Zbirka katalogov iz Guggenheimovega muzeja. Fantastičen vir, saj so določeni katalogi dolgi več 1000 strani in vsebujejo izjemno podrobne informacije o razstavah in umetniških delih. Večina jih je na voljo za prebiranje na spletu.
Mehanizem iz Antikythere je fascinanten predmet iz zgodovine. Naprava se je uporabljala v astronomiji in predstavlja fantastičen pogled v razvoj tehnologije.
Clipart Covers je blog posvečen predelovanju znanih naslovnic albumov z uporabo clipart grafik in pisavo Comic Sans.
Ker mi zapis o avtorskih pravicah nikakor ne gre od rok, bom naslovil drugo vprašanje, ki se je zastavilo v mojih debatah glede avtorskih pravic. Vsem, ki zagovarjamo spodbujanje prosto izmenjavo informacij, se slej ko prej zgodi, da naletimo na ugovor, da želimo vse, kar je na spletu, narediti brezplačno. Pri tem pogosto citirajo slavni izrek “Informacije si želijo biti svobodne” in še pogosteje pozabijo citirati drugi del, ki se glasi “informacije si obenem želijo biti drage. Ta konflikt ne bo izginil.”
Vir: Flickr, uporabnik Mr. Wright
Težava je v tem, da si (vsaj jaz) ne želimo, da bi bile informacije brezplačne. Toda obenem je potrebno upoštevati nekaj trendov, ki znižujejo ceno informacij. S pojavom interneta tradicionalni kanali distribucije postajajo neučinkoviti – plastični diski, zvitki papirja so dražji, manj učinkoviti in uporabniku bolj neprijazni kot digitalna distribucija. Z znižanjem stroškov distribucije se je obenem znižal tudi prag vstopa med ponudnike vsebin. Če si v preteklosti za objavo potreboval tiskarno in distribucijo ali tovarno za tiskanje CD-jev, je internet ta del konkurenčnosti v celoti zravnal.
Posledica je porast količine ustvarjenih vsebin, od katerih so bile številne na voljo brezplačno. Če so želeli obstoječi ponudniki vsebin ostati konkurenčni so morali tudi sami ponuditi vsebine brezplačno. Brezplačen dostop do vsebin je obenem pomenil dodatno prednost – preprosteje jih je najti, dostopnejše so večjemu številu ljudi in uporabniki si jih lažje priporočajo med seboj. Prav tako je digitalna distribucija v primerjavi z večino kanalov bistveno cenejša in v določenih primerih za ustvarjalca celo brezplačna (video na YouTube).
Cena in vrednost
Izjava “Information wants to be free” torej več pove o tem, da si informacije želijo čim bolj svobodne distribucije, kot o ceni. Ta preprostost distribucije je posledično znižala ceno informacij, ki so v velikem številu primerov približale nič. Toda to ne pomeni, da nimajo vrednosti. Težava je v tem, da ljudje ceno in vrednost prepogosto uporabljamo kot medsebojno izmenljivi besedi, čeprav v resnici nista. Cena je lastnost izdelka, informacije ali storitve, ki se določa tam, kjer se srečata povpraševanje in ponudba. Vrednost, po drugi strani, določa povpraševanje.
Vzemimo primer iz resničnega življenja – iPod. Cena iPoda na nikakršen način ne odraža skupne cene delov, ki ga sestavljajo. Tako drag je, ker so kupci prepričani, da jim izdelek nudi uporabniško izkušnjo, statusni simbol ali kaj drugega, in so za to pripravljeni plačati. Če bi torej iPod ali iPhone izgubil svoj status v očeh kupcev, posledično ne bi bili zanj plačati toliko. V nobenem pogledu cena ni privzeta lastnost izdelka in ravno “premium” blagovne znamke to dokazujejo že dolgo.
Pri informacijah ali vsebinah veljajo enake zakonitosti. Če bi obstajala le ena spletna stran z novicami, uporabniki ne bi imeli izbire in bi za vsebine plačevali. Če obstajata dve, od katerih ena računa za dostop, druga pa predvideva, da bo z zastonj vsebinami pritegnila dovolj uporabnikov za preživetje z oglasi, je jasno, da bo večina uporabnikov prešla na zastonjsko stran, čeprav nudi manj kakovostne vsebine. Verjetno je namreč, da so pripravljeni sprejeti kompromis glede kakovosti, če s tem prihranijo, še posebej, če menijo, da kakovost prve publikacije ne ustvarja dovolj vrednosti.
Nevarno brezplačno
“Toda brezplačno vendar uničuje ponudnike vsebin in dolgoročno pomeni smrt za ustvarjalnost,” gre razširjen argument. Gre za vprašljiv argument. Kot prvo, nobenega jasnega dokaza o propadu ustvarjalnih panog še ni na mizi. Še več – raziskava britanske agencije PRS je pokazala, da koncerti v živo in druge dejavnosti več kot pokrijejo izgubo v padcu prodaje plastičnih diskov. Moby, recimo, je ugotovil, da je njegova najbolj prodajana skladba na iTunes ravno tista, ki jo je dal kot brezplačno na voljo na svoji spletni strani.
Filmska industrija je ravnokar zabeležila eno najboljših let – tako po prihodkih kot po številu izdanih filmov. Prav tako brezplačno nikoli ni nikogar motilo na področju televizije. Nikdar ne slišim nikogar, ki bi tarnal, da brezplačna televizija razvrednoti ustvarjalnost in zavira ustvarjalnost. Radio? Brezplačen. Veliko stvari v življenju je brezplačnih, vendar to še ne pomeni, da nimajo vrednosti.
In ne nazadnje, se zame debata o brezplačnosti in zaviranju ustvarjalnosti skoraj v celoti zlomi ob pogledu na vse ljudi, ki ustvarjajo svoje vsebine brez kakršnekoli denarne nagrade. Blogi in vse ostale družabne zadeve niso ustavile ustvarjalnosti, temveč so ji odprle vrata. Seveda to pomeni več manj kakovostnih vsebin, po drugi strani pa tudi posredniki založniki ne zagotavljajo vedno kakovosti. Toda ljudje ustvarjajo več kot kdajkoli prej in to je tisto, kar je resnično pomembno.
Brezplačno ni poslovni model
Pri tem pa bi popravil še eno napačno predstavo – željo po brezplačnosti. Brezplačno že po sami logiki ne more predstavljati poslovnega modela in tega ne zagovarjam. Vsi ponudniki vsebin bodo torej morali poiskati stvari, ki so redke (scarce). Lep primer so živi nastopi v primeru glasbene industrije. Izredno dober primer je tudi 3D Avatar, kjer lahko kino ponudi izkušnjo, ki je večina ljudi doma ne more izkusiti.
Vendar pa gre ob tem opozoriti še na nekaj. V preteklosti je bila redkost, od katere so živeli ponudniki vsebin, ravno distribucija. Z izginotjem monopola nad distribucijo, ki sem ga opisal na začetku, je torej v veliki meri izginil pomemben temelj njihovega poslovnega modela. To pa se lepo naveže ravno na moj zapis pred časom, ko sem se razpisal o tem, da se za medije (in tudi številne druge ponudnike vsebin) enoten poslovni model zlepa ne bo pojavil.
Vam je zapis všeč? Sledite blogu preko vira RSS ali pa mi sledite na Twittru.
Že začetek komada nam z orglami da vedeti, da se spuščamo v religiozne vode. Melodični punk The Thermals podpira biblično besedilo, v katerem se srečajo Bog, Noe in Jezus. Bog, recimo, Noetu pove, da bo deževalo, svojemu sinu pa, da je čas, da pride domov. Udarno, premišljeno in zabavno.
9. Radiohead – Karma Police
Kljub svojemu statusu Radiohead niso moj najljubši band. Karma Police, po drugi strani, pa je definitivno en mojih najljubših komadov. Klavir se genialno prepleta z vokalom in ritem sekcijo, medtem ko kitara lepo pusti dihati. Toda kar je res genialno, je Yorkeova kitica “For a minute there, I lost myself”, ki lahko pomeni karkoli, obenem pa nam da vedeti, da vse le ni tako hudo resno, kot smo si mogoče sprva mislili.
8. The Shins – New Slang
Melodičen in nežen pop, ki združuje liričnost Beach Boys z estetiko alternativne glasbe. James Mercer s svojim nežnim glasom in neverjetnim posluhom za vrhunske melodije ustvarja čudovito glasbeno pokrajino. Alternativna glasba le redko zveni tako privlačno in pop ni skoraj nikdar tako inteligenten.
7. Modest Mouse – Black Cadillacs
Pri Modest Mouse sem imel enak problem kot pri Sonic Youth – kako izbrati en komad iz serije vrhunskih skladb. Black Cadillacs je med bolj melodičnimi zadevami in tako predstavlja lepo vstopno točk v mračni, hrupni in kaotično svet Modest Mouse.
6. Franz Ferdinand – Take Me Out
Že začetek komada Take Me Out je genialen. Odkrito povedano, verjetno bi večina bendov ta del uporabila za večino svojega komada. Franz Ferdinand ga drzno odvržejo v manj kot minuti in se brezskrbno vržejo v brezkompromisno plesno točko, ki ne popusti dokler ne izzvenijo zadnji akordi.
5. Death Cab for Cutie – Soul Meets Body
Death Cab for Cutie so nežni, lirični in spevni, Soul Meets Body pa je poleg tega še pop. Relativno hiter ritem za njihove razmere dopolnjujejo akustični prijemi in seveda prepoznavni vokal, ki nam pojasnjuje melanholične besede. Death Cab for Cutie si svojo slavo med poslušalci neodvisne glasbe vsekakor zaslužijo.
4. Cop Shoot Cop – Any Day Now
Spet majhen zavoj v marginalne vode. Cop Shoot Cop uradno sodijo pod industrijski rock, čeprav bi jih osebno imenoval predvsem inovativne. Z zahtevnimi ritmi in hladno instrumentalno podlago ustvarjajo učinek tesnobnosti in grožnje. Any Day Now združuje vse te elemente z osebno izpovedjo in odlično razdelanostjo, ki vključuje tako glasne dele kot nežnejše elemente.
3. U2 – The Fly
Osebno imam za U2 eno samo besedo – precenjeni. Seveda razumem njihovo privlačnost in spektakularnost, ampak njihova glasba me le redko prepriča. Svetla izjema je celoten Achtung Baby in predvsem komad The Fly, ki najde odlično ravnotežje med njihovim bombastičnim popom in nekoliko bolj alternativnimi prijemi. Zapackani in težki uvod odlično dopolnjuje refren, U2 pa na albumu dejansko zvenijo odkrito in iskreno.
2. Pixies – Monkey Gone to Heaven
Pixies že imajo eno mesto na seznamu, vendar morajo dobiti še enega. Monkey Gone to Heaven je prvi komad od Pixies, ki sem ga slišal v življenju in po več kot 15 letih ostaja en mojih najljubših komadov. Klasičen preprost ritem dopolnjejo nezmotljive kitare in čelo. Besedilo je tipično za Pixies – v osnovi nerazumljivo – govori pa o opicah, smeteh, človeku, bogu, hudiču in New Jerseyju. Seveda pa kljub relativni umirjenosti komada ne manjka niti tipično kričanje Francisa Blacka.
1. The Beatles – Strawberry Fields Forever
Skladba o sirotišnici je ena največjih umetnin rock glasbe. Genialni aranžmaji, psihedelično vzdušje in dejstvo, da je končna skladba sestavljena iz dveh različnih posnetkov z različnimi hitrostmi, naredijo to skladbo nepozabno. Poslušajte jo vsaj dvakrat.
Verjetno najbolj marginalen komad na seznamu, ampak verjemite mi – ko sem bil v srednji šoli, so bili NoMeansNo pomembna stvar. Victory je počasen in dramatičen, skoraj 8 minut trajajoč komad, ki združuje vrhunsko instrumentacijo, bombastičen vokal in temačno besedilo. Zadeva vsekakor ne bo za vsakogar.
24. B-52′s – Love Shack
New wave strateški bombniki so z Love Shack dosegli svoj največji komercialni uspeh, kar ni presenetljivo, saj gre za enega velikih pop komadov. Komad pričara pravi občutek zabave in poslušalcu se zazdi, da dejansko stoji na veliki zabavi, na kateri igra ta komad. In seveda – Kate Pierson.
23. Dead Kennedys – Kill The Poor
Dead Kennedys so letos poleti dobili novega člana, ki je res pravi rocker. Kakorkoli že, Dead Kennedys zvenijo tako, kot mora zveneti pravi punk – agresiven, politično angažiran in nespoštljiv. Politične reference so danes žal nekoliko zastarele, glasba pa še vedno zveni tako prepričljivo kot ob svojem nastanku. In ne pozabite – Dead Kennedys niso punk band ampak new wave.
22. Nirvana – Lounge Act
Z Nevermind so Nirvana neodvisno glasbo postavili v središče zemljevida glasbe. Trio iz Seattla je lastnoročno postavil nove meje sprejemljivega v pop glasbi in bi se tudi brez samomora Kurta Cobaina zapisal v zgodovino. Lounge Act je izbran iz zelo pomembnega razloga – basovska linija na začetku mi je osebno nekaj najboljšega v rock glasbi. Drugače Nirvana tu pokaže svoje mojstrstvo grunge pristopa z mešanjem tihih in glasnih delov ter vrhunsko melodiko, ki pa nikdar ne skrije resnične energije ene največjih rock skupin.
21.Therapy? – Screamager
Severni Irci Therapy? na Screamager zvenijo bolje kot kdajkoli prej ali kasneje. Punk-rockerska izhodišča s priokusom metala ter vrhunsko ritem sekcijo poosebljajo vse, zaradi česar so bila devetdeseta leta prejšnjega stoletja tako kul za alternativno glasbo.
20. dEUS – Suds and Soda
Belgijski dEUS so z Worst Case Scenario ustvarili vrhunski album, ki odlično prepleta psihedelične rockerske pristope s sodobnejšimi elementi. Pop refren dopolnjujejo violine in doorsovske klaviature v kaotični harmoniji.
19. Rolling Stones – Paint It Black
Pravijo, da se ljudje delimo na tiste, ki imajo raje Beatle in tiste, ki imajo raje Stonese. Osebno so mi Beatli ljubši, vendar so zgodnji Rolling Stones kljub temu odlični. Paint It Black s sitarjem in mračnjaško atmosfero je nedvomno en vrhuncev britanske invazije.
18. Smashing Pumpkins – Quiet
Iz uvoda, ki se sliši kot, da bi se vlekel skozi blato, se do refrena razvije tipičen pop komad, tako značilen za album Siamese Dream. Billyju Corganu kljub vsem njegovim napakam ni mogoče očitati, da nima posluha za hite, čeprav pri tem potrebuje približno 2000 nasnetih kitar. Hja, ste mislili, da lahko ena sama kitara ustvari ta zvok?
17. Les Savy Fav – Scotchgard the Credit Card
Energičen in melodičen post-punkerski komad mi je padel v uho takoj, ko sem slišal album Let’s Stay Friends, na katerem so se Les Savy Fav odmaknili od svojih hrupnih korenin in začeli igrati bolj pop glasbo. Mehak uvodni začetek se hitro umakne glasnejšemu refrenu s fantastičnimi kitarskimi rifi.
16. Cyndi Lauper – When You Were Mine
Prava škoda je, da je Cyndi Lauper tako neznosno zlajnana. Ravno zato sem izbral morda malo manj znan komad When You Were Mine. Gre za priredbo Princeove skladbo, še posebej zabavno pa je, da Lauperjeva v besedilu ni zamenjala spola in prav tako poje o ženski. Drugače je komad tipično njen – veliko sintetizatorjev in prodorni vokal, ki ti je bodisi všeč ali pa ti para živce.
15. NOFX – Linoleum
Kalifornijski punk ni bil nikdar tako sproščen, kot takrat, ko so ga igrali NOFX. Medtem, ko se je večina drugih bendov ukvarjala z resnimi temami in vprašanji o vesolju in življenju, so se NOFX zabavali. Linoleum kot uvodni komad plošče Punk in Drublic pokaže ravno to – bobni v galopu, našpičene kitare in zajebantsko besedilo. Komad traja malo več kot 2 minuti, dihati pa nam da šele po minuti in 15 sekund, časa za vdih pa imamo 15 sekund, nato pa NOFX svoje oddivjajo do konca.
14. Eminem – Lose Yourself
Še en redkih raperskih vnosov na tem seznamu je Eminemov največji hit. Čeprav bi lahko brez skrbi izbral karkoli z albumov Slim Shady LP in Marshall Mathers LP sem izbral ta komad, kljub temu, da je glasbeno precej nenavdahnjen. Se mi pa zdi zdi zabavno, da je človek, ki je skrbno ustvaril malo četico alter egov, v tem komadu odlično pomešal svojo shizofreničnost, film in resnično življenje.
13. Yeah Yeah Yeahs – The Sweets
Yeah Yeah Yeahs so preprosto preveč dobri, da bi jih poznali le po trapasti reklami. The Sweets je nežna in počasna zadeva, ki pa na koncu vseeno zveni dovolj ostro, da jih ne bi ravno zamenjali za mevže. Newyorški trio je krasna kombinacija inovativnih pristopov k punku, rocku in plesni glasbi, ki si zasluži več kot le reklamo za mobilne telefone.
12. Blonde Redhead – Spring and Summer Fall
Blonde Redhead komad začnejo kot neposredni potomci Sonic Youth in tudi kasneje ne razočarajo. Zasanjane in hrupne kitare se prelivajo čez preprost in nepopustljiv ritem. Imajo pa Blonde Redhead nekoliko bolj hipnotičen zvok, ki je lahko na trenutke še bolj privlačen kot trdi rockerski prijemi svojih duhovnih predhodnikov.
11. Nine Inch Nails – Mr. Self Destruct
Prvi komad na albumu The Downward Spiral se začne z neizprosnim industrijskim nabijanjem, ki se v sredini komada dobesedno razblini v hipnotičnem premoru, nato pa se vrn nazaj na začetek. Če ob tem pomislimo, da je bil album posnet v hiši, kjer je Charles Manson ubil Sharon Tate, celotna zadeva dobi še dodatno dimenzijo in intenzivnost.
Priznam, da Bowieja poznam bolj površno, oziroma predvsem zgodnejšo robo. Toda Space Oddity izstopa s svojo zgodbo pogovora med astronavtom in nadzornim centrom na Zemlji. Bogata instrumentalna podlaga je sicer vrhunska, vendar je ravno zgodba tisto, kar me resnično pritegne. “Ground control to Major Tom, your circuit’s dead, there’s something wrong.”
39. Duran Duran – Hungry Like the Wolf
Duran Duran so boy band osemdesetih, toda težko zanikaš, da lahko skoraj 30 let stare komade še danes poslušamo brez občutka sramu. Govorim o sramu do umetnika ali izvajalca, ki ga ponavadi čutiš ob slovenskih igranih nadaljevankah ali zabavnih oddajah.
38. Simon & Garfunkel – A Hazy Shade of Winter
Javno moram priznati, da sem zelo dolgo mislil, da so to skladbo napisale The Bangles. No, v resnici sta avtorja Paul Simon in Art Garfunkel, bolje znana kot glasbena podlaga Dustinu Hoffmanu. Kar me pri tem komadu res pritegne je kitarska linija, ki sem jo slišal tako v folk izvedbi (ta izvedba), rockerski (The Bangles) in punkerski (Snuff). Ne glede na zvrst, gre za vrhunec energetične pop melodike.
37. Pearl Jam – Rearview Mirror
Eddieju Vedderju komad ni bil všeč, ker je šel preveč v uho. Hvala bogu, da ni poslušal svojih instinktov. Pri Rearview Mirror imaš resnično občutek, da sediš v avtu in zreš v vzvratno ogledalo. Pearl Jam so bili morda najbolj pop usmerjeni na prvem albumu, toda Rearview Mirror presega klasične grunge smernice in tako ustvarja vrhunski pop rock komad.
36. Madness – Our House
Britanski pop ska je mogoče na Our House že preveč pop. Ampak komad je simpatičen, ima privlačne trobente in težko si pomagaš, da ne bi zraven malo pomigal in si pel.
35. Rancid – Ruby Soho
Ko smo že ravno pri odmevih reggaeja in skaja, poglejmo še čez lužo. Rancid so bili z Out Come the Wolves nekakšni Clash naše generacije – iz čistega punka so stopili v reggae in ska vode ter ustvarili enega najboljših punk albumov devetdesetih. Tim Armstron mogoče poje, kot da bi imel v grlu razbito steklenico in proti koncu komada se zdi, da ne bo zdržal, toda kaj ni ravno to poanta punka?
34. The National – Mistaken for Strangers
Pijani ritem z minimalistično inštrumentacijo pusti dovolj prostora mračnemu vokalu, da se lahko vživimo v srebrne luči pred Citibankom. The National so eden vrhuncev sodobne neodvisne produkcije, Mistaken for Strangers pa lepo prikazuje, kako se lahko v rocku združijo čustva in udarnost.
33. Sisters of Mercy – Temple of Love
En bolj zanimivih pop eksperimentov, ki je povezal darkerje Sisters of Mercy z jemensko židinjo Ofro Hazo. Komad je dolg 8 minut, vendar dolžine skoraj ne opaziš, saj besno drvi skozi svoj temačni tunel, vmes pa se ustavi na Bližnjem vzhodu.
32. Blur – Song 2
Brez domišljije imenovan komad je drugi na albumu in traja natančno dve minuti. Dolgo sem razmišljal, ali naj ga sploh vključim, vendar sem se na koncu odločil, da med priporočili preprosto mora biti. S svojo agresivnostjo kar izstopa iz opusa britanskih Blur, refren pa je himna najrazličnejših skupin, od alternativnih športov do rockerjev. Woohoo.
31. Bad Religion – Generator
It’s the generator, nam pojasnijo Bad Religion v tem komadu. Za bend, ki je bil v svojih besedilih praviloma vedno precej neposreden, je Generator poln na pol pesniških podob. Pravzaprav nisem v celoti prepričan, da pornografsko morje v resnici kaj pomeni, toda vmesni del s svojo new wave liričnostjo in hard core akordi Generator postavi nad ostale komade Bad Religion, ki se vse prepogosto zanašajo le na melodičnost.
30. The Pogues – Fairytale of New York
Od alkohola utrujeni Shanov vokal bolj avtentično ponazori pravi “duh Božiča” kot milijon posladkanih zborčkov izpetih zvezdnikov. Duet, v katerem slišimo obtožbe, ki običajno ne sodijo v božične pesmi, je vrhunsko zabaven, komad pa je najboljši primer spevne kombinacije rocka in irske narodne glasbe, ki nam je Slovencem tako ali tako zelo pri srcu.
29. Talking Heads – Once in a Lifetime
Da, Talking Heads dobijo še eno mesto. Once in a Lifetime je komad, ki ti da misliti. Poigravanje z vprašanji, kot je “How did I get here?” in odgovorom “Same as it ever was” dopolnjuje poskočna in pozitivna skladba. David Byrne in Brian Eno sta s tem komadom ustvarila rock umetnino.
28. The Breeders – Cannonball
Breeders so še en poganjek s trupla Pixies. Cannonball je tipičen primer glasbene estetike iz devetdesetih – prehodi med mirnimi in glasnimi deli, našpičene kitare in pop elementi. Sama Kim Dial (kot, roko na srce, tudi Francis Black) ni imela genialnosti Pixies, jo je pa nadomestila z izrednim posluhom za pop.
27. Spoon – Finer Feelings
Spoon so vrhunski primer minimalizma. Ko poslušaš komad na trenutke nimaš občutka, kot da bend sploh igra. Toda v primeru Spoon minimalizem doda več kot odvzame in rezultat je privlačna in poskočna skladba, ki je komercialno izredno privlačna. Kar so nam verjetno tudi želeli povedati.
26. Wolf Parade – You Are a Runner and I Am My Father’s Son
Spet smo pri sodobni neodvisni glasbi. You Are a Runner je ritmično repetitiven in večino težkega dela prepusti kitaram in vokalu ter tako ustvari enega težje dostopnih komadov na mojem seznamu, ki pa je kljub temu privlačen, če mu človek nameni več kot le eno površno poslušanje.
Grunge metalci na plošči Badmotorfinger niso nikomur prizanašali, še posebej ne s komadom Jesus Christ Pose. Uvodno drvenje se ne ustavi skozi skoraj šest minut in histerično kričanje kitar se odlično prepleta z mračno ritem sekcijo.
54. Green Day – Longview
Če se punk albuma proda 15 milijonov, je to sploh še punk? No, Dookie je verjetno vrhunec punkovske lirike – pop skladbe, ki svoj navdih jemljejo pri Ramones, obenem pa dodajo še merico kalifornijskega pozitivizma. Longview je odlična mešanica počasnega in pop punkerskega nabijanja.
53. DJ Danger Mouse – Encore
Morda mi bo kdo očital pomanjkanje domišljije, ampak ta komad si zasluži uvrstitev. Genialna mešanica komada Glass Onion Beatlov in komada Encore Jay-Z-ja. Kultura remiksanja mi nikoli ni bila blizu, toda tole je slastno.
52. Noir Desir – Le Vent Nous Portera
Inovativna in melanholična francoskih Noir Desir mi je že ob prvem poslušanju sedla v uho, obenem pa zvenela nekako znano. Ah, kitaro je prispeval Manu Chao.
51. The Cardigans – I Need Some Fine Wine and You, You Need to Be Nicer
Švedski pop rockerji niso brez razloga pristali v Romeu in Juliji. Njihova glasba kljub nezmotljivi privlačnosti za širše množice vsebuje podtok temačnosti in nasilja. Pesem o vinu in ljubezni ter lepih časih, ki bodo šele prišli, je na nek način tako daleč od pop poetike, da Cardigans lahko pripišemo samo dober smisel za humor.
50. Yann Tiersen – Les Jours Tristes
Amelie je zame v vseh pogledih popoln film. Kar ga dela resnično popolnega je navdihnjena glasbena podlaga Yanna Tiersena. Napol pravljične skladbe stojijo same zase tudi brez filma. In če zapreš oči, lahko vidiš žalostno dekle na Renoirjevi sliki.
49. Iggy Pop – Candy
Najbolj pop komad umetnika, ki to zvrst nosi v imenu, vendar nekako ne sodi med njena velika imena. Toda Candy je dialog med moškim in žensko, dueti pa le redko zvenijo tako odkrito. Mogoče lahko podobno simpatično dinamiko najdemo še v Shiny Happy People od REM. Le zakaj?
48. Placebo – Running Up That Hill
Spolno zmedeni Placebo imajo sicer precej svojih solidnih skladb, toda ta priredba se mi zdi odlična, ker so se lahko zadržali in niso vsilili svoje klasične rockovske produkcije z nabritimi kitarami. Včasih je lepo, če bend stopi izven svojega območja udobja. Vse to pa ne pomeni, da original Kate Bush ni vrhunski.
47. Beyonce – Crazy in Love
Ko smo že pri popu – Crazy in Love je en redkih pop komadov, pri katerem se mi zdi, da je pokazal nekaj novega. Udarna pihala z razgibanim ritmom dopolnjuje Beyonce, ki je dejansko izvrstna vokalistka. Zadevo pa resnično razgiba Jay-Z, ko na sredini komada doda piko na i. Če imata tako kemijo v zasebnem življenju, jima hudega ne more biti.
46. Red Hot Chilli Peppers – Parallel Universe
RHCP puristi verjetno vihajo nos nad albumom, ki je voditelje funk scene postavil v praktično vsak dom. Osebno sem bil vedno mnenja, da so RHCP najboljši takrat, ko pustijo prosto svojemu pop hudičku. Parallel Universe je verjetno najbolj trd komad na plošči Californication in ima v sebi najmanj funka.
45. Monster Magnet – Powertrip
Vesoljski rockerji Monster Magnet so s ploščo Powertrip dosegli velik tržni uspeh. Z dobrim razlogom. S premikom proti bolj trdorockerskim vodam so ustvarili vrhunsko ploščo, na kateri je cel kup hitov, najbolj pri srcu pa mi je ravno naslovna skladba s svojim prehodom iz tihega uvoda v refren, kjer si ne moreš pomagati, da ne bi s stisnjeno pestjo požugal proti nebu.
44. The Hives – Diabolic Scheme
Švedski garažni punk je vrhunska mešanica melodike in žaganja brez kompromisov. Diabolični vokal se vrhunsko dopolnjuje z godali in zmedeno kitaro. Naj vas komad sicer ne zavede – gre za eno najpočasnejših stvaritev The Hives.
43. Joy Division – Love Will Tear Us Apart
Te besede so zapisane na nagrobniku Iana Curtisa, ki je naredil samomor, kar naredi pesem še bolj pomenljivo. Temačna atmosfera v tej pop skladbi ustvari enega najboljših ljubezenskih komadov v zgodovini rocka.
42. Oasis – Wonderwall
Brata, ki se ne prenašata, sta kljub temu ustvarila nekaj najbolje prodajanih albumov v zgodovini. Britanski pop brez Oasis ne bi bil, to kar je bil. Med prijatelji smo imeli sicer tekočo šalo, da Noel Gallagher poje, kot da bi ravno sedel na stranišču in se trudil, s saj vemo čim. Toda Wonderwall je zame primer skoraj popolnega pop komada. še posebej z malo tišino v sredini skladbe, ki jo nato mehko prekine bobnar.
41. Sonic Youth – Teen Age Riot
Bleh. Sonic Youth sodijo med moje najljubše skupine, obenem pa sem imel ogromno težav, da bi se odločil, kateri komad naj vključim. Na koncu sem se vseeno odločil za Teen Age Riot. Ima namreč vse – Kim Gordon po malem vzdihuje ob nežnem začetku, dokler svoje simfonije ne odprejo kitare. Album Daydream Nation je star 21 let in še danes zveni tako sveže, kot da bi bil posnet včeraj. Tako dobre stvari se ne postarajo.
REM so med tistimi bendi, kjer je težko izbrati primeren komad. Skoraj tridesetletna zgodovina in 14 albumov na meji med alternativno in pop glasbo pomenijo, da ne izbiramo le med skladbami, temveč popolnoma različnimi stili glasbe – od country začetkov do elektronskih poizkusov in trdih rockerskih pomislekov. Leave je po mojem mnenju s svojimi sedmimi minutami dovolj zahteven, da ga uvrstim na lestvico. Kljub vsemu poskušam vsaj približno izbrati stvari, ki niso vsak dan na radiu.
69. Frank Black – Los Angeles
Pixies so razpadli in Frank Black je nadaljeval s solo kariero, v kateri je ustvaril le malo stvari, ki bi me pritegnile. Los Angeles pri tem izstopa – akustični tihi začetek in konec dopolnjuje brezkompromisna sredina komada, ki prestopa klasične omejitve rockerske strukture skladb. Če dodamo še nerazumljiva besedila in hrupne kitare, se nam zdi, da skoraj poslušamo Pixies.
68. Psychedelic Furs – Highwire Days
Najbolj znan komad Psychedelic Furs je sicer Pretty in Pink, vendar je Highwire Days lepši primer dobre glasbe, ki je lahko nastala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Združitev ritem mašine in sintetizatorjev s klasičnimi rockovskimi elementi in intelektualnim pristopom h glasbi pomeni, da poslušamo pop glasbo z mračnimi podtoni. Religiozne motive dopolnjuje mantra “Get smart get Scared”. Ah, osemdeseta. 67. Ramones – Havana Affair
Kratki, minimalistični, hitri in energetični. Ramones so s svojimi 2-minutnimi himnami iz podzemlja navdihnili generacije mladih glasbenikov, ki so spoznali, da igranje v bendu ne zahteva nadčloveškega znanja in tehnike. Dovolj je, da imaš dobre zamisli in dušo. Mimogrede – Ramones so še en lep primer benda, ki priča o tem, da soglasje med člani ni nujen predpogoj za uspeh. 66. The Strokes – Reptilia
The Strokes morda niso bili drugi prihod odrešenika, so pa ustvarili kar nekaj dobre glasbe. Reptilia je odličen primer tega, kako je rock’n’roll kljub svojim intrinzičnim omejitvam uspel ustvariti nekaj novega. Inovativna struktura skladb brez klasičnega ponavljanja vzorcev, zanesljiva in preprosta ritem sekcija, dramatičen vokal ter vrhunske kitare so Strokes po pravici postavili med najboljše rockovske izdelke zadnjega desetletja.
65. Beastie Boys – Sabotage
Ob prihodu komada Sabotage ste morali biti zraven. Še danes sveža kombinacija rapa, hard corea in klasičnega rocka je bila vrhunec kariere Beastie Boys. Kitarski in basovski rifi s prepoznavnim ritmom so dopolnili glasbeni video, ki ga je režiral Spike Jonze, ter se zasluženo uvrstili v zgodovino glasbe.
64. Black Flag – Gimmie Gimmie Gimmie
Black Flag s Henryjem Rollinsom na čelu so na novo določili meje hard core glasbe. Gimmie Gimmie Gimmie je morda najbolj dostopna skladba in si kot taka prislužila uvrstitev na ta seznam. Naj vas resnično garažni zvok ne zavede – Black Flag so resnično punkersko držo po potrebi združili z drugimi vplivi in s tem odprli pot številnim drugim, ki niso želeli slediti le eni sami estetiki.
63. Fugazi – Merchandise
Fugazi so odličen primer, kaj lahko nastane, če ljudje ohranijo svoja obstoječa prepričanja in poiščejo novustvarjalen način za njihovo izražanje. Iz hard core brezna Minor Threat so vstali Fugazi in ustvarili umetniško glasbo, ki združuje tako energijo hard corea kot tudi elemente bolj umetniških in naprednih vzorcev. Merchandise je odličen primer s plošče Repeater, ki ostaja ena najboljših alternativnih plošč tudi skoraj dvajset let po svojem nastanku.
62. Talking Heads – This Must Be the Place (Naive Melody)
Talking Heads so nesmrtni in njihovi albumi bi bili nekaj, kar bi nesel na pregovorni puščavski otok. Naivna melodija pomeni, da bas in kitara skozi celoten komad ponavljata enak vzorec in številni glasbeniki sploh ne bi želeli igrati tega. Toda komad je kljub svojemu ponavljanju razgiban, živahen in ravno dovolj otožen.
61. Manu Chao – Mr. Bobby (Live)
Verjetno edini komad v živo na seznamu. Manu Chao mi je bil sicer všeč že s svojimi albumi, toda njegova živa predstava presega vse, kar lahko ponudi na studijskih albumih. Nežno, zasanjano glasbo nadomestijo energične izvedbe, ki včasih le okvirno temeljijo na studijskih posnetkih. Mr. Bobby je s svojim divjanjem v zadnji tretjini komada odličen primer tega in prava poslastica z vrhunskega živega albuma.
60. Mudhoney – Good Enough
Grunge niso bili le Nirvana, Pearl Jam in drugi zvezdniki z MTV-ja. Na severu ZDA so v Seattlu ustvarjali tudi Mudhoney, ki so se bolj zanašali na bluesovske prijeme, punk rock in garažno etiko. Good Enough je med najbolj pop komadi in kot tak morda slaba vstopnica v blatni svet Mudhoney, vendar dovolj privlačen, da morda koga usmeri v garažo, kjer se je pisala zgodovina Grungea.
59. The Beatles – I Am the Walrus
Pri Beatlih je le težko izbrati komad. Občutek imaš, namreč, da bi jih moral izbrati vsaj 50. Kljub temu sem se odločil za skladbo, ki zmeša resnično življenje, z drogami obarvane vizije, Alico v čudežni deželi in Kralja Leara. I Am the Walrus je dokaz, da so bili Beatli več kot le geniji popa, temveč vrhunski umetniki.
58. The Smiths – Panic
Zažgite disko in obesite DJ-ja. Pop skladba o tem, kako pop glasba ne pove nič. Slastna ironija je morda nekaj najboljšega, kar je (nepotrjeno) nastalo iz nesreče v Černobilu. 57. Jon Spencer Blues Explosion – Bellbottoms
Punk blues. Poslušalcu so lahko bodisi všeč ali ne. Vmesne poti ni.
56. The Decemberists – The Rake’s Song
The Decemberists združujejo rock in pripovedna besedila z etno inštrumenti. The Rake’s Song je lep vstop v njihov svet, ki je lahko za nevajenega poslušalca kar malo naporen.
Pozitivna energija definira skladbo francoskih Phoenix, ki si je ime skladbe sposodila pri skladatelju. Kombinacija dinamičnega ritma s klaviaturami, ki se nežno sprehajajo iz ozadja v ospredje inštrumentov, ustvarja odlično zvočno kuliso za melodično predstavo vokalista.
84. Iggy and the Stooges – Search and Destroy
Ljubezen sredi streljanja je kar dober opis komada. Vrhunska garažna melodika se spaja z Iggyjem Popom, enim najbolj divjih pevcev v zgodovini rock’n'rolla. Če pomislimo, da je bil komad ustvarjen na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja je dosežek še toliko večji, saj so Stooges napajali cele generacije bendov, od Sex Pistols do Sonic Youth.
83. Interpol – Obstacle I
Newyorški Interpol so se svojima prvima ploščama hitro uvrstili med moje najljubše bende. Melodična in kljub temu mračnjaška glasba, ki jo dopolnjuje vokal, ki nemalo spominja na pokojnega Iana Curtisa, pride v komadu Obstacle I lepo do izraza. Privlačno razvlečena druga polovica komada s falzetom doda še en, izredno pomemben element dinamike.
82. Pink Floyd – One of These Days
Naj najprej pojasnim nekaj – Pink Floyd mi nikakor niso pri srcu. Kljub temu pa je imel hipnotični One of These Days vedno posebno mesto v mojem srcu. Ponavljajoča se tema, ki jo hrupno dopolnjujejo bobni, kitara in klaviature, mi zveni dovolj mračno in grozljivo, da sem komad pripravljen uvrstiti na to lestvico.
81. The Clash – Guns of Brixton
Če so Sex Pistols zapustili borno dediščino, so The Clash v svojem obstoju prestopili omejitve punka in se poigravali s skajem, reggaejem in drugimi vplivi. Guns of Brixton je en lepših primerov njihovega pop občutka, ki pa ni nikdar prevzel njihove politične angažiranosti in punk etike.
80. Mano Negra – Mala Vida
Cirkusantska fuzija punka, rocka in etno vplivov je ustvarila kultne Mano Negra. Mala Vida je vrhunski primer njihove energije in predanosti zabavi, saj združuje tako hitre, punkovske ritme in svetovne vplive.
79. Hole – Violet
Courtney Love nikdar ni imela talenta in navdiha svojega bolj znanega moža. Toda to še ne pomeni, da ni ustvarila nekaj zavidljivih stvari, med katerimi je na prvem mestu Violet. Tipičen primer grunge estetike s prehodi iz tihih in nežnih delov v glasne in kaotične refrene, kjer Courtney Love pokaže, da je iz knjige svojega moža vzela vsaj nekaj odstavkov, če že ne celih poglavij.
78. The Specials – Message to You Rudy
Ska se mi nikdar ni zdel zvrst glasbe, ki bi lahko predstavljala celotno glasbeno dieto. Toda to ne pomeni, da včasih preprosto ni boljšega, kot naviti glasnost do konca in poslušati klasičen in tradicionalen ska, kot so The Specials in njihov Message to You Rudy, o katerem ni treba povedati drugega, kot da je tipičen ska komad.
77. Motörhead – Ace of Spades
Metalske glasbe nikdar nisem pretirano maral, zaradi česar je še dobro, da Motörheadsami nikdar niso marali te oznake in se raje odločili za rock’n'roll. Ace of Spades v malo manj kot treh minutah pove vse, kar mora, na način, ki je še najbolj podoben čistemu izvlečku rockerske energije. Metalsko navite kitare in drveč ritem je vse kar potrebuješ, ko se voziš po avtocesti.
76. Bloc Party – Song for Clay (Disappear Here)
Prvi album Bloc Party je zakon, drugi pa že nekoliko manj, čeprav se začne ravno s tem komadom. Če se kdo sprašuje, za kaj gre – Clay je nihilistični junak knjige Manj kot nič (Less Than Zero) ameriškega pisatelja Breta Eastona Ellisa, bolj znanega po romanu Ameriški psiho. Začetni falzeto je morda celo malo tečen, vendar se Bloc Party po prvi minuti oddolžijo z vrhunskim komadom, ki nezadržno oddrvi po avtocestah Los Angelesa. Mimogrede, motiv Disappear Here je napis z jumbo plakata v knjigi.
75. The Pixies – Debaser
The Pixies imajo na tem seznamu dve mesti. Band, ki je k popu navdihnil Kurta Cobaina in na kolena poslal mogočne Radiohead, je imel več vpliva kot komercialnega uspeha. Debaser je svoj navdih dobil v filmu Andaluzijski pes in mogočno predstavi vse najboljše plati Pixies – melodične in občasno hrupne kitare, prehode med tihimi in glasnimi deli ter zavidljiv posluh za pop estetiko.
74. Mission of Burma – That’s When I Reach for My Revolver
Naslov komada prihaja iz znanega (napačnega) citata, (napačno) pripisanega Goeringu, ki se v celoti glasi: “Ko slišim govora o kulturi, sežem po svojem revolverju.” Gre za vrhunski primer melodičnega in zrelega punka, ki poskuša presegati omejitve žanra z naprednimi zaporedji akordov, bolj razgibano strukturo skladb in bolj umirjenim vokalom.
73. The Police – So Lonely
Glede tega, da so The Police v samem bistvu pop band ni nobenega dvoma, toda to še ne pomeni, da so brez vsebine. Njihova ritmična naprednost, ki se napaja iz reggaeja ter energija, ki prihaja iz punka, je ustvarila nekaj nepozabnih skladb. So Lonely ni ravno Roxanne ali zdrgnjeni Every Breath You Take, vendar zveni sveže, udarno in prepričljivo.
72. Jay Z – Encore
Kot metal mi tudi rap nikdar ni ravno prirasel k srcu, vendar to ne pomeni, da ne obstaja nekaj stvaritev, za katere lahko mirne duše priznam, da so delo genija. The Black Album Jay-Z-ja je v stalni rotaciji v moji glasbeni zbirki, Encore se sliši kot nekakšen ostanek iz sedemdesetih in z nežnim klavirjem predstavlja odlično podlogo za Jay-Z-jevo rapanje.
71. Les Negresses Vertes – C’est pas la mer a boire
Komad zelenih črnk o tem, da morja ne gre piti, prihaja z njihovega albuma Mlah, izredno priljubljenega etno uspeha. Gre za enega bolj mirnih komadov, ki pa odlično združuje francosko harmoniko z afriškimi bobni. Okusna mešanica, če le niste popoln nasprotnik vsega, kar diši po etno glasbi.
Že dlje sem razmišljal o tem, da bi na blogu spet pognal eno daljšo serijo zapisov okoli ene osnovne tematike. Glede na to, da sem obdelal medije in elektronsko pošto, sem se sedaj odločil, da napišem še nekaj o glasbi. Osnovna ideja je torej, da na kratko predstavim 100 skladb, ki jih je po mojem mnenju treba slišati.
Par omejitev odgovornosti, preden začnem. O okusu se ne splača prepirati in izbira skladb je popolnoma stvar trenutnega navdiha. Če bi zapise pisal dva meseca kasneje, bi se seznam skoraj zagotovo razlikoval, razen seveda par komadov. Poleg tega v osnovi ne gre za lestvico – dejstvo je sicer, da bom na koncu vključil nekatere skladbe, o katerih razmišljam že zelo dolgo, vendar to ne pomeni, da so tiste na začetku seznama kaj slabše. Za njih sem moral preprosto malo pobrskati po spominu in sem torej nad njimi morda celo bolj navdušen. Go figure.
Še zadnja stvar – pisati o glasbi je nehvaležno delo. Oziroma, naj uporabim kar citat: “Writing about music is like dancing about architecture – it’s a really stupid thing to want to do.” Zato priporočam vsakomur, naj posluša prijazno pripet seznam skladb in sam oceni.
100. Hüsker Dü – New Day Rising
Hüsker Dü so bili en najbolj vplivnih alternativnih skupin in so sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja punk rock postavili v bolj umetniški in konceptualno dodelan kontekst. New Day Rising je zanimiv primer zaradi svojega neumornega tempa in stalne mantre, ki se počasi prelevi v agresivno kričanje. Ah, če bi se tako začel vsak album …
99. Jane’s Addiction – Stop!
Jane’s Addiction so lep primer tega, kako prijateljstvo v rock skupini ni nujen predpogoj za vrhunsko glasbo. Stop!, še en uvodni komad, nas popelje od hitrega rockerskega uvoda do zasanjanih heroinskih sanj. Vse skupaj dopolnjuje Farrellov hipnotični vokal, končni rezultat pa je en najbolj priljubljenih komadov enega uspešnejših alternativnih bendov.
98. Tricky – Black Steel
Bristolski triphoper je s ploščo Maxinquaye požel velik uspeh. Izbrani Black Steel temelji na komadu ameriških reperjev Public Enemy. Drveč ritem, električna kitara ter okusni efekti odlično dopolnjujejo nežni glas Martine Topley-Bird. Odlična kombinacija za vse, ki smo sicer bolj na rockerski strani, vendar radi včasih prisluhnemo nečemu tudi z druge strani ograje.
97. Deerhunter – Never Stops
Melanholičen in zasanjan Never Stops se uspešno sprehaja med popom in punkom, obenem pa s kancem hrupne psihadelije kaže, da alternativni vplivi zadnjih dvajsetih let še ne bodo tako zlepa pozabljeni. Album Microcastle, na katerem se nahaja ta skladba je namreč izšel leta 2008.
96. Velvet Underground – Venus in Furs
Ljubljenci kralja pop arta, Andyja Warhola, Velvet Underground so več kot le skupina, temveč dobesedno pojem. Težko boste našli resen seznam najboljših rock albumov, ki jih ne vključuje. Venus in Furs je čudaški, počasen komad, ki se premika kot po blatu. Toda hej, ravno ta psihedelični pristop deluje. Mimogrede – Lou Reed uporablja posebno kitaro, imenovano “ostrich guitar“, zaradi česar je zvok tako zanimiv.
95. Sex Pistols – Anarchy in the UK
Pri izbiri tega komada ni razloga, da bi se pretvarjal. Kot zvest poslušalec Sex Pistolsov se dobro zavedam, da imamo oboževalci v bedni zapuščini angleških punkerjev, ki vsebuje le en uradni album, vsak svojega favorita, ki ni njihov največji hit. Toda Anarchy in the UK je preprosto potrebno slišati – kratek, glasen in udaren tudi po več kot tridesetih letih. What a fucking rotter.
94. Nick Cave – The Mercy Seat
Nick Cave je pripovedovalec zgodb in The Mercy Seat ga najde v najboljši formi. Skladba traja več kot sedem minut in pri tem spremljamo zadnje trenutke človeka, obsojenega na smrt na električnem stolu. Hja, Nick Cave je vedno oboževal temačne tematike. Caveov značilni vokal podpira zvočni zid kitar, bobnov, godal in klaviatur, ki odlično podpre zgodbo, v kateri se prepletajo krščanske tematike s sodobno željo po maščevanju.
93. Misfits – Die, Die My Darling
Pri mračnih horor punkerjih Misfits nikoli ne veš, ali naj jih jemlješ resno ali ne. Podobno tudi pri tem komadu nekako nihaš med tem, ali bi se zgražal ali pa le nasmehnil. Kakorkoli že, nizkoproračunska garažna produkcija ne odvzame melodičnosti in simpatičnosti komada, ki ga izvaja en najbolj legendarnih punk bendov vseh časov.
92. The Cure – Just Like Heaven
Velik korak stran od garažnih punkerjev čakajo britanski The Cure. Just Like Heaven ostaja moj najljubši komad benda, ki je sicer ustvaril obsežno diskografijo všečnih hitov ter v pop osemdesetih vnesel še preveč potrebno noto inteligence in resnosti.
91. The Hold Steady – Constructive Summer
Žagajoča kitara in klaviature odprejo ta pozitiven komad. The Hold Steady poslušalcu ne dajo dihati, Constructive Summer pa je prava oda trdemu in resnemu rock’n'rollu, ki mu pravo svežino vdihne pridih punka. In komad, ki omeni Joeja Strummerja je ziher kul, kajne?
90. Blondie – Hanging on the Telephone
Blondie dokazujejo, da je pop glasba kul. Tudi najbolj zakrknjen pripadnik alternativne glasbe mora priznati, da so Deborah Harry in njena druščina nekaj najbolj simpatičnega, kar se je kdajkoli rodilo v umazanem New Yorku. Pop in punk se v Hanging on the Telephone lahkotno prepletata in ustvarjata eno najbolj popolnih pop skladb, ki pa vseeno ne varčuje z ostro energijo in žaganjem.
89. Julian Plenti – Games for Days
Skočimo v bližnjo sedanjost. Julian Plenti je sicer Paul Banks, frontman newyorških Interpol. Games for Days je simpatična mešanica elektronskih vplivov in njegove rockovske prtljage, ki Paulu/Julianu pusti nekoliko več prostora za čustva in izražanje svoje glasbene vizije.
88. Blue Öyster Cult – (Don’t Fear) The Reaper
Kitarski rif z začetka komada, ki se pojavlja skozi celotno pesem vsaj po mojem sodi med najbolj dramatične in melodične trenutke rocka. Kljub kitarski solaži na sredi pesmi, ki morda ni najprimernejša za nepotrpežljive poslušalce, je to klasika rock’n rolla, ki je ne sme spustiti noben resen poslušalec glasbe.
87. Buzzcocks – Ever Fallen in Love (With Someone You Shouldn’t've)
Ena najboljših in posledično najbolj znanih pop punk skladb vseh časov. To je vse.
86. The Offspring – Self-Esteem
Kalifornijski punk je močno zaznamoval drugo polovico devetdesetih let prejšnjega stoletja. The Offspring so bili na čelu gibanja, komad Self Esteem pa je ravno dovolj netipičen za celotno sceno, da je izredno poslušljiv še danes. Mimogrede, kljub temu, da je bil komad izredno priljubljen po vsem svetu, ga Japonci baje niso marali. Le zakaj?
The Ramones so del odraščanja. Če poslušaš punk so del najbolj železnega repertoarja in odličen izgovor, da streljaš grde poglede proti snobom, ki vihajo nos nad tremi ali štirimi akordi, ki predstavljajo hrbtenico tipičnega komada.
Toda The Ramones niso le punk band. S svojim pristopom h glasbi so združili pop in punk na najboljši način – Beach Boys in Beatli so v The Ramones srečali News York Dolls in The Stooges. Njihove skladbe so himne v najboljšem pomenu. Hey, Hoy, Let’s Go!
Osrednja tematika v njihovem opusu je minimalizem. Kitarski solo v skladbi I Wanna Be Sedated sestavlja en sam ton. Seveda pa je resnično dober minimalizem težko doseči in The Ramones so bili njegovi mojstri, le redko preseženi.
Izbrana skladba ni najbolj tipična. Uradni naslov je sicer My Brain is Hanging Upside Down, podnaslov pa Bonzo Goes to Bitburg. Gre za odziv na kontroverzni obisk ameriškega predsednika Ronalda Reagana v nemškem Bitburgu. Pri tem je obiskal pokopališče, na katerem so bili pokopani tudi nemški vojaki SS, kar je sprožilo močne odzive. Bonzo je referenca na lik, ki ga je Ronald Reagan igral v času svoje filmske kariere. Naslov je bil iz Bonzo Goes to Bitburg preimenovan v My Brain is Hanging Upside Down zaradi političnih nasprotij med Joeyjem in Johnnyjem, demokratom in konzervativcem.
Komad ni čisto tipičen in predstavlja odstopanje od klasičnih The Ramones – besedilo je resno, produkcija je izredno čista in struktura je nekoliko kompleksnejša. Po mojem mnenju je ta “power pop punk” nekaj najboljšega za petek zjutraj.
