Hapax Legomena

Med argumenti za plačljive vsebine, ki jih slišim najbolj pogosto je, da tak pristop pelje k čedalje večji banalnosti novic, saj so ljudje zadovoljni z najkrajšimi novicami in si ne želijo poglobljenih vsebin. Moje osebno mnenje je vedno bilo, da si uporabniki želimo obojega – kratkih novic in poglobljenih analiz. Žal mediji vse prepogosto prisluhnejo ravno napačnim signalom – tudi resnejši mediji čedalje bolj pogosto objavljajo samo kratke agencijske novice, ki so istočasno na voljo na več različnih portalih.

Ta pristop je napačen iz dveh razlogov. Prvi je konkurenčni vidik “dirke proti dnu”, ki zmanjšuje razlike med mediji in njihovimi vsebinami. To so zavohale tudi farme vsebin, o katerih sem že pisal. Začele so pripravljati za iskalnike optimizirane povzetke najbolj vročih novic, s čimer so hitro resno zagrizle v število uporabnikov, ki obiščejo tradicionalne medije. Ti so seveda nezadovoljni in se zadnje čase ukvarjajo s tem, kako bi zaščitili koncept “vročih novic”, s katerim bi lahko preganjali druge vire, ki poročajo o enakih dejstvih.

Toda to ni zares nič novega – Wikipedia s svojim stalnim prilagajanjem vsaj meni že nekaj časa služi kot nekakšen novičarski portal. Če zasledim naslov, da se je nekje nekaj zgodilo, pogosto najprej obiščem Wikipedio, kjer izvem najbolj osnovna dejstva o dogodku. Če me zadeva bolj zanima, začnem iskati tudi drugje, toda za osnovno informacijo je Wikipedia več kot dovolj.

To je torej prvi vidik – manj poudarka na kakovosti vsebin pomeni večje konkurenčne pritiske in medije odpira grožnjam. Toda ljudje vendar nočejo poglobljenih vsebin in raziskovalnega novinarstva. Dolge in poglobljene vsebine v digitalnem svetu so nepraktične in predrage.

Poudarek na vsebini

Da to ni v celoti res, kaže zanimiv poizkus spletnega medija Slate. Določenim avtorjem so dali štiri do šest tednov plačanega “dopusta”. V tem času so morali pripraviti poglobljeno zgodbo o tematiki, ki jim je blizu in jih zanima. Članki so bili izredno brani – najbolj brani članek je dosegel 4 milijone ogledov. Toda medij trdi, da ne gre samo za število prikazov temveč tudi za izgradnjo blagovne znamke. Njihov cilj namreč ni biti vse vsem, temveč točka za določeno izbrano ciljno skupino.

To je razumljivo. Medij, kot je Slate, s splošnimi novicami ne more tekmovati z novičarskimi velikani, kot so CNN, NPR, New York Times, AP, Reuters in drugimi. Iskati morajo torej manjši krog bralcev, ki želi več kot samo kratek pregled novic dneva. Za svoj trud so bili nagrajeni, kar jasno kaže, da kakovostne in poglobljene vsebine dejansko pomenijo konkurenčno prednost.

Toda pri nas tega razmišljanja ne vidim. Kar vidim je celo morje portalov in tradicionalnih medijev, ki imajo pod praktično vsako novico napisano kratico STA ali pa kakšno drugo agencijo. S tem se po eni strani odpirajo konkurenci, po drugi strani pa postopoma uničujejo vrednost svojih blagovnih znamk.

Ko pritisnem gumb Objavi, lahko samo upam, da je Hapax Legomena dovolj poglobljena. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Požareport.si najavlja plačljivost

Samodejno pripravljanje vsebin za Kindle

Medijski magnat Rupert Murdoch je dal jasno vedeti, da ne verjame v brezplačnost vsebin in v skladu s tem prepričanjem najavil plačljivost vsebin v spletnih izdajah časnikov The Times in The Sunday Times. V začetku julija sta začeli strani obiskovalce preusmerjati na registracijo in možnost plačila. Prvi znani podatki prihajajo iz različnih virov, od katerih ni noben uraden, kažejo pa, da naj bi se za plačljivo različico odločilo 15.000 uporabnikov. Pri tem naj bi se 150.000 uporabnikov registriralo, kar pomeni, da se je le 10 odstotkov registriranih uporabnikov odločilo za plačilo.

Pustinja v zaprtem vrtu

O samem zmanjšanju števila obiskovalcev niti ne bi pisal, saj je bil velik upad tako ali tako pričakovan. Nenazadnje so bili tudi uredniki časopisa prepričani, da lahko pride do 90-odstotnega upada. Kar je bolj zanimivo, so druge posledice. Prva, na katero sam nisem pomislil, ko sem razmišljal o potezi, je pomanjkanje komentarjev. En izmed analitikov je ugotovil, da je izbrana zgodba na strani The Times dobila 4 komentarje v 2 urah, na strani Guardiana pa je ista zgodba prejela 117 komentarjev v 90 minutah. Osebno sicer nisem nagnjen h komentiranju, vendar verjamem, da je za določen del obiskovalcev udejstvovanje v skupnosti in komentiranje celo pomembnejše od same zgodbe.

Drugi dejavnik, na katerega bi rad opozoril, pa je zmanjšan vpliv, ki ga s seboj prinašajo bistveno manj dostopne vsebine. Vsaka javna osebnost se v taki situaciji vpraša, ali naj da intervju za medij, ki ga lahko bere le majhen odstotek ljudi. V svetu odnosov z javnostmi so pomembne številke in vsak medij, ki so odloča za plačljive vsebine, mora pomisliti tudi na to. Manj dosega pomeni manj ekskluzivnih zgodb in posledično manjši vpliv, kar še zmanjša pripravljenost ljudi, da za vsebine plačajo. Gre za začaran krog, ki ga ne bo ravno preprosto presekati.

Je pa zaenkrat jasno, da The Times s plačljivostjo spletnih vsebin ščiti predvsem svojo papirnato različico. Do kakšne mere je to smiselna dolgoročna strategija je vprašljivo, vseeno pa kaže, da bodo na spletu zmagale brezplačne vsebine ne glede na kakovost.

Ostajamo brezplačni. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Požareport.si najavlja plačljivost

Z blokiranjem oglasov uničujete spletne strani

Komentarji in slovenski mediji

Požareport.si je danes najavil, da bo postal plačljiv, oziroma delno plačljiv. K temu koraku jih ni opogumil nihče drug kot sam Rupert Murdoch.

Prejšnji mesec je medijski mogotec Rupert Murdoch “zaklenil” dostop do spletnih strani britanskega časnika The Times. To je prvi nespecializirani časnik v Veliki Britaniji, ki se je odločil za ta korak. Že pred časom je plačljivost novičarskih vsebin na internetu uvedel The Financial Times in Wall Street Journal; oba slovita poslovna časnika sodita v Murdochov medijski imperij.

Kolikor sicer vem, Financial Times ne sodi v Murdochovo skupino podjetij. Toda to niti ni pomembno – razen v kolikor osvetljuje dejstvo, da take napake niso najboljši prvi korak k zahtevanju plačila za novinarsko delo. Osredotočil bi se na nekatere druge dejavnike, zaradi katerih še vedno menim, da vsebine na spletu zlepa ne bodo plačljive.

1. Plačljivost v veliki meri ubije zmožnost uporabnikov, da bi “delili” vsebino s svojim družabnim krogom. Kljub temu, da je v zapisu veliko govora o prihodnosti spleta in medijev na njem, imam občutek, da ne upošteva naraščajoče pomembnosti družabnih omrežij. Osebno ne bom nikdar posredoval povezave na vir, za katerega vem, da bo nedostopen prijateljem, znancem ali bralcem tega bloga. Po nekaterih podatkih se kar 75 odstotkov uporabnikov zanaša na priporočila prijateljev in znancev.

2. Odločitev temelji na prepričanju, da so uporabniki sploh kadarkoli plačevali za novice. Bolj, ko razmišljam o tem vprašanju, bolj se mi zdi, da nikdar ni bilo tako. Ljudje so v času papirnatih časopisov plačevali za distribucijo – za to, da so imeli zjutraj v poštnem nabiralniku lep paket z novicami. Torej so plačevali papir, raznašalca časopisov in ostale dejavnosti, povezane predvsem z distribucijo. Na internetu imajo – upravičeno ali ne – občutek, da distribucijo že plačujejo z dostopom do interneta.

3. Plačljivost “ekskluzivnih” vsebin je vprašljiva. Na spletni strani so zapisali:

Na spletnem portalu Požareport.si bodo plačljive samo ekskluzivne in unikatne vsebine ter interaktivnost.

Osebno nisem prepričan, da je ekskluzivnost tako strašno cenjena med bralstvom kot pri medijih. Pri zgoraj omenjenem WSJ je do neke mere še razložljiva, saj dostop do res kakovostnih poslovnih informacij lahko predstavlja konkurenčno prednost. V svetu, v katerem deluje požareport.si, so stvari nekoliko drugačne.

4. Cena, ne glede ne to, kako nizka je, ne more tekmovati z brezplačnim. Vsak strošek, še tako nizek, s seboj prinaša mentalne stroške, ki jih brezplačno nima. Na tem mestu je treba vedno znova citirati Dana Arielyja, ki je naredil naslednji eksperiment: v jedilnici na univerzi je eno ob drugo postavil cenene čokoladke in čokoladke Lindt. Cena prvih je bila 1 dolar, cena drugih 4 dolarje. Večina študentov je izbrala Lindtove kljub ceni. Naslednji dan so znižali ceno prvih na 0 USD, ceno drugih pa na 3 USD. Razlika v ceni je ostala enaka, toda študenti so se v veliki meri odločili za brezplačno čokolado. Kakovost pri tem ne igra vloge, kar si morajo vbiti v glavo vsi, ki delujejo na področju vsebin.

5. Na spletni strani so prepričani tudi, da bodo ljudje plačevali, ker že plačujejo na spletnih straneh Financ in ker bo isto iyvedel tudi 24ur.com. Toda Finance so že večkrat pojasnile, da je njihova strategija plačevanja na internetu preusmerjanje ljudi na papirnato različico. Od plačil na spletu ne zaslužijo veliko. Za 24ur.com sem nato ugotovil, da naj bi začeli zaračunavati video vsebine, kar se mi zdi bizarna odločitev za televizijsko postajo, ki svoj signal že brezplačno dostavlja v vsak dom.

Za zaključek še kratek komentar. Kot sem zapisal že večkrat – nisem borec za to, da mora biti vse na spletu brezplačno. Toda ekonomika spletnih vsebin je po svoji naravi taka, da njihovo ceno nezadržno potiska proti ničli. Ne glede na vse, se to ne bo spremenilo. Tega ne bodo spremenile ne nove naprave (iPad) ne poskusi zaklepanja vsebin. Vedno se bo našel nekdo, ki bo našel model, po katerem bo vsebine ponudil brezplačno. In nisem prepričan, da je veliko medijev, ki so sposobni tekmovati s tem.

Blog Hapax Legomena ostaja brezplačen navkljub nezaustavljivim “trendom”. Ne zamujaj novih vsebin brez oglasov in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Komentarji in slovenski mediji

Ljudje RES ne marajo plačevati za vsebine na spletu

Brezplačno != brez vrednosti

Stran Spletne novice je te dni začela opozarjati na nevarnost dodatkov, ki preprečujejo prikazovanje in nalaganje spletnih oglasov. Poleg članka so pošiljali tudi sporočilo za javnost. Torej gre res za resno zadevo.

Ali ste vedeli, da uporaba programov, ki blokirajo prikazovanje spletnih oglasov, škodi vašim najljubšim spletnim stranem? Med uporabniki namreč kroži prepričanje, da če oglasov tako ali drugače niti ne klikajo, potem tudi njihovo blokiranje ne more vplivati na spletno stran, ki jo redno obiskujejo. To pa je nadvse zmotno mišljenje.

Opozarjajo na to, da portali služijo z oglasi, kjer so plačani na število prikazov in ne klike.

Če torej z aktiviranim programom za blokiranje oglasov pregledate deset strani na določenem portalu, pridobite iskane informacije in uporabite razpoložljive vire, v zameno zanje pa ne pustite nič.

Po mnenju Spletnih novic je tako obnašanje enako kraji.

Predstavljajte si situacijo, v kateri bi 40% ljudi (povzeto po vprašalniku s portala Oglasevanje.com), ki pride v restavracijo po hrano in pijačo, iz nje odšlo brez plačila.

Restavracije živijo od drugačnega poslovnega modela – postrežejo hrano in zanjo zahtevajo plačilo. Z oglaševanjem podprte vsebine na to ne morejo računati. Posredno plačevanje gor ali dol, uporabo orodja za blokiranje oglasov ni mogoče primerjati s krajo. Kot da bi bilo branje Žurnala s prelepljenimi oglasi enako kraji.

Prav tako Spletne novice ne upoštevajo oglasov, ki jih naložijo uporabnikom, ki na stran pridejo preko iskalnikov in ugotovijo, da vsebina, ki so jo našli ni prava. Oglas je bil vseeno prikazan in zaračunan oglaševalcu. To se, recimo, meni ne zdi »pošteno«, mi je pa jasno, da je to tveganje, ki ga oglaševalec sprejme, ko se odloči za oglaševanje na tak način.

Kar je morda bolj sporno je, da Spletne novice in drugi mediji na ta način svoje bralce pozivajo k prevari oglaševalcev. Poziv se mi sliši kot: »Nima veze, če oglasa niti pogledate ne, dokler se pokaže kot prikaz, ki ga lahko zaračunamo.« Bralci naj torej iz moralne obveze do spletnega medija sodelujemo pri prevari oglaševalca.

Zlobni bralci ali slabi oglasi?

Toda resnična težava leži nekje drugje – v vprašanju, zakaj ljudje sploh uporabljajo orodja za blokiranje oglasov. V davnih časih, preden se je razvoj brskalnikov ponovno postavil v prvi plan, smo se uporabniki srečevali s hudo težavo – pojavnimi okni. Obiskal si stran in ta je začela odpirati pojavna okna, dokler nisi imel celotnega namizja zasvinjanega z oglasi.

Ko so se torej pojavili prvi brskalniki, ki so preprečevali odpiranje teh oken, se nas je izredno veliko odločilo, da jih začnemo uporabljati. To je bila ena izmed najpomembnejših možnosti, čeprav danes o njej niti ne razmišljamo več.

Torej so se pojavila tehnološka orodja, ki so uporabnikom omogočila, da se zaščitijo pred spletnimi mediji in oglaševalci, ki so izbrali slab način oglaševanja. Popolnoma enaka zgodba se ponavlja tudi z orodji za blokiranje drugih oglasov – uporabniki jih ne blokirajo, ker so zlobni, blokirajo jih, ker jim predstavljajo oviro pri uporabi spleta.

Krivi torej niso uporabniki. Krivi so oglaševalci in mediji skupaj, ki do sedaj preprosto niso bili sposobni odkriti pravega načina oglaševanja, ki ne bi odbijal bralcev. Oglaševanje ni nujno zlo – oglaševanje je nekaj, kar uporabniki pogosto potrebujejo in vloga medijev torej ni zgolj prodajanje oglasov, temveč odkrivanje, kaj njihova skupnost potrebuje in nato iskati oglaševalce in načine, s katerimi jim lahko to posreduje.

Spletne novice imajo o tem povedati naslednje:

Tudi zato so portali nemalokrat primorani sprejeti oglaševanje sumljive vsebine, da bi lahko pokrili stroške delovanja, kar pa nenazadnje škodi vsem našim obiskovalcem. Prej ali slej bodo manjši portali zaradi takega početja primorani k prodaji ali umiku s spleta, kar pa je za informiranost javnosti ter prihodnost spleta nedvomno velika škoda.

Torej je sumljivo oglaševanje edina alternativa. Ker poznam res veliko uporabnikov, ki so navdušeni, ko se jim čez zaslon pripelje Flash oglas, ki ga ni mogoče zapreti ali pa klik na križec v resnici pomeni klik na oglas. Strani s takim oglaševanjem ne pridobivajo prijateljev ali rednih obiskovalcev.

Je pa vse skupaj še bolj pomenljivo. Namreč že dolgo časa poudarjam, da medijev spletno oglaševanje ne more rešiti. Za razliko od papirja internet ni monopolna platforma in kot tak ne more omogočiti preprostega enotnega poslovnega modela, ker zaradi inherentnih učinkovitosti slej ko prej sproži dirko proti dnu, kjer cene padajo do točke nevzdržnosti. Odgovori ležijo drugje – iskanju novih pristopov k oglaševanju ter odkrivanju vrednosti, za katero so ljudje pripravljeni plačati.

Težava torej leži ravno tu – poslovni model oglaševanja na spletu dolgoročno ne bo podprl medijev. Krivi torej niso bralci ampak mediji, ki so svoj obstoj stavili na ta model.

Blog Hapax Legomena nima oglasov in torej z uporabo orodij za blokiranje ne boste povzročili propada. Ne zamujaj novih vsebin brez oglasov in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Ljudje res ne marajo plačevati za novice na spletu

Enoten poslovni model za medije ne obstaja

Hapax Legomena o medijih – uvodni članek serije več člankov

Komentarji na spletnih straneh slovenskih medijev so enaki komentarjem na YouTubu. Hujše žalitve si v bistvu ne morem izmisliti. Tole je nekaj posnetkov zaslona, ki lepo kaže, kakšna gnojnica se začne zlivati pod članki na spletnih straneh Dela, Dnevnika in Financ. Za res dober okus v ustih sem dodal še Požar Report.

Toda moj cilj ni puritanski jok ob mentaliteti “slovenske javnosti”. Tega je dovolj v tradicionalnih medijih in odkrito povedano mi je šlo tako posploševanje in pojasnjevanje vedno na živce. Še manj me skrbi vulgarnost – osebno sem mnenja, da je lahko vulgarnost tudi smešna, zabavna ali pa igra kakšno drugo vlogo.

Izziv je skupnost

Stanje komentarjev na spletnih straneh slovenskih medijih mi kaže nekaj drugega – da je medijem popolnoma vseeno, kakšno skupnost želijo oblikovati okoli svojih vsebin. Pred časom sem pripravil celo serijo zapisov o prihodnosti medijev in izzivih, s katerimi se srečujejo. Pri tem sem zelo eksplicitno opozoril, da komentarji predstavljajo odlično priložnost za oblikovanje kakovostne in hvaležne skupnosti okoli vsebine. Pri tem obstaja veliko mehanizmov, ki bi jih lahko uporabili in niso restriktivni, temveč dovolj odprti, da ne zapirajo debat. Samo nekaj, ki mi jih na hitro pade na pamet:

1. Sistem karme. Gre za preprost sistem, kjer uporabniki lahko glasujejo za komentarje drugih, s čimer na vrh priplavajo koristni, inteligentni in zabavni komentarji. Odkrito sovražni in provokativni komentarji so označeni kot taki in se odstranjujejo, obenem pa to pomeni kazen za uporabnika.

2. Privzeta neanonimnost. Zanimiva rešitev bi bila dodatek prijave v sistem za komentiranje s Facebook Connectom. Privzet pogled komentarjev bi skril vse anonimne komentarje in pokazal le komentarje ljudi, ki so pripravljeni za svojim komentarjem stati s svojim imenom.

3. Sodelovanje avtorjev v komentarjih. Avtorji člankov bi lahko sodelovali v razpravah, kar se sicer občasno celo zgodi, je pa bolj redko. Avtor članka ima tudi pravico, da odstrani neprimerne komentarje.

Skupnost je pomembna

O tem pišem iz preprostega razloga – komentarji na teh straneh mi dajo občutek, da nimam čisto nič skupnega z mediji. Tako kot v resničnem življenju izbiramo ljudi, s katerimi se bomo družili, sem prepričan, da podobno čutimo tudi na spletnih straneh. Osebno ne bom nikdar komentiral na nobeni od teh strani, saj ne nameravam sodelovati na strani, kjer dialog poteka v takem tonu. Po drugi strani se počutim član skupnosti Reddita, kljub temu, da ne komentiram ravno pogosto. Sistem je preprosto zasnovan tako, da so komentarji pogosto zanimivejši od same vsebine.

Odkrito povedano, ne zdi se mi, da si medij, kot je Delo, želi povezave s komentatorji, ki smetijo in zlivajo gnojnico levo in desno. S tem obenem od komentiranja odvrnejo vse, ki bi morda imeli kaj pametnega za povedati, pa si preprosto ne upajo zabresti v močvaro slabega okusa, ki zaznamuje preveliko večino komentarjev.

Zavedam se, da marsikdo razmišlja, da “ognjene vojne” pod komentarji spodbujajo veliko obiskov. Toda dolgoročna skupnost zlepa ne bo zapustila svojega vira informacij. Besno komentiranje pa lahko poteka kjerkoli. Mediji, ki želijo uspeti, bodo morali razumeti, da si ljudje želijo sodelovati pri oblikovanju njihovih vsebine. Vendar v takih razmerah ne bodo sodelovali ravno tisti, ki bi lahko prispevali največ.

Na blogu Hapax Legomena lahko tudi komentiraš, kar je čista novost v spletu. Ne zamujaj novih prispevkov, na katerih lahko komentiraš in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Ljudje res ne marajo plačevati za novice na spletu

Enoten poslovni model za medije ne obstaja

Hapax Legomena o medijih – uvodni članek serije več člankov

Elektronska pošta ostaja pomemben dejavnik družabnih omrežij

Te dni je New York Times objavil zanimive rezultate raziskave, ki so jo šest mesecev izvajali na svoji spletni strani. Analizirali so uporabo gumba “Pošlji članek po elektronski pošti” in ugotovili, da največkrat poslani članki niso članki o seksu ali tisti, ki vsebujejo največ vročih ključnih besed (recimo, psi določene pasme), temveč pozitivni daljši članki, ki ljudem dajo misliti. Rezultati so še zanimivejši, ker so raziskovalci dali skoraj polovico od 7500 spremljanih člankov oceniti neodvisnim bralcem, s čimer so poskušali odkriti vzroke za njihovo viralnost. Pri tem so ugotovili, da se bralci najbolje odzivajo na članke, ki v njih zbudijo občutek čudenja in spoštovanja.

Še posebej uspešni so bili članki o znanosti (veliko presenečenje), med razlogi, zakaj jih ljudje pošiljajo, pa so raziskovalci našteli koristoljubje, ko prijateljem pošlješ nekaj koristnega, upajoč, da bodo nekoč tebi poslali nekaj podobno koristnega. Pomemben razlog je tudi bahanje s tem, kako dobro informirani smo in kakšne zahtevne članke beremo.

Lekcija

Članek je posebej pritegnil mojo pozornost, ker na nek način potrjuje moje prepričanje, da splet ne pomeni nujno upada v kakovosti vsebin. V spletnih debatah o medijih in njihovi prihodnosti namreč slej ko prej naletiš na argument, da splet pomeni neizogibno “dirko do dna”. Osebno se s tem nisem nikdar strinjal, čeprav je dejstvo, da so na spletu zacveteli predvsem portali s plehkimi in banalnimi vsebinami, kot je 24ur, kar pa je bolj posledica številnih napak “tradicionalnih” medijev, ki so prepozno (ali sploh ne) prepoznali prednosti spleta.

Ugotovitve raziskave mi namreč dajejo vedeti, da se ljudje pozitivno odzivajo na vsebine višje kakovosti. Ob tem imajo te vsebine dolgoročno višjo vrednost – bralci si jih priporočajo med seboj, kar osebno avtoriteto in verodostojnost posameznikov v njihovem krogu prijateljev prenese na medij. Poleg tega gre pogosto pri takem pošiljanju tudi za shranjevanje člankov za kasnejšo referenco, kar pomeni, da bralci o članku razmišljajo tudi kasneje. Škoda je, da raziskava ni spremljala tudi pošiljanja člankov po Twitterju, Facebooku in preko blogov, ampak vsega pač ne moremo imeti.

Osebno menim, da bi lahko številni mediji upoštevali lekcijo iz te raziskave. Dolgoročne skupnosti okoli svoje vsebine preprosto ni mogoče oblikovati preko površnih in bombastičnih novic. Gre namreč za področje, kjer se tekmuje na času in ceni, kjer se vedno najde nekdo, ki je hitrejši in cenejši, kar dejansko sproža dirko v samouničenje. Po drugi strani pa z naložbami v vsebine, ki bralce pritegnejo na čustveni ravni, lahko medij poveča svoj vpliv in oblikuje trdno skupnost, na podlagi katere je mogoče zgraditi tudi poslovni uspeh.

Če vam je bil članek všeč, zakaj se ne bi naročili na vir RSS ali pa ga spremljali preko mojega profila na Twittru? Ravno te dni sem dodal tudi možnost pošiljanja po elektronski pošti ali pa objave na družabnih omrežjih. Zakaj je ne bi v duhu tega članka izkoristili?

Povezani zapisi

Farme vsebin

Enoten poslovni model za medije ne obstaja

Za medije vseh velikosti je plačljivi zid pred vsebinami veliko tveganje. O tovrstnih zadevah se veliko piše zadnje čase, ko se je New York Times odločil, da bo postavil zid, ki “pušča” in uporabnikom omogoča, da si ogledajo določeno število strani, nato pa zahteva plačilo. V luči tega je zanimiva novica o popolnem neuspehu spletne strani newsday.com, ki se je odločila za postavitev plačljivega zidu. Cena, ki so jo postavili je izredno visoka – 5 USD na teden, vendar je končni rezultat vseeno presenetljiv.

Presenetljiv, ker je več kot porazen – v 3 mesecih so pridobili 35 naročnikov, kar skupaj znese 175 USD na teden. Ob tem se je obisk njihove spletne strani zmanjšal 2,2 milijona uporabnikov na 1,5 milijona uporabnikov. Sicer je res, da želijo s spletno stranjo predvsem spodbujati k naročninam na kabelsko televizijo (kabelski naročniki imajo brezplačen dostop), vendar podatek vseeno lepo pokaže prihodnost plačljivih novic na spletu.

V luči tega podatka se mi zdi tudi upanje, ki ga mediji polagajo na izdelke, kot je iPad in podobni, neupravičeno. Ljudje ne bodo plačevali za novice na spletu. Ne v obliki, v kakršni so danes.

Vam je zapis všeč? Sledite blogu preko vira RSS ali pa mi sledite na Twittru.

Povezani zapisi

Enoten poslovni model za medije ne obstaja

Blogerka meni, da morajo biti mediji plačljivi

Ker mi zapis o avtorskih pravicah nikakor ne gre od rok, bom naslovil drugo vprašanje, ki se je zastavilo v mojih debatah glede avtorskih pravic. Vsem, ki zagovarjamo spodbujanje prosto izmenjavo informacij, se slej ko prej zgodi, da naletimo na ugovor, da želimo vse, kar je na spletu, narediti brezplačno. Pri tem pogosto citirajo slavni izrek “Informacije si želijo biti svobodne” in še pogosteje pozabijo citirati drugi del, ki se glasi “informacije si obenem želijo biti drage. Ta konflikt ne bo izginil.”

Vir: Flickr, uporabnik Mr. Wright

Težava je v tem, da si (vsaj jaz) ne želimo, da bi bile informacije brezplačne. Toda obenem je potrebno upoštevati nekaj trendov, ki znižujejo ceno informacij. S pojavom interneta tradicionalni kanali distribucije postajajo neučinkoviti – plastični diski, zvitki papirja so dražji, manj učinkoviti in uporabniku bolj neprijazni kot digitalna distribucija. Z znižanjem stroškov distribucije se je obenem znižal tudi prag vstopa med ponudnike vsebin. Če si v preteklosti za objavo potreboval tiskarno in distribucijo ali tovarno za tiskanje CD-jev, je internet ta del konkurenčnosti v celoti zravnal.

Posledica je porast količine ustvarjenih vsebin, od katerih so bile številne na voljo brezplačno. Če so želeli obstoječi ponudniki vsebin ostati konkurenčni so morali tudi sami ponuditi vsebine brezplačno. Brezplačen dostop do vsebin je obenem pomenil dodatno prednost – preprosteje jih je najti, dostopnejše so večjemu številu ljudi in uporabniki si jih lažje priporočajo med seboj. Prav tako je digitalna distribucija v primerjavi z večino kanalov bistveno cenejša in v določenih primerih za ustvarjalca celo brezplačna (video na YouTube).

Cena in vrednost

Izjava “Information wants to be free” torej več pove o tem, da si informacije želijo čim bolj svobodne distribucije, kot o ceni. Ta preprostost distribucije je posledično znižala ceno informacij, ki so v velikem številu primerov približale nič. Toda to ne pomeni, da nimajo vrednosti. Težava je v tem, da ljudje ceno in vrednost prepogosto uporabljamo kot medsebojno izmenljivi besedi, čeprav v resnici nista. Cena je lastnost izdelka, informacije ali storitve, ki se določa tam, kjer se srečata povpraševanje in ponudba. Vrednost, po drugi strani, določa povpraševanje.

Vzemimo primer iz resničnega življenja – iPod. Cena iPoda na nikakršen način ne odraža skupne cene delov, ki ga sestavljajo. Tako drag je, ker so kupci prepričani, da jim izdelek nudi uporabniško izkušnjo, statusni simbol ali kaj drugega, in so za to pripravljeni plačati. Če bi torej iPod ali iPhone izgubil svoj status v očeh kupcev, posledično ne bi bili zanj plačati toliko. V nobenem pogledu cena ni privzeta lastnost izdelka in ravno “premium” blagovne znamke to dokazujejo že dolgo.

Pri informacijah ali vsebinah veljajo enake zakonitosti. Če bi obstajala le ena spletna stran z novicami, uporabniki ne bi imeli izbire in bi za vsebine plačevali. Če obstajata dve, od katerih ena računa za dostop, druga pa predvideva, da bo z zastonj vsebinami pritegnila dovolj uporabnikov za preživetje z oglasi, je jasno, da bo večina uporabnikov prešla na zastonjsko stran, čeprav nudi manj kakovostne vsebine. Verjetno je namreč, da so pripravljeni sprejeti kompromis glede kakovosti, če s tem prihranijo, še posebej, če menijo, da kakovost prve publikacije ne ustvarja dovolj vrednosti.

Nevarno brezplačno

“Toda brezplačno vendar uničuje ponudnike vsebin in dolgoročno pomeni smrt za ustvarjalnost,” gre razširjen argument. Gre za vprašljiv argument. Kot prvo, nobenega jasnega dokaza o propadu ustvarjalnih panog še ni na mizi. Še več – raziskava britanske agencije PRS je pokazala, da koncerti v živo in druge dejavnosti več kot pokrijejo izgubo v padcu prodaje plastičnih diskov. Moby, recimo, je ugotovil, da je njegova najbolj prodajana skladba na iTunes ravno tista, ki jo je dal kot brezplačno na voljo na svoji spletni strani.

Vir: Flickr, uporabnik TheAlieness GiselaGiardino²³

Filmska industrija je ravnokar zabeležila eno najboljših let – tako po prihodkih kot po številu izdanih filmov. Prav tako brezplačno nikoli ni nikogar motilo na področju televizije. Nikdar ne slišim nikogar, ki bi tarnal, da brezplačna televizija razvrednoti ustvarjalnost in zavira ustvarjalnost. Radio? Brezplačen. Veliko stvari v življenju je brezplačnih, vendar to še ne pomeni, da nimajo vrednosti.

In ne nazadnje, se zame debata o brezplačnosti in zaviranju ustvarjalnosti skoraj v celoti zlomi ob pogledu na vse ljudi, ki ustvarjajo svoje vsebine brez kakršnekoli denarne nagrade. Blogi in vse ostale družabne zadeve niso ustavile ustvarjalnosti, temveč so ji odprle vrata. Seveda to pomeni več manj kakovostnih vsebin, po drugi strani pa tudi posredniki založniki ne zagotavljajo vedno kakovosti. Toda ljudje ustvarjajo več kot kdajkoli prej in to je tisto, kar je resnično pomembno.

Brezplačno ni poslovni model

Pri tem pa bi popravil še eno napačno predstavo – željo po brezplačnosti. Brezplačno že po sami logiki ne more predstavljati poslovnega modela in tega ne zagovarjam. Vsi ponudniki vsebin bodo torej morali poiskati stvari, ki so redke (scarce). Lep primer so živi nastopi v primeru glasbene industrije. Izredno dober primer je tudi 3D Avatar, kjer lahko kino ponudi izkušnjo, ki je večina ljudi doma ne more izkusiti.

Vendar pa gre ob tem opozoriti še na nekaj. V preteklosti je bila redkost, od katere so živeli ponudniki vsebin, ravno distribucija. Z izginotjem monopola nad distribucijo, ki sem ga opisal na začetku, je torej v veliki meri izginil pomemben temelj njihovega poslovnega modela. To pa se lepo naveže ravno na moj zapis pred časom, ko sem se razpisal o tem, da se za medije (in tudi številne druge ponudnike vsebin) enoten poslovni model zlepa ne bo pojavil.

Vam je zapis všeč? Sledite blogu preko vira RSS ali pa mi sledite na Twittru.

Povezani zapisi

Enoten poslovni model za medije ne obstaja

Google Books – prekletstvo ali blagoslov?

Obup. Mislil sem, da sedaj nekaj časa ne bom pisal o medijih in njihovih dogodivščinah v spletnem svetu, vendar preprosto ne morem mimo akrobacij, ki jih izvajajo v zadnjem času.

Najprej je seveda potrebno izpostaviti grožnje medijskega mogotca Ruperta Murdocha, da bo na vseh svojih straneh postavil plačljive zidove. Načrta zaenkrat še ni uresničil, je pa vmes začel precej divje udrihati po Google News in ostalih agregatorjih novic ter jih poimenoval paraziti, vampirji in kleptomani. Da se razumemo, te strani ne kradejo vsebine v celoti, temveč preprosto objavijo naslov, dva stavka in povezavo na poln članek. Resnična težava je, da določenih virov ne izpostavljajo, temveč jih vse izpostavljajo enako. Kar seveda velikim ni všeč, saj lahko uporabniki isto novico preberejo na več sto novičarskih straneh.

Osebno nisem nikdar razumel obsesije medijev z agregatorji in škodljivostjo povezav od zunaj. Osebno sem vedno navdušen, kadar se kdo odloči, da objavi povezavo na moj blog. Je Drugi svet parazit, ker se občasno odloči, da me vključi med svoje članke? Nikakor ne. Njihova povezava pomeni več obiska na moj blog, kar je lahko le dobro. Nikakor to ne pomeni, da sem na njih jezen, ker se je določen del njihovih bralcev odločil, da ne obišče mojega bloga.

Cestnine na spletu

Druga pogosta tematika o kateri se veliko piše so mikrotransakcije, naročnine in drugi modeli, ki naj bi podpirali medije v prihodnosti. V tem vidim osnovno težavo, s katero se mediji danes srečujejo – iskanje enotnega poslovnega modela, ki bi omogočil vsem medijem, da nadaljujejo s trenutnim stanjem. V preteklosti so bile stvari precej preproste, saj je monopol nad distribucijo pomenil, da je resnično deloval le en poslovni model. Menim, da je s tem konec. Izkazalo se je, da oglaševanje ne bo nikdar nadomestilo izpada prihodkov tiskanih izdaj, vendar sem obenem prepričan, da mitnice, mikrotransakcije in naročnine pri tem prav tako ne bodo uspešne.

Razlogov za to je več, vendar bi se osredotočil na samo nekaj ključnih. Prvi je vsekakor ta, da niti en od predlaganih sistemov ne predstavlja preprosto izvedljivega načina obračunavanja. Dnevne prepustnice predvidevajo, da nekdo tako ceni vsebino določenega medija, da bo na določen dan kupil naročnino za dostop do vsebin in jih ne bo iskal drugje. Mikrotransakcije so obupno neprijazne do uporabnikov, saj jih počasi obirajo na način, ki je uporabnikom izredno zoprn. Poleg tega bi mikrotransakcije negativno vplivale tudi na kakovost novinarstva – če računaš po novici, lahko pričakuješ, da bo velik odstotek vsebin podoben naslovnici 24ur.com. Veliko “iznakaženih mod” in “ujetih pri seksu” in nekoliko manj o lahkoti v Darfurju.

Govori se tudi o naročninah na medijske pakete. Recimo, da kupiš naročnino za vsebine določene medijske hiše. Toda katerikoli od pristopov bi bil pogojno učinkovit le pod pogojem, da se vsi mediji dogovorijo za sodelovanje. V nasprotnem primeru bodo uporabnike prisilili, da razmišljajo in seštevajo evre in cente ter ocenjujejo svojo plačilno sposobnost za dostop do vsebin. Obup.

Vse to pa me pripelje do zadnjega in najpomembnejšega dejavnika, zakaj menim, da bo uporabnikom le težko zaračunati vsebine na spletu – uporabniki jih ne želijo plačati. Mediji so prepričani, da se jim ni mogoče odpovedati. Vendar se ob tem vedno spomnim na fantastičen poizkus, ki ga je izvedel Dan Ariely med univerzitetnimi študenti. V menzi je postavil mizo, kjer so lahko študentje kupili čokolado Lindt za 16 centov ali pa ceneno čokolado za 1 cent. Večina se jih je odločila za Lindtovo. Naslednji dan so spustili ceno obeh čokolad za en cent. Večina se je kar naenkrat odločila za ceneno čokolado, ki je bila sedaj zastonj, čeprav je razlika v ceni ostala enaka. dokler bo obstajalo le majhno število brezplačnih virov novic, smo lahko prepričani, da bodo ljudje izbrali brezplačno različico ali pa nekaj popolnoma drugega. Skoraj popolnoma brez skrbi vam lahko zagotovim, da je na YouTubu vsaj en video smešne mačke, ki ga še niste videli.

Osamljenost brez medijev

Sem pa v zadnjem času opazil še en zanimiv argument medijev, ki poudarja, da blogerji brez prisotnosti medijev ne bi mogli ustvarjati lastnih blogov. Torej smo kot siamski dvojčki združeni nekje pri kolku. Toda ta argument ne upošteva preprostega dejstva, da je trenutni način zbiranja novic tako strašno neučinkovit, da nikakor ne zagotavlja dolgoročnega preživetja medijev.

Vzemimo primer tiskovne konference nekega vladnega organa. Na njej se zbere bataljon novinarjev. RTV Slo, Pop TV, Info TV, Kanal A, Delo, Dnevnik, Večer, Finance in številni drugi. Recimo 30 ljudi, ki presedijo tiskovno konferenco, zastavijo kakšno vprašanje in se odpravijo za svoje računalnike ter napišejo bolj ali manj identično novico ali ustvarijo enak prispevek, ki na koncu traja morda 30 sekund. Za večino novic je to standardna procedura. Pomembnejše novice sicer morda dodajo še komentar urednika ali pa izjavo nasprotne stranke, toda v osnovi je to to. 30 ljudi je torej ustvarjalo informacijo, ki bi jo lahko ustvaril en sam človek. V času analogne distribucije je bil ta koncept učinkovit, v času digitalne pa postane preprosto nevzdržen. Čisto preveč podvajanja prizadevanj.

Za blogerje in druge ustvarjalce vsebin je dovolj, da en od teh medijev ustvari osnovno informacijo za komentiranje in razglabljanje. Tisti, ki bo našel način, da živi od teh informacij bo zmagovalec. Ob tem bi rad izpostavil, da ne zagovarjam medijske monokulture, toda obenem ne moremo mimo dejstva, da so mediji na spletu podvrženi zakonom omreženih trgov, kar v osnovi pomeni, da vrednost narašča s številom uporabnikov, kot je to primer pri tehnologiji faksov ali elektronske pošte. Mediji, ki se bodo zaprli pred iskalniki in postavili plačljive zidove, se izpostavijo nevarnosti, da postanejo nepomembni.

Pod črto hočem povedati to, da intrinzična vrednost vsebin in informacij pada, oziroma izginja skupaj z izumiranjem analognih načinov distribucije. Mediji morajo svoje iskanje osredotočiti na področja “redkosti”, torej tistih stvari, ki jih ne more ponuditi nihče drug. Seveda pa bi ob tem še enkrat poudaril, da krepko dvomim, da obstaja en sam pristop, ki bo omogočil preživetje vsem, zaradi česar ne želim dajati posebej konkretnih predlogov.

TL;DR: Mediji menijo, da so agregatorji tatovi in iščejo enoten poslovni model za preživetje. Mikrotransakcije in drugi pristopi zaračunavanja vsebin ne bodo delovali, ker veliko zahtevajo od uporabnikov, ki ne želijo plačati. Mediji preveč pomena pripisujejo svoji zmožnosti zbiranja vsebin, ki je presneto neučinkovit.

Malo dodatnega branja, če vas tematika zanima:

Journalism 2009: Desperate Metaphors, Desperate Revenue Models, And The Desperate Need For Better Journalism

Publisher Lays Out Plan to Save Newspapers
Axel Springer Wants Newspaper-Google Paid Content Partnership

Po skoraj tednu popolnega mrka z bloga, twitterja in drugih kradljivcev časa, danes zaženem TweetDeck in prva stvar, ki jo vidim je spet debata o plačljivosti medijev. Očitno gre za temo, ki se je tako ali drugače razplamtela tudi v Sloveniji.

Dr.Filomena meni, da bi morali kakovostne vsebine plačevati, čeprav vedno bolj kaže, da mediji na spletu ne bodo nikdar uspešno plačljivi. Zdi se mi, da ravno njene pomisleke vedno znova slišim v debatah o prihodnosti medijev.

Prav nič me ne bo motilo, če bodo brez posebnega plačila (torej, če odmislim na primer plačilo dostopa do interneta, porabe električne energije in nakup/rabo računalnika) pri recimo temu vsaj načeloma resnih in zanesljivih medijih na voljo samo kratke novičke, osnovne informacije in arhiv, za kaj več pa bo treba plačati, da novinarji in drugi pisci prispevkov ne bodo kruha stradali.

Ta tema je že stara, ampak vseeno. Mediji ne živijo od naročnin in prodaje tiskanih ali drugih izdaj. Mediji živijo od oglaševanja. Problem spleta ni v tem, da uporabniki ne plačujejo dostopa do vsebin, temveč nizki donosi od oglasov, ki so na spletu bistveno cenejši od tistih na papirju. Ker papirnate naklade padajo, se suši prihodek od obeh načinov. Problem je, da na spletu ne moreš imeti obojega – na brezplačno vsebino obesiš oglase ali pa računaš za dostop in se odpoveš prihodku od oglasov zaradi upada v številu obiskov.

Informacije so res prav posebna dobrina in dobra obveščenost državljanov je nujen pogoj za demokratičnost družbe. Ampak s kakšnim argumentom jih lahko zahtevamo brezplačno? Časopisi (vredni branja) niso brezplačni. Ahha, treba je plačati papir, tisk in distribucijo. Spletišča pa domujejo na brezplačnih strežnikih in se vzdržujejo sama od sebe?

Informacij ne zahtevamo brezplačno – vsaj jaz ne. Bomo pa informacijo poiskali tam, kjer bomo do nje najlaže prišli. Če torej želimo izvedeti najnovejše novice dneva, gremo tja, kjer jih lahko najdemo lepo pregledne in brezplačne. Torej ponudnik takih vsebin dobi več obiska kot tisti, ki se skrivajo za plačljivimi zidovi, posledično pa je deležen več oglaševalskega denarja.

Drugo vprašanje pa je seveda, ali to, da produkcija ni brezplačna pomeni, da izdelek ne more biti brezplačen? Poglejmo televizije – produkcija stane, izdelek brezplačen. Radio? Enako. Časopisi so tisti, ki imajo težave s poslovnim modelom in za to niso krivi zlobni bralci, ki nočejo plačati. Poleg tega produkcijska cena ne narekuje prodajne – igralne konzole se prodajajo pod ceno (večinoma), iPodi se prodajajo krepko nad njo. Samo za primer.

In odgovornost za demokratičnost družbe smo postavili v roke dobičkonosnim podjetjem, katerih glavna odgovornost je delničarjem in lastnikom, namesto bralcem? Do kakšne mere smo prepričani, da jim res lahko zaupamo? Mimogrede – karikiram za učinek.

Ok, torej informacij ne zahtevamo brezplačno, ampak smo prepričani, da jih bomo tako dobili. Če ne od Timesa, pa od kakšnega blogerja. Ki jih bo dobil od kod? In bo pripravljen brezplačno pisati kakovostne vsebine kako dolgo? Bo posredoval informacije ali svoje mnenje o zaužitih in ustrezno prebavljenih informacijah?

Kot prvo, zakaj blogerji tako strašno radi kričimo o neresnosti, neprofesionalnosti in nizki kakovosti blogov? Če pogledam okoli sebe vidim kar nekaj ljudi, ki v svoje prispevke vložijo bistveno več časa in energije kot številni novinarji. In nihče ne tuli, da so ubogi blogerji, ki jim nihče nič ne plačuje. Na njih je, da si uredijo prihodke tako ali drugače. Če si jih ne, si seveda pridržujejo pravico, da kadarkoli nehajo. Vendar osebno dovolj globoko verjamem v človeško ustvarjalnost, da bo vedno vsaj nekaj ljudi, ki bodo vlagali energijo in čas v ustvarjanje nečesa.

Kot drugo, bloger lahko dobi novice iz večine istih virov kot mediji. Lahko ima celo boljše vire. V tujini je tega ogromno. V Sloveniji malo manj, čeprav to ne pomeni, da je nemogoče. In seveda bo ob tem ponudil drugačen pogled na novice – kdo si pa želi brati prebavljene nevtralne agencijske novice? To ni kakovost.

In še zadnja stvar. Blogerji niso ne poguba medijev (še zdaleč ne) in ne njihova prihodnost. So preprosto še en košček sestavljanke, ki je tiskane medije postavil pred kruto dejstvo – ko nisi več edini ponudnik vsebin, moraš tekmovati. Seveda je bilo enako res s pojavitvijo televizije in drugih medijev, toda sedaj se je nekdo vmešal v svet pisane besede. In to na spletu, kjer se vsi prejšnji sovražniki, od videa do iger združijo na enem mestu.

Če so v preteklosti ljudje hodili na splet, da berejo novice in članke, je danes to samo en majhen košček tega, kar ljudje počnejo na spletu. Vsak blog zapis, ki ga preberemo pomeni pet minut manj za Dnevnik.si. Vsak video, ki ga pogledamo pomeni minuto manj za Delo.si. Vsaka bedasta igra v Flashu požre deset minut. So vse te stvari “kakovostne” v smislu tega, kar si zagovorniki medijev predstavljajo kot visoko kakovost? Morda ne – so pa pritegnile pozornost uporabnikov. Od nekaj ur uporabe spleta na dan, kolikor jih nameni tipičen uporabnik, se te stvari hitro naberejo. Izgubljanje te bitke je tisto, kar medije pogublja v tem trenutku.

Torej pod črto – debata o medijih poteka v popolnoma napačno smer. Namesto, da bi iskali nove in inovativne načine, s katerimi lahko mediji preživijo, se na vsak način poskuša upravičiti njihovo sedanjo smer in ob tem kriviti vse ostalo, razen tistih, ki so zares krivi. In ne, to ni bil Tim Berners-Lee.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi

Prav veliko se na spletu mediji ne potrudijo
Neizkoriščeni potenciali spleta
Skupnosti bodo oblikovale prihodnost
Mediji z roko v roki z družabnimi mediji
Ne gre za tehnologijo, temveč za vsebino