sploh kaj dosežete. Toda sčasoma hitro spoznate področja, na katerih se igra odvija in začnete delovati bolj taktično. Risankasta igra za še več zabave vključuje na stotine dosežkov, kot so 1000 žrtev, preteci 1000 kilometrov, zažgi 10 skritih vohunov in podobne. Poleg tega Valve igro neprestano razvija že od leta 2007, kar pomeni, da vsakih nekaj mesecev dobite nova orožja, nove zemljevide in nove dosežke. Vse brezplačno. Nič čudnega, da je igra še po treh letih med najbolj igranimi.

Portal

Spet Valve, spet prvoosebna igra. Le da tu ne gre za streljanje temveč za reševanje logičnih ugank z uporabo portalov. Zbudite se kot dekle v raziskovalni ustanovi, glas iz zvočnikov pa vam razloži, da morate opraviti nekaj preizkusov, nato pa boste prejeli torto. Seveda kmalu ugotovite, da vse le ni tako nedolžno, kot je videti na prvi pogled. Uganke rešujete preprosto – na voljo imate orožje, ki ustvarja dve vrsti portalov: oranžne in modre. To pomeni, da lahko, na primer, na eni steni ustvarite en portal in na drugi steni drugega ter se sprehodite iz enega konca sobe na drugega. Zabava je zagotovljena.

Torchlight

Tretjeosebno akcijsko igranje vlog. Prevzamete vlogo junaka ali junakinje, ki mora mestece Torchlight očistiti podzemnih hudobcev. Na poti skozi različna okolja srečate na stotine pošasti, zbirate opremo in uroke ter izboljšujete svoje sposobnosti. Igre je preprosta, vendar vseeno močno pritegne, saj je izredno zabavna.

Civilization 4 (in vsi dodatki)

Civilization 4 je najnovejša v vrsti poteznih strateških iger, v kateri prevzamete civilizacijo ob njenem nastanku in jo popeljete skozi zgodovino do prestola najuspešnejše civilizacije na svetu. Kraljica strateških iger nudi globino, ki je večina drugih iger ne. Sprejemate odločitve glede vsega – državne ureditve, religije, izumljanja tehnologije, vojne, …

Tu je še nekaj iger: Altitude je risankasta večigralska igra z letali, priporočam pa tudi miselno igro World of Goo.

Seveda Steam na Macu še ne pomeni, da boste veselo igrali večino najbolj priljubljenih sodonih iger. Call of Duty, Battlefield Company, Dragon Age: Origins, Mass Effect in večina drugih iger ne deluje na Macu. Toda še ta mesec lahko pričakujete Starcraft 2, ki pa sicer verjetno ne bo na voljo preko Steama. Valve je s Steamom založnikom preprosto odprl vrata do platforme, za katero se v preteklosti preprosto ni izplačalo tiskati CD-jev, škatel in druge fizične robe. Z digitalnim zagotavljanjem vsebin so stvari seveda nekoliko drugačne. Igranje na Macu torej seveda ni najlažje opravilo, toda nekaj več izbire pa je kljub vsemu na voljo.

Torej, če nameravate imeti računalnik za igre, Mac še vedno ni najboljša izbira. Kljub temu pa vsi, ki žalostno strmite v OS X in vam v življenju manjka zabave, sedaj lahko posežete po nekaj res solidnih igrah.

Pisec bloga Hapax Legomena je v Team Fortressu najraje Demo ali Pyro. Posvečeni veste o čem govorim. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Veliki preizkus prenosnika MacBook Pro

Upravljanje namizja na Macu

Upravljanje namizja na Macu

S svojim preizkusnim MacBookom se še vedno bolj ali manj igram in preizkušam različne stvari. Trenutno se privajam namizju in ravnanju z aplikacijami. Kot dolgoleten uporabnik sistema Windows sem seveda razvil navade in način uporabe, ki niso v celoti združljivi z novim operacijskim sistemom in torej občasno naletim na težave.

Med prvimi stvarmi, ki sem jih želel preizkusiti sta bila opevana Dashboard in Expose. Žal je precej dolgo trajalo, preden sem ju odkril. Kot sem že povedal, pri preizkušanju novih stvari rad stvari prepustim sreči in naključju. Zlepa se torej ne odpravim brat navodil. Čez čas sem odkril, da se skrivajo na funkcijskih tipkah, če ob tem držim gumb fn. Skoraj takoj zatem sem odkril, da lahko do njih dostopam tudi tako, da kazalec pomaknem v kot zaslona.

Sprva se mi je zdel ta pristop s kazalcem super, vendar me je začel že po nekaj urah motiti. Zdi se mi, da se je kar naenkrat vklapljala ena od možnosti (Dashboard, Expose, prikaz odprtih oken aplikacije ter prikaz namizja). Nisem čisto prepričan, da ne bom možnosti kmalu izklopil. Hitro se mi namreč zgodi, da jo sprožim in nato presenečeno strmim v zaslon, zakaj se je nekaj zgodilo.

Dashboard ni nič posebnega – pač različni pripomočki, kot so koledar, ura, kalkulator in podobno, kar imajo tudi novejše različice sistema Windows, v starejših pa jih lahko namestite tako ali drugače. Expose je zanimivejša rešitev – pokaže ti vsa odprta okna, kjer lahko nato zbereš tistega, ki ga potrebuješ. Možnost deluje odlično in je dejansko koristna.

Toda še bolj me je zanimalo, kako lahko s tipkovnico upravljam odprta okna in aplikacije. Na mojem računalniku je kombinacija ALT+TAB za preklapljanje med odprtimi okni najbolj pogosto uporabljana kombinacija. Mac OS me je tu skoraj nekoliko razočaral. Prvi korak je sicer preprosto odkriti, saj je kombinacija CMD+TAB popolnoma naravna tudi zame. Toda od tu naprej se stvar odvija drugače – kombinacija namreč ne prikaže vseh odprtih oken, temveč samo vse odprte aplikacije. Dokler imaš v eni aplikaciji samo eno okno (recimo spletni brskalnik) je še vse v redu. Ko pa imaš v eni aplikaciji odprti dve okni (recimo dva Wordova dokumenta) in želiš izbrati točno določeno okno, moraš pritisniti tipko za dol in nato izbrati okno, ki ga želiš odpreti.

Še posebej težavno je to, če imaš recimo dva Wordova dokumenta med katerima besno preklapljaš (v mojem primeru izredno pogosto). Windows mi omogoča, da ju preklapljam brez zamika, v Mac OS X pa to ni možno. Še posebej zaradi tega ker se v traku z odprtimi aplikacijami privzeto postavi na drugo aplikacijo, kar pomeni, da se moraš najprej pomakniti eno mesto nazaj, pritisniti dol za prikaz odprtih oken, izbrati okno ter pritisniti Enter, da potrdiš izbiro.

Pri izbirniku aplikacij mi je všeč, da lahko aplikacijo izbereš tudi z miško, s čimer si prihraniš čas, če je aplikacija nekje na sredi dolgega seznama. Enake možnosti sem bil izredno vesel tudi v Microsoftovem operacijskem sistemu, v katerem lahko pri novejših različicah držiš ALT in nato s smernimi tipkami izbereš želeno aplikacijo.

Do oken, odprtih v določeni aplikaciji, lahko dostopaš tudi z desnim klikom na ikono aplikacije v Docku. Sicer dobrodošla možnost, ki pa mi ni ravno pri srcu, ker zahteva delo z miško.

Ravnokar razmišljam tudi o tem, da lahko do odprtih oken izbrane aplikacije (torej zgoraj opisani primer več Wordovih dokumentov) dostopam tudi s kombinacijo fn in F10. Morda je še najbolj praktična od vseh naštetih možnosti.

Osebno moram priznati, da sem prijetno presenečen nad tem, da Applov operacijski sistem omogoča veliko dela s tipkovnico. Kot nekdo, ki veliko časa preživi za računalnikom, ugotavljam, da je možno stvari najhitreje narediti s tipkami. Apple na tem mestu vsaj zaenkrat zadovolji. Pravzaprav se mi zdi, da je upravljanje s tipkovnico celo bolje izdelano kot upravljanje z miško.

Skratka, izkušnje so do sedaj pozitivne. Osredotočenost na tipkovnico mi je všeč, namizje pa nudi nekaj privlačnih možnosti, kjer Expose dejansko izstopa. Upravljanje z aplikacijami je nekoliko manj briljantno, bi pa rekel, da bi se v nekaj mesecih hitro prilagodil.

Stay tuned – preizkus se nadaljuje.

Blog Hapax Legomena sedaj nastaja na Applu, kar ne bo vplivalo na njegovo kakovost. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Veliki preizkus prenosnika MacBook Pro

Veliki preizkus prenosnika MacBook Pro

Naneslo je, da sem v preizkus dobil prenosnik MacBook Pro – najnovejšo zverino, o kateri govorijo z nekoliko zadržanim dihom, ko zašepetajo “i7″. V naslednjih dveh do treh tednih bom tako posredoval svojo izkušnjo z vidika uporabnika “tradicionalnih” osebnih računalnikov. Osredotočil se bom predvsem na to, kako bi potekal prehod z ene platforme na drugo.

Preden začnem, še nekaj stvari, ki bi jih rad pojasnil.

1. Prenosnika mi je posodilo podjetje, za katerega sem delal deset let in z njim še vedno občasno sodelujem. Dogovorjeni smo, da lahko napišem tudi morebitne negativne stvari, na katere naletim pri preizkušanju.

2. Moj odnos do Appla kot podjetja je nekako Love/Hate. Sem uporabnik iPod Toucha in menim, da gre za enega najboljših tehnoloških izdelkov sploh. Po drugi strani mi njihova politika v zadnjih nekaj letih preprosto ni blizu. Kako bo to vplivalo na preizkus nimam pojma. :)

3. Cilj je preizkusiti izdelek in njegovo obnašanje pri vsakodnevnem delu. Pričakujem, da bom lahko s svojim znanjem sam rešil večino morebitnih težav, ter ob tem predvidevam, da bi imela večina običajnih uporabnikov podobne težave. Zato bi vse dobronamerne bralce, ki bi radi predlagali razne bližnjice ali pomoč, prosil, naj se jih vzdržijo. Običajen uporabnik mora sam najti rešitev.

Sedaj pa konec s pojasnili in na kratko o prvih vtisih. Nisem namreč še opravil celovitega prehoda, ampak MacBook sedi v dnevni in čaka, da se ga lotim.

1. Zaslon je odličen. Jasen in izredno svetel. V primerjavi z njim sedaj bolj žalostno gledam na svoj 24-palčni širokozaslonski monitor.

2. Ohišje iz aluminija deluje izredno robustno in zanesljivo. Na splošno mu z oblikovalskega vidika zaenkrat ni kaj očitati.

3. Tipke so za uporabnika običajnih računalnikov čista zmeda. Fn, Ctrl, Alt in Cmd je čisto preveč tipk. Do afne prideš s kombinacijo SHIFT + ALT +2. Kombinacija je še bolj nerazumljiva, ker imaš na tipki 2 narekovaj. Še ena tipka za narekovaj pa je na levi strani številke 1. Sicer se hitro navadiš, ni pa najbolj logično. Prav tako je hecno, da ima tipkovnica šumnike, postavitev pa je QWERTY in ne QWERTZ.

4. Mac OS X mi zaenkrat deluje kot soliden operacijski sistem, kjer pa se bo treba par stvari navaditi. Recimo preklapljanje med okni ene aplikacije mi še ne gre najbolj gladko. Prav tako določenih stvari še ne razumem najbolje. Mi je pa všeč preprostost nameščanja aplikacij, ki me je prijetno presenetila.

To je zaenkrat vse iz jarkov. V naslednjih dneh bom obdelal različne vidike svoje izkušnje in pri tem poskušal biti čim bolj pristranski. :)

Blog Hapax Legomena bo nekaj tednov nastajal na Applu, kar ne bo vplivalo na njegovo kakovost. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Ali Applov iPad pomeni konec Kindla?

KindleV sredo je Apple končno predstavil svoj težko pričakovani iPad – pod črto večji iPod Touch. Pustimo zaenkrat druge stvari in se osredotočimo na dejstvo, da lahko na napravici beremo tudi knjige, Apple pa je napovedal tudi svojo trgovino s knjigami, za katero ima zaenkrat podpisane dogovore s petimi založniki. Applovi zvesti sledilci so takoj napovedali, da to pomeni smrt Amazonovega Kindla.

Osebno v to nisem prepričan, kar je seveda smiselno, glede na to, da sem uporabnik Kindla. :) Kljub temu imam par razlogov, zakaj menim, da čisto tako ne bo.

1. Za branje daljših besedil E-ink ostaja boljša tehnologija. Ne glede na kakovost zaslona tehnologija LCD preprosto ne zagotavlja enake izkušnje, e-črnilo je prijaznejše do oči in brez težav deluje tudi v močni svetlobi.

2. Trajanje baterij. Applov iPad naj bi zagotavljal 10 ur delovanja in teden v pripravljenosti. Preprosto ni primerjave s Kindlom, ki zagotavlja 2 tedna avtonomije, oziroma lahko na njem brez polnjenja prebereš tudi najdaljšo knjigo.

3. Velikost. 10 palcev pomeni relativno manj mobilnosti v primerjavi s 6-palčnim Kindlom.

4. Internetna povezava. Kindle za prenos knjig in brskanje po spletu (v Sloveniji samo Wikipedia) nudi brezplačno povezavo 3G. Najcenejša različica iPada omogoča samo povezovanje preko omrežij Wi-Fi, povezljivost z mobilnim telefonskim omrežjem pa bo zahtevala investicijo dodatnih 130 USD (=130 EUR) plus naročnino na podatkovni paket.

5. Izbira knjig in cena. Kindle ima večjo knjigarno, knjige pa so v povprečju cenejše. Poleg tega ima Amazon v ozadju obsežno infrastrukturo za samozaložništvo, s katerimi zagotavlja bistveno bolj celovito vsebinsko platformo. Saj res – knjige bodo na voljo samo za kupce iz ZDA. Kindle ima globalno prisotnost.

Nič od zapisanega ne pomeni, da mislim, da je iPad slaba naprava – želim le pojasniti, da ne verjamem, da pomeni konec namenskih bralnikov, kot sta Kindle ali Nook. Na prvi pogled se mi vsekakor zdi naprava, ki bi jo morda imel, še posebej če ne bi bila na voljo pod bizarnim menjalnim tečajem 1 USD = 1 EUR, ki pomeni, da Evropejci za tovrstne igrače plačujemo 40 odstotkov več kot Američani. Mislim, da tudi Apple ne računa, da bo iPad nadomestil Kindle. Še najbolj verjetno se mi zdi, da bo morda vplival na trg tradicionalnih knjig, saj ga bodo uporabljali predvsem tisti, ki občasno preberejo kakšno uspešnico in jih ne bodo motile zgoraj opisane pomanjkljivosti.

iPadPoleg tega lahko pričakujemo, da bo programska oprema Kindle na voljo tudi na iPadu. Razumeti moramo namreč, da Kindle sam po sebi ni drugega kot orodje za razširjanje e-knjig. Amazonu je najpomembneje, da ljudje kupujejo e-knjige pri njih, na čem pa jih berejo, je pravzaprav postranska zadeva.

Torej – iPad je zanimiva naprava in vreden pozornosti, vendar Kindla in drugih bralnikov med resnimi bralci zlepa ne bo nadomestil. Vsekakor pa si lahko predstavljam, da bo postal pomemben kanal za distribucijo časopisov, revij in stripov. Barvni zaslon in večpredstavnostne možnosti, kot so jih pokazali včeraj, so dejansko videti izredno zanimiv način za prenašanje določenih vsebin. Toda kljub temu pa se mi nekako zdi, da iPad ne bo taka rešitev težav založnikov, kot si marsikdo predstavlja. Dejstvo ostaja, da ljudje za novice niso pripravljeni plačevati in dvomim, da bo iPad to spremenil.

Vam je zapis všeč? Sledite blogu preko vira RSS ali pa mi sledite na Twittru.

Povezani zapisi

Nekaj novosti o Kindlu in iz sveta knjig

Poglobljena in izčrpna recenzija Kindla