Nekaj novosti o Kindlu in iz sveta e-knjig

Od recenzije Kindla je minilo že nekaj časa in v tem času se je zgodilo kar nekaj stvari. Najprej na hitro o novostih iz sveta Kindla.

1. Posodobitev programske opreme

Kindle je kaj hitro po mednarodni različici predstavil še programsko posodobitev. Ta prinaša možnost obračanja zaslona, možnost neposrednega nalaganja PDF-jev ter daljšo življenjsko dobo baterijo. Zadnja novost je res kul – z enim polnjenjem sem prebral tri knjige in pol (seveda ob izključeni brezžični povezavi).

 Glede PDF-jev, o katerih dobivam veliko vprašanj, je stvar taka, da ravno nekega navdušenja ne morem pokazati. Problem je v tem, da Kindle pač pokaže eno stran PDF-ja kot eno stran in če dokument ni formatiran za tak način prikaza, pisava postane premajhna. Seveda pa pisave ne moreš povečati kot pri običajnih Kindlovih knjigah.

Obračanje zaslona je bolj pogojno koristno. Osebno ga še nisem kaj dosti uporabljal.

Vir fotografije: adafruit

2. Kindle for iPod sedaj tudi za Slovenijo

Ta možnost je kul, če imate iPhonea ali iPod Toucha. Aplikacija je brezplačna in vam omogoča kupovanje knjig kot če bi imeli pravi Kindle. Še posebej kul je možnost Whispersync, ki ti sinhronizira knjige med seboj. Torej – berše knjigo na Kindlu in moraš nekam ven. Namesto, da bi s sabo vlačil celo knjigo vzameš iPoda (v mojem primeru), ga sinhroniziraš in nato bereš od tam, kjer si zaključil. Nato prideš domov in nadaljuješ na e-knjigi.


3. Kindle for PC

Kindle for PC je koristen, če želiš kuppovati e-knjige in si jih pripravljen brati na osebnem računalniku. Sama aplikacija je precejšnje razočaranje. Z njo lahko bereš knjige in to je to. Trenutno ni niti možnosti dodajanja opomb in oznak. Kamorkoli klikneš, te vrže na spletno stran in moraš potem naprej delati tam. iTunes za Kindle to pač še ni. No, upajmo, da se bo zadeva izboljšala. Ima pa prav tako podporo za Whispersync in torej omogoča sinhronizacijo.

4. Seznami želja sedaj podpirajo Kindle

Na Amazonove sezname želja (Wishlist) lahko sedaj pošiljate tudi knjige Kindle, kar je precej logično in predvsem čudno, da se je pojavilo šele v zadnjem času.


Dogajanje na področju e-knjig

V zadnjih nekaj tednih je okoli e-knjig nastala cela panika, še posebej med založniki. Dogajanje skoraj natančno posnema dogajanje na drugih področjih vsebin, kot so glasba, filmi in mediji. Temeljni vzrok je pri vseh precej podoben – izgubljanje nadzora nad dogajanjem.


Pa začnimo pri najbolj očitnem paničnem koraku. Založbi Simon & Schuster ter Hachette Book Group sta najavili, da bosta prenehali z istočasnim izdajanjem knjig s trdimi platnicami in elektronskimi izdajami. Torej, najprej bo izšla knjiga v trdi vezavi, nato pa bo treba štiri mesece počakati na elektronsko različico.

Razlog za to je preprost – zakaj bi založnik zaslužil samo 10 USD, kolikor je osnovna cena e-knjig na Amazonu, če lahko bralce operejo za 25 USD. Po lastnih besedah ne želijo razvrednotiti vsega svojega dela in dela celotne panoge. Ob tem lahko rečem samo “Bravo!”. Uporabniki elektronskih knjig smo jih kupili z razlogom, da nam ne bo več treba kupovati papirnatih. Torej resnično komaj čakamo, da bomo plačevali več za izdelek, ki ga ne želimo. Ob tem je 10 USD čudovita ocena za izdelek, pri katerem nimaš nikakršnih stroškov s papirjem, tiskom, prevozom in distribucijo.

Knjižni založniki ob tem sledijo glasbeni industriji – preprosto so pozabili kaj prodajajo. Kot je glasbena industrija prepričana, da njihov posel niso srebrni ploščki, tako založniki pozabljajo, da ne prodajajo kupčkov papirja med dvema kosoma lepenke. Dolgoročno bodo s takimi poskusi preprosto povečali stopnjo piratstva, povzročili nejevoljo med zvestimi kupci ter nenazadnje izgubili prihodke – človek, ki je pripravljen zapraviti 10 USD za neko knjigo, jih lahko uporabi za katerokoli knjigo.

Pravice za stare knjige in ekskluzivne pogodbe

E-knjige so zanimivo založnike usekale še nekje drugje. Za stare knjige, za katere so bile pogodbe podpisane pred več kot 15 leti nimajo pravic za izdajo e-knjig. To pomeni, da lastnik pravic za objavo Catch-22 Josepha Hellerja ne more izdati e-knjige. Sliši se zelo nevarno za založnike in tudi je. Random House je agentom že veselo poslal pismo, v katerem jih je obvestil, da so vse pravice za e-knjige njihove, čeprav v pogodbah pred letom 1994 niso eksplicitno navedene. Seveda se avtorji ne strinjajo.

Drug zanimiv trend pa je nakazal Stephen Covey, izredno uspešen pisec knjig za samopomoč. Mimogrede, bil sem na njegovi predstavitvi na nekem dogodku v Ameriki in kljub new-age pop psihologiji je imel par kar dobrih zamisli. No, Covey je z Amazonom podpisal ekskluzivno pogodbo za izdajanje e-knjig. Založnikom so se verjetno kar malo zatresle hlače. Covey si je izboril 50 odstotkov prihodkov od prodaje, kar je baje vrhunsko, saj so običajno okoli 25 odstotkov.

Sicer na nek način nisem ravno pristaš takega pristopa, saj omejuje vsebino na točno določeno napravo, vendar po drugi strani pomeni pomembno grožnjo založnikom. Avtorji se bodo vedno bolj pogosto spraševali, ali potrebujejo založnika, če lahko pogodbo podpišejo sami in ob tem pobašejo več denarja. S čedalje večjo razširjenostjo elektronskih knjig bo to vsekakor postal pomemben trg.

Kindlova vrednost

Za zaključek še par besed o tem, zakaj Kindle dejansko do neke mere je revolucija in zakaj je dober nakup. Tudi če ne upoštevamo udobja in nekoliko cenejših knjig, je tu pravo bogastvo knjig v javni domeni. Že Amazon jih nudi kar precej, lahko pa se obrnete tudi na storitev Feedbooks, ki nudi lepo zbrane in kategorizirane brezplačne knjige, ki si jih prenesete na svoj bralnik (ne samo Kindle). Tako imate Henryja Jamesa, Jane Austen, F. Scotta Fitzgeralda, Thoreauja in malo morje drugih.Vse to so knjige,ki bi vas prišle vsaj nekaj evrov, tu pa so na voljo povsem brezplačno.

Poleg tega tudi Amazon nudi nekaj zanimivih zadev, ki niso le stvari v javni domeni. Ravno ta teden je MIT Press štiri knjige ponudil brezplačno. Knjiga za katero bi drugače odšteli 14 USD je sedaj na voljo čisto brezplačno.

Upam si trditi, da je prihodnost knjig svetla. Če le založniki ne bodo besno vztrajali pri izsiljevanju kupcev.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi

Google Books – prekletstvo ali blagoslov?

Prejšnji teden me je Zvone iz Večera poklical, če bi bil pripravljen sodelovati v njihovi rubriki Pro et Contra, v kateri dva pisca predstavita dva pogleda na določeno tematiko. Jaz naj bi sodeloval v polemiki na temo Google Books in zagovarjal stran Pro. V dogovoru z Zvonetom (hvala!) spodaj objavljam svoj zapis, ki pa bi ga rad razširil še z nekaterimi informacijami, za katere v članku ni bilo prostora, ter delnim odgovorom na pomisleke mojega “nasprotnika”, mag. Zorana Krstulovića. Cel članek je tukaj, koliko časa pa bo na voljo, pa žal ne vem.

Moje izvirno besedilo (brez dodatkov)

Google, velikan na področju spletnega iskanja, se je že pred časom lotil ambicioznega projekta. Z vodilnimi knjižnicami so podpisali dogovore, da bodo digitalizirali 15 milijonov knjig in vsem uporabnikom spleta omogočili iskanje po njihovi vsebini. Projekt tako uresničuje uradno vizijo podjetja: organizirati vse informacije na svetu in jih narediti dostopne in koristne vsem.

Danes že lahko vidimo prve rezultate Googlovega projekta digitalizacije knjig. Več milijonov knjig je popolnoma digitaliziranih in indeksiranih, kar v praksi pomeni, da vpišemo geslo, Google pa nam prikaže vse knjige, ki vsebujejo iskane besede. S tem se novi generaciji potencialnih bralcev na široko odprejo vrata v svet knjig, saj si lahko ogledajo kratek odlomek ali stran iz knjige, ki vsebuje iskano geslo. Določeni založniki omogočajo celo dostop do celotnih knjig in ne le izbranih odlomkov.

Če se bralec na podlagi najdenega odlomka odloči, da ga knjiga zanima, lahko s strani takoj obišče spletno knjigarno in jo naroči ali pa preveri, ali ima knjigo katera knjižnica v bližini. S tem storitev postane tudi odlično orodje za založnike, saj jim pomaga doseči nove kupce in bralce.

Vendar preprostost iskanja ni vse. Google Knjige, kot se projekt imenuje v slovenščini, pomeni tudi neprecenljivo darilo globalni kulturi. Poleg digitalizacije izredno redkih knjig, ki so bile v preteklosti dostopne samo posvečenim raziskovalcem, so ravno te dni najavili partnerstvo z revijo Life in objavili 1860 izvodov revije, ki so izšli med letoma 1936 in 1972. Vse revije so v celoti na voljo na spletu in brezplačno dostopne vsem.

Prav tako je mogoče več kot milijon del, ki so dovolj stara, da so vstopila v javno domeno, brezplačno prenesti s spleta. Uporabniki jih lahko pregledujejo na računalniku, natisnejo ali pa jih berejo na številnih bralnikih e-knjig.

Vse to pomeni, da posamezniki še nikdar v zgodovini nismo imeli tako preprostega dostopa do takega izobilja znanja in informacij. Knjige in revije, ki so nam bile še pred desetimi leti skoraj nedosegljive, so nam danes na voljo dobesedno v trenutku. Prav tako niso več ločene od preostalega digitalnega sveta, z Googlovim projektom namreč postajajo del vsakodnevne izkušnje spleta. Nič več ni pomembno, ali gre za spletno stran, tiskano revijo izpred 50 let ali knjigo, po vseh namreč lahko iščemo in najdemo točno tisto, kar potrebujemo.

Konec citata in začetek dodatnega razmišljanja. 

V članku mi je žal zmanjkalo prostora (2400 znakov, lepo vas prosim!), da bi izpostavil še en pomemben vidik digitalizacije – možnosti za inovacije. Že danes so določene knjige, na primer, povezane z Google Maps. Za določene knjige so dodani zemljevidi, kjer so označeni vsi omenjeni kraji. Predstavljajte si, da se doda še povezave na Wikipedio in podobno. Ob branju knjige prideš do poglavja, ki se dogaja v omajadski mošeji v Damasku. Naložiš članek iz Wikipedie, si ogledaš načrt stavbe in slike s Flickra ter nato nadaljuješ z branjem, saj bolje veš, kje se knjiga dogaja.

Sedaj pa še moj pogled na kontroverznost projekta. Založniki so Google ostro napadli, saj je namreč pogodbe o digitalizaciji podpisal s knjižnicami in ne z založniki. Kljub temu, da je podjetje za knjige, ki so še pokrite z avtorskimi pravicami, nameravalo pokazati le koščke besedila, v katerem se nahajajo iskalna gesla, so založniki zagnali vik in krik. Rezultat je bil podpis dogovora, ki je izredno slab za globalno kulturo.

Naj pojasnim. Google se je pred podpisom dogovora zanašal na pravico dovoljene uporabe. S prikazom le majhnega dela besedila naj podjetje praviloma ne bi kršilo avtorskih pravic. Praviloma je bil koncept delovanja enak kot pri spletnih straneh. Osebno se s tem pogledom več kot strinjam. Podpis dogovora je stvari obrnil na glavo. Google je založnikom plačal nekaj čez 100 milijonov USD, da bi se otresel nadlegovanja, vendar je obenem vzpostavil tudi pravice ekskluzivnosti. Če projekt prej ni bil nevaren, je s podpisom pogodbe postal, saj je Google s tem efektivno dvignil mejo vstopa na trg digitalizacije knjig. S tem dogovorom celo nekatere knjižnice niso bile zadovoljne – sistem knjižnic univerze Harvard je izstopil iz projekta, saj so mnenja, da dogovor preprečuje prost dostop do znanja in kulture. Kar je izjava, s katero se strinjam. Toda glavni krivec so založniki in ne Google.

Založniki so torej s svojim napadom na Google v prvi vrsti pristrigli krila nekomu, ki bi jim lahko pomagal doseči nove bralce, po drugi strani pa so podjetju podarili monopol na področju digitalnih knjig.

Še nekaj misli o argumentih gospoda Krstulovića. En od njegovih pomislekov je, da slovenske knjige v Google Books niso dostopne.

Omeniti je treba, da so med fondi omenjenih petih knjižnic tudi slovenska dela in da zato prihaja do podvajanj digitalizacije posameznih naslovov. NUK je npr. že pred Googlom digitaliziral pomembni kulturni reviji Ljubljanski zvon ter Dom in svet, ki ju najdemo tudi na books.google.com, strani, ki ponuja dostop do digitaliziranih gradiv, vendar ne v celoti.

 Njegova izjava je resnična, vendar obenem kaže na nekaj res čudaškega. Zakaj torej delo, ki bi moralo biti po vsej logiki v javni domeni (revija je objavljena leta 1881), ni na voljo? Google pravi, da za evropske knjige, kjer nima pogodb z lokalnimi partnerji ne bo objavljal vsebin, kar naj bi bila posledica težavne evropske zakonodaje, ki onemogoča učinkovito digitalizacijo knjig. Torej krivda ne leži pri Googlu.

Žal pa je naša zakonodaja taka, da zaradi avtorskega prava ne moremo praktično nič narediti s knjigami, ki so bile objavljene v 20. stoletju. Težave, povezane z dolgim trajanjem avtorskih pravic, odkrivanjem avtorjev in posledičnim licenciranjem vsebin, v praksi pomenijo, da so evropske knjige v Ameriki lažje dostopne kot v Evropi. Za trenutek pomislimo o absurdnosti tega stanja.

Trenutni sistem je preprosto oblikovan v smeri, kjer onemogoča zasebne pobude, kot je Googlova. Ena od zahtev je, da bo moral vsak nosilec avtorske pravice eksplicitno potrditi vključitev v program. Že v izhodišču tak pristop onemogoči uporabo ti. “orphan works”, torej stvaritev, kjer avtor ni znan ali pa ni mogoče stopiti v stik z njim. In seveda potrjevanje pomeni tudi, da je vključevanje novih knjig počasen in skoraj nemogoč proces.

Sedaj pa še nekoliko bolj kontroverzen pogled. V spletnem svetu nas je večina izbrala izredno odprt pristop k avtorskim pravicam. Blogerjem in ostalim nam je pravzaprav v veliki meri vseeno, kaj se dogaja z našo vsebino. Povezave, citati in komentiranje so na splet kot zrak. In je ta, bolj sproščen, pristop k avtorskim pravicam uničil ustvarjalnost ljudi? Nikakor ne. Na spletu se vsak dan ustvari na tisoče novih slovenskih zapisov, tweetov in drugih oblik vsebin. Je Google zmanjšal vrednost našega dela? Nikakor ne – na stotine ljudi se ubada samo s tem, kako bodo na Googlu kotirali višje. Biti najden je danes pomembneje kot avtorska pravica.

Dostop do informacij in možnost iskanja po njih nikakor ne vplivata na zmanjšanje človeške ustvarjalnosti. Toda evropski zaprt dostop in neracionalni strah pred pobudami, kot je Google Books pa pomeni, da zaostajamo na področju, ki je pomembno za celotno družbo in kulturo. Založniki in pisci avtorskega prava bi se lahko kaj naučili iz digitalnega sveta.

Dlib

In sedaj še zaključek, ki je le bežno povezan z zapisom zgoraj. Gospod Krstulović v svojem delu zapisa opozori na to, da imamo tudi Slovenci projekt digitalne knjižnice – www.dlib.si. Res je in projekt pozdravljam. O njem sem želel pisati že pred časom, vendar mi je zmanjkalo časa, da bi takrat zapisal, tako da ga omenjam in pohvalim zdaj.

NUK je s tem projektom naredil pomemben korak naprej. Na spletu so objavili digitalizirane knjige v javni domeni (vsaj domnevam, da so), ki si jih lahko uporabniki prenesemo ali pa po njih iščemo. Odlična storitev, ki bo delo olajšala marsikateremu raziskovalcu in ne nazadnje tudi navadnim uporabnikom odprla vrata v svet dela kulture Slovenije.

Prav tako se strinjam z njegovim mnenjem, da ne moremo čakati, da nam bodo knjige digitalizirali drugi. Ravno to je nenazadnje čar konkurence. Če bi bile digitalizirane knjige v resnici prosto dostopne vsem in po možnosti iz različnih virov bi to omogočilo inovacije, ki bi močno presegle le dostop do bogate kulture.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi

Poglobljena in izčprna recenzija Kindla

Razlogov za nakup Amazonovega Kindla je bilo več. Prvi in morda najpomembnejši je bil, da imam že krepko preko 600 knjig, kar pomeni, da je začelo na policah resno primanjkovati prostora.

The first rule of Fight Club is …

Drugi razlog je bil, da velike večine knjig ne potrebujem v papirnati obliki, saj jih preberem samo enkrat, nato pa na policah nabirajo prah. Tretji pomemben razlog je bil, da ne maram čakati. To je bil tudi glavni razlog, da sem veliko knjig še vedno kupoval v knjigarnah, kljub temu, da bi jih verjetno na spletu dobil ceneje. Poleg tega predvidevam, da bom lahko s Kindlom privarčeval, saj so knjige v povprečju cenejše, izogneš pa se tudi plačevanju poštnine.

Zadnji in bolj osebni razlog pa je bil, da sem v preteklosti veliko časa in energije porabil za pritoževanje, da Kindla pri nas ne moreš kupiti. Neiskreno do samega sebe bi bilo torej, če se za nakup ne bi odločil, ko je napravica dejansko postala dostopna.

Amazonu sem torej plačal 300 USD (kar je približno 200 evrov v tem trenutku) in stisnil pesti. Zadeva je prispela bliskovito hitro. V ponedeljek so jih poslali iz ZDA, v četrtek je bila že pri meni. Naj opozorim, da je treba k zgornji ceni prišteti še skoraj 50 evrov DDV ali carine ali neke druge dajatve. Še dobro, da mi je Amazon v četrtek zjutraj javil, da so spustili ceno in mi bodo, kljub temu, da sem zadevo že kupil, vrnili 20 USD. Lepo od njih.

Preden začnem opisovati napravo še zanimivost. Pred časom je Amazon najavil pobudo “Frustration Free Packaging”, torej pakiranje, ki ga lahko odprete brez frustracij. Ko sem škatlo dobil sem jo začel takoj cefrati, trgati in vleči narazen, ob tem pa sem seveda zgubljal živce, saj prekleta stvar ni hotela narazen. Ko sem se za trenutek ustavil, sem ob strani opazil majhen perforiran trakec, ga potegnil in škatla se je odprla kot po čudežu. Šele potem sem opazil naslednji logotip:

Če bi ga opazil še pred odpiranjem, bi mogoče pozorneje pogledal škatlo in se je lotil pravilno. Tako pa sem kot pravi retard uspešno negiral vse prijazne namene Amazona. Oh ja.
Prvi vtisi in zaslon
O Kindlu sem pravzaprav vedel bore malo. Na spletu sem sicer prebral par recenzij, nisem pa se posebej poglabljal v drobovje in vse funkcionalnosti. Poskušal bom čim bolj podrobno opisati svojo izkušnjo in odgovoriti na par vprašanj, ki sem jih dobil preko Twittra.
 
Amazon Kindle končno v mojih rokah
Kaj dobimo v škatli? Skoraj nič, bi bil pravi odgovor. Poleg samega Kindla so vključena osnovna navodila na lepem recikliranem papirju, USB kabel in adapter za priklop na elektriko, ki je namenjen ameriškemu trgu. Kindle ni napolnjen vnaprej, kar pomeni, da ga je treba potem še približno tri ure polniti preko povezave USB.
Kaj vsebuje paket ter primerjava z običajno knjigo in iPod Touchem
Zadnja stran Kindla je iz kovine in ni videti, da bi se hitro spraskala
Na fotografiji je Kindle ter roba, ki jo dobiš zraven. Na desni je iPod Touch na levi pa tipična knjiga z mehkimi platnicami, da si lažje predstavljate velikost. Napravica ima kar solidno težo, obenem pa je izredno tanka in daje občutek kompaktnosti. Na desni strani naprave je pravo izobilje gumbov za domačo stran, naslednjo stran, nazaj in odpiranje menija ter paličica za premikanje.
 
Izobilje gumbov na desni strani. Na levi sta samo dva – za premikanje naprej in nazaj po knjigi
Gumbi in celotno ohišje so iz bele plastike in delujejo dovolj trdno, da zdržijo tudi daljšo obremenitev. Tipkovnica pod zaslonom ni ravno najboljša stvar, kar sem jih kdaj držal v rokah, vendar je dovolj uporabna za vpis opombe ali zapiska, kakšni romani pa se bodo pisali na drugih napravah.
Sedaj pa k najpomembnejši zadevi – zaslonu. Zaslon je relativno majhen in čeprav je naprava v velikosti tipične knjige, je zaslon seveda manjši. Uporablja tehnologijo e-črnila, ki porabi bistveno manj energije kot zasloni LCD in podobno. Pri tem poskuša čim bolj vestno približati izkušnjo papirja, kar pomeni, da se zaslon izriše in nato brez napajanja ostane nespremenjen. Tudi, ko ga prejmete v škatli, je na zaslonu izrisana slika. To pomeni, da zaslon ne utripa in ne obremenjuje oči z osvetlitvijo. Seveda je slaba stran, da se osvežuje bistveno počasneje kot klasični zaslon. Je pa osveževanje stvar, ki se je hitro navadiš in je ne opaziš, saj je proces kljub vsemu relativno hiter.
Še v nečem se zaslon razlikuje od tipične knjige. Ni bel, temveč siv. Zaradi tega sem bil najprej kar nekoliko skeptičen glede njegove berljivosti in nato presenečen, da dobro deluje. Amazon zelo hvali, da se zaslon ne blešči, žal se zaradi pomanjkanja sonca v teh dneh nisem mogel prepričati, ali je to res ali ne. Dejstvo je, da se na luči ne blešči zelo, vseeno pa lahko direktna svetloba pod določenim kotom nekoliko zmanjša berljivost. Se pa nato preprosto malo premakneš in zadeva izgine. Ker zaslon ni osvetljen, seveda za branje potrebujemo svetlobo, kot pri običajni knjigi, vendar ne potrebujemo strašno močne svetlobe – moja izkušnja je, da kjerkoli lahko bereš knjigo, lahko bereš tudi Kindle.
 
Odprta knjiga v Kindlu
Uporaba 
Kindle je namenjen branju in ima tako na levi kot desni gumb za premikanje strani naprej ter ga lahko udobno držite v eni roki. Najprej ima človek nekoliko čuden občutek, ko strmi v napravo in stiska gumb za premikanje naprej, vendar se hitro privadiš. Sčasoma ugotovite, da je v bistvu branje bolj udobno, saj vam naprave ni treba ves čas držati v roki in strani se vam ne zapirajo. Poleg tega lahko s Kindlom izredno udobno berem ležeč na boku, kar je s kakšno knjigo v trdi vezavi zelo težko izvesti.
Uporabniški vmesnik bi lahko bil boljši. Ni slab, so pa določene stvari po nepotrebnem skrite. Recimo – prilagoditev velikosti besedila je dostopna preko posebne tipke, preko menija pa ne. Popolnoma brez razloga.
 
Odprt meni med branjem knjige omogoča hitro navigacijo
Ob branju imate ves čas na voljo informacijo, koliko odstotkov knjige ste prebrali. Prav tako je delež označen na glavni strani, kjer se nahaja seznam knjig. Ko knjigo odprete prvič se odpre na prvi strani in torej preskočite prvo stran, kazalo in predgovore, kar se mi zdi prijeten dodatek. Kazalo in ostale stvari so dostopne preko menija. 
Domača stran prikazuje seznam naloženih knjig, revij in dokumentov. Ko izberete, kar želite brati vas seveda vrže na stran, ki ste jo brali nazadnje. Knjige in ostalo lahko razvrščate, filtrirate in urejate po volji, z domače strani pa lahko tudi skočite v trgovino in kupite knjige, revije ali časopise. Ravno pri uporabi menijev počasnost zaslona pride najbolj do izraza. Kazalec se namreč premika izredno hitro in predvsem bistveno hitreje, kot lahko naprava njegov položaj izrisuje. Tako so pač nekaj trenutkov podčrtane vse možnosti v meniju, dokler se ne podčrta prava.
 
Domača stran s knjigami, ki se nahajajo na napravi
Nekaj o branju sem že povedal, sedaj pa bi izpostavil še nekaj tistih malenkosti, zaradi katerih sem se primarno odločil, da ga kupim:
Vključen slovar. Amazon ima vključen angleško angleški slovar in če besede ne razumete jo s kazalcem označite in prikaže se definicija. Dejstvo je, da je ta možnost tako uporabna, da jo uporabljam še sam, čeprav se praktično vse življenje zanašam na kontekst.
 
Slovar pokaže hitro definicijo. S pritiskom na gumb se odpre celoten slovarski zapis.
Dodajanje zaznamkov, oznak in opomb. Lahko si zaznamujete stran, označite del besedila in dodate opombe. Še posebej koristno pri strokovnih knjigah, če se vam zdi, da boste informacije potrebovali kasneje. Vsi zaznamki in oznake se prenesejo na spletno stran, kjer jih lahko pregledujete in si jih prenesete na svoj računalnik. Izredno koristno. Kopija se nahaja tudi v običajni besedilni datoteki na samem Kindlu.
Iskanje po knjigi. Po vsaki knjigi je mogoče v celoti iskati. Preprosto vpišete želeno geslo in Kindle prikaže vse strani, ki vsebujejo iskano geslo.
Glasno branje. Gre za “eksperimentalno možnost”, proti kateri so se močno uprli založniki, ker naj bi jim odžirala prihodke od avdioknjig. Moram priznati, da sem si najprej mislil, da so usekani, toda ob preizkusu možnosti bi se na njihovem mestu tudi sam ustrašil. Možnost namreč deluje zelo dobro. Namesto robotskega odsekanega govorjenja me je pozdravilo koherentno branje z dobro intonacijo.
Nakupovanje in splet
Trgovina je integrirana v Kindle, do nje pa dostopate preko vgrajene podatkovne povezave, ki izkorišča omrežje GSM. To pomeni, da ne potrebujete dostopa do točke WiFi ali česa podobnega. Omrežje, preko katerega Kindle prenaša podatke, Amazon imenuje Whispernet.
Moj najprej nekaj ur iz neznanega vzroka nekaj ur ni deloval. Nato pa so se kar naenkrat pobarvale črtice, ki označujejo moč signala in zadeva je delovala. Kindle je že ob prvem priklopu registriran na kupčevo uporabniško ime in torej za nakupovanje ni treba vpisovati ničesar – ne imena, ne številke kreditne kartice. Zelo prijazno. Še dobro, kajti nov Kindle ima naložena samo navodila, kar pomeni, da moraš hitro nekaj kupiti. Knjige so praviloma za nekaj dolarjev cenejše kot fizične izdaje, prihranite pa tudi pri poštnini.
Nakupovanje je popolnoma brez težav. Poiščeš knjigo in jo kupiš z enim klikom. V manj kot minuti je že na vaši napravi. Dobrodošla možnost je tudi prenos kratkih odlomkov, na podlagi katerih si lahko ustvarite predstavo o knjigi.
Če Whispernet ne deluje, lahko ob nakupu knjige izberete možnost prenosa na računalnik. Knjigo nato preprosto prenesete na bralnik preko povezave USB. To sem tudi preizkusil s prvo knjigo, ko Whispernet ni deloval. 
Kupujete lahko tudi časopise in knjige. Za oboje lahko izberete naročnine, ki nikakor niso poceni, ali pa kupite posamezne izvode, ki so prav tako relativno dragi (New York Times je 2 USD, Time Magazine 4 USD). Ob tem bi opozoril, da so slike v člankih izredna redkost in je torej elektronska različica nekoliko oropana v primerjavi s papirnato. Toda če lahko to spregledate, je Kindle pravzaprav relativno dober način za branje časopisov in revij. Izbira ni ravno bogata – 55 časopisov in prgišče revij.
Pravzaprav je tudi izbira knjig v Kindlovi trgovini nekoliko okleščena. Poleg tega, da seveda vse knjige niso na voljo v elektronski obliki, je nekoliko boleča točka tudi to, da je trgovina za Evropejce še nekoliko manjša od ameriške. Novi Dan Brown, recimo, nam je že nedosegljiv.
Dobra novica je, da so novejše stvari kar precej na voljo pa tudi starejše se najdejo. Za lastne potrebe in potrebe te recenzije sem zaenkrat kupil naslednje knjige:
Stephen King – On Writing
Clay Shirky – Here Comes Everybody
Time Magazine
New York Times

Pričakujemo lahko, da se bo z razširjeno uporabo knjig razširila tudi ponudba. Čeprav ne bi ravno zadrževal sape, kar se tiče slovenskih založnikov in knjig. Na Kindlu je približno 1,5 GB prostora, kar je kar OK, glede na to, da knjige niso ravno velike (nekje med 250 in 500 KB) in so dokumenti močno stisnjeni (2,5 MB slika na 64 KB).

Za upravljanje svojega Kindla imate na Amazonovi strani posebno stran, kjer lahko pregledujete, kaj ste kupili, naročnine in podobne informacije. Zadeva je malo zmedena, saj se zapiski, recimo, nahajajo na neki čisto drugi strani. Kljub temu pa je fino, da imaš tudi to možnost urejanja preko spleta, ki domnevam, da bo še močnejša, ko bo Amazon predstavil namizno različico programske opreme Kindle, ki so jo predstavili te dni.

Dodatki in zanimivosti

Brskanje po spletu. V Kindle je vključen “eksperimentalni” spletni brskalnik. Žal smo Evropejci ponovno nekoliko prikrajšani, saj ne moremo kar tebi nič meni nič brskati po spletu. Oziroma, povedano drugače, od vseh vključenih možnosti lahko uporabljamo samo Wikipedio. Sicer gre za najbolj koristno zadevo, ampak vseeno nekoliko neprijetno. Obenem se začneš spraševati, zakaj ne moreš v besedilih označiti gesel in jih poiskati neposredno na Wikipediji.

 Primer Wikipedia strani na Kindlu – pogojno koristno

Prenos dokumentov na Kindle. Amazon podpira samo dokumente v formatu .azw, njihovem lastnem formatu. Ob tem pa nudijo možnost brezplačnega pretvarjanja različnih dokumentov v njihov format. Na naslov, ki ga dobite, ko ustvarite svoj račun Kindle, lahko pošljete datoteke PDF, DOC, RTF, JPG in še nekaj drugih. Amazon jih pretvori in vam pošlje povezavo, kjer si jih prenesete na računalnik. Prenos na Kindle je možen samo preko povezave USB. Pretvorba traja največ kakšno minuto ali dve.

Preoblikovanje seveda ni popolno. Grafike izginejo ali pa se najdejo na napačni strani. Besedilo ni urejeno tako lepo, kot pri “uradnih” dokumentih. Toda če morate prebrat dolg PDF je preoblikovanje čisto sprejemljivo, branje pa je preprostejše in udobnejše kot za računalnikom. Zadevo sem preizkusil s kar nekaj PDF-ji in Wordovimi dokumenti. Največji PDF, ki ga je Amazon preoblikoval je imel 17 megabajtov.

 Fotografija, ki jo pošlješ na Amazon in nato dobiš datoteko awz za Kindle

Predvajanje glasbe. Gre še za eno eksperimentalno možnost. Na Kindle preprosto naložite glasbo in jo predvajate. Nekih posebnih možnosti za predvajanje ni, lahko ustavite skladbo ali pa skočite naprej ali nazaj. iPoda Kindle ne bo nadomestil, ampak za prvo silo pa že je.

Baterija. Baterijo sem prvič napolnil po treh dneh. V tem času sem imel ves čas prižgano brezžično povezavo, naslednjo rundo pa nameravam Kindle uporabljati brez povezave. Upam si trditi, da je eno polnjenje dovolj, da človek prebere vsaj eno knjigo.

Slike v stanju pripravljenosti. Ko prenehate brati in Kindle z gumbom pošljete v stanje pripravljenosti, se na zaslonu izriše slika. Gre za nabor slik slavnih pisateljev, ilustracij in oglasov za Kindle. Osebno mi je zamisel izredno simpatična, saj s knjige v vas strmijo John Steinbeck, Virginia Woolf. Jules Verne in Alexandre Dumas.

Primer sličice, ki krasi zaslon naprave v stanju pripravljenosti

Herbarij. Za odgovor Boštjanu :) – Kindle ni koristen za izdelavo herbarijev.

Komentar Nooka

Le nekaj dni zatem, ko sem kupil Kindla je splet eksplodiral ob najavi bralnika, ki ga je Barnes & Noble poimenoval Nook. Kolikor je mogoče videti o napravi, še preden je v resnici dostopna, je videti zanimivo. Omejena možnost posojanja knjig se sliši res kul, kot tudi dostop do knjig v formatu ePub. Poleg tega sem mnenja, da je vsaka konkurenca dobrodošla. Če bi bil Amazon edini, bi celoten trg stagniral. Kljub temu se mi zdi, da Nook doda predvsem “fensi” zaslon na dotik, za katerega je vprašanje, kaj bo pomenil za trajanje baterije. Sama izbira knjig in revij je relativna in mislim, da Amazon definitivno načrtuje razširitev ponudbe.

Je pa res, da je taka najava nekaj, kar v vsakem geeku sproži trenutek obžalovanja, ki je močno prisoten v naših življenjih. V tehnologiji je to res tipično: kupiš prenosnik in čez dva meseca pride ven boljši za 50 odstotkov nižjo ceno. Kupiš iPhonea in se nato žreš, ker nisi kupil 3G. Kupiš fotoaparat in čez pol leta za polovico cene prodajajo pošast, ki bi tvojega zanikrnega EOSa 350D pojedla za zajtrk. In pri tej zadnji govorim iz lastnih izkušenj, :) No, dobra novica zame je, da je Nook le za ZDA. Tudi če ga kupiš čez lužo, knjig ne boš mogel kupovati, če nimaš ameriške kartice. V glavnem, mislim, da ima Amazon vsaj na mednarodnem trgu trenutno pomembno prednost.

Pod črto

Zaenkrat sem s Kindlom zelo zadovoljen, celo navdušen. Dobre plati so dobra uporabniška izkušnja ob branju, velik nabor možnosti, ki branje izboljšajo in kakovostna izdelava in oblikovanje. Med slabe plati bi uvrstil nekoliko zmeden uporabniški vmesnik ter omejen nabor knjig in drugih publikacij. Pohvaliti gre tudi zaslon, možnost glasnega branja in trgovino ter hitrost prenosa knjig na napravo.

Rekel bi, da Kindle še ne pomeni smrti za knjige. Je pa kot ustvarjen za ljudi, ki imajo podoben nabor potreb kot jaz. Če veliko naročate z Amazona je lahko stvar odlično sredstvo za zmanjšanje stroškov za knjige in poštnine. Kindle ni za tiste, ki menijo, da knjiga mora biti na papirju. Bi pa rad omenil, da sem ga pokazal svoji družini in nihče od njih ni imel pripomb čez zaslon. Še moja mama je rekla, da bi ga imela, če bi bile na njem knjige v slovenščini. Zadnji pomislek je seveda cena. V tem trenutku sem zanj plačal 250 evrov, kar je še vedno veliko, kljub temu, da je cena padla.

Kindle ni za vsakogar. Je pa vsekakor za ljudi, ki imajo radi “gadgete” in radi berejo.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi

Predvidljivo neracionalni

V zadnjem zapisu sem na kratko zapisal nekaj o novi knjigi Chrisa Andersona, danes pa bi rad namenil nekaj besed tudi drugi knjigi, ki sem jo zaključil te dni. Gre za Predictably Irrational profesorja Dana Arielyja, osnovna tema pa je behavioralna ekonomija na praktičen način.

Še kratek disclaimer/razlaga. Po izobrazbi sem anglist, kar pomeni, da se z ekonomijo in poslovnim svetom tekom študija nisem srečeval prav veliko (beri nič). Šele v zadnjih nekaj letih sem na tak ali drugačen način začel gledati na ekonomijo kot na nekaj drugega kot računovodstvo ali premetavanje številk. Seveda moje osnovno zanimanje ne pomeni, da se štejem za strokovnjaka za ekonomijo v kakršnemkoli pogledu, gre pa definitivno za zanimivo področje, ki ga – sploh študenti humanističnih ved – vse premalo poznamo.

Sedaj pa nazaj h knjigi. Behavioralna ekonomija kot veda obstaja od konca sedemdesetih, v osnovi pa gre za to, da se raziskovalci ukvarjajo s tem, kako človeški, čustveni in psihološki faktorji vplivajo na ekonomske odločitve. Več o tem v članku na Wikipediji. S tem neposredno podvomijo o eni osnovnih predpostavk klasične ekonomije, da smo ljudje racionalna bitja, ki odločitve sprejemamo na podlagi informacij, ki jih zberemo iz sveta okoli sebe.

Dan Ariely na simpatičen način naslovi najrazličnejše dejavnike, ki na nas vsak dan vplivajo, ko sprejemamo odločitve. Kot profesor na univerzi MIT je izvedel številne poizkuse med študenti in v knjigi predstavlja rezultate različnih raziskav. Rezultati so na trenutke prav neverjetni in ves čas zabavni.

Recimo – študentje so morali na list papirja napisati zadnji dve številki svojega zdravstvenega zavarovanja ter nato podati ceno za različne izdelke na dražbi. Študentje, ki so imeli višji zadnji številki (recimo 90) so podali višje ponudbe za ceno izdelka kot tisti z nižjimi.

Zanimiv je tudi poizkus s tem, kako brezplačno vpliva na naše odločitve. Ko so imeli študentje na izbiro cenene čokoladke za 1 cent in Lindtove čokoladne bonbone za 17 centov, so se v veliki meri odločili za Lindtove. Ko so cenene čokoladice ponudili zastonj, Lindtove pa za 16 centov (oboje so pocenili za en cent) se je razmerje nesorazmerno obrnilo v korist cenenih čokoladk.

Še bolj šokanten preizkus je pokazal, kako lahko študentje, ki so v učilnici odgovorili, da ne bi nikdar spali s starejšo žensko, seksali brez kondoma ali spustili drogo v pijačo izvoljenke v situaciji vzburjenja (med pregledovanjem pornografije) nenadoma postali divjaki, ki bi šli v posteljo s čimerkoli in brez kondoma ter seveda nalili drogo v pijačo dekleta na zabavi.

Knjiga je polna takih primerov in torej neverjetno zanimivo branje. Si pa upam trditi, da je knjiga bolj privlačna vsem, s koreninami v humanizmu. Zdi se mi namreč, da humanisti na splošno težko razumemo svet skozi ekonomsko prizmo racionalnih ljudi in odločitev. Taka knjiga je torej nekakšna potrditev naših sumničenj, da svet le ni popolnoma tako racionalen in skladen z matematičnimi modeli, ki jih imajo številni ekonomisti tako radi. To seveda ni kritika ekonomistov, samo dejstvo, da se ta knjiga bolj sklada z našim pogledom na svet.

Za okus Dana Arelyja še eno njegovih predavanj

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi
Želim si, da bi bil tam
Brezplačno – prihodnost radikalne cene

Brezplačno – prihodnost radikalne cene

Chris Anderson je urednik kultne revije Wired in pisec. S prvo knjigo “The Long Tail” je postavil teorijo, da je mogoče veliko zaslužiti s prodajo manj priljubljenih izdelkov, če jih prodajo več. Seveda je za doseganje tega rezultata potrebno zagotoviti nizke stroške skladiščenja in distribucije izdelkov ter še nekaj drugih malenkosti, kot so učinkoviti sistemi za priporočanje in učinkoviti iskalniki.

Sedaj Anderson ponovno dviguje prah, tokrat s knjigo z naslovom “Free! The Future of a Radical Price”. V njej se osredotoča na to, kako lahko brezplačni izdelki in storitve dejansko omogočajo podjetjem, da uspejo. Sliši se nekoliko nelogično, vendar Anderson predstavi privlačne razloge, zakaj je tako.

Seveda pri tem najprej izpostavi Google kot podjetje, ki je svoje poslovanje zgradilo na brezplačnem. Iskanje je uporabnikom na voljo brezplačno, stroški zagotavljanja storitve pa so kriti z oglaševanjem. Anderson pa se ne ustavi le pri oglaševanju, temveč izpostavi tudi druge poslovne modele, kot so darilno gospodarstvo (odprta koda), navzkrižne subvencije (cenejše izdelke subvencionirajo dražji, ki jih spremljajo) ali “freemium” (večina uporabnikov uporablja brezplačno storitev, ki jo plačujejo uporabniki, ki želijo naprednejšo obliko storitve ali izdelka.

Še posebej zanimiv del knjige je tisti, ki se dotika ničnih mejnih stroškov, kjer gre za dobrine, ki jih mogoče distribuirati brez omembe vrednih stroškov. Lep primer je digitalna glasba ali spletne novice.

Anderson v knjigi našteje dovolj primerov, da z njimi jasno pokaže, da brezplačno dejansko danes predstavlja pomemben del številnih poslovnih modelov. Seveda predvsem v digitalnem svetu, kjer tradicionalno dragi elementi, kot so procesorska moč, omrežja in prostor za shranjevanje v ceni padajo tako hitro, da cena zagotavljanja storitev dobesedno drvi k ničli. Anderson meni, da stroški padajo tako strmo, da je mogoče, na primer, stroške zagotavljanja predvajanja video posnetka preko spleta preprosto zaokrožiti na nič.

S tem pa v enačbo stopita dve novi spremenljivki – pozornost in ugled. To sta namreč dve dobrini, ki dejansko nista na voljo v izobilju in z uporabo orodij digitalnega sveta je mogoče to pozornost (recimo promet na spletni strani) preoblikovati v denar (z oglasi ali drugimi poslovnimi modeli).

Avtor se dotakne še številnih drugih področij, od piratstva do pregovornih brezplačnih kosil. Toda s številnimi študijami primerov nam pokaže, da brezplačno danes v številnih primerih ne pomeni več “natega” ali manj kakovostnih storitev. Pomeni preprosto orodje za prodajo drugih stvari, ki niso na voljo v izobilju. Kor pravi Anderson – ta knjiga je orodje za prodajo njegovih dragih svetovalnih storitev za specifične primere.

Zelo lep uvod v tematiko predstavlja njegov članek v Wiredu, ki je bil izhodišče za knjigo.

Mimogrede, še pred komentarji o tem, da knjiga ni zastonj – knjiga je v različnih oblikah na voljo zastonj. Anderson jo je objavil kot brezplačno avdio knjigo, za omejen čas pa je na voljo tudi prek drugih kanalov, kot so Google Books, Scribd in drugi.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi
Želim si, da bi bil tam

Alternative Amazonovemu Kindlu za iPod/iPhone

Ta zapis je informativen le na pol. Drugo polovico namreč sestavlja pritoževanje čez Amazon, oziroma njegove dobavitelje. Najprej pritoževanje. Ta teden je Amazon predstavil bralec Kindle za iPoda Touch ali iPhone. Super – lahko si kupim kakšno knjigo v e-obliki. Če že Kindla ne morem kupiti od njih, bom izkoristil vsaj to. No, ne bom, ker Kindle ni dostopen v slovenski štacuni iTunes z aplikacijami. Lahko si kupim milijardo nekoristnih iger, ampak Kindla pa ne morem namestiti.

To je sploh Amazonov odnos, ki je resnično čudaški. Ne morem kupti Kindla, lahko pa kupim knjige v fizični obliki. Prav tako s slovensko kartico ne moreš kupiti MP3-jev, kljub temu, da lahko kupiš CD-je v fizični obliki. Oziroma – prvi dan si lahko kupil, nato pa so ugotovili, da nočejo več mojega denarja. Sicer je iTunes glede tega enak – glasbe pač ne moreš kupiti s slovensko kartico.

Stanza in eReader priskočita na pomoč

Sedaj pa k informativnemu delu – pomanjkanje Kindla me je namreč prepričalo, da sem se lotil iskanja alternative. Obstajata vsaj dve aplikacija, ki sta nam na voljo – Stanza in eReader.

Stanza je nekoliko bolj vsestranska saj predstavlja vhodno točko v več tisoč različnih virov za knjige, revije in časopise. Naložite lahko svoje obstoječe e-knjige ali pa jih prenesete iz vgrajene spletne trgovine. Velika večina knjig prihaja iz najrazličnejših virov, ki zbirajo knjige v javni domeni. Komercialno dostopne knjige predstavljajo le majhen del celotne ponudbe. Še uradna spletna stran Stanze.

eReader je nekoliko drugačna pošast. Predstavlja namreč iPod/iPhone vmesnik za spletno trgovino z e-knjigami eReader. Ko ustvarite svoj račun lahko preko spleta preprosto kupite knjige in jih naložite na svoj iPod. Aplikacija omogoča iskanje po besedilu, označevanje delov besedila in dodajanje opomb ter iskanje definicij besed. Prvi vtis je izredno pozitiven, čeprav moraš ob prenosu knjige na iPod svoj račun potrditi z vpisovanjem številke kreditne kartice, kar je rahlo nadležno. Še uradna stran.

Zaradi svoje jeze na Amazon sem kar takoj kupil eno knjigo. Zadeva me je stala 20 USD, ampak moram priznati, da si jih zasluži vsak, ki predstavlja konkurenco sedaj že rahlo zoprnemu Amazonu.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi
Moj iPod je lahko univerza

Prevzetnost, pristranost, zombiji in še šest tednov zime – venček popkulturnih referenc

Sicer je ta blog res v osnovi bolj tehnološke narave, ampak pravkar se poskušam prebiti čez manjšo piščevo blokado, ki mi bolj škoduje pri vsakodnevnem delu kot na blogu. Zato sledi zbirka – venček iz naslova – popkulturnih referenc in razmišljanj. Pa začnimo.

Prevzetnost in pristranost in … zombiji?

Najprej kratek oris ozadja. Ponovno se sicer izgovarjam na svoje anglistično ozadje, ampak od celega leta viktorijanske književnosti v tvojem življenju nekaj mora ostati. V glavnem, Jane Austen in njen roman Prevzetnost in pristranost je med mojimi najljubšimi knjigami. Sicer klasična ljubezenska zgodba vsebuje par res zanimivih psiholoških elementov in zgodbovnih zapletov, ki niso od muh.

Prav tako obožujem BBC-jevo miniserijo, izdelano po knjižni predlogi, v kateri je zablestel danes izredno priljubljeni Colin Firth. Mimogrede, Prevzetnost in pristranost je služila kot navdih za megauspešnico Dnevnik Bridget Jones. Če potrebujete dokaz – Bridget Jones se zaljubi v Marka Darcy, ki ga v filmu igra Colin Firth, je osnovan na podlagi lika Fitzwiliama Darcyja, ki ga v BBC-jevi mini seriji igra Colin Firth. Samoreferenčnost je tu bujna. Še več – v nadaljevanju romana Na robu razuma Bridget Jones naredi intervju s Colinom Firthom. Žal so to v filmu izrezali. Pha. 

No. Prevzetnost in pristranost pa je sedaj porodila še en popkulturni fenomen – roman Prevzetnost in pristranost in zombiji. V opisu knjige je zapisano, da gre za razširjeno izdajo originalnega teksta, kateri so dodane novi prizori, v katerih se glavna junakinja, Elizabeth Bennet, bori z legijami zombijev. Knjiga je povrh vsega ilustrirana v stilu ilustracij, ki so spremljale prvo izdajo knjige. Zadeva bo definitivno vredna ogleda.

Za konec tega dela še na kratko o BBC-jevi seriji, ki se občasno še znajde na programu naše nacionalke. Gre za vrhunski izdelek britanske nacionalne televizije – poleg tega, da je zgodovinsko relativno avtentičen je na trenutke za crknit smešen. Prilagam YouTube posnetek, ki pa ga bodo kot res smešnega žal videli samo tisti, ki so si serijo ogledali vsaj dvakrat.

Še šest tednov zime

It’s Groundhog Day! Me prav zanima, kolikokrat letno Bill Murray to sliši.  Za neposvečene – Groundhog Day ali Neskončni dan po slovensko, je legendarna komedija z Billom Murrayjem in Andie MacDowell v glavnih vlogah. Osebno gre za enega meni najboljših filmov, ki zelo tesno sledi Mojemu bratrancu Vinnieju. Ampak, kot pravijo Angleži “That’s neither here nor there”.

Film se vrti okoli dogodka, imenovanega Groundhog Day, običaj, kjer v določenih ameriških mestih iz kletke izpustijo svizca in če ta vidi svojo senco, pomeni, da bo zima trajala še šest tednov. Iz povsem razumljivih razlogov je praznik omejen na le določene države in ga na Floridi ne praznujejo. Wikipiedia ve seveda o tem povedati ogromno.

Dan svizca je 2. februar, torej danes. In če mu gre verjeti, nas čaka še šest tednov zime. Oziroma Američane čaka še šest tednov zime. Če seveda ne živijo na Floridi.

Mimogrede – zanimivo trivialno dejstvo, s katerim lahko impresionirate v še tako zategnjeni intelektualni družbi. V članku Wikipedie so omenjeni Nemci iz Pennsylvanie, v filmih ali nadaljevankah pa pogosto slišite govora o “Pennsylvanian Dutch”. Načeloma ne gre za Nizozemce, kar pomeni beseda Dutch, ampak za nekoliko prirejeno obliko nemške besede “Deutsch”.

Še kratek izsek iz filma. Ned! Ryerson!

Tehnološki zaključek

Da ne bo govora le o popkulturi, referencah in zombijih pa še kratka tehnološka. Če v Gmailu pogosto puščate maile neprebrane, lahko preprosto izvedete filter, ki prikaže samo neprebrana sporočila. Na voljo imate dve možnosti, ki jih vtipkate v iskalno polje:

  • label: unread; ali
  • is: unread

Res zaključek

Ker sem ga že omenil, še kratek video iz filma My Cousin Vinny. Gre za čisto komično klasiko, v kateri je Marissa Tomei tudi dobila oskarja za svojo predstavo. Naslednji izseček bo spet smešen samo določenemu naboru ljudi. Če niste med njimi – no ja, bo že bolje :) .

O prebranih knjigah lažemo, da bi impresionirali

Sicer izredno netehnološki zapis, ampak povezan s knjigami, kar je tudi nekako temeljna vsebina na tem blogu. V glavnem, raziskovalci so v okviru akcije “National Year of Reading” ugotovili, da skoraj polovica moških in tretjina žensk laže, da bi impresionirali svoje prijatelje ali potencialne partnerje.

Moški so v raziskavi tudi zaupali, da so najbolj impresionirani nad ženskami, ki berejo novičarske spletne strani, Shakespeara ali besedila pesmi. Ženske, po drugi strani, so najbolj impresionirane nad moškimi, ki so prebrali Shakespeara ali biografijo Nelsona Mandele.

Še osebna izkušnja – sam sem se nekoč zlagal, da sem prebral Gravity’s Rainbow Thomasa Pynchona. Sicer ne zaradi potencialnih partnerjev, ampak zaradi tega, ker izpadeš res kul, če si jo prebral. Žal pa je knjiga preglomazna, prekompleksna in čisto preveč zmedena, da bi se mi jo dalo prebrati v celoti. No, to sem priznal in sedaj lažje diham :) .

Sem pa, čisto zares, prebral kar precej Shakespeara, kar je pač posledica študija anglistike, kjer mimo tega pač res ne moreš.

V glavnem, zanimivo bi bilo videti v komentarjih, koliko bralcev je lagalo, da so prebrali knjige, ki jih niso. In katere knjige?

Želim si, da bi bil tam

Danes sledi majhno odstopanje v rubriki “Kaj mi je všeč”. Če sem se v zadnjih nekaj zapisih osredotočil na glasbo, bi sedaj poudaril še drugo mojo strast – knjige. Naj najprej začnem s kratkim opisom, kje danes stojim na tej fronti. Večino življenja sem bil namreč oboževalec leposlovja, torej predvsem romanov, kratkih zgodb in podobnega, s posebnim poudarkom na raznih ruskih in francoskih realistih ter sodobnem ameriškem romanu. Vmes sem imel še obdobje viktorijanskih romanov (Pride and Prejudice rules – press) ter seveda znanstvena fantastika in fantasy.

Nato sem bolj po nesreči odkril čudoviti svet neleposlovnih knjig. Odprl mi ga je A Bright Shining Lie avtorja Neila Sheehana, gre pa za čudovito pripoved o vojni v Vietnamu skozi življenjsko zgodbo enega od častnikov, ki je v vojni sodeloval. Stalni prehodi med osebno zgodbo in razvijanjem širših globalnih dogodkov, ki so usmerjali celotno vojno, ustvarijo zgodbo, ki je dovolj napeta, da knjige dobesedno ne moreš izpustiti iz rok.

No, knjiga me je na silovit način vpeljala v svet neleposlovja in moram priznati, da je eden izmed največjih zločinov slovenskega izobraževalnega sistema, da ne privzgajajo tudi navad branja knjig, ki niso leposlovje. Ampak pustimo to zdaj. Raje bi izpostavil knjigo, ki sem jo prebral te dni in se mi zdi vredna priporočila: I Wish I’d Been There.

Gre za zbirko 20 kratkih esejev, ki so jih pripravili priznani zgodovinarji, vsak od njih pa je izbral določen trenutek v zgodovini, pri katerem bi si želeli prisostvovati. Tako svoje potovanje začnemo ob smrtni postelji Aleksandra Velikega, jo nadaljujemo preko papeških sporov in srednjeveških Firenc, spremljamo boj francoske in angleške mornarice ob obali Egipta in jo zaključimo s podpisom nemške vdaje generalu Montgomeryju.

Vsak esej je čudovita zaključena celota, ki nam le na nekaj straneh ponudi vpogled v stanje sveta v tistem trenutku in kakšne so bile posledice teh zgodovinskih dogodkov. Tako lahko iz knjige začutimo dinamiko sveta, ki ga je spremenil veliki vojskovodja iz Makedonije, spremljamo naravnost otroške papeške spletke in izvemo, zakaj so kmetje gojili krompir, namesto žita. Odgovor na to vprašanje je prav zabaven – ker raste v zemlji so ga lahko preprosto skrili pred vojaki, ki so zahtevali hrano.

Gre za lahkoten uvod v številna zgodovinska obdobja, najlepše pri vsem pa je, da vsak esej spremlja še kratka bibliografija, ki vam omogoča, da si o obdobju, ki vas je najbolj navdušilo, preberete več. Priporočam.

Dnevniki Georga Orwella

Če je blog spletni dnevnik, kako bi bil videti, če bi ga pisal nekdo znan in izredno pismen ter po možnosti iz zgodovine? Hmmm, recimo, George Orwell? No, sedaj lahko najdete odgovor na njegovi spletni strani, kjer se dan za dnem objavljajo njegovi dnevniki v obliki bloga. Blog je začel delovati 9. avgusta in na njem se nahajata dva zapisa. In kaj lahko izvemo o njem in njegovih pogledih na svet?

Prvi dan je ujel kačo, njegovemu psu pa je ime Marx. Orwell je kačo zagrabil (očitno je bil prehodnik lovca krokodilov) in jo pokazal psu, ki je zbežal. Izvemo tudi, da je bilo 10. avgusta v Angliji deževno, ponoči pa je sijala rumena luna.

Toda ne mislite, da je zadeva zastavljena amatersko. Vsak zapis spremljajo opombe in celo povezave na Google Maps, da lahko vidimo, kje se je George Orwell nahajal na tisti dan. V glavnem, zadeva je na prvi pogled zastavljena odlično.

Projekt naj bi trajal tri leta, do leta 1942 in sredino druge svetovne vojne, pri tem pa ga spremljamo na njegovi poti v Maroko, kamor je odšel na zdravljenje. Z 9. avgustom so se začeli osebni dnevniki, s 7. septembrom pa se začne še objava političnih razmišljanj.

Če vam je George Orwell všeč ali pa če vas preprosto mika vpogled v osebna razmišljanja literarnega velikana je The Orwell Diaries odlična destinacija.

In navdušenci mi seveda ne boste zamerili: War is Peace; Freedom is Slavery; Ignorance is Strength.