Brezplačen nadomestek za Adobe Lightroom ali Applov Aperture

Marsikdo bi rad urejal in upravljal velike količine fotografij na svojem trdem disku, vendar komercialni programi, kot sta Adobov Lightroom in Applov Aperture, niso zastonj, oziroma so lahko dokaj dragi.

Na srečo je tu brezplačna odprtokodna rešitev LightZone. Gre za nekoč komercialno rešitev, ki jo je avtor objavil pod odprtokodno licenco. S programom lahko hitro obdelate večje pakete fotografij. Namesto plasti iz Photoshopa slike razdeli v 16 različno svetlih območij, ki jih lahko nato urejate. Prav tako lahko uporabljate različne učinke ali pa predelate fotografijo, da je videti, kot da ste jo posneli pod drugačnimi pogoji. Skratka ponuja veliko za malo denarja.

Spremembe ne vplivajo na original, ki ostane nespremenjen. Osebno se verjetno premalo spoznam na tovrstne aplikacije, vendar je LightZone na prvi pogled videti uporabniku prijazen in dokaj zmogljiv, pohvalili pa so ga tudi tisti, ki o tem vedo več.

Za prenos se boste morali registrirati, je pa postopek potrditve sedaj avtomatičen (pred časom je vsako novo prijavo ročno potrjeval administrator).

LightZone v akciji s posnetkom iz Sirije

LightZone v akciji s posnetkom iz Sirije

Če vam je blog všeč, me lahko poiščete na Twitterju ali pa Google+. Blog Hapax Legomena je za zabavo, sicer pa vodim prevajalsko agencijo Zvezda 11. Če potrebujete prevod, lekturo ali pomoč pri pripravi besedil, vam bomo z veseljem pomagali.

Če ne plačajo za Facebook, kdo bo plačal za časopise?

Sijajen zapis o tem, zakaj plačljivi zidovi za medije ne bodo pravi odgovor. Profesor je vprašal svoje študente, ki so po lastnih besedah “zasvojeni” s Facebookom, koliko bi jih bilo pripravljenih plačati 10 USD na mesec za uporabo. Pričakovano skoraj nihče.

Ravno to je po mojem skoraj zagotovo razlog, da uporabnikov ne bo mogoče “zdresirati”, da bi plačevali za vsebine na spletu. Vedno nam bo na voljo nekaj brezplačnega, kar bo pritegnilo našo pozornost in časopisi ter mediji, ki vztrajajo na tem, da “je treba vsebine plačati”, bodo samo izgubljali svoj pomen in relevantnost.

Delo zaračuna vsebine na iPadu – moj pogled

Ravno te dni sem pripravljal zapis o tem, kako so mediji na splošno popolnoma napačno zastavili svoj prehod na tablične računalnike, pa me je v soboto dopoldne pričakal Delov zapis o tem, da bodo zaračunavali za svojo aplikacijo na iPadu ter njihovih razlogih, zakaj so se tako odločili. Članek je neverjetno zabaven in vsebuje toliko nedoslednosti, čudnih in celo žaljivih navedb ter nejasnosti, da sem se moral odločiti za ta zapis. Še posebej ker predstavlja tako popolno diametralno nasprotje mojemu pogledu, kar je vedno zabavno.

Kar začnimo, saj se bo tole raztegnilo. že prvi stavek je prava mojstrovina:

Mediji že dolgo vedo, da si brezplačnih spletnih izdaj ne bo mogoče privoščiti v nedogled – zlasti zato, ker prihodki od oglasov na spletu ne zadoščajo za financiranje velikih uredništev. Doslej je še nekako šlo, zmanjševanje števila oglasov pa tako rekoč vse časopisne družbe sili, da postopoma začenjajo spreminjati svoje razmišljanje.

Začne se s pisanjem o medijih in nezmožnosti vzdrževanja spletnih izdaj. Kaj pa spletni mediji? To očitno niso mediji, ker imajo samo spletne izdaje. Že tu avtorji članka (podpisan jih je namreč cel kup) mešajo “časopisne družbe” in “medije”, kar nato brezskrbno počnejo čez celoten zapis. Toda spletni mediji nimajo težav, če so vodeni dobro. Samo kratek pogled na splet ti da vedeti, da mediji, kot sta denimo Gawker Media ali Huffington Post, nimajo nikakršnih težav s tem, da imajo brezplačne spletne izdaje in ostanejo dobičkonosni. Avtorji čez celoten zapis dosledno poskušajo zabrisati meje med mediji in časopisnimi založniki ter vsebinami in časopisnimi novicami.

Avtorji nadaljujejo:

Izdajatelji morajo staviti na karto kakovosti, za katero bodo njihovi bralci vedno pripravljeni tudi plačati. Vsi, tudi uporabniki medijskih vsebin, se morajo zavedati, da kakovostno novinarstvo, avtorski projekti, poglobljeni in analitični članki, preiskovalne zgodbe ter izvirne reportaže in intervjuji pač stanejo in jih ni mogoče izbrskati iz nepregledne množice informacij in podatkov z Googlom. In prav tu je konkurenčna past: plačljive vsebine se ne pojavljajo v brskalnikih, kakršen je Google, ti pa tako opravljajo vlogo selektorja za svoje uporabnike.

Logika tega odstavka je naravnost bizarna. S prvim delom se sicer še strinjam – kakovost je dejansko pomembna in le Google resnično ne zadostuje. Toda preskok na to, da je to konkurenčna past je nerazumljiv. Najprej, nikakršne tehnološke ovire ni, da se plačljive vsebine ne bi pojavljale v iskalnikih. Čisto mogoče je dovoliti dostop Googlu in ga zaračunati drugim uporabnikom.

Druga stvar, ki je zanimiva, je, kako jih moti Google. Torej – spletni iskalnik, ki medijem brezplačno zagotavlja promet in obiskovalce na njihovih straneh je nekako na strani teme. Še bolj zanimivo bo, ko bodo družabni mediji kot posredovalci prometa presegli Google. Uporabniki namreč ne bodo objavljali povezav, za katere bo treba plačati in njihovim prijateljem ne bodo dostopne.

In še nekaj – v odstavku, v katerem se govori o kakovosti, nekako ni primerno, da se uporabi izraz brskalnik, ko govoriš o iskalniku.

Sledita dva odstavka, v katerih se Delo med vrsticami primerja z New York Timesom in vključujeta nekakšne nesmiselne statistike, da “je časopisna stran, na kateri so objavili članek o plačljivosti vsebin na internetu, teoretično vredna štiri odstotke cene časopisnega izvoda, kar znese 17,5 centa.”

Nato sledi ta biser:

Dnevi brezplačnih spletnih vsebin naj bi [sic] končali v nekaj letih. Vse, kar bo imelo neko vrednost, bo plačljivo. Še največja ovira je trenutno to, da še ni preprostega plačilnega sistema, podobnega Amazonovemu gumbu za plačilo z enim klikom. Približal se mu je Apple s svojo spletno trgovino iTunes oz. App Store.

Izjava o koncu brezplačnih vsebin je preprosto želja avtorjev in ne odraža dejanskega razvoja spleta in vsebin. Še bolj pa me pogreje izjava o tem, da bo plačljivo vse, kar ima neko vrednost, kjer se avtorji igrajo s pojmi, ki jih očitno ne razumejo najbolje. Vrednost in cena nimata nikakršne intrinzične povezave, o čemer sem že pisal. Vrednost je subjektivna in ne inherentna v določeni dobrini. Cena, na drugi strani, se oblikuje na križišču med ponudbo in povpraševanjem.

Vendar je očitno treba lekcijo ponoviti. Brezplačno ne pomeni brez vrednosti. Je Wikipedia ničvredna, ker je brezplačna? Sta brskalnik Firefox in iskalnik Google brez vrednosti, ker sta na voljo brezplačno? O tem, kako brez vrednosti je njihovo delo, bom obvestil MIT in njihov program Open CourseWare, v okviru katerega dajejo javnosti dostop do svojih predavanj in zapiskov. Tudi Khan Academy in njihova zbirka 1800 video posnetkov, ki razlagajo osnovne znanstvene pojme, je brezplačna in očitno brez vrednosti.

Če grem še korak dlje, se čutim močno užaljenega. Ti avtorji mi zatrjujejo, da bo moj blog čez mitičnih let ničvreden, ker bo ostal brezplačen. Sicer nimam ravno nekih iluzij, da gre za mojstrovino, toda menim, da z zapisi in odgovori na komentarje pomagam določenemu številu uporabnikov. Če za to ničesar ne računam, to ne pomeni, da nima vrednosti.

Še bolj bizarna je uporaba prihodnjika. “Vse, kar bo imelo neko vrednost, bo plačljivo.” Ali to pomeni, da danes ni tako? Torej se bo to dogajalo v naslednjih nekaj letih. Treba bo torej biti pazljiv, da ne bo novica med tem, ko jo beremo, postala brez vrednosti.

Tudi ovira na poti do plačljivih vsebin je sumljiva. Amazonov gumb za plačilo z enim klikom je edini dovolj preprost način za plačevanje vsebin? Torej preprost sistem za plačevanje obstaja – Amazonov gumb. Podoben gumb bi mogoče sodil na vsako spletno stran vsakega medija. Odkrito povedano, do sedaj še nisem imel težav s plačevanjem na spletu, če so le hoteli moj denar.

Po optimističnih napovedih bodo ljudje plačevali za vsebino, ker so to od nekdaj počeli.

Po zelo optimističnih napovedih. Avtorji stalno govorijo o vsebini, čeprav v resnici mislijo samo svoje vsebine. S tem ne preveč mojstrskim mešanjem pojmov želijo ustvariti občutek, da je popolnoma nepošteno, da je kakršnakoli vsebina zastonj. Toda vsebin je veliko vrst. Recimo – televizija je zastonj. Radio je zastonj. V knjižnici so poleg članarine vsebine efektivno zastonj. Podprte so z oglaševanjem, vendar so za končnega uporabnika dejansko brezplačne. Ljudje torej tega niso od vedno počeli in še manj zagotovo dejstvo je, da bodo to počeli tudi v prihodnosti. Tudi časopisi so lahko brezplačni. Kar pa je res, je, da so ljudje od vedno plačevali za Delo.

Tu se debata vedno hitro zatakne ob tem, da morajo biti ljudje vendar plačani za svoje delo. S tem se absolutno strinjam. Toda plačljive vsebine niso nujno edini način za pokrivanje stroškov za ustvarjanje vsebin. Zgoraj našteti primeri lepo prikažejo, da obstaja več različnih načinov. Avtorji delajo napako, da predpostavljajo, da je obstoječi način edini pravi način.

Vprašljiva je tudi teza, da so ljudje od vedno plačevali za časopisne vsebine, če malo predvidimo, kaj so hoteli avtorji povedati.  Tudi to sem pokrival že večkrat in spet moram opozoriti, da časopisi ne živijo od prodaje izvodov, ampak od oglaševanja, ki pokrije velik del stroškov nastanka medija. Zato imamo lahko tudi tiskane brezplačnike.

Mediji že dolgo vedo, da si brezplačnih spletnih izdaj ne morejo privoščiti, saj prihodki od oglasov na spletu ne zadoščajo za financiranje velikih uredništev. Dokler so bili ti zadovoljivi, je še nekako šlo. Potem jih je recesija pošteno oklestila. Šefi številnih velikih medijskih podjetij se zato sprašujejo, kako so mogli dopustiti prepričanje, da za informacije ni treba plačati. Ugotavljajo, da so pridigarji svobode vse prepričali, da je internet drugačen in da je vsakršen poskus uveljavitve poslovnega modela kratenje človekovih pravic. Posledično so uporabniki v zadnjem desetletju ponotranjili, da je vse na spletu zastonj. In če nekaj dobimo zastonj, samodejno menimo, da nima vrednosti in torej ni vredno plačila. Prišlo je do popolnega razvrednotenja avtorskih pravic. Teksti, slike, videi se kradejo, kopirajo, citirajo, delijo, preprodajajo.

Začetek odstavka je morda še najbolj odkrit del celotnega sestavka. Avtorji priznajo, da so mediji vsebine na spletu ponudili, ker je bila to dobra poslovna odločitev. Ker so se pogoji na trgu spremenili, je treba spremeniti tudi poslovni pristop. Toda na tem mestu vlak ponovno iztiri iz tirnic razuma.

Najprej naslovimo prepričanje, da je bilo začetno brezplačno ponujanje vsebin nekakšno odpiranje Pandorine škatlice. Toda dejstvo je, da so informacije postale brezplačne iz drugih razlogov, ki sem jih prav tako že pogosto obdelal. Torej, na trgu, kjer lahko določeni ponudniki vsebine zagotovijo brezplačno in jih podprejo z oglaševanjem, bodo ti ponudniki prevzeli večinski delež trga. Le zelo malo informacij ima dovolj visoko vrednost za bralce, da se bodo odločili za plačilo. Če obstaja brezplačna alternativa, jo bodo izbrali, čeprav je alternativa morda nižje kakovosti.

Toda avtorji krivca najdejo drugje – v “pridigarjih svobode”, ki so “vse prepričali”, da mora biti vse na internetu brezplačno. Gre za nadvse privlačnega grešnega kozla in slamnatega moža obenem. Skoraj prepričan sem, da bi me avtorji uvrstili med te pridigarje, čeprav nikdar in nikoli nisem zapisal, da bi vsebine morale biti brezplačne.  Brezplačnost vsebin je, kot sem že zapisal, posledica čisto običajnih tržnih pritiskov in ne globalne nemoralnosti uporabnikov spleta. To, da uporabniki poiščejo brezplačne alternative, ni samo po sebi negativno ali nemoralno. Gre za popolnoma racionalno odločitev.

Povedano drugače. Delo lahko zaračuna svoje vsebine. Če bom informacije in dnevne novice lahko dobil iz drugih virov, ki so brezplačni (recimo RTV Slo, Žurnal, SiOL, 24ur.com), potem bom zelo dobro premislil, preden plačam Delu. To ne pove ničesar o mojem fetišu brezplačnosti, več pa o tem, da je Delo pač sprejelo napačno poslovno odločitev.

Toda avtorji nadaljujejo s svojo tezo, da brezplačno pomeni razvrednotenje. Pa poglejmo realnost. Recimo – storitev Steam omogoča nakup računalniških iger in jo redno uporabljam. Kljub temu, da bi lahko čisto vse igre, ki so na voljo v trgovini, prenesel s spleta, tega ne počnem. Če jo kupim uradno, to pomeni, da imam zanjo na voljo vse posodobitve, položaji v igri se shranjujejo v spletnem oblaku in v njem imam prijatelje, s katerimi lahko igram večigralske igre. Če kupim nov računalnik, preprosto namestim Steam, z visoko hitrostjo prenesem igro in jo začnem igrati tam, kjer sem jo prenehal na starem računalniku. Kljub brezplačni alternativi sem zaradi udobja in dodatnih ugodnosti izbral plačevanje. Poleg tega Steam izredno pogosto akcijsko prodaja igre in lahko dokaj sodobne igre kupim zelo ugodno. Gre za različne načine dodajanja vrednosti vsebini, ki me prepriča, da jo izberem namesto brezplačne vsebine.

Gremo naprej. Wikipedia ustvarja izredno visoko vrednost, kljub temu, da je brezplačna. Wikipedia ni sama po sebi kriva, da druge enciklopedije niso sposobne tekmovati z njo ne v kakovosti in ne v obsegu. Poglejmo še drugam – Linux je brezplačen, vendar Microsoft čisto uspešno tekmuje z njim. Enako velja za njihov Office, ki ima brezplačno alternativo v OpenOfficeu. To, da je nekaj brezplačno, še ne pomeni, da ni mogoče tekmovati. Tarnanje o pridigarjih brezplačnosti pa žal ne koristi nikomur.

Še hujša sta zadnja stavka. “Prišlo je do popolnega razvrednotenja avtorskih pravic. Teksti, slike, videi se kradejo, kopirajo, citirajo, delijo, preprodajajo.” V en koš so nametani vsi pojmi, ne glede na to, kaj v resnici pomenijo. Citiranje, recimo, je po zakonu o avtorskih pravicah dovoljeno. Kaj je narobe z deljenjem? Vas moti, če na Facebooku na vašo spletno stran usmerim nekaj dodatnih obiskovalcev, ki jim lahko prikažete nekaj več oglasov? Uporabniki s tem očitno izkazujejo popolno nespoštovanje avtorskih pravic. Po drugi strani pa morda avtorji kažejo popolno nerazumevanje sodobnega spleta, kjer je vrednost vsebine višja glede na število uporabnikom, ki lahko do nje dostopajo in si tega želijo.

Nato pa sledi še zaključek.

Ključni vprašanji, kakšna je vrednost vsebin na spletu in kako jih učinkovito tržiti, torej za zdaj ostajata brez odgovora. Uporabniki smo se navadili, da so informacije na spletu brezplačne; včasih je pač treba malo dalj časa brskati, toda prej ali slej pridemo do njih.

Po drugi strani pa je res nenavadno, da odštejemo 50 evrov za polurni obisk vodovodarja ali serviserja za pečico, ne da bi trenili z očmi, da brez vprašanj plačujemo naročnino za dostop do interneta, elektrike ali televizijskega signala, nismo pa pripravljeni plačevati za spletne vsebine.

In vendar bi se moral vsak količkaj ozaveščeni uporabnik interneta zavedati, da ni brezplačnega kosila. Če nas to spoznanje ne bo udarilo prej, nas bo slej; denimo takrat, ko bodo na internetu na voljo le še nepreverjene, neresnične, nepoglobljene informacije iz druge roke, kot sta bili na primer tisti, da Apple kupuje Twitter ali da bo New Yorker začel izhajati dvakrat na mesec.

Briljantno. Najprej ugotovitev, da uporabniki poiščemo brezplačne vire informacij, kar je res. Nato pa sledi resnična cvetka o vodovodarju. Avtorji očitno niso prebrali niti svojega prejšnjega stavka. Če bi kdo dobil brezplačnega vodovodarja, bi verjetno to možnost izkoristil. Za spletne vsebine plačujemo redkeje, ker lahko poiščemo brezplačne alternative. Nenavadno bi bilo pričakovati, da bi ljudje plačevali vodovodarje, če bi se pred njihovimi vrati drenjal cel bataljon vodovodarjev, ki so pripravljeni storitev zagotoviti brezplačno.

Nato sledi moralni klic o tem, da ni brezplačnega kosila. Kajti, če ne bomo plačevali za spletne vsebine, se bodo iz neba spustili vsi štirje jezdeci apokalipse in na spletu bodo na voljo “le še nepreverjene, neresnične, nepoglobljene informacije iz druge roke”. Spet gre samo za čisto zablodo. Nikjer ni zapisano, da se bo to v resnici zgodilo. Wikipedia je tipičen primer tega, kakšen nepopisen kaos nastane, če se vsebine ustvarjajo brezplačno. Ne, pravzaprav ni tako.

Več medijev je že jasno dalo vedeti, da bodo ostali brezplačni ne glede na vse. Recimo, ameriški NPR, neprofitno združenje radijskih postaj. Nobenih resnih skrbi ni, da novinarstvo ne bi preživelo s takimi ali drugačnimi poslovnimi modeli. ProPublica, neprofitna novinarska organizacija, je bila prvi spletni medij, ki je prejel Pulitzerjevo nagrado. Kako daleč od spleta, na katerem so objavljene samo nepreverjene in neresnične. Avtorji torej popolnoma brez vsake podlage v realnosti prihodnosti poskušajo vsiliti obliko, ki si jo želijo. Poskušajo prestrašiti svoje bralce, da so samo oni, s svojim omejenim pogledom na vsebine, medije in poslovne modele, zadnji branik med poštenim in preverjenim svetom ter popolnim kaosom, ki nas čaka, če Delu projekt zaračunavanja vsebin ne uspe.

Čas je, da počasi zaključim. Kot sem napisal že prej, ne nasprotujem temu, da Delo poskuša zaračunati za svoje vsebine – bodisi na iPadu, spletu ali na papirju. Menim sicer, da to ni dobra dolgoročna odločitev, vendar imajo seveda vso pravico, da to naredijo. Kar me je res zmotilo, je nekakšna mešanica moralizma, ohlapnega opletanja z očitno nerazumljenimi pojmi ter posploševanja, ki nimajo ozadja v realnem stanju. Po eni strani gre lahko za preračunljivo manipulacijo z dejstvi ter poizkus, da se ljudem nasuje peska v oči in upraviči nepriljubljeno odločitev. Po drugi strani pa gre morda preprosto za primer medija, ki pri pripravi članka ni raziskal področja, o katerem piše, ter tako poskrbel za nepreverjene, neresnične in nepoglobljene informacije. Na iPadu in na spletu. Brezplačno.

Hapax Legomene ni na Facebooku. Ovbe. Smo pa na Twittru. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Presenečenje: poglobljene vsebine so za bralce bolj privlačne

Prvi znaki kažejo, da plačljivi The Times ni uspeh

Ljudje RES ne marajo plačevati za novice na spletu

Brezplačno != brez vrednosti

Prvi znaki kažejo, da plačljivi The Times ni uspeh

Medijski magnat Rupert Murdoch je dal jasno vedeti, da ne verjame v brezplačnost vsebin in v skladu s tem prepričanjem najavil plačljivost vsebin v spletnih izdajah časnikov The Times in The Sunday Times. V začetku julija sta začeli strani obiskovalce preusmerjati na registracijo in možnost plačila. Prvi znani podatki prihajajo iz različnih virov, od katerih ni noben uraden, kažejo pa, da naj bi se za plačljivo različico odločilo 15.000 uporabnikov. Pri tem naj bi se 150.000 uporabnikov registriralo, kar pomeni, da se je le 10 odstotkov registriranih uporabnikov odločilo za plačilo.

Pustinja v zaprtem vrtu

O samem zmanjšanju števila obiskovalcev niti ne bi pisal, saj je bil velik upad tako ali tako pričakovan. Nenazadnje so bili tudi uredniki časopisa prepričani, da lahko pride do 90-odstotnega upada. Kar je bolj zanimivo, so druge posledice. Prva, na katero sam nisem pomislil, ko sem razmišljal o potezi, je pomanjkanje komentarjev. En izmed analitikov je ugotovil, da je izbrana zgodba na strani The Times dobila 4 komentarje v 2 urah, na strani Guardiana pa je ista zgodba prejela 117 komentarjev v 90 minutah. Osebno sicer nisem nagnjen h komentiranju, vendar verjamem, da je za določen del obiskovalcev udejstvovanje v skupnosti in komentiranje celo pomembnejše od same zgodbe.

Drugi dejavnik, na katerega bi rad opozoril, pa je zmanjšan vpliv, ki ga s seboj prinašajo bistveno manj dostopne vsebine. Vsaka javna osebnost se v taki situaciji vpraša, ali naj da intervju za medij, ki ga lahko bere le majhen odstotek ljudi. V svetu odnosov z javnostmi so pomembne številke in vsak medij, ki so odloča za plačljive vsebine, mora pomisliti tudi na to. Manj dosega pomeni manj ekskluzivnih zgodb in posledično manjši vpliv, kar še zmanjša pripravljenost ljudi, da za vsebine plačajo. Gre za začaran krog, ki ga ne bo ravno preprosto presekati.

Je pa zaenkrat jasno, da The Times s plačljivostjo spletnih vsebin ščiti predvsem svojo papirnato različico. Do kakšne mere je to smiselna dolgoročna strategija je vprašljivo, vseeno pa kaže, da bodo na spletu zmagale brezplačne vsebine ne glede na kakovost.

Ostajamo brezplačni. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Požareport.si najavlja plačljivost

Z blokiranjem oglasov uničujete spletne strani

Komentarji in slovenski mediji

Požareport.si najavlja plačljivost

Požareport.si je danes najavil, da bo postal plačljiv, oziroma delno plačljiv. K temu koraku jih ni opogumil nihče drug kot sam Rupert Murdoch.

Prejšnji mesec je medijski mogotec Rupert Murdoch “zaklenil” dostop do spletnih strani britanskega časnika The Times. To je prvi nespecializirani časnik v Veliki Britaniji, ki se je odločil za ta korak. Že pred časom je plačljivost novičarskih vsebin na internetu uvedel The Financial Times in Wall Street Journal; oba slovita poslovna časnika sodita v Murdochov medijski imperij.

Kolikor sicer vem, Financial Times ne sodi v Murdochovo skupino podjetij. Toda to niti ni pomembno – razen v kolikor osvetljuje dejstvo, da take napake niso najboljši prvi korak k zahtevanju plačila za novinarsko delo. Osredotočil bi se na nekatere druge dejavnike, zaradi katerih še vedno menim, da vsebine na spletu zlepa ne bodo plačljive.

1. Plačljivost v veliki meri ubije zmožnost uporabnikov, da bi “delili” vsebino s svojim družabnim krogom. Kljub temu, da je v zapisu veliko govora o prihodnosti spleta in medijev na njem, imam občutek, da ne upošteva naraščajoče pomembnosti družabnih omrežij. Osebno ne bom nikdar posredoval povezave na vir, za katerega vem, da bo nedostopen prijateljem, znancem ali bralcem tega bloga. Po nekaterih podatkih se kar 75 odstotkov uporabnikov zanaša na priporočila prijateljev in znancev.

2. Odločitev temelji na prepričanju, da so uporabniki sploh kadarkoli plačevali za novice. Bolj, ko razmišljam o tem vprašanju, bolj se mi zdi, da nikdar ni bilo tako. Ljudje so v času papirnatih časopisov plačevali za distribucijo – za to, da so imeli zjutraj v poštnem nabiralniku lep paket z novicami. Torej so plačevali papir, raznašalca časopisov in ostale dejavnosti, povezane predvsem z distribucijo. Na internetu imajo – upravičeno ali ne – občutek, da distribucijo že plačujejo z dostopom do interneta.

3. Plačljivost “ekskluzivnih” vsebin je vprašljiva. Na spletni strani so zapisali:

Na spletnem portalu Požareport.si bodo plačljive samo ekskluzivne in unikatne vsebine ter interaktivnost.

Osebno nisem prepričan, da je ekskluzivnost tako strašno cenjena med bralstvom kot pri medijih. Pri zgoraj omenjenem WSJ je do neke mere še razložljiva, saj dostop do res kakovostnih poslovnih informacij lahko predstavlja konkurenčno prednost. V svetu, v katerem deluje požareport.si, so stvari nekoliko drugačne.

4. Cena, ne glede ne to, kako nizka je, ne more tekmovati z brezplačnim. Vsak strošek, še tako nizek, s seboj prinaša mentalne stroške, ki jih brezplačno nima. Na tem mestu je treba vedno znova citirati Dana Arielyja, ki je naredil naslednji eksperiment: v jedilnici na univerzi je eno ob drugo postavil cenene čokoladke in čokoladke Lindt. Cena prvih je bila 1 dolar, cena drugih 4 dolarje. Večina študentov je izbrala Lindtove kljub ceni. Naslednji dan so znižali ceno prvih na 0 USD, ceno drugih pa na 3 USD. Razlika v ceni je ostala enaka, toda študenti so se v veliki meri odločili za brezplačno čokolado. Kakovost pri tem ne igra vloge, kar si morajo vbiti v glavo vsi, ki delujejo na področju vsebin.

5. Na spletni strani so prepričani tudi, da bodo ljudje plačevali, ker že plačujejo na spletnih straneh Financ in ker bo isto iyvedel tudi 24ur.com. Toda Finance so že večkrat pojasnile, da je njihova strategija plačevanja na internetu preusmerjanje ljudi na papirnato različico. Od plačil na spletu ne zaslužijo veliko. Za 24ur.com sem nato ugotovil, da naj bi začeli zaračunavati video vsebine, kar se mi zdi bizarna odločitev za televizijsko postajo, ki svoj signal že brezplačno dostavlja v vsak dom.

Za zaključek še kratek komentar. Kot sem zapisal že večkrat – nisem borec za to, da mora biti vse na spletu brezplačno. Toda ekonomika spletnih vsebin je po svoji naravi taka, da njihovo ceno nezadržno potiska proti ničli. Ne glede na vse, se to ne bo spremenilo. Tega ne bodo spremenile ne nove naprave (iPad) ne poskusi zaklepanja vsebin. Vedno se bo našel nekdo, ki bo našel model, po katerem bo vsebine ponudil brezplačno. In nisem prepričan, da je veliko medijev, ki so sposobni tekmovati s tem.

Blog Hapax Legomena ostaja brezplačen navkljub nezaustavljivim “trendom”. Ne zamujaj novih vsebin brez oglasov in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Komentarji in slovenski mediji

Ljudje RES ne marajo plačevati za vsebine na spletu

Brezplačno != brez vrednosti

Ljudje RES ne marajo plačevati za novice na spletu

Za medije vseh velikosti je plačljivi zid pred vsebinami veliko tveganje. O tovrstnih zadevah se veliko piše zadnje čase, ko se je New York Times odločil, da bo postavil zid, ki “pušča” in uporabnikom omogoča, da si ogledajo določeno število strani, nato pa zahteva plačilo. V luči tega je zanimiva novica o popolnem neuspehu spletne strani newsday.com, ki se je odločila za postavitev plačljivega zidu. Cena, ki so jo postavili je izredno visoka – 5 USD na teden, vendar je končni rezultat vseeno presenetljiv.

Presenetljiv, ker je več kot porazen – v 3 mesecih so pridobili 35 naročnikov, kar skupaj znese 175 USD na teden. Ob tem se je obisk njihove spletne strani zmanjšal 2,2 milijona uporabnikov na 1,5 milijona uporabnikov. Sicer je res, da želijo s spletno stranjo predvsem spodbujati k naročninam na kabelsko televizijo (kabelski naročniki imajo brezplačen dostop), vendar podatek vseeno lepo pokaže prihodnost plačljivih novic na spletu.

V luči tega podatka se mi zdi tudi upanje, ki ga mediji polagajo na izdelke, kot je iPad in podobni, neupravičeno. Ljudje ne bodo plačevali za novice na spletu. Ne v obliki, v kakršni so danes.

Vam je zapis všeč? Sledite blogu preko vira RSS ali pa mi sledite na Twittru.

Povezani zapisi

Enoten poslovni model za medije ne obstaja

Blogerka meni, da morajo biti mediji plačljivi

Brezplačno != brez vrednosti

Ker mi zapis o avtorskih pravicah nikakor ne gre od rok, bom naslovil drugo vprašanje, ki se je zastavilo v mojih debatah glede avtorskih pravic. Vsem, ki zagovarjamo spodbujanje prosto izmenjavo informacij, se slej ko prej zgodi, da naletimo na ugovor, da želimo vse, kar je na spletu, narediti brezplačno. Pri tem pogosto citirajo slavni izrek “Informacije si želijo biti svobodne” in še pogosteje pozabijo citirati drugi del, ki se glasi “informacije si obenem želijo biti drage. Ta konflikt ne bo izginil.”

Monopol nad distribucijo

Vir: Flickr, uporabnik Mr. Wright

Težava je v tem, da si (vsaj jaz) ne želimo, da bi bile informacije brezplačne. Toda obenem je potrebno upoštevati nekaj trendov, ki znižujejo ceno informacij. S pojavom interneta tradicionalni kanali distribucije postajajo neučinkoviti – plastični diski, zvitki papirja so dražji, manj učinkoviti in uporabniku bolj neprijazni kot digitalna distribucija. Z znižanjem stroškov distribucije se je obenem znižal tudi prag vstopa med ponudnike vsebin. Če si v preteklosti za objavo potreboval tiskarno in distribucijo ali tovarno za tiskanje CD-jev, je internet ta del konkurenčnosti v celoti zravnal.

Posledica je porast količine ustvarjenih vsebin, od katerih so bile številne na voljo brezplačno. Če so želeli obstoječi ponudniki vsebin ostati konkurenčni so morali tudi sami ponuditi vsebine brezplačno. Brezplačen dostop do vsebin je obenem pomenil dodatno prednost – preprosteje jih je najti, dostopnejše so večjemu številu ljudi in uporabniki si jih lažje priporočajo med seboj. Prav tako je digitalna distribucija v primerjavi z večino kanalov bistveno cenejša in v določenih primerih za ustvarjalca celo brezplačna (video na YouTube).

Cena in vrednost

Izjava “Information wants to be free” torej več pove o tem, da si informacije želijo čim bolj svobodne distribucije, kot o ceni. Ta preprostost distribucije je posledično znižala ceno informacij, ki so v velikem številu primerov približale nič. Toda to ne pomeni, da nimajo vrednosti. Težava je v tem, da ljudje ceno in vrednost prepogosto uporabljamo kot medsebojno izmenljivi besedi, čeprav v resnici nista. Cena je lastnost izdelka, informacije ali storitve, ki se določa tam, kjer se srečata povpraševanje in ponudba. Vrednost, po drugi strani, določa povpraševanje.

Vzemimo primer iz resničnega življenja – iPod. Cena iPoda na nikakršen način ne odraža skupne cene delov, ki ga sestavljajo. Tako drag je, ker so kupci prepričani, da jim izdelek nudi uporabniško izkušnjo, statusni simbol ali kaj drugega, in so za to pripravljeni plačati. Če bi torej iPod ali iPhone izgubil svoj status v očeh kupcev, posledično ne bi bili zanj plačati toliko. V nobenem pogledu cena ni privzeta lastnost izdelka in ravno “premium” blagovne znamke to dokazujejo že dolgo.

Pri informacijah ali vsebinah veljajo enake zakonitosti. Če bi obstajala le ena spletna stran z novicami, uporabniki ne bi imeli izbire in bi za vsebine plačevali. Če obstajata dve, od katerih ena računa za dostop, druga pa predvideva, da bo z zastonj vsebinami pritegnila dovolj uporabnikov za preživetje z oglasi, je jasno, da bo večina uporabnikov prešla na zastonjsko stran, čeprav nudi manj kakovostne vsebine. Verjetno je namreč, da so pripravljeni sprejeti kompromis glede kakovosti, če s tem prihranijo, še posebej, če menijo, da kakovost prve publikacije ne ustvarja dovolj vrednosti.

Nevarno brezplačno

“Toda brezplačno vendar uničuje ponudnike vsebin in dolgoročno pomeni smrt za ustvarjalnost,” gre razširjen argument. Gre za vprašljiv argument. Kot prvo, nobenega jasnega dokaza o propadu ustvarjalnih panog še ni na mizi. Še več – raziskava britanske agencije PRS je pokazala, da koncerti v živo in druge dejavnosti več kot pokrijejo izgubo v padcu prodaje plastičnih diskov. Moby, recimo, je ugotovil, da je njegova najbolj prodajana skladba na iTunes ravno tista, ki jo je dal kot brezplačno na voljo na svoji spletni strani.

Libre

Vir: Flickr, uporabnik TheAlieness GiselaGiardino²³

Filmska industrija je ravnokar zabeležila eno najboljših let – tako po prihodkih kot po številu izdanih filmov. Prav tako brezplačno nikoli ni nikogar motilo na področju televizije. Nikdar ne slišim nikogar, ki bi tarnal, da brezplačna televizija razvrednoti ustvarjalnost in zavira ustvarjalnost. Radio? Brezplačen. Veliko stvari v življenju je brezplačnih, vendar to še ne pomeni, da nimajo vrednosti.

In ne nazadnje, se zame debata o brezplačnosti in zaviranju ustvarjalnosti skoraj v celoti zlomi ob pogledu na vse ljudi, ki ustvarjajo svoje vsebine brez kakršnekoli denarne nagrade. Blogi in vse ostale družabne zadeve niso ustavile ustvarjalnosti, temveč so ji odprle vrata. Seveda to pomeni več manj kakovostnih vsebin, po drugi strani pa tudi posredniki založniki ne zagotavljajo vedno kakovosti. Toda ljudje ustvarjajo več kot kdajkoli prej in to je tisto, kar je resnično pomembno.

Brezplačno ni poslovni model

Pri tem pa bi popravil še eno napačno predstavo – željo po brezplačnosti. Brezplačno že po sami logiki ne more predstavljati poslovnega modela in tega ne zagovarjam. Vsi ponudniki vsebin bodo torej morali poiskati stvari, ki so redke (scarce). Lep primer so živi nastopi v primeru glasbene industrije. Izredno dober primer je tudi 3D Avatar, kjer lahko kino ponudi izkušnjo, ki je večina ljudi doma ne more izkusiti.

Vendar pa gre ob tem opozoriti še na nekaj. V preteklosti je bila redkost, od katere so živeli ponudniki vsebin, ravno distribucija. Z izginotjem monopola nad distribucijo, ki sem ga opisal na začetku, je torej v veliki meri izginil pomemben temelj njihovega poslovnega modela. To pa se lepo naveže ravno na moj zapis pred časom, ko sem se razpisal o tem, da se za medije (in tudi številne druge ponudnike vsebin) enoten poslovni model zlepa ne bo pojavil.

Vam je zapis všeč? Sledite blogu preko vira RSS ali pa mi sledite na Twittru.

Povezani zapisi

Enoten poslovni model za medije ne obstaja

Google Books – prekletstvo ali blagoslov?

Preprosta namestitev paketov aplikacij

Glede na to, da je te dni na trg prišel Windows 7 bo na sveže postavljenih kar nekaj osebnih računalnikov. Je pa to eno najbolj mukotrpnih opravil, saj je potrebno poleg samega operacijskega sistema namestiti še cel kup drugih aplikacij. Avtorji storitve Ninite upajo, da bo ljudem njihova storitev vsaj nekoliko olajšala življenje.

Gre za spletno storitev, kjer so našteti različni brezplačni programi. Poklikamo tiste, ki jih želimo namestiti in stisnemo gumb. Storitev nam pripravi namestitveni paket, ki samodejno s spleta potegne vse izbrane programe in jih namesti. Izredno koristna stvar ob prvi namestitvi operacijskega sistema.

Vključena je večina brezplačnih priljubljenih programov, od Firefoxa in Chromea do Picasse in iTunes. Ne manjkajo niti dodatki, kot sta Flash in Silverlight. Na voljo imate res lepo zbirko in večino jih uporabljam tudi sam in priporočam. Obiščite njihovo spletno stran in si jo uvrstite med zaznamke, saj gre za res koristno storitev z res dobro izbranimi aplikacijami.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi
Takojšnje sporočanje? Takoj! 1. del
Takojšnje sporočanje? Takoj! 2. del

Brezplačno – prihodnost radikalne cene

Chris Anderson je urednik kultne revije Wired in pisec. S prvo knjigo “The Long Tail” je postavil teorijo, da je mogoče veliko zaslužiti s prodajo manj priljubljenih izdelkov, če jih prodajo več. Seveda je za doseganje tega rezultata potrebno zagotoviti nizke stroške skladiščenja in distribucije izdelkov ter še nekaj drugih malenkosti, kot so učinkoviti sistemi za priporočanje in učinkoviti iskalniki.

Sedaj Anderson ponovno dviguje prah, tokrat s knjigo z naslovom “Free! The Future of a Radical Price”. V njej se osredotoča na to, kako lahko brezplačni izdelki in storitve dejansko omogočajo podjetjem, da uspejo. Sliši se nekoliko nelogično, vendar Anderson predstavi privlačne razloge, zakaj je tako.

Seveda pri tem najprej izpostavi Google kot podjetje, ki je svoje poslovanje zgradilo na brezplačnem. Iskanje je uporabnikom na voljo brezplačno, stroški zagotavljanja storitve pa so kriti z oglaševanjem. Anderson pa se ne ustavi le pri oglaševanju, temveč izpostavi tudi druge poslovne modele, kot so darilno gospodarstvo (odprta koda), navzkrižne subvencije (cenejše izdelke subvencionirajo dražji, ki jih spremljajo) ali “freemium” (večina uporabnikov uporablja brezplačno storitev, ki jo plačujejo uporabniki, ki želijo naprednejšo obliko storitve ali izdelka.

Še posebej zanimiv del knjige je tisti, ki se dotika ničnih mejnih stroškov, kjer gre za dobrine, ki jih mogoče distribuirati brez omembe vrednih stroškov. Lep primer je digitalna glasba ali spletne novice.

Anderson v knjigi našteje dovolj primerov, da z njimi jasno pokaže, da brezplačno dejansko danes predstavlja pomemben del številnih poslovnih modelov. Seveda predvsem v digitalnem svetu, kjer tradicionalno dragi elementi, kot so procesorska moč, omrežja in prostor za shranjevanje v ceni padajo tako hitro, da cena zagotavljanja storitev dobesedno drvi k ničli. Anderson meni, da stroški padajo tako strmo, da je mogoče, na primer, stroške zagotavljanja predvajanja video posnetka preko spleta preprosto zaokrožiti na nič.

S tem pa v enačbo stopita dve novi spremenljivki – pozornost in ugled. To sta namreč dve dobrini, ki dejansko nista na voljo v izobilju in z uporabo orodij digitalnega sveta je mogoče to pozornost (recimo promet na spletni strani) preoblikovati v denar (z oglasi ali drugimi poslovnimi modeli).

Avtor se dotakne še številnih drugih področij, od piratstva do pregovornih brezplačnih kosil. Toda s številnimi študijami primerov nam pokaže, da brezplačno danes v številnih primerih ne pomeni več “natega” ali manj kakovostnih storitev. Pomeni preprosto orodje za prodajo drugih stvari, ki niso na voljo v izobilju. Kor pravi Anderson – ta knjiga je orodje za prodajo njegovih dragih svetovalnih storitev za specifične primere.

Zelo lep uvod v tematiko predstavlja njegov članek v Wiredu, ki je bil izhodišče za knjigo.

Mimogrede, še pred komentarji o tem, da knjiga ni zastonj – knjiga je v različnih oblikah na voljo zastonj. Anderson jo je objavil kot brezplačno avdio knjigo, za omejen čas pa je na voljo tudi prek drugih kanalov, kot so Google Books, Scribd in drugi.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi
Želim si, da bi bil tam

Spletni video je lahko inteligenten

V zadnjih tednih sem nekaj več prostora namenil izobraževalnim vsebinam, predvsem univerzam na YouTubu in iTunes U. Danes pa bi na enem mestu zbral še nekaj strani s spletnim videom, ob katerih se ne boste počutili bolj neumnih.

Spletni video ne blesti ravno po svoji kakovosti. Seveda to ne pomeni, da ni mogoče odkriti nekaj zanimivih ali zabavnih vsebin, dejstvo pa ostaja, da je velika večina spletnih video posnetkov bolj ali manj na ravni največjih ameriških smešnic in še slabše. Prav tako to dejstvo ne pomeni, da človek ne more uživati v posnetku mačke nindže. Toda občasno si človek zaželi nekaj drugačnega, nekaj z več substance, v kar lahko zagrize in mu da za razmišljati.

Pa pojdimo kar lepo po vrsti.

TED 


TED je kratica za Technology, Entertainment, Design in obenem konferenca, na kateri enkrat na leto predavajo najbolj zanimivi, uspešni in inovativni. Najbolje pri vsem pa je, da se konference posnamejo in nato čez vse leto objavljajo na njihovi spletni strani. TED je daleč najbolj priljubljen od naštetih storitev.

TED je velika riba na svojem področju. Ima inovativen format, ki temelji na kratkih in udarnih predavanjih. Predavatelji segajo od manj znanih do zvezdnikov, kot so Bill Gates, Bill Clinton in drugi težkokategorniki. Spletna stran je pregledna in z videi lahko naredite marsikaj – od pošiljanja na Facebook do prenosa na trdi disk ali neposredno v iTunes. Prav tako lahko izbirate, ali boste prenesli le zvok ali tudi video.

Preizkus TED-a je preprosto obvezen. Naročite se lahko tudi na njihov blog.

TED zapuščamo s predavanjem Jamesa Howarda Kunstlerja: The tragedy of suburbia.

FORA.tv


Če je TED kratek, jedrnat in udaren, je FORA.tv korak v drugo smer. Kljub imenu, gre za resnejšo zadevo – zbirko daljših video posnetkov o resnih temah, kot so družba, gospodarstvo, kultura, znanost in tehnologija. Ne gre za posebej pripravljena predavanja, temveč za posnetke različnih okroglih miz, mnenj, daljših predavanj in podobnih vsebin. Posneta so na različnih dogodkih, kot je recimo srečanje G20, Davos in drugi.

Videi so pogosto razdeljeni v krajše odseke, obenem pa lahko skoraj vedno kliknete na povezave Full Program in prikazali se vam bodo seznami video posnetkov, ki sestavljajo celoto. Ti so praviloma vedno daljši od ene ure.

FORA.tv vam prikladno omogoča, da se naročite na dnevne ali tedenske video posnetke. Prav tako so integrirani z iTunes in prav tako jih je mogoče prenašati samo v avdio obliki. Celoten seznam možnosti za mobilno poslušanje je na FORA.tv2GO.

Kaj se lahko naučimo? Da so moški zelo podobni opicam.

Big Think

Big Think si je za cilj zadal zbrati strokovnjake na enem mestu in omogočiti interakcijo z njimi. Gre za družabno usmerjeno storitev, ki se povezuje s številnimi storitvami. Poleg tega lahko tudi aktivni uporabniki sami postanejo strokovnjaki, če jih za ta položaj nominira dovolj uporabnikov. Vsebine lahko tudi “miksate” in objavljate svoje.

Privabili so kar nekaj zanimivih imen, ki sicer niso tako zveneča, kot pri TED-u, vseeno pa niso od muh.

Naj namesto mene nadaljuje komik Ricky Gervais s svojimi mislimi o religiji:

VideoLectures.net


Tu je potrebno najprej poudariti, da gre za projekt, ki ga je začel slovenski Inštitut Jožef Štefan. Projekt je namenjen predvsem akademskim sferam in vsebuje izredno poglobljene vsebine. Kljub temu pa ne dvomim, da lahko tudi bolj splošni uporabniki na spletni strani najdemo kaj zase. Predavanja spremljajo tudi prosojnice, ki so spremljale predavanje. Žal pa nisem uspel odkriti, kako video vključiti na blog. Tako naj zadostuje povezava na VideoLectures.net.


5 Min Life Videopedia

Ta storitev je sicer nekoliko manj resna, kljub temu pa bi jo rad vključil, saj je lahko koristna. Gre za profesionalno ustvarjene 5-minutne prispevke, ki razlagajo najrazličnejše stvari – od tega, kako igrati določene skladbe na kitari do naložbenih nasvetov in nastaviti prestave na kolesu.

Seveda pa lahko najdemo tudi bolj zabavne vsebine. Recimo video posnetek z navodili, kako z uporabo nanotehnologije uničiti svet.


Kljub vsemu, kar sem napisal, pa ne dvomim, da bo od vseh videov v tem zapisu zmagovalec po številu ogledov ravno nindža mačka.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi

Univerze na YouTubu in o tem, kako iPod izboljša učni uspeh

Kljub splošno znanemu dejstvu, da je internet v sami osnovi namenjen pornografiji, se občasno na njem najde tudi kakšen dober priboljšek za “sivo tvar”. O iTunes U sem že pisal (nekoliko več tudi malo kasneje), vendar bi najprej predstavil YouTube Edu. Kot pove že ime, gre za osrednje mesto, kjer so zbrani video posnetki različnih izobraževalnih ustanov. In bodite brez skrbi, med njimi so tudi prestižne z bršljanom obraščene starodavne univerze. YouTube je pripravil seznam univerz.

Video posnetkov je kar precej, med najbolj pogosto ogledanimi pa je Randy Pausch s svojim zadnjim predavanjem. Sicer pa je med najbolj priljubljenimi predavanji vseh časov sumljivo veliko takih, ki učijo igranje kitare. No, ja. Če vam je to prelahkotno, lahko še vedno prisluhnete predavanju o elektronski spektroskopiji.

Odkrito povedano bi lahko imela stran malo boljšo organizacijo – recimo po tematikah in čem podobnem. Sedaj lahko pregledujemo samo po številu ogledov in posameznih univerzah. Je pa res, da te klik na vsako univerzo pelje na njihov uradni kanal, kjer pa zadeve so nekoliko bolj razvrščene.

iTunes U zagotavlja boljši učni uspeh

Pred kratkim sem pisal o tem, kako fina zadeva je iTunes U. Na eni izmed ameriških univerz so naredili raziskavo, v kateri so ugotovili, da so študentje, ki so predavanja spremljali preko poddaj in tiskanih materialov na splošno dosegli boljše rezultate kot študentje, ki so se predavanj udeleževali osebno. Povprečje “virtualnih” študentov je bilo 71 točk od 100, “pravi” študentje pa so dosegli le 62 točk. Je pa res, da je razlika veljala samo za tiste študente, ki so si ob poslušanju poddaj delali zapiske. Če si jih niso, je bila njihova uspešnost enaka – le 62 točk.

Boljši rezultati so posledica tega, da lahko predavanja v digitialni obliki poslušaš znova, jih prevrtiš, če česa ne razumeš, ali pa pač ustaviš posnetek in greš iskat razlage po internetu.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi
Moj iPod je lahko univerza
Alternative Amazonovemu Kindlu za iPhone/iPod Touch

Grooveshark za glasbo na zahtevo

Vsi redni bralci tega bloga veste, da rad poslušam glasbo. Več ali manj večino dneva, ko se ne pogovarjam z ljudmi, na ušesih tičijo slušalke v katerih se vrti odlična glasba. Vsaj po mojem mnenju :). Danes je glasbo po svojem okusu bistveno laže poslušati kot včasih – poleg MP3-jev na predvajalnikih in diskih imamo na voljo tudi najrazličnejše spletne radie, kot je Last.fm, ki ti na podlagi tvojih želja sestavi radio.

Toda včasih naključno izbrana glasba ni dovolj. Sediš, recimo, v službi in si zaželiš Temple of Love od Sisters of Mercy. Ker sicer nisem ravno navdušenec nad njimi jih na disku prenosnika nimam, še manj pa na iPodu. Ampak v tem trenutku bi se resnično usedel na dušo.

V takem primeru ti pride na pomoč Grooveshark, spletna storitev verjetno dvomljive legalnosti, ki pa je vseeno vrhunska. Deluje zelo preprosto – vpišete naslov skladbe ali izvajalca, Grooveshark pa ga poskusi poiskati na spletu. Storitev namreč preiskuje spletne strani in išče MP3-je ter vam jih nato predvaja.

Grooveshark sicer ni edina tovrstna storitev – poznam vsaj še Songza (ki so prenehali indeksirati Youtube video posnetke in ne dovoljujejo več embedov na spletne strani), Favtape (zadnjih nekaj tednov ne deluje najbolje, oziroma ne sploh) ter Seeqpod (izredno podoben, ampak najde manj glasbe). Grooveshark izstopa z izredno široko zbirko skladb – niti en od ostalih iskalnikov mi recimo ni našel niti približno toliko skladb od Alice Donut in Cop Shoot Cop, kar je moj osebni preizkus marginalnosti :).

Storitev je precej inteligentna – rezultate namreč lahko urejate po albumih, izvajalcih, žanrih in predvajalnih seznamih, na katerih se nahajajo. Iz skladb lahko ustvarite osebne predvajalne sezname ali pa skladbe označite kot priljubljene. Omogočajo tudi embeddanje skladb na bloge in druge spletne strani. Grooveshark je izredno vsestranski in ko končno ugotoviš, kako uporabljati vmesnik, ki je res nekoliko neroden, ti hitro priraste k srcu.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani  zapisi


Konkurenca Pandori in Last.fm
Naredite kompilacijo najljubših pesmi