Tag Archives: blogi

Ali potrebujemo kodeks?

Posted on by
24

Zadnje dni je na slovenski blog sceni precej ubadanja s kodeksom bloganja, e posebej okoli zapisa na Dajaninem blogu, ki je tudi prosila za komentar na to temo. Na blogih praviloma ne komentiram, ker nimam ne časa ne volje za brezciljno prerekanje, tako da torej sledi zapis na to temo.

Sem za kodeks ali ne? Ne. Iz preprostega razloga, ker pač ne obstaja racionalnega ali smotrnega načina za njegovo uveljavljanje in torej tudi potrebo. Kaj pa bi kdo naredil z blogerjem, ki se ga ne drži? Izklopil internet? Ovadil sodniku? Podobno je z etičnim kodeksom novinarstva. Obstaja, na drugi strani pa imaš Direkt in Slovenske novice, ki se ga najverjetneje ne držijo.

Kar me bolj skrbi je to hitro opletanje z zakonodajo, ki ga nasprotniki pornografije na spletu hitro potegnejo na plano. Še posebej tisti zloglasni člen o omogočanju dostopa otrokom pod 14 leti. Hja. Osebno gledam na to tako, da nekako ta dostop omogočajo vsi. Najprej starši, ki otroku dovolijo, da se je usedel za računalnik. Naslednji je ponudnik interneta, ki je dal pipico za grozno neprimerne vsebine. Nato spletna stran, ki recimo linka na stran, kjer se nahaja nagica. Na koncu pa še tisti, ki je s prstom pokazal na tistega, ki je linkal na nagico. Mejo je tu malo težko potegniti, osebno pa bi še naraje pokazal na starše, ki so prvi člen v verigi. Seveda poznam vse argumente nasprotne strani, toda malo vzgoje ni še nikomur škodilo. Ampak zadeva stoji: pornografije s spleta ne bomo odstranili.

Še ena stvar glede te zakonodaje in mahanjem, da gre za kršenje zakonov. Najbolj me tu moti logika “Mislite na otroke!”. Gre za najbolj nizkoten argument, ker proti otrokom pa res ne moreš biti. Torej tu odpove vsa logika, vsa racionalnost in ves razum. In v takem okolju ne moreš normalno razpravljati o … čemerkoli, pravzaprav. Ker nenazadnje otroke lahko “pokvari” tudi katerakoli ideja. Cenzurirajmo še te strani. Mislimo na otroke. Gre za podel argument, ki onemogoča diskusijo in je obenem nevarno orodje cenzure. Pustimo ga umreti počasne in grde smrti.

Toda naj navržem predlog Dajani in vsem, ki stojijo na njeni strani. Nihče vam ne brani, da se ne organizirate sami. In ne mahajte z neracionalnimi kršitvami zakonov in podobnimi grožnjami. Samo kratek predlog: kaj pa če bi si omislili značko “Blog, primeren za otroke”? Tako lahko vsi opremite svoje bloge s to značko in spodbujate starše, da naj svojim otrokom dovolijo obiskovanje takih blogov.

Na tak način ne bo nikomur kršena pravica do svobode izražanja, vi pa imate na voljo vzvod, s katerim lahko promovirate svoj “cause”.

Mogoče še kratka beseda o blogih, ki se furajo na “neprimerne” vsebine. Dejstvo je, da blogi z erotičnimi vsebinami uspevajo. Proti temu nimam nič. Zanimivo mi je, recimo, opazovati, kako uspevajo na Večerovem blogu, čeprav jih tudi drugje ne manjka. Rad bi samo opozoril, da je to dvorezen meč. Dejstvo je, da taki blogi in strani vlečejo obiskovalce. Veliko obiskovalcev. Toda po drugi strani to zelo negativno vpliva na ostale blogerje. Nekako bi rekel, da si nekdo, ki si želi voditi resen ali oseben blog, ne želi biti v druščini same erotike. Verjetno tudi za blagovno znamko Večera ni ravno najbolje, da se povezuje s takimi vsebinami. Ali pač. Tega ne vem. Vem pa, da velja biti v današnji dobi pozoren na take stvari.

Kratek povzetek za konec:

  • Etičnega kodeksa blogerji ne potrebujemo – ni načina uveljavljanja, nima smisla, da nekaj, kar je še tako v povojih, že sedaj reguliramo. Dajte mir.
  • Ne mahajte z zakonodajo, kadar gre za pornografijo na spletu. S tem se lahko naredi bistveno več škode kot koristi. Če ni otroška pornografija ali kaj podobno resnično nelegalnega.
  • NE, ponavljam, ne uporabljajte argumenta “Mislite na otroke”.
  • Dajana in družba – obstajajo konstruktivni načini, da promovirate svoje mnenje in to brez tega, da napadate in omejujete svoboščine drugih. Pa še prijateljev si ravno ne ustvarjate tako.

To bi bilo to. Mimogrede, ta zapis sem napisal s težkim srcem, ker se mi zdi, da morda odpiram vrata povodnji. Nekako nisem oboževalec pretiranega komentiranja in prerekanja. Tako da bi prosil predvsem za konstruktivne komentarje. Drugače bom itak zaprl komentarje. Ker jih lahko :) .

Iiiik. Ne vem, ali naj sploh stisnem “Publish”.

Blogger me nima več za spammerja

Posted on by
1

V zadnjem času sem opazil, da je začel Blogger tudi ob pisanju zapisov zahtevati vpis črk s slike (captcha, image verification). Najprej sem nekaj časa pridno vpisoval tiste črke, ampak nato pa mi je začela iti procedura precej na živce.

Danes sem tako mimogrede opazil, da je zraven prijazni vprašajček v oranžnem krogu. Sicer se tovrstnim pripravam izogibam na daleč, danes pa sem vseeno kliknil. In izkazalo se je, da mi ta klik odpre novo okno, kjer lahko podam zahtevo po odstranitvi svojega bloga s seznama potencialnih spammerjev. Seveda moram pri tem še enkrat vpisati kodo.

Za kaj v bistvu gre? Google se poskuša tako boriti pred spam blogi, ki preko avtomatiziranih orodij kopirajo bloge drugih avtorjev in jih nato prilepijo na nek blog na Bloggerju. Ti blogi potem uničujejo iskalne rezultate, njihov največji greh pa je seveda ravno kraja vsebin drugim blogom.

Že dve uri po oddaji prošnje sem prejel prijazno sporočilo, v katerem mi Google sporoča, da moj blog ni spam in se mi opravičujejo za vse nevšečnosti. Če ima še kdo na Bloggerju ta problem, se ga očitno lahko hitro reši. Seveda pa še vedno obstaja možnost, da sem pač zadnji bizgec, ki je ugotovil, da je to sploh možno.

Blogorama – nov slovenski agregator

Posted on by
2

Pregledovanje statistike obiskov je vedno zanimivo, ker ugotoviš, kje se pojavljaš in lahko odkriješ kakšno zanimivost. Tako sem v zadnjem času opazil, da so začeli kapljati tudi obiski iz Blogorame, projekta, ki je bil najavljen že pred časom.

Blogorama je, vsaj na prvi pogled, podobna Sloblogom in Si.blogs, dvema že obstoječima agregatorjema. Zbira vire RSS z različnih blogov in jih prikaže na enem mestu. Poleg tega omogoča tudi ocenjevanje posameznih blogov in zapisov ter vodi seznam najbolje obiskanih blogov.

Blogoramo gre pohvaliti predvsem za oblikovanje, ki je všečno in zelo, zelo “Splet 2.0″. Ko kliknete na informacije o blogu se vam s skripto Lightbox odprejo informacije, kar je videti “kul”.

Zanimivo je tudi iskanje, ki ne išče le po slovenskih blogih, temveč tudi po tujih, kar mi je osebno všeč, verjetno pa bi bilo smiselno, da bi bila vključena tudi možnost za omejitev samo na slovenske bloge, ki je nisem opazil.

Blogorama je (v skladu z vsemi pravili Spleta 2.0) v preizkusni različici. Zaradi tega verjetno lahko pričakujemo nadaljnji razvoj, saj v sedanji fazi še ne nudi veliko stvari, ki bi jo bistveno razlikovale od Sloblogov in Si.blogs. Osebno se mi zdi, da so Sloblogi s svojimi možnostmi zaenkrat še najbolj napredna storitev, ker združujejo tako možnosti imenika kot osnovnega bralnika RSS. Osebno ga za naročanje na slovenske bloge uporabljam tudi sam, ki sem precej zahteven glede bralnikov.

Toda po drugi strani je Blogorama videti kot zanimiv projekt s svetlo prihodnostjo. Fuzija slovenskih in tujih blogov mi je všeč, saj je izbor tujih blogov dober.

Še obstranski pomislek. V tem trenutku je vrednost agregatorjev predvsem v blogih, ki so na njih zbrani. Bolj obsežna zbirka in podrobnejše informacije na nek način predstavljajo konkurenčno prednost. Vprašanje je, kaj lahko agregatorji naredijo, da ohranijo stalno pozornost obiskovalcev, saj v tem trenutku lahko agregator zamenjaš brez težav. Naslednji koraki morajo biti torej usmerjeni v ustvarjanje zvestobe in dodatnih možnosti, zaradi katerih se bodo obiskovalci stalno vračali.

Oglaševalci in njihovi križi

Posted on by
4

Danes sem mimogrede obiskal spletni portal Marketing Magazina in naletel na naslednji naslov novice: Ni slabih agencij, so le slabi naročniki. V nadaljevanju novice lahko preberemo, da bodo v Franciji agencije preko spletne ankete ocenjevale svoje naročnike in ocenjevale, kako jih ovirajo pri njihovi ustvarjalnosti. Samo, da ji sami pravijo “kreativnost”.

Gre za prispevek, ki zgovorno priča o največjih težavah oglaševalske industrije. Še huje, ravno tak odnos bo oglaševalski industriji v svetu, kjer se obstoječe stanje moči premika, naredil veliko sivih las. In tu govorim o sivih laseh od temena pa do čela.

Kot prvo, če moraš za svoj neuspeh kriviti svoje naročnike, potem je verjetno čas, da pričneš iskati drugo zaposlitev. Morda preprosto vse te agencije preprosto niso najbolje predstavile vrednosti svojega dela? Nenazadnje podjetja v oglaševanje vlagajo svoj denar in ga ne nameravajo kar dati oglaševalskim agencijam. Nenazadnje, če punce ne morem prepričati, da nujno potrebujem PS3 in 150-cm plazmatski zaslon, je to moja težava. Če bi ji znal predstaviti, da se to splača in da je v njenem interesu, da naslednjih 12 mesecev grizljava samo suho skorjico, bi te stvari lahko imel. Tako pa verjetno investicija res ni najbolj smiselna.

Druga postavka krivde naročnikov je še bolj smešna. Če naročnik nekaj zahteva, potem moraš to narediti, čeprav ti je zoprno in se ti zdi, da pri tem ne uresničuješ svoje “kreativnosti”. To je nekako tako, kot da bi bilo zidarju pod častjo, da ti naredi hišo, ker ni po njegovem okusu. Včasih pač “nemaš prava na glasanje”. Kolikor vem, ima stranka še vedno zmeraj prav.

Tak pristop je tipičen za oglaševalsko industrijo, ki se jemlje preveč resno. Gre za industrijo, kjer se po dolgem in počez podeljujejo nagrade, vendar ne za najbolj uspešno akcijo, ki je ustvarila največ prodaje, temveč za akcije, ki so najbolj “kreativne”. Tak poslovni model ne more biti dolgoročno uspešen, še posebej zato, ker gnojilo za ustvarjalnost predstavlja denar podjetij, ki želijo rezultate.

In tega se zavedajo tudi agencije. Zaradi tega lahko zadnje čase ogromno slišimo o “viralnem oglaševanju”. Na kratko, gre za oglaševanje, ki se širi samo od sebe. Posnameš na primer zanimiv, zabaven ali odbit video posnetek, ga vržeš na YouTube in potem glasuješ, prepričuješ ostale uporabnike in se na splošno trudiš, da video postane tiste vrste uspešnica, ki si jo ljudje med seboj posredujejo po elektronski pošti.

Vse lepo in prav, toda težava leži nekje drugje. Posnel si video, ki je zabaven, zanimiv in je ljudem všeč. Toda ljudem je všeč video, ne izdelek, ki ga oglas oglašuje. Sicer si dvignil raven zavedanja o tvojem izdelku, toda sama viralnost oglaševanja nikakor ne zagotavlja dobre prodaje.

Viralno oglaševanje je v bistvu sprevržena zamisel viralnega trženja, kjer (če poenostavim) gre za to, da narediš dober izdelek in nato uporabiš ljudi, ki jim je tvoj izdelek všeč za širjenje dobrega glasu o njem. Ljudem, ki širijo viralne oglasne, so všeč oglasi in ne izdelek. Oglaševalskim agencijam je to seveda všeč, ker potrjuje njihovo predstavo o njihovi ustvarjalnosti.

Viralno oglaševanje temelji na enem konceptu: “Naredimo kul video, ki si ga bodo ljudje posredovali med seboj.” Viralno trženje pomeni: “Naredimo kul izdelek in nato ljudem omogočimo, da ga bodo hvalili drugim.” Velika razlika.

In sedaj k temi, ki je dejansko osrednja za ta blog. Zadnjič sem pisal o medijih in priložnostih, ki se jim odpirajo kot ustvarjalcem vsebine. Te priložnosti seveda veljajo za vse ustvarjalce vsebine, kamor seveda sodimo tudi blogerji. Naše vsebine so tiste, ki za ljudi predstavljajo vrednost, oglaševalci pa bodo morali to izkoristiti. Prihodnost oglaševanja ne bo v televizijskih oglasih in dvostranskih oglasih v revijah in časopisih. Že danes je realnost oglaševanja v Googlovih AdWords. Majhnem kvadratku z nekaj besedami in povezavo na spletno stran. Oglaševalci to seveda sovražijo. Nobenega oblikovanja, nobenega kupovanja medijskega prostora na hektare. Samo povezava in nekaj besed. Brrr.

Prihodnost oglaševanja bo tako v nečem, kar imenujem “mikropriložnosti”. Mikropriložnost je vsakič, ko nekdo v iskalnik vpiše ključne besede, ki bi lahko pomenile, da iskalec išče izdelke nekega podjetja. Mikropriložnost je vsak blog, kjer avtor piše o zadevah, ki so povezane z določenim izdelkom. Mikropriložnost je vir RSS vsakega takega bloga. Če je nekdo naročnik na vsebino takega bloga, potem je aktiven iskalec teh vsebin in torej pravi kandidat za oglas. Oglaševanje prihodnosti bo tako manj pripravljanje oglasnih akcij (ki seveda ne bo izginilo) temveč iskanje teh mikropriložnosti, pregledovanje blogov in skupinskih mest ter seveda tudi aktivno udejstvovanje.

Spet malo o medijih in malo o vsebinah

Posted on by
3

Zadnjič sem na tem blogu nekoliko razmišljal o vsebinah in medijih. Zapisal sem, da bodo morali mediji razmisliti o drugačnem načinu gledanja na svojo vsebino, še posebej v luči tega, da imajo članki na spletu nekoliko drugačen življenjski cikel kot običajni mediji. Za več informacij, lahko preberete celoten zapis.

No, v zadnjih nekaj tednih se je pokazalo, da ameriški založnik ZDNet tak pristop že uporablja. Svojim novinarjem, ki imajo bloge, plačujejo glede na uspešnost, kar v osnovi pomeni, da za več klikov dobijo več denarja. Gre za enega prvih poskusov, kjer se meri dejanska uspešnost novinarja.

Seveda ima tak pristop svoje slabe plati. Izpostaviš se možnosti, da bodo novinarji uporabljali senzacionalne naslove, ki bodo pritegnili veliko klikov. Tipičen primer najdemo na slovenskih agregatorjih blogov, kjer so določeni zapisi naslovljeni z žgečkljivimi vsebinami, kar nedvomno potegne veliko klikov. Toda po drugi strani ima načeloma blogerski svet s svojim sistemom povezav relativno dober mehanizem za ponovno vzpostavljanje ravnovesja. Seveda ne vedno, toda praviloma to velja.

Druga zanimiva novica pa prihaja z bloga podjetja Hitwise, ki se ukvarja z meritvami spletnega prometa. Če slučajno ne veste, je te dni globalno na trg prispela nova različica operacijskega sistema Windows, ki nosi ime Vista. No, fantje in dekleta pri Hitwise so spremljali promet z iskalnikov in najprej ugotovili, da se je promet na iskalnikih preko ključnih besed Windows Vista in Microsoft Office precej povečal. To seveda ni ravno presenetljivo.

Kar je bolj zanimivo je analiza tega, katere strani obiščejo različne starostne skupine. Vzemimo za primer poizvedbo “Windows Vista”. V Googlu je prvi zadetek praviloma uradna Microsoftova stran, na drugem mestu pa članek o operacijskem sistemu v Wikipedii. Kar je zanimivo, da več mladih ljudi raje klikne na članek v Wikipedii kot na uradno stran.

Očitno gre za pomembno spremembo navad. Mlajši ljudje so se navadili Wikipedie in jo jemljejo kot relevanten vir informacij. Gre torej za generacijo, ki jo dolgočasijo trženjske fraze o tem, kako je nekaj najbolje, najbolj varno in oh in sploh. Raje se obrnejo na vire, ki jim zaupajo in ki jim dejansko dajo informacije, ki jih potrebujejo. Ker bodimo odkriti, vse kar rabiš vedeti o Windows Visti lahko izveš na strani v Wikipedii. Kar je bolj problematično za podjetja je, da so na strani v Wikipedii tudi stvari, ki bi jih podjetje raje zamolčalo ali pa skrilo v drobni tisk.

Toda ti rezultati govorijo še o nečem drugem. Vsebina je važna. Boljša je vsebina, bolj relevanten vir lahko postane spletno mesto. To pomeni, da vsebina ni več vezana na medijske organizacije in podjetja, ki jo želijo obdržati po svojim nadzorom, temveč jo lahko ustvarja tudi širša skupnost. S tem se ustvarja novo ravnotežje moči, ki ga bodo lahko prvi izkoristili samo pod pogojem, da se odkrito in odprto pridružijo širši skupnosti. In ob tem seveda iz svojih rok izpustijo nekaj malega nadzora.

Izklopite predogled Snap!

Posted on by
5

Zadnje čase sem na blogih opazil nov trend uporabe skripte Snap. Gre za tisto ultra-nadležno, tečno in povsem nekoristno prikazovanje balončka s predogledom strani na katero kaže povezava. Še posebej kritično je to na Blogosu, čeprav mislim, da ni edini krivec. No ja, sedaj ne morem več preveriti. In zakaj ne? Ker sem ugotovil, kako lahko vsak uporabnik sam pri sebi izklopi to tečnobo.

Preprosto obiščite spletno stran podjetja Snap. Nato kliknite na povezavo Can I disable Snap Preview Anyhwere? Nato kliknite povezavo v rumenem okvirju in to je to. Zadeva deluje tako, da se vam na računalnik namesti piškotek, ki onemogoči predogled v oblačku Snap.

Nič več oblačkov na blogih. Ahhh …

Ima lahko brezplačno vrednost?

Posted on by
Reply

Naj najprej začnem s kratkim, skoraj popolnoma nepovezanim in samovšečnim uvodom. V petek sem sedel pri mami na redni tedenski pici in ob tem preletaval petkovo Delo. Nekaj strani pred koncem sem že skoraj obupal in se posvetil pici, ko je nenadoma moje oko ujelo zanimivo ime: “Hapax Legomena”. Opa, to mora biti nekaj zanimivega, sem si rekel in seveda članek prebral. Članek ni nič posebnega in se bolj ali manj ukvarja s tem, da ima Janez Potočnik svoj blog, v katerega piše enkrat na mesec. Zadnji odstavek pa je vseeno nekoliko bolj zanimiv:

Sicer pa je na slovenski blogerski sceni naravoslovna znanost imenitno zastopana na blogu MIKROBioLOG (http://mikrobiolog. blogspot.com/) in LiLoLe (http://lifelong.blogspot.com/). LiLoLe je na spletu že od novembra 2003, MIKROBioLOG pa od septembra 2005. Zanju skrbi predstojnik katedre za mikrobiologijo in mikrobno biotehnologijo na ljubljanski biotehniški fakulteti prof. dr. Franc Viktor Nekrep, med blogerji znan kot Franc. Pred kratkim se mu je pridružil še kolega prof. dr. Marko Dolinar s fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, ki je svoj blog naslovil Nove biologije (http://novebiologije.blogspot. com/), ker imajo nove biologije različna imena: sintezna biologija, biologija izvornih celic, biologija sistemov … Med bolj znane bloge s slovenske strokovne blogosfere sodi še predvsem kemijsko-biologijski blog KeBi (http://kebi03. blogspot.com/), za katerega skrbi Vesna Babnik, ki je napisala že ‘tretji zvezek’, koristni nasveti s tehnologije in interneta pa so tudi na blogu Hapax Legomena (http:// tritecomment.blogspot.com/).

Svaka nam čast, kaj naj rečem. Po tem samopromocijskem uvodu pa k stvari, ki je rahlo povezana. Kot vidite, na članek nisem dal povezave. Tega nisem storil iz preprostega razloga: Delo je namreč članek zaklenilo in lahko do njega dostopajo samo naročniki, ki imajo dostop Premium, ter tiste žalostne duše, ki so za ta sestavek pripravljeni plačati preko Delovih žetonov ali Monete.

Dejstvo je, da sem proti zaklepanju vsebin za registracijske zidove, še posebej če gre za časopise. Na nek način bi me lahko kdo obtožil, da hočem imeti vse zastonj in da sem pač prisklednik. Toda zadnje čase sem precej razmišljal o vrednosti vsebin na spletu in vedno bolj sem prepričan, da je zaklepanje vsebin zgrešena poslovna poteza in kaže na nerazumevanje spleta kot medija.

Prihod spleta je globoko spremenil vrednost vsebin. V preteklosti, ko je časopis izhajal v papirni obliki je bila distribucija bralstva nekako taka:

graph.png

V osnovi ta graf nakazuje, da papirno izdajo časopisa večina bralcev prebere prvi dan. Drugi in tretji dan le še malo bralcev in kasneje sploh nihče več. Torej ima določen članek ves potencial za svoj učinek in koristnost bralcem prvi dan.

Zdaj pa poglejmo, kakšno bralstvo ima lahko članek, ki se nahaja na spletu in je odprt vsem bralcem. To pišem iz lastnih izkušenj, glede na posamezne zapise na svoji strani. Upoštevati morate, da več kot 30 odstotkov obiskov na strani ustvarjata Najdi.si in Google, torej iskalnika.

graph2.png

Kot vidimo, ima vsebina, ki je dostopna na spletu kumulativno število bralcev. To pomeni, da je potrebno upoštevati obisk skozi daljše časovno obdobje in čeprav članek v zgodnejšem obdobju nima tako visokega števila bralcev, kot bi jih morda imel v papirnati obliki, ga dolgoročno prebere več ljudi.

Če časopis zaklene vsebino pred iskalniki in pred bralci, se s tem odpove tudi vsem bralcem, ki bi do članka prišli preko iskalnikov ali drugih orodij. Efektivno to pomeni, da znižajo vrednost svoje vsebine. Bodimo namreč odkriti. Večina vsebin, ki jih proizvajajo časopisi in predvsem dnevniki je že po nekaj dneh bralcem praviloma popolnoma irelevantna. Dodatno zaklepanje ta učinek samo poveča in še dodatno zmanjša vrednost časopisa za bralce.

Tak pogled na zadevo pomeni več stvari. Prva je, da bodo morali časopisi kmalu razmisliti o tem, kako nagrajujejo svoje avtorje. Danes je tako, da je pač novinar ali na plači ali pa je plačan po znakih, člankih ali neki drugi merljivi vsoti. V prihodnosti se bo ta koncept moral spremeniti. Kaj če novinar napiše članek, ki pride na prvo mesto med zadetki v Googlu? Kaj če je objavljen na forumih? Kaj, če ga shrani pomemben uporabnik v del.icio.us? Kako se odzvati, če je med najbolj priljubljenimi na redditu? Vsi ti dejavniki povečujejo vplivnost članka in nanj pripeljejo nove obiskovalce. Časopisi bodo morali poiskati način, da nagradijo avtorje glede na to, koliko prometa ustvarijo na njihovo stran. Torej bo potrebno razmisliti o tem, da bodo delili svoj prihodek z njimi. Seveda smo potem samo še korak od tega, da avtor pomisli, če resnično potrebuje časopis in da verjetno lahko s svojo spletno stranjo ustvarja enak promet in ves dobiček pobere sam.

Drugo dejstvo, pred katerim se bodo slej ko prej znašli predvsem dnevniki, čeprav nanj ne bodo imune niti druge publikacije, je dolgoročnost vsebin. Kot sem zapisal prej je ena sama novica iz leta 2002 za večino uporabnikov precej nekoristna. Toda spletne tehnologije nudijo dodatne trike. Poznate Amazon? Njihov uspeh ne temelji toliko na veliki izbiri (kar sicer ni zanemarljiv faktor) temveč na sistemu priporočil. Ogleduješ si nekaj in Amazon ti predlaga še nekaj dodatnega, kar ti lahko koristi. Pogosto se odločiš še za nakup druge knjige. Časopisi bi lahko naredili enako. Ko prideš na stran z novico iz leta 2002, ti lahko predlaga najnovejše novice z akterji, omenjenimi v članku. Ali pa kronološko nadaljevanje zgodbe. Na ta način bodo postali koristni bralcem. Verjetno ne bi bilo slabo niti, če bi svoje članke pripravljali tako, da bodo bolj “nepokvarljivi”, torej dlje časa uporabni za naključne obiskovalce.

Primer nepokvarljivih vsebin, ki jih naši mediji zanemarjajo, so recenzije. Recenzije vsega, od knjig in plošč do naprav in restavracij. Gre za stvari, ki jih ljudje pogosto iščejo na spletu in so oglaševalsko zelo zanimive, poleg tega pa relativno dolgotrajne. Gre za vsebine, ki imajo visoko vrednost za uporabnike, a jih mediji praktično ne ustvarjajo.

Toda sedaj se pojavi drugo vprašanje. Omogočili smo dostop in naredili vsebine zanimive, kako pa sedaj s tem zaslužiti? To seveda ni vprašanje, ki bi ga lahko rešili mediji sami, temveč bodo morali na pomoč priskočiti tudi oglaševalci, ki prav tako zamujajo spletno revolucijo. Kot sem napisal zgoraj, imajo v spletnem svetu vsebine kumulativno število bralcev in potrošnikov. Tega oglaševalci nimajo najrajši. Gre za preveč dolgoročen pogled, v katerem ni prostora za oglaševalske akcije “shock and awe”. Vendar bi jim dolgoročnejši in globlji pogled verjetno zelo koristil.

The image “http://mysite.mweb.co.za/residents/mgolby/shockpractice.jpg” cannot be displayed, because it contains errors.

Zakaj? Za trenutek poglejmo, kako danes poteka oglaševanje. Večinoma se oglaševalci in ljudje, ki zakupujejo oglaševalski prostor zanašajo na stvar (govorim o tiskanih medijih), ki se ji reče Nacionalna raziskava branosti (NRB). Gre za zanimiv dokument, v katerem lahko vidiš kakšen doseg imajo določene revije na trgu. Vzemimo za primer, da želim oglaševati najnovejši Audi. Oglaševalci vzamejo NRB in gledajo katere medije berejo ljudje z najvišjo kupno močjo in kakšen odstotek takih ljudi bere te medije. Rezultati so seveda bolj ali manj tipični: nadpovprečno izobraženi ljudje z nadpovprečno kupno močjo berejo Delo. Nekaj manj jih bere Dnevnik in še manj jih bere Večer. Nekje vmes padejo Finance in to je, kar se dnevnih časopisov tiče, to. Nato pogledajo revije in vidijo, da direktorji berejo Kapital in Managerja in se odločijo za oglaševanje še v teh medijih. Steče medijski zakup in oglasi se znajdejo v tiskanih izdajah, ki so vidne en dan in nato nič več.

Ne razumite me narobe. Nič nimam proti takemu pristopu, ki vsaj še nekaj časa ne bo izginil. Dejstvo pa je, da je oglaševanje v časopisih na nek način ni najboljša poraba denarja. Recimo, da prodajam programsko opremo wiki za uporabo v podjetjih. Želim jo predstaviti direktorjem v podjetjih in tistim, ki mi bodo za zadevo dali denar. Torej oglašujem v podobnih medijih, kot sem jih naštel zgoraj. Toda kaj mi zagotavlja, da bodo ta oglas videli ljudje, ki jim to želim prodati? Mogoče ne berejo ravno tiste strani, na kateri je moj oglas. Morda ne berejo medija, v katerem sem zakupil prostor.

Torej potrebujem oglas nekje, kjer bo bolj zagotovo zadel bralce, ki jih potrebujem. V ta namen mediji pripravljajo številne “tematske” priloge, ki so namenjene oglaševalcem. Tu je možnost, da nekdo vidi moj oglas večja. Načeloma je cela priloga namenjena samo tem bralcem.

Toda obstaja še ena pot. Recimo, da je Delo pripravilo odličen članek o programih wiki in kaj lahko podjetje naredi z njimi. Recimo, da so vse naredili tako, kot je potrebno in je članek dostopen bralcem in uvrščen v iskalnike. Statistični podatki jim omogočajo, da natančno vedo, kdo je obiskal njihovo stran, od kje je prišel, kaj je iskal in koliko časa je preživel na strani. Gre za natančne podatke o bralcih, ki jih pri tiskanih izdajah nimajo niti pod razno. Če mi kot oglaševalcu povejo, da to spletno stran mesečno obišče 500 obiskovalcev, od česar jih 340 aktivno išče “wiki” po iskalnikih, je oglaševanje na tej strani zame vredno bistveno več kot to, da neka priloga doseže 14 odstotkov odločevalcev v podjetjih.

Tak pristop bo spremenil igro za vse: ustvarjalce vsebin in oglaševalce. Ustvarjalci vsebin se bodo morali soočiti z dejstvom, da ima njihova vsebina prilagodljivo vrednost, ki jo bo določal trg. Konec je časov, ko je medij lahko rekel “bere nas 14 odstotkov mladih med 14 in 20 let” in je bilo to dovolj. Vrednost vsebine bo prenehala biti statična, saj jo bo določalo nešteto dejavnikov. Višina med zadetki v iskalniku. Prisotnost na forumih. Prisotnost v “pogovoru” na spletu.

Oglaševalci bodo morali pogledati na svoj denar nekoliko drugače. Nič več ohlapnih, vsezajemajočih oglaševalskih akcij. Namesto tega se bo potrebno usmeriti na to, kaj ljudje iščejo in berejo ter kje. Potrebno bo raziskati, kje so priložnosti za oglaševanje. Kako pridejo do teh vsebin ter kako te vsebine izkoristiti za oglaševanje. Samo primer: v zadnjem času je med najbolj priljubljenimi stranmi na mojem blogu zapis o aplikaciji Gmail za mobilne telefone. Osebno se mi zdi to enkratna priložnost za Mobitel in SiMobil, da oglašujeta svoj Integral in BlackBerry. Toda za odkritje teh priložnosti je potreben nos in raziskovanje, ki je več kot samo bežen pogled v NRB.

Feedburner sedaj šteje obiskovalce strani

Posted on by
Reply

Feedburner, fantastična storitev za objavljanje virov RSS, je razširil svojo ponudbo s statistiko za spletne strani. Feedburner je med najbolj popolnimi storitvami za vire RSS, saj vam omogoča voditi natančno statistiko naročnikov, koliko ljudi je kliknilo na določene povezave in kakšne odjemalce uporabljajo. Poleg tega vam omogoča tudi, da se ljudje na novosti na vašem blogu naročijo preko elektronske pošte.

Sedaj so dodali še statistiko obiska spletne strani. Zadevo vključite s klikom na gumb StandardStats, kjer lahko odkljukate možnost za štetje obiskovalcev strani. Nato izberete vrsto kode, ki jo potrebujete (na voljo so za Blogger, WordPress, Typepad in druge). Kodo vnesete v svoj blog in če ste vse naredili prav, potem lahko zbirate in pregledujete podatke o svojih obiskovalcih.

image

Statistika je precej standardna, kar pomeni, da spremljate obiskovalce, nalaganja strani, preko katerih povezav so ljudje prišli k vam in kam so odšli, ko so ga zapustili. Osebno se mi zdi največji plus ravno integracija v okolje za spremljanje statistike virov RSS, saj lahko sedaj na hitro pregledate osnovne parametre, če pa se s statistiko ukvarjate bolj resno, pa verjetno tako ali tako uporabljate Google Analytics.

Povezani zapisi:

Feedburner ima nove storitve
Elektronska pošta namesto RSS

Nova različica Bloggerja ni več v beti

Posted on by
2

Za uporabnike Bloggerja bo zanimiva novica, da Blogger ni več v preizkusni fazi. Sicer še niso migrirali vseh uporabnikov, pravijo pa, da naj bi se to zgodilo v naslednjih nekaj tednih.

In kaj je v novi različici novega:

  • Nov način prilagajanja predloge
  • Vpis z Googlovim računom (tistim, ki ga običajno uprabljamo za Gmail)
  • Možnost ustvarjanja zasebnih blogov, ki jih lahko berejo le izbrani uporabniki
  • Več možnosti za vire RSS (poseben vir za komentarje)
  • Prenovljena nadzorna plošča za hiter dostop do najbolj uporabljanih možnosti
  • Ni vam več potrebno ponovno objavljati vsakič, ko napišete nov zapis

Na preizkusno različico sem preskočil pred nekaj tedni in moram reči, da so prvi vtisi dokaj pozitivni. Spremembe so dovolj majhne, da nimaš občutka, da ničesar ne znaš, kar je pogosoto pri novih različicah programske opreme ali spletnih storitev. To, da ni potrebno objavljati celega bloga ob vsakem novem zapisu je odlična novost in izredno dobrodošla. Nič več strmenja v “Publishing your blog … 54 %).

Stvar, ki je še nisem uporabil je nov način oblikovanja predloge. Možnost sem si ogledal in je videti zanimiva, vendar se nekako še nisem bil pripravljen spustiti v urejanje predloge, ki sem jo s trudom oblikoval v zadnje pol leta. No, niti ne tako s trudom, ampak vseeno nimam posebne želje, da bi popravljal nekaj, kar ni pokvarjeno.

Bi kdo zamenjal filter?

Posted on by
1

Danes sem pisal, da bo Delo predstavilo prenovljene bloge. V času pisanja obiskovalce še vedno pričaka obvestilo, da se stvari še ne dogajajo. (Pet minut kasneje je zadeva zaživela, svašta, očitno mi berejo misli) Nič presenetljivega. Saj ne, da dvomim, da so inženirji na Delu popolnoma sposobni, ampak pri takih projektih se vedno malo zavleče. Tudi skoraj nimam dvomov, da bodo stvari delale, ko jih bodo predstavili javnosti.

Toda ob vsem tem sem začel razmišljati o nečem drugem. Zakaj se Delo sploh ubada s svojo blog platformo? Preskok na WordPress je s stališča sistemske administracije in razvoja smiseln, saj lahko pozabiš na razvojne stroške in se osredotočiš na druge stvari. Toda sama motivacija, zakaj bi se medij ukvarjal z nečim takim, mi resnično ne gre v glavo. Razumem, zakaj se za to odloči SiOL, ki je ponudnik dostopa do interneta, saj jim je nenazadnje v interesu, da je na spletu čim več vsebin in tako splet postane bolj relevanten za uporabnike. Jasno.

Toda medij? Do neke mere je blog upravičen ekonomsko. Več vsebin pomeni več obiska, kar pomeni več prihodkov od oglaševanja na spletu. Kot ponudnikom vsebine je časopisom tak koncept precej jasen in tudi blizu. Domen iz L-Files je prepričan tudi, da je tak pristop precej povezan z višanjem Google PangeRanka, kar je verjetno tudi en od razlogov.

Toda časopisi ob tem pozabljajo na svojo drugo, prav tako pomembno vlogo. In to je vloga filtra:


Časopis je v osnovi ponudnik vsebine, vendar je po drugi strani tudi filter. Bralci zaupamo urednikom, da bodo na podlagi svojega poznavanja nas, bralcev, določili tiste vsebine, ki so za nas relevantne. V kolikor jim to ne uspe, so naredili časopis za nas manj zanimiv in uporaben.

V spletnem svetu se filtri spremenijo. Najučinkovitejši in največji filter je Google. Kot nekakšen jasnovidec nam vedno ponudi tiste vsebine, ki so za nas relevantne. Zaradi tega ga uporabljamo.

Toda Google kot filter ni vedno uporaben. Če recimo želiš prebrati najzanimivejše novice in blog zapise dneva je Google blizu neuporabnosti. Google News spremlja samo velike medije, ne pa tudi blogov, oziroma jih spremlja v omejenem naboru. Kar je potrebno je naslednja raven abstrakcije, torej iskanja zanimivih člankov in njihovega združevanja. Če ste se kdaj praševali, zakaj so strani kot so de.licio.us, digg ali reddit tako “vroče”? Zaradi tega, ker počnejo ravno to – filtrirajo popolnoma brezoblično maso novic, mnenj, smešnih slik in govoric, ki sestavljajo svetovni splet.

Te strani to počnejo s pomočjo skupnosti, torej s pomočjo in sodelovanjem uporabnikov. Delo, kot nekdo, ki ima izkušnje s filtriranjem vsebin, bi se tu moralo počutiti kot doma. Osebno bi raje videl, da bi Delo izdelalo sistem za agregacijo/filtriranje dnevnih slovenskih novic in blogov. Mogoče bi lahko vzpostavili sistem za shranjevanje zaznamkov in družbeno izmenjavo zaznamkov pripeljali širšemu krogu uporabnikov. Vem, da del.icio.us ni vezan na jezik in ga uporablja veliko slovenskih uporabnikov, toda prepričan sem, da je prostor za vsaj enega slovenskega ponudnika.

Še več, Delo bi lahko povratne informacije, ki bi jih dobili preko glasovanja in sodelovanja uporabnikov, uporabilo za izboljšanje lastne časopisne vsebine. S filtriranjem, kjer sodelujejo uporabniki, namreč najbolj jasno vidiš, kaj je tisto, kar zanima tvoje bralce.

Prihodnost ni v vzpostavljanju blog platforme. Blog platforma je preprosto papir in svinčnik. Neposredno od nje, razen mogoče oglaševalskega denarja, operater nima posebne prednosti. Ne pravim, da je Delo naredilo napako s prenovo bloga. Nenazadnje je tudi to čisto sprejemljivo orodje. Toda prihodnost ni v vzdrževanju in ponujanju platforme, ki nima posebne dodane vrednosti. Definitivno pa je prihodnost v filtriranju vsebin, ki jih je vsak dan več. Naj se s platformo ukvarja SiOL, če ljudje do njihovih blogov dostopajo preko tebe, si jih odstranil iz enačbe in jim prepustil težaško delo vzdrževanja blogov.

Poskusov agregacije ni malo. Tu je slovenski reddit, eskape (o katerem sem pisal zjutraj in me še sedaj niso potrdili), jaz.si, siblogs in sloblogi, če naštejem samo nekatere. Tudi Večer poskuša doseči nekakšno agregacijo s svojim objavljanjem v tiskani obliki. Seveda se zavedam, da je majhnost Slovenije nekakšna ovira pri družbenih novicah, toda to še ne pomeni, da je poskusiti greh. Delo bi lahko brez težav poskusilo z integracijo svojih novic (glede na citiranost v blogih) z blogi. To bi bilo kul. Kar ni prava pot, je osredotočenost na svoj obzidani vrt in blogersko platformo, kar se bo skoraj neizogibno zgodilo, ker se je več ali manj povsod drugod tudi. Poglejte SiOL-ove bloge in Večerove in eDnevnik. Povsod so linki ali na bloge znotraj sistema ali pa jih sploh ni. In to zmanjšuje vrednost spletnega mesta. Saj že blogerji sami ne delujejo kot agregatorji za dobre bloge.

Torej … bi kdo zamenjal filter?

PS: O agregatorjih je pred kratkim pisal tudi had. Sam sem o pisanju o tej temi pričel razmišljati pred kakšnimi tremi tedni. Vmes je svoj članek objavil had, zaradi česar sem pač počakal na bolj primeren čas, ko sem lahko razmišljanje postavil v kontekst. had pa mi očitno bere misli :) .