Včeraj sem pisal o nekaterih tehnoloških in vsebinskih pomanjkljivostih slovenskih medijev, predvsem v luči spleta. Danes bi se rad dotaknil drugega področja, ki ni relevantno le za medije, bo pa zapis vseeno usmerjen v to smer.

Najprej pa nekaj besed o trenutnem stanju. Google in ostali iskalniki so močno spremenili način, kako uporabljamo splet. Urejena spletna mesta in portali, ki so bili nekoč vhodna točka v splet so se umaknili bliskovito hitrim iskalnikom, ki nam v trenutku poiščejo tisto, kar želimo. To je pomemben udarec za številne spletne strani, še posebej pa za spletne medije. Kar naenkrat se je namreč med bralce in vsebine postavil nov vmesni člen – iskalnik. Sicer je bil ta premik po eni strani pozitiven, saj je pomenil nove bralce. Po drugi strani pa ti bralci lahko pridejo neposredno do iskanih vsebin, ne da bi obiskali prvo stran, kjer se nahajo urejene dnevne novice in seveda oglasi.

Google in ostali iskalniki imajo seveda svoj interes. Več ljudi do novic dostopa preko njih, več oglasov jim lahko pokažejo in tako seveda zaslužijo več. In ljudem je tak pristop všeč. Novic si ne želimo iskati po različnih razdelkih spletnih strani, ampak želimo takoj do vsebin, ki nas zanimajo. Tako smo kaj hitro izglasovali, kaj želimo. Toda Google ne ve, da smo morda bralci Dela. Če je med zadetki prej prikazan Dnevnik, ga bo običajni uporabnik spleta obiskal, kar je seveda v škodo Delu. Prihod Googla je pomenil hiter konec zvestobe bralcev, saj uporabniki želimo udobje, hitrost in učinkovit dostop do informacij.

Podobno tudi agregatorji novic močno vplivajo na razpršenost uporabnikov. Beremo pač tiste novice, ki nam najprej padejo v oči, ne glede na to, od kje prihajajo.

Izziv zvestobe

Tiskane naklade upadajo, na spletu pa bralca preprosto ni mogoče tako preprosto pritegniti in ohraniti kot v preteklosti. Mediji so torej pred velikim izzivom, kako ohraniti pozornost bralcev. Še huje, za to pozornost ne tekmujejo samo z drugimi mediji, temveč celo z blogi, Facebookom in drugimi amaterskimi vsebinami.

Edina resna alternativa temu stanju je, da začnejo mediji svoje bralce jemati bolj resno. Poiskati morajo načine za neposredno povezovanje s svojimi bralci. Sledi le nekaj predlogov, kako lahko to izvedejo.

Objava elektronskih naslovov avtorjev. Že zelo majhen korak bi bil dovolj, da postanejo avtorji bolj odprti bralcem in omogočijo neposredno komunikacijo z njimi.

Srečanja z bralci. Zdi se mi, da so novinarji pogosto izredno izolirani od dejanskih potreb bralcev. Prepričan sem, da bi morali mediji neposredno komunicirati s svojimi bralci, jim prisluhniti in z njimi odpreti komunikacijo. Preko elektronske pošte, osebni stiki, karkoli. Prav tako ne bi kar odpisal staromodnih forumov ali pa nekoliko bolj sodobnih blogov ali Twitterja.

Vključitev bralcev v oblikovanje časopisa. S tem ne mislim le, da bi lahko mediji vključili zapise z blogov. Zakaj ne bi naredili razpisa za najboljši potopis z denarno nagrado? S tem bi dobili privlačno vsebino in pritegnili številne bralce, ki bi spremljali to stran. Ob različnih dogodkih bi se lahko obrnili na skupnost bralcev, naj jim pomagajo s svojimi slikami. Zakaj ne bi sponzorirali nastanka novih karikatur?


Žal je veliko ljudi prepričanih, da bodo uporabniške vsebine odrešitev vsega. Osebno sem mnenja, da bodo najučinkovitejši tisti, ki bodo lahko ustvarjalne sile uporabnikov usmerili k nekemu točno določenemu cilju. Mediji so v enkratnem položaju, da bi to izkoristili v svojo korist.


Podoben koncept bi bila lahko tudi stran “Pomagaj novinarju”. Zadeva že obstaja in deluje odlično. Gre za preprosto idejo – prijavite se kot morebitni vir in nato – če lahko – pomagate novinarju, ki zbira material za zgodbo.


Ustvarjanje vrednosti za bralce. Zanimiva zamisel se mi zdi tudi organizacija različnih dogodkov. Recimo pogovori ali okrogle mize s pomembnimi domačimi in tujimi gosti. Bralcem omogočiš udeležbo in možnost zastavljanja vprašanj. Podobno, kot to počne e-demokracija s svojim izredno zanimivim projektom Vprašaj ministra.

Skoraj ne dvomim, da se tukaj skrivajo tudi priložnosti za monetizacijo.

Komentarji. Ena največjih zamujenih priložnosti – sicer ne le pri medijih -  so komentarji. Vem, da velika večina novinarjev sovraži komentarje, saj gre vse preprogosto za nesmiselne izlive besa, provokacij in bedastoč. Krivec je seveda znan: anonimnost. Veliko smo že poslušali o tem, kako težko je, ker je treba komentarje moderirati in se z njimi ukvarjati.

Nikoli mi ne bo jasno, zakaj se mediji niso poslužili sistema “karme”, kot ga uporablja recimo Slashdot in številne druge strani. Gre pač preprosto zato, s pametnimi komentarji, ki jih ocenjujejo drugi bralci in moderatorji, lahko dviguješ ugled posameznika. Ta ugled nato vpliva na prikaz komentarjev in omogoča bralcem, da hitro izločijo hrup, ki ga povzročajo razni nespametni provokatorji.

Z uvedbo ugleda bralca ubiješ kar nekaj muh na en mah. Komentarji postanejo bolj razumni, bolj umirjeni komentarji spodbujajo bralce k ustvarjanju ugleda, obenem pa so profili, ustvarjeni z registracijo bistveno močnejši motivator. Morda bi lahko novinarji citirali koga od komentatorjev in se mu to pokaže v profilu. Vse konstruktivne akcije uporabnika tako postanejo del njegovega ugleda. Gre za izredno močno orodje za spodbujanje zvestobe.

To je le nekaj predlogov, s katerimi bi lahko mediji bolj učinkovito oblikovali skupnosti okoli svoje vsebine. Osnovni koncept je bolj ali manj angažiranje bralcev. Minili so namreč časi, ko so bila dovolj pisma bralcev. Danes uporabniki pričakujejo interakcijo. Glede tega bi se mediji lahko kaj naučili od “amaterskih” blogov, kjer avtorji na splošno izredno skrbijo za komunikacijo s svojimi bralci. In bodimo odkriti – mar ni lepše brati vsebin, kjer veš, da lahko avtorja “skurcaš”?

In, seveda, navalite.

Mediji z roko v roki z družabnimi mediji
Ne gre za tehnologijo, temveč za vsebino