Elektronska pošta ostaja pomemben dejavnik družabnih omrežij
Te dni je New York Times objavil zanimive rezultate raziskave, ki so jo šest mesecev izvajali na svoji spletni strani. Analizirali so uporabo gumba “Pošlji članek po elektronski pošti” in ugotovili, da največkrat poslani članki niso članki o seksu ali tisti, ki vsebujejo največ vročih ključnih besed (recimo, psi določene pasme), temveč pozitivni daljši članki, ki ljudem dajo misliti. Rezultati so še zanimivejši, ker so raziskovalci dali skoraj polovico od 7500 spremljanih člankov oceniti neodvisnim bralcem, s čimer so poskušali odkriti vzroke za njihovo viralnost. Pri tem so ugotovili, da se bralci najbolje odzivajo na članke, ki v njih zbudijo občutek čudenja in spoštovanja.
Še posebej uspešni so bili članki o znanosti (veliko presenečenje), med razlogi, zakaj jih ljudje pošiljajo, pa so raziskovalci našteli koristoljubje, ko prijateljem pošlješ nekaj koristnega, upajoč, da bodo nekoč tebi poslali nekaj podobno koristnega. Pomemben razlog je tudi bahanje s tem, kako dobro informirani smo in kakšne zahtevne članke beremo.
Lekcija
Članek je posebej pritegnil mojo pozornost, ker na nek način potrjuje moje prepričanje, da splet ne pomeni nujno upada v kakovosti vsebin. V spletnih debatah o medijih in njihovi prihodnosti namreč slej ko prej naletiš na argument, da splet pomeni neizogibno “dirko do dna”. Osebno se s tem nisem nikdar strinjal, čeprav je dejstvo, da so na spletu zacveteli predvsem portali s plehkimi in banalnimi vsebinami, kot je 24ur, kar pa je bolj posledica številnih napak “tradicionalnih” medijev, ki so prepozno (ali sploh ne) prepoznali prednosti spleta.
Ugotovitve raziskave mi namreč dajejo vedeti, da se ljudje pozitivno odzivajo na vsebine višje kakovosti. Ob tem imajo te vsebine dolgoročno višjo vrednost – bralci si jih priporočajo med seboj, kar osebno avtoriteto in verodostojnost posameznikov v njihovem krogu prijateljev prenese na medij. Poleg tega gre pogosto pri takem pošiljanju tudi za shranjevanje člankov za kasnejšo referenco, kar pomeni, da bralci o članku razmišljajo tudi kasneje. Škoda je, da raziskava ni spremljala tudi pošiljanja člankov po Twitterju, Facebooku in preko blogov, ampak vsega pač ne moremo imeti.
Osebno menim, da bi lahko številni mediji upoštevali lekcijo iz te raziskave. Dolgoročne skupnosti okoli svoje vsebine preprosto ni mogoče oblikovati preko površnih in bombastičnih novic. Gre namreč za področje, kjer se tekmuje na času in ceni, kjer se vedno najde nekdo, ki je hitrejši in cenejši, kar dejansko sproža dirko v samouničenje. Po drugi strani pa z naložbami v vsebine, ki bralce pritegnejo na čustveni ravni, lahko medij poveča svoj vpliv in oblikuje trdno skupnost, na podlagi katere je mogoče zgraditi tudi poslovni uspeh.
Če vam je bil članek všeč, zakaj se ne bi naročili na vir RSS ali pa ga spremljali preko mojega profila na Twittru? Ravno te dni sem dodal tudi možnost pošiljanja po elektronski pošti ali pa objave na družabnih omrežjih. Zakaj je ne bi v duhu tega članka izkoristili?
Povezani zapisi
Enoten poslovni model za medije ne obstaja
.
