Google rad pomaga pri iskanju. Če se zatipkate, vam predlaga pravilni zapis. Zna sklanjati in občasno celo uporabiti bolj pravilne besede, kot ste jih vpisali. Toda včasih želimo iskati tudi točno z besedami, ki smo jih vpisali.
V tem primeru lahko uporabite možnost “Verbatim”, ki jo najdete na desni pod povezavo “More search tools”. Ko kliknete povezavo Verbatim, bo iskalnik upošteval samo strani, ki vsebujejo točno take besede, ki ste jih vpisali, brez sklanjanja in drugih akrobacij.
Ena od zanimivejših stvari, ki sem jih v zadnjem času opazil iz Googla je Google Body. Gre za interaktiven prikaz človeškega telesa. Na levi strani lahko izbirate, katere dele telesa boste pregledovali. Na izbiro imate okostje, ožilje, živčni sistem, organe in mišice. Prav tako lahko vključite oznake, ki vam prikažejo imena posameznih delov telesa. Z iskalnikom lahko poiščete del telesa in prikaz se samodejno približa in označi tisti del, ki ste ga iskali. Zelo zanimivo in ne nazadnje tudi poučno. Predstavljam si, da bi lahko komu celo koristilo pri študiju.
Še opozorilo – prikaz deluje samo na brskalnikih, ki podpirajo WebGL. Gre za standard za prikaz naprednih grafičnih elementov v brskalniku in je na voljo le pri najsodobnejših brskalnikih. V Chromeu zadeva preverjeno deluje, Firefox 4 pa ima menda neke težave, ki pa jih lahko rešite tako, da vklopite podporo za WebGL. Pa ob začetnem prikazu boste morali malo počakati, saj se zadeva nalaga kar nekaj časa. V spodnji galeriji si lahko ogledate, kakšna je stvar videti v akciji.
Hapax Legomena je kot zemljevid spleta. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.
Ko sem zadnjič pisal o tem, kaj ljudje počnejo na spletu, sem kar naenkrat v novicah okoli sebe pričel opažati vzorce, ki so potrjevali trende. Google je kupil podjetje Slide, enega izmed podjetij, osredotočenih na družabne spletne igre. Novica sledi le mesec dni starim ugibanjem, da je Google vložil 100 milijonov dolarjev v podjetje Zynga, ki stoji za ultrapriljubljenim zapravljanjem časa – igro Farmville. Ti dogodki sledijo majskemu sporu med Facebookom in Zyngo, kjer je bil glavni predmet ravno denar, ki ga Zynga prejema od Facebooka. Pri tem naj bi Facebook vztrajal, da mora Farmville ostati ekskluzivno na Facebooku.
Vse to jasno kaže, da so igre ključen del uspeha družabnih omrežij. Googlove poteze jasno kažejo na to, da resnično nameravajo razviti lastno družabno omrežje, ki naj bi bilo konkurenca Facebooku. Govorice o tem so vedno glasnejše in nakup razvijalca iger je skoraj zagotovo korak v to smer. Ne smemo pozabiti niti, da igre niso pomembne le pri družabnih omrežjih, temveč tudi pri mobilnih telefonih, kjer Google vsekakor želi videti nadaljnji uspeh svojega Androida.
Da pa ne bom le teoretično razpredal o igrah še sladki nasvet za danes. Microsoft je za promocijo svojega iskalnika Bing te dni stopil v partnerstvo s priznanim razvijalcem Pop Cap, ki se osredotoča na nezahtevne igre. Kar v brskalniku lahko tako igrate nekoliko okrnjene različice priljubljenih iger, kot so Plants Vs. Zombies, Bejeweled in Bookworm Adventures. Od teh mi je najbolj pri srcu Plants Vs. Zombies, v kateri morate z agresivnimi rastlinami preprečiti zombijem, da bi vam vdrli v hišo. Igra je zabavna, ni težka in je kot ustvarjena za petek, če vam je dolgčas. Celotna zbirka je na voljo tukaj.
Očitno je, da spletne igre resnično vlečejo. In če se bo ta trend obdržal, lahko v prihodnosti pričakujemo pravo poplavo najrazličnejših iger, ki se bodo prerivale za našo pozornost.
Hapax Legomena je skoraj tako zabaven kot spletne igre. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.
Povezani zapisi
Po res dolgem premoru se spet vračam s kratkim zapisom. Baby steps. 
Google se je končno uklonil pritiskom in sedaj omogoča prilagoditev svoje osnovne minimalistične strani. Ko naložite stran http://www.google.com, imate v levem spodnjem kotu sedaj možnost, da prilagodite ozadje. Slike lahko izberete s svojega računalnika in albumov Picassa ali pa se odločite, da uporabite izbrane slike.
Google nad Snežnikom
Nova možnost je očiten odziv na Microsoftov iskalnik Bing, ki je navdušil ravno s čudovitimi ozadji. Osebno mi je sicer za osnovno stran popolnoma vseeno, saj je nikdar ne vidim, glede na to, da svoja iskanja izvajam neposredno iz čarobne vrstice. Lahko pa razumem, da si ljudje želijo osebne izkušnje, ki jo Google mora zagotoviti, ne glede na to, ali se to morda ne sklada z njihovo filozofijo minimalizma na domači strani.
Blog Hapax Legomena je minimalističen. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.
Povezani zapisi
Google Chrome sedaj privzeti brskalnik
Verjetno vas je velika večina že videla Googlov oglas Parisian Love, v katerem je preko iskalnih gesel povedana izredno privlačna zgodba. Osebno nisem ravno nek navdušenec nad oglasi, vendar gre v tem primeru za tako preprosto in dobro izpeljano zamisel, da si oglas zasluži vsaj to povezavo.
Toda to ni tema tega zapisa – Google je namreč te dni predstavil orodje Search Stories Video Creator, s katerim lahko tudi uporabniki ustvarjajo svoje zgodbe. Zamisel je preprosta – preko sedmih iskalnih pojmov povedati zgodbo. Pri vsakem geslu lahko izberete kakšen iskalnik naj bo uporabljen (zemljevidi, slike, navadno iskanje, iskanje izdelkov, blogi, novice in knjige). Pri vsakem geslu si lahko ogledate predogled zadetkov in po izbranih geslih izberete glasbo ter zaključite postopek. Zelo preprosto.
Stvar mi je bila tako všeč, da sem začel razmišljati, kakšno zgodbo bi bilo mogoče povedati na tak način. Na koncu sem se odločil, da si namesto ustvarjanja lastne zgodbe raje sposodim pripoved nekoga drugega, končni rezultat igranja pa je spodaj. Mislim, da nihče ne bo imel težav ugotoviti, za katero zgodbo gre, vseh komentarjev in predlogov pa bom seveda zelo vesel.
Blog Hapax Legomena je zgodba zase. Ne zamujaj novih vsebin brez oglasov in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.
Povezani zapisi
Animoto za resnično impresivno razkazovanje slik
Google Buzz je družabna tehnologija
Prejšnji teden je luč dneva končno posijala na Googlov odgovor na vprašanja o družabni strategiji podjetja. Odgovor nosi ime Google Buzz in velikan iz Mountain Viewa ni bil sramežljiv – zadeva se je samodejno vklopila vsem uporabnikom Gmaila ter brez vprašanj posvojila prijatelje v novo družabno omrežje. Sledilo je razburjenje uporabnikov, predvsem glede vprašanj zasebnosti, ki so bile posledica nekaterih nerodnih odločitev storitve. Google se je na vprašanja in kritike odzval bliskovito – praktično takoj so najavili določene spremembe, konec tega tedna pa so obljubili še več možnosti za nadzor storitve.
Preden se lotim preostanka zapisa bi dodal samo to, da osebno z Google Buzzom v tej obliki nisem v celoti zadovoljen. Manjka mi predvsem podrobnejši nadzor nad objavami in družabnim krogom, po drugi strani pa razumem Googlovo odločitev za “trdo” uvedbo novosti, saj je uporabnost družabnega omrežja (kar Buzz sicer ni, več o tem kasneje) v celoti odvisna od števila uporabnikov. Prav tako so se nekaj naučili od sprememb zasebnosti, ki jih je pred kratkim nič manj brezobzirno uvedel Facebook.
Sedaj pa razlogi.
Sledite Twittru
Pred časom sem zapisal, da menim, da je Twitter primernejši za družabno platformo, saj je bolj odprt od Facebooka in njegova uporaba ni vezana neposredno na njihovo spletno stran. Google Buzz zelo lepo integrira Twitter v posodobitve, ki jih združuje v vašem omrežju. Poleg Twittra je zaenkrat od zunanjih storitev vključen samo Flickr, vendar to ne pomeni, da ne bo kmalu vključenih še več storitev. Dejstvo pa je, da Facebooka vsaj nekaj časa ne bomo videli v Buzzu.
Prej sem zapisal, da Google Buzz ni družabno omrežje – gre za neke vrste agregator, ki združuje posodobitve iz različnih storitev. V tem je pravzaprav bolj podoben FriendFeedu, ki ga je pred časom kupil Facebook. Če slučajno storitev za združevanje življenjskih tokov ne poznate – gre za spletne strani, ki na enem mestu združujejo informacije iz različnih storitev in družabnih omrežij. Kakšna je zadeva v praksi, lahko vidite na moji strani na FriendFeedu.
Tak pristop je za Google ugodnejši – namesto izgradnje družabnega omrežja preprosto vzpostavijo nekakšno “meta” družabno omrežje, ki posodobitve vleče iz različnih virov. Zadeva je koristna tudi za uporabnike, saj lahko sodelujejo v različnih, specializiranih družabnih omrežjih, kot so Flickr, Twitter, LibraryThing ali kaj drugega. Facebook po drugi strani vztraja, da vsebine ostajajo pri njih, kar omeji možnosti uporabnikov. Seveda obstajajo načini integracije, vendar nekako ne sodijo organsko v Facebookovo arhitekturo.
To je bila, kljub pomislekom o zasebnosti (ki jih delim tudi sam), najboljša poteza. Elektronska pošta je pravzaprav najbolj naravno mesto za družabno omrežje. Možnosti so številne – morda Google Buzz pomeni konec verižnih pisem, po drugi strani pa tudi najbolj tehnološko nepismenim uporabnikom omogoča, da preprosto posodobijo svoje stanje s kakšnim obvestilom. Poleg tega naslov elektronske pošte že danes predstavlja pomemben osebni identifikator, ki ga imamo vsi. S tem gradi na že vzpostavljeni platformi in razumevanju spleta, kar je pomembna prednost.
Facebook se tega močno zaveda. Ni naključje, da so ravno te dni najavili, da bodo razvili svoj sistem elektronske pošte. Toda Facebookova zasnova je preprosto taka, da morajo vedno znova izumljati splet – sistem za gostovanje slik, sistem za elektronsko pošto, … Njihov osnovni cilj je pač, da uporabniki sedijo na njihovi strani, saj so v celoti odvisni od števila naloženih strani in prikazanih oglasov.
Vir: Flickr, uporabnik: ruSSeLL hiGGs
4. Google Buzz je dober za odprtost spleta.
S poudarkom na življenjskem toku in povezovanjem različnih storitev je Google odlično vsilil koncept odprtosti, saj “podeduje” nastavitve izvirne storitve. Posodobitve na Twittru so vedno javne, kot tudi praviloma fotografije na Flickru. To pomeni, da ni potrebno ustvarjati ločenih računov za ogled, kot je to pogosto potrebno na Facebooku. Moje osebno mnenje je, da bo Google Buzz močno pritisnil na Facebook, kar se tiče njegove odprtosti.
Namesto, da bi se ubadali s tem, ali čivkamo, ščebetamo ali kvakamo, imamo že pripravljenih par izrazov. Recimo: “Kaj me buzeriraš?”. Ljudje, ki bodo objavljali neumnosti, bodo buzakljuni. Navdušenje lahko izrazimo z: “Buzaraca, kakšen kul Buzz!” Mimogrede, preden kdo skoči – zavedam se, da se “buzerirati” ne nahaja v SSKJ-ju.
To so torej glavni razlogi, ki me pri Googlovem Buzzu navdušujejo. Seveda pa je pomanjkljivosti še kar precej. Kot sem že omenil, manjka možnost podrobnega nadzora nad objavljanjem in posredovanjem. Prav tako manjkajo skupine in seznami uporabnikov, kjer bi lahko določal različne stopnje zasebnosti. In seveda manjka njegova prisotnost v drugih orodjih za elektronsko pošto, kot so razni odjemalci (Windows Live Mail, Mozilla Thunderbird, …). Ne dvomim pa, da je pred nami zanimivo leto, kar se tiče družabnega spleta – spopad se je očitno šele dobro začel.
Vam je zapis všeč? Sledite blogu preko vira RSS ali pa mi sledite na Twittru.
Povezani zapisi
Facebook, Twitter in vprašanja zasebnosti
Zakaj bo Twitter premagal Facebook
Obup. Mislil sem, da sedaj nekaj časa ne bom pisal o medijih in njihovih dogodivščinah v spletnem svetu, vendar preprosto ne morem mimo akrobacij, ki jih izvajajo v zadnjem času.
Najprej je seveda potrebno izpostaviti grožnje medijskega mogotca Ruperta Murdocha, da bo na vseh svojih straneh postavil plačljive zidove. Načrta zaenkrat še ni uresničil, je pa vmes začel precej divje udrihati po Google News in ostalih agregatorjih novic ter jih poimenoval paraziti, vampirji in kleptomani. Da se razumemo, te strani ne kradejo vsebine v celoti, temveč preprosto objavijo naslov, dva stavka in povezavo na poln članek. Resnična težava je, da določenih virov ne izpostavljajo, temveč jih vse izpostavljajo enako. Kar seveda velikim ni všeč, saj lahko uporabniki isto novico preberejo na več sto novičarskih straneh.
Osebno nisem nikdar razumel obsesije medijev z agregatorji in škodljivostjo povezav od zunaj. Osebno sem vedno navdušen, kadar se kdo odloči, da objavi povezavo na moj blog. Je Drugi svet parazit, ker se občasno odloči, da me vključi med svoje članke? Nikakor ne. Njihova povezava pomeni več obiska na moj blog, kar je lahko le dobro. Nikakor to ne pomeni, da sem na njih jezen, ker se je določen del njihovih bralcev odločil, da ne obišče mojega bloga.
Cestnine na spletu
Druga pogosta tematika o kateri se veliko piše so mikrotransakcije, naročnine in drugi modeli, ki naj bi podpirali medije v prihodnosti. V tem vidim osnovno težavo, s katero se mediji danes srečujejo – iskanje enotnega poslovnega modela, ki bi omogočil vsem medijem, da nadaljujejo s trenutnim stanjem. V preteklosti so bile stvari precej preproste, saj je monopol nad distribucijo pomenil, da je resnično deloval le en poslovni model. Menim, da je s tem konec. Izkazalo se je, da oglaševanje ne bo nikdar nadomestilo izpada prihodkov tiskanih izdaj, vendar sem obenem prepričan, da mitnice, mikrotransakcije in naročnine pri tem prav tako ne bodo uspešne.
Razlogov za to je več, vendar bi se osredotočil na samo nekaj ključnih. Prvi je vsekakor ta, da niti en od predlaganih sistemov ne predstavlja preprosto izvedljivega načina obračunavanja. Dnevne prepustnice predvidevajo, da nekdo tako ceni vsebino določenega medija, da bo na določen dan kupil naročnino za dostop do vsebin in jih ne bo iskal drugje. Mikrotransakcije so obupno neprijazne do uporabnikov, saj jih počasi obirajo na način, ki je uporabnikom izredno zoprn. Poleg tega bi mikrotransakcije negativno vplivale tudi na kakovost novinarstva – če računaš po novici, lahko pričakuješ, da bo velik odstotek vsebin podoben naslovnici 24ur.com. Veliko “iznakaženih mod” in “ujetih pri seksu” in nekoliko manj o lahkoti v Darfurju.
Govori se tudi o naročninah na medijske pakete. Recimo, da kupiš naročnino za vsebine določene medijske hiše. Toda katerikoli od pristopov bi bil pogojno učinkovit le pod pogojem, da se vsi mediji dogovorijo za sodelovanje. V nasprotnem primeru bodo uporabnike prisilili, da razmišljajo in seštevajo evre in cente ter ocenjujejo svojo plačilno sposobnost za dostop do vsebin. Obup.
Vse to pa me pripelje do zadnjega in najpomembnejšega dejavnika, zakaj menim, da bo uporabnikom le težko zaračunati vsebine na spletu – uporabniki jih ne želijo plačati. Mediji so prepričani, da se jim ni mogoče odpovedati. Vendar se ob tem vedno spomnim na fantastičen poizkus, ki ga je izvedel Dan Ariely med univerzitetnimi študenti. V menzi je postavil mizo, kjer so lahko študentje kupili čokolado Lindt za 16 centov ali pa ceneno čokolado za 1 cent. Večina se jih je odločila za Lindtovo. Naslednji dan so spustili ceno obeh čokolad za en cent. Večina se je kar naenkrat odločila za ceneno čokolado, ki je bila sedaj zastonj, čeprav je razlika v ceni ostala enaka. dokler bo obstajalo le majhno število brezplačnih virov novic, smo lahko prepričani, da bodo ljudje izbrali brezplačno različico ali pa nekaj popolnoma drugega. Skoraj popolnoma brez skrbi vam lahko zagotovim, da je na YouTubu vsaj en video smešne mačke, ki ga še niste videli.
Osamljenost brez medijev
Sem pa v zadnjem času opazil še en zanimiv argument medijev, ki poudarja, da blogerji brez prisotnosti medijev ne bi mogli ustvarjati lastnih blogov. Torej smo kot siamski dvojčki združeni nekje pri kolku. Toda ta argument ne upošteva preprostega dejstva, da je trenutni način zbiranja novic tako strašno neučinkovit, da nikakor ne zagotavlja dolgoročnega preživetja medijev.
Vzemimo primer tiskovne konference nekega vladnega organa. Na njej se zbere bataljon novinarjev. RTV Slo, Pop TV, Info TV, Kanal A, Delo, Dnevnik, Večer, Finance in številni drugi. Recimo 30 ljudi, ki presedijo tiskovno konferenco, zastavijo kakšno vprašanje in se odpravijo za svoje računalnike ter napišejo bolj ali manj identično novico ali ustvarijo enak prispevek, ki na koncu traja morda 30 sekund. Za večino novic je to standardna procedura. Pomembnejše novice sicer morda dodajo še komentar urednika ali pa izjavo nasprotne stranke, toda v osnovi je to to. 30 ljudi je torej ustvarjalo informacijo, ki bi jo lahko ustvaril en sam človek. V času analogne distribucije je bil ta koncept učinkovit, v času digitalne pa postane preprosto nevzdržen. Čisto preveč podvajanja prizadevanj.
Za blogerje in druge ustvarjalce vsebin je dovolj, da en od teh medijev ustvari osnovno informacijo za komentiranje in razglabljanje. Tisti, ki bo našel način, da živi od teh informacij bo zmagovalec. Ob tem bi rad izpostavil, da ne zagovarjam medijske monokulture, toda obenem ne moremo mimo dejstva, da so mediji na spletu podvrženi zakonom omreženih trgov, kar v osnovi pomeni, da vrednost narašča s številom uporabnikov, kot je to primer pri tehnologiji faksov ali elektronske pošte. Mediji, ki se bodo zaprli pred iskalniki in postavili plačljive zidove, se izpostavijo nevarnosti, da postanejo nepomembni.
Pod črto hočem povedati to, da intrinzična vrednost vsebin in informacij pada, oziroma izginja skupaj z izumiranjem analognih načinov distribucije. Mediji morajo svoje iskanje osredotočiti na področja “redkosti”, torej tistih stvari, ki jih ne more ponuditi nihče drug. Seveda pa bi ob tem še enkrat poudaril, da krepko dvomim, da obstaja en sam pristop, ki bo omogočil preživetje vsem, zaradi česar ne želim dajati posebej konkretnih predlogov.
TL;DR: Mediji menijo, da so agregatorji tatovi in iščejo enoten poslovni model za preživetje. Mikrotransakcije in drugi pristopi zaračunavanja vsebin ne bodo delovali, ker veliko zahtevajo od uporabnikov, ki ne želijo plačati. Mediji preveč pomena pripisujejo svoji zmožnosti zbiranja vsebin, ki je presneto neučinkovit.
Malo dodatnega branja, če vas tematika zanima:
Publisher Lays Out Plan to Save Newspapers
Axel Springer Wants Newspaper-Google Paid Content Partnership
Prav veliko se na spletu mediji ne potrudijo
Neizkoriščeni potenciali spleta
Skupnosti bodo oblikovale prihodnost
Mediji z roko v roki z družabnimi mediji
Ne gre za tehnologijo, temveč za vsebino
Prejšnji teden me je Zvone iz Večera poklical, če bi bil pripravljen sodelovati v njihovi rubriki Pro et Contra, v kateri dva pisca predstavita dva pogleda na določeno tematiko. Jaz naj bi sodeloval v polemiki na temo Google Books in zagovarjal stran Pro. V dogovoru z Zvonetom (hvala!) spodaj objavljam svoj zapis, ki pa bi ga rad razširil še z nekaterimi informacijami, za katere v članku ni bilo prostora, ter delnim odgovorom na pomisleke mojega “nasprotnika”, mag. Zorana Krstulovića. Cel članek je tukaj, koliko časa pa bo na voljo, pa žal ne vem.
Moje izvirno besedilo (brez dodatkov)
Google, velikan na področju spletnega iskanja, se je že pred časom lotil ambicioznega projekta. Z vodilnimi knjižnicami so podpisali dogovore, da bodo digitalizirali 15 milijonov knjig in vsem uporabnikom spleta omogočili iskanje po njihovi vsebini. Projekt tako uresničuje uradno vizijo podjetja: organizirati vse informacije na svetu in jih narediti dostopne in koristne vsem.
Danes že lahko vidimo prve rezultate Googlovega projekta digitalizacije knjig. Več milijonov knjig je popolnoma digitaliziranih in indeksiranih, kar v praksi pomeni, da vpišemo geslo, Google pa nam prikaže vse knjige, ki vsebujejo iskane besede. S tem se novi generaciji potencialnih bralcev na široko odprejo vrata v svet knjig, saj si lahko ogledajo kratek odlomek ali stran iz knjige, ki vsebuje iskano geslo. Določeni založniki omogočajo celo dostop do celotnih knjig in ne le izbranih odlomkov.
Če se bralec na podlagi najdenega odlomka odloči, da ga knjiga zanima, lahko s strani takoj obišče spletno knjigarno in jo naroči ali pa preveri, ali ima knjigo katera knjižnica v bližini. S tem storitev postane tudi odlično orodje za založnike, saj jim pomaga doseči nove kupce in bralce.
Vendar preprostost iskanja ni vse. Google Knjige, kot se projekt imenuje v slovenščini, pomeni tudi neprecenljivo darilo globalni kulturi. Poleg digitalizacije izredno redkih knjig, ki so bile v preteklosti dostopne samo posvečenim raziskovalcem, so ravno te dni najavili partnerstvo z revijo Life in objavili 1860 izvodov revije, ki so izšli med letoma 1936 in 1972. Vse revije so v celoti na voljo na spletu in brezplačno dostopne vsem.
Prav tako je mogoče več kot milijon del, ki so dovolj stara, da so vstopila v javno domeno, brezplačno prenesti s spleta. Uporabniki jih lahko pregledujejo na računalniku, natisnejo ali pa jih berejo na številnih bralnikih e-knjig.
Vse to pomeni, da posamezniki še nikdar v zgodovini nismo imeli tako preprostega dostopa do takega izobilja znanja in informacij. Knjige in revije, ki so nam bile še pred desetimi leti skoraj nedosegljive, so nam danes na voljo dobesedno v trenutku. Prav tako niso več ločene od preostalega digitalnega sveta, z Googlovim projektom namreč postajajo del vsakodnevne izkušnje spleta. Nič več ni pomembno, ali gre za spletno stran, tiskano revijo izpred 50 let ali knjigo, po vseh namreč lahko iščemo in najdemo točno tisto, kar potrebujemo.
Konec citata in začetek dodatnega razmišljanja.
V članku mi je žal zmanjkalo prostora (2400 znakov, lepo vas prosim!), da bi izpostavil še en pomemben vidik digitalizacije – možnosti za inovacije. Že danes so določene knjige, na primer, povezane z Google Maps. Za določene knjige so dodani zemljevidi, kjer so označeni vsi omenjeni kraji. Predstavljajte si, da se doda še povezave na Wikipedio in podobno. Ob branju knjige prideš do poglavja, ki se dogaja v omajadski mošeji v Damasku. Naložiš članek iz Wikipedie, si ogledaš načrt stavbe in slike s Flickra ter nato nadaljuješ z branjem, saj bolje veš, kje se knjiga dogaja.
Sedaj pa še moj pogled na kontroverznost projekta. Založniki so Google ostro napadli, saj je namreč pogodbe o digitalizaciji podpisal s knjižnicami in ne z založniki. Kljub temu, da je podjetje za knjige, ki so še pokrite z avtorskimi pravicami, nameravalo pokazati le koščke besedila, v katerem se nahajajo iskalna gesla, so založniki zagnali vik in krik. Rezultat je bil podpis dogovora, ki je izredno slab za globalno kulturo.
Naj pojasnim. Google se je pred podpisom dogovora zanašal na pravico dovoljene uporabe. S prikazom le majhnega dela besedila naj podjetje praviloma ne bi kršilo avtorskih pravic. Praviloma je bil koncept delovanja enak kot pri spletnih straneh. Osebno se s tem pogledom več kot strinjam. Podpis dogovora je stvari obrnil na glavo. Google je založnikom plačal nekaj čez 100 milijonov USD, da bi se otresel nadlegovanja, vendar je obenem vzpostavil tudi pravice ekskluzivnosti. Če projekt prej ni bil nevaren, je s podpisom pogodbe postal, saj je Google s tem efektivno dvignil mejo vstopa na trg digitalizacije knjig. S tem dogovorom celo nekatere knjižnice niso bile zadovoljne – sistem knjižnic univerze Harvard je izstopil iz projekta, saj so mnenja, da dogovor preprečuje prost dostop do znanja in kulture. Kar je izjava, s katero se strinjam. Toda glavni krivec so založniki in ne Google.
Založniki so torej s svojim napadom na Google v prvi vrsti pristrigli krila nekomu, ki bi jim lahko pomagal doseči nove bralce, po drugi strani pa so podjetju podarili monopol na področju digitalnih knjig.
Še nekaj misli o argumentih gospoda Krstulovića. En od njegovih pomislekov je, da slovenske knjige v Google Books niso dostopne.
Omeniti je treba, da so med fondi omenjenih petih knjižnic tudi slovenska dela in da zato prihaja do podvajanj digitalizacije posameznih naslovov. NUK je npr. že pred Googlom digitaliziral pomembni kulturni reviji Ljubljanski zvon ter Dom in svet, ki ju najdemo tudi na books.google.com, strani, ki ponuja dostop do digitaliziranih gradiv, vendar ne v celoti.
Njegova izjava je resnična, vendar obenem kaže na nekaj res čudaškega. Zakaj torej delo, ki bi moralo biti po vsej logiki v javni domeni (revija je objavljena leta 1881), ni na voljo? Google pravi, da za evropske knjige, kjer nima pogodb z lokalnimi partnerji ne bo objavljal vsebin, kar naj bi bila posledica težavne evropske zakonodaje, ki onemogoča učinkovito digitalizacijo knjig. Torej krivda ne leži pri Googlu.
Žal pa je naša zakonodaja taka, da zaradi avtorskega prava ne moremo praktično nič narediti s knjigami, ki so bile objavljene v 20. stoletju. Težave, povezane z dolgim trajanjem avtorskih pravic, odkrivanjem avtorjev in posledičnim licenciranjem vsebin, v praksi pomenijo, da so evropske knjige v Ameriki lažje dostopne kot v Evropi. Za trenutek pomislimo o absurdnosti tega stanja.
Trenutni sistem je preprosto oblikovan v smeri, kjer onemogoča zasebne pobude, kot je Googlova. Ena od zahtev je, da bo moral vsak nosilec avtorske pravice eksplicitno potrditi vključitev v program. Že v izhodišču tak pristop onemogoči uporabo ti. “orphan works”, torej stvaritev, kjer avtor ni znan ali pa ni mogoče stopiti v stik z njim. In seveda potrjevanje pomeni tudi, da je vključevanje novih knjig počasen in skoraj nemogoč proces.
Sedaj pa še nekoliko bolj kontroverzen pogled. V spletnem svetu nas je večina izbrala izredno odprt pristop k avtorskim pravicam. Blogerjem in ostalim nam je pravzaprav v veliki meri vseeno, kaj se dogaja z našo vsebino. Povezave, citati in komentiranje so na splet kot zrak. In je ta, bolj sproščen, pristop k avtorskim pravicam uničil ustvarjalnost ljudi? Nikakor ne. Na spletu se vsak dan ustvari na tisoče novih slovenskih zapisov, tweetov in drugih oblik vsebin. Je Google zmanjšal vrednost našega dela? Nikakor ne – na stotine ljudi se ubada samo s tem, kako bodo na Googlu kotirali višje. Biti najden je danes pomembneje kot avtorska pravica.
Dostop do informacij in možnost iskanja po njih nikakor ne vplivata na zmanjšanje človeške ustvarjalnosti. Toda evropski zaprt dostop in neracionalni strah pred pobudami, kot je Google Books pa pomeni, da zaostajamo na področju, ki je pomembno za celotno družbo in kulturo. Založniki in pisci avtorskega prava bi se lahko kaj naučili iz digitalnega sveta.
Dlib
In sedaj še zaključek, ki je le bežno povezan z zapisom zgoraj. Gospod Krstulović v svojem delu zapisa opozori na to, da imamo tudi Slovenci projekt digitalne knjižnice – www.dlib.si. Res je in projekt pozdravljam. O njem sem želel pisati že pred časom, vendar mi je zmanjkalo časa, da bi takrat zapisal, tako da ga omenjam in pohvalim zdaj.
NUK je s tem projektom naredil pomemben korak naprej. Na spletu so objavili digitalizirane knjige v javni domeni (vsaj domnevam, da so), ki si jih lahko uporabniki prenesemo ali pa po njih iščemo. Odlična storitev, ki bo delo olajšala marsikateremu raziskovalcu in ne nazadnje tudi navadnim uporabnikom odprla vrata v svet dela kulture Slovenije.
Prav tako se strinjam z njegovim mnenjem, da ne moremo čakati, da nam bodo knjige digitalizirali drugi. Ravno to je nenazadnje čar konkurence. Če bi bile digitalizirane knjige v resnici prosto dostopne vsem in po možnosti iz različnih virov bi to omogočilo inovacije, ki bi močno presegle le dostop do bogate kulture.
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Google je do sedaj nesporni zmagovalec trga iskalnikov. Ne le, da imajo orjaški tržni delež (64,2 odstotka), ampak ta nezadržno raste. Pri upiranju iskalniški bojni ladji imata velike težave tudi velikana Microsoft in Yahoo!. Seveda pa to ne pomeni, da na trgu ni prostora za nove iskalnike z inovativnimi pristopi.
Med njimi je tudi Wolfram Alpha, ki je začel delovati ta vikend. Podjetje Wolfram je sicer znano po izdelku Mathmatica, programskem paketu za matematiko, statistiko in analize. Sedaj pa so se poskusili še na področju iskalnikov in pripravili nekaj, čemur se reče “computation knowledge engine”. S tem so se očitno poskušali že v štartu ločiti od iskalnikov tipa Google. Seveda pa to medijev ni ustavilo, da jih ne bi še pred zagonom oklicali za “ubijalce Googla”.
In kakšna je resnica? Naj najprej potrdim njihovo trditev. V resnici ne gre za iskalnik, temveč za spletno storitev, v katero je vključeih velika količina podatkov, Wolfram Alpha pa poskuša izračunati in prikazati različne odnose med temi podatki. V praksi to pomeni, da se zadeva ne obnaša kot tipični iskalnik. Rezultati niso prikazani kot povezave na spletne strani temveč kot dejanske informacije in izračuni.
Prav tako lahko pozabite na iskanje po stvareh, kot so “Matija Kočevar”, “Eurovision”ali katerikoli iskalno geslo v slovenščini. Wolfram Alpha teh zadev ne prepozna kot podatke, ki bi jih lahko ali uporabljal pri izračunih. Se pa zato toliko bolje odreže pri vprašanjjih, kot so podatki o delnicah, BDP-ji držav, razdalje med kraji, matematične formule in izračuni.
Odličen seznam primerov je pripravljen na njihovih spletnih straneh, ki srivajo tudi izredno privlačen video. Sledi pa nekaj zaslonskih slik različnih iskanj:
Wolfram Alpha torej v osnovi ni iskalnik, ampak dejansko orodje za izračunavanje in obdelavo podatke. Vsi, ki ste pričakovali, da bo Wolfram Alpha zamenjal Google, lahko nehate. Wolfram Alpha je nekoliko drugačna zver. Vsekakor je izredno zanimiv poskus za obdelavo in vizualizacijo specifičnih odgovorov na vprašanja. Sicer Google ljudje uporabljajo še za kaj drugega kot iskanje odgovorov na določena vprašanja. Poleg tega potrebuje Wolfram Alpha vsaj še nekaj dela. V tem trenutku ni sposoben odgovoriti na vprašanje, kot kaj je “Gross National Happiness”.
Google s svojimi algoritmi postaja čedalje boljši in lahko najde odgovore na izredno kompleksna vprašanja. Kljub temu pa je Wolfram Alpha svež veter na svojem področju. Priporočam preizkus.
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Zadnje tedne lahko veliko beremo o Twitterju. Mednarodni tisk je v njem našel novo obsedenost in tudi v Sloveniji lahko že marsikje zasledimo zapis ali dva o njem. Pozornost je deloma neupravičena – Twitter ima komaj 14 milijonov uporabnikov, Facebook pa 200 milijonov. Facebook ima nekaj, kar je na daleč v megli podobno poslovnemu modelu, Twitter pa se zavestno osredotoča na rast in poslovni model postavlja na stran. Facebook je dejansko veliko podjetje, Twitter pa ostaja malo podjetje, t.i. startup.
Kljub temu menim, da je Twitter v tem trenutku v boljšem položaju, da postane prihodnost družabnih medijev in omrežij. Razlog za to prepričanje je preprost – Twitter se je za razliko od Facebooka že v samem začetku postavil kot platforma. Družabna omrežja so v tem trenutku vezana na posamezne storitve – vaši prijatelji iz Facebooka ostanejo na Facebooku, če bi si želeli prestopiti na MySpace. In seveda obratno. Twitter se s tem ne obremenjuje, saj lahko do njega dostopate od kjerkoli in ga vključite v katerokoli aplikacijo.
Ravno v bogastvu odjemalcev lahko vidimo to “platformskost”. Facebook ima sicer več odjemalcev, vendar zares šteje samo en – njihova spletna stran. Sicer lahko stanja prijateljev spremljate preko drugih odjemalcev, pogosto jih lahko komentirate, vendar so najugodnejši način za dostopanje do vseh funkcionalnosti še vedno uradni Facebookovi odjemalci (splet, namizje, mobilno). Twittru je, po drugi strani, preprosto vseeno. Odjemalcev je malo morje in vsi omogočajo vse funkcionalnosti. Stanje je seveda razumljivo, saj Facebook živi od oglasov, ki jih prikažejo uporabniki. Dostopi iz nepodprtih odjemalcev so nož v njihovem hrbtu. Twitter teh težav nima, saj nima poslovnega modela .
Ta neprilagodljivost odjemalcev pomeni še nekaj. Se spomnite velikega Facebookovega revolta okrog prenove vmesnika? Na Twittru se to ne more zgoditi, saj noben kos funkcionalnosti ni vezan na “uradnega” odjemalca.
Obstaja še ena pomembna razlika med Facebookom in Twittrom. Facebook ima svoje korenine v povezovanju prijateljev in znancev ter skladno s tem tudi visoke zahteve glede zasebnosti. Twittru je seveda vseeno, saj predstavlja nekakšno vmesno stopnico med spletno stranjo, kjer ljudi, ki te spremljajo načeloma ne moreš videti in Facebookom, kjer moraš prijatelje pootrditi. S tem je ustvarjen uporabnikom izredno prijazen mehanizem oblikovanja družabnega omrežja, ki ne zahteva nujno dvosmerne potrditve, ki je potrebna pri Facebooku. Povezave med ljudmi so na Twittru tako nekoliko mehkejše – slediš namreč ljudem, ki te zanimajo, čeprav jih nujno ne poznaš. Kot tehnološkemu geeku se mi zdi najboljši opis Twittra naslednji – bralec RSS z družabno komponento.
Facebook se je sicer dokaj zgodaj poskušal na trgu umestiti kot platforma in omogočil drugim razvijalcem, da na njihovi platformi razvijajo svoje aplikacije. Rezultat je bil hitra in eksplozivna rast, ki pa ne pomeni, da bo Facebook prihodnost družabnega spleta. Njihova odvisnost od oglasov pomeni, da bodo ostali zaprti v svoj ograjeni vrt. Twitter je s svojim pristopom platforme bistveno bolj vsestranski. Lahko ga vključite v elektronsko pošto, odjemalec za takojšnje sporočanje, mobitel, skratka kamorkoli. Nikakor ne dvomim, da bodo fantje slej ko prej ugotovili, kako izkoristiti svoj položaj.
Tudi Googlu se lahko piše slabo
Toda Twitter ni kritičen samo za Facebook. Tudi kralj iskanja ne more ostati popolnoma miren. Twitter namreč predstavlja izredno bogat temelj za iskalnik prihodnosti. Ravno te dni so napovedali, da iskalnik ne bo več preiskoval samo “tweetov”, ampak tudi strani, na katere vodijo objavljene povezave. S tem na področju iskanja vzpostavljajo dve pomembni novosti – eno je iskanje v realnem času, drugo pa iskanje na podlagi ugleda posameznikov.
Iskanje v realnem času bo vsekakor zanimivo, toda potencial za spreminjanje igre iskanja pa ima ravno vpliv posameznikov in njihovega družabnega omrežja na rezultate. Tega se zaveda tudi Google, ki je ravno te dni začel močno pritiskati na uporabnike, naj izpolnijo svoje Google profile. S temi namerava Google nedvomno v svoje iskalne algoritme vključiti tudi vpliv posameznikov in njihovih izbir in priporočil.
Možnosti iskanja in spremljanja utripa naredi Twitter zanimivejši kot Facebook tudi za poslovni svet. Na Facebooku preprosto ne morete preiskovati celotnega omrežja za odkrivanje informacij in zapisov o izdelku ali podjetju. Twitter to omogoča in je kot tak bistveno prikladnejši za sodelovanje poslovnih subjektov.
Twitter je tako v odličnem položaju, da dobro pretrese trenutno spletno sceno, ki ji vladata Google in Facebook. Kaj pa menijo bralci. Je Twitter res tako perspekktiven? Ali gre samo za kratkoročen trend, ki bo izginil, ko ga bo zamenjala naslednja mala velika stvar?
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.