Tag Archives: Mediji

Enoten poslovni model za medije ne obstaja

Posted on by
3

Obup. Mislil sem, da sedaj nekaj časa ne bom pisal o medijih in njihovih dogodivščinah v spletnem svetu, vendar preprosto ne morem mimo akrobacij, ki jih izvajajo v zadnjem času.

Najprej je seveda potrebno izpostaviti grožnje medijskega mogotca Ruperta Murdocha, da bo na vseh svojih straneh postavil plačljive zidove. Načrta zaenkrat še ni uresničil, je pa vmes začel precej divje udrihati po Google News in ostalih agregatorjih novic ter jih poimenoval paraziti, vampirji in kleptomani. Da se razumemo, te strani ne kradejo vsebine v celoti, temveč preprosto objavijo naslov, dva stavka in povezavo na poln članek. Resnična težava je, da določenih virov ne izpostavljajo, temveč jih vse izpostavljajo enako. Kar seveda velikim ni všeč, saj lahko uporabniki isto novico preberejo na več sto novičarskih straneh.

Osebno nisem nikdar razumel obsesije medijev z agregatorji in škodljivostjo povezav od zunaj. Osebno sem vedno navdušen, kadar se kdo odloči, da objavi povezavo na moj blog. Je Drugi svet parazit, ker se občasno odloči, da me vključi med svoje članke? Nikakor ne. Njihova povezava pomeni več obiska na moj blog, kar je lahko le dobro. Nikakor to ne pomeni, da sem na njih jezen, ker se je določen del njihovih bralcev odločil, da ne obišče mojega bloga.

Cestnine na spletu

Druga pogosta tematika o kateri se veliko piše so mikrotransakcije, naročnine in drugi modeli, ki naj bi podpirali medije v prihodnosti. V tem vidim osnovno težavo, s katero se mediji danes srečujejo – iskanje enotnega poslovnega modela, ki bi omogočil vsem medijem, da nadaljujejo s trenutnim stanjem. V preteklosti so bile stvari precej preproste, saj je monopol nad distribucijo pomenil, da je resnično deloval le en poslovni model. Menim, da je s tem konec. Izkazalo se je, da oglaševanje ne bo nikdar nadomestilo izpada prihodkov tiskanih izdaj, vendar sem obenem prepričan, da mitnice, mikrotransakcije in naročnine pri tem prav tako ne bodo uspešne.

Razlogov za to je več, vendar bi se osredotočil na samo nekaj ključnih. Prvi je vsekakor ta, da niti en od predlaganih sistemov ne predstavlja preprosto izvedljivega načina obračunavanja. Dnevne prepustnice predvidevajo, da nekdo tako ceni vsebino določenega medija, da bo na določen dan kupil naročnino za dostop do vsebin in jih ne bo iskal drugje. Mikrotransakcije so obupno neprijazne do uporabnikov, saj jih počasi obirajo na način, ki je uporabnikom izredno zoprn. Poleg tega bi mikrotransakcije negativno vplivale tudi na kakovost novinarstva – če računaš po novici, lahko pričakuješ, da bo velik odstotek vsebin podoben naslovnici 24ur.com. Veliko “iznakaženih mod” in “ujetih pri seksu” in nekoliko manj o lahkoti v Darfurju.

Govori se tudi o naročninah na medijske pakete. Recimo, da kupiš naročnino za vsebine določene medijske hiše. Toda katerikoli od pristopov bi bil pogojno učinkovit le pod pogojem, da se vsi mediji dogovorijo za sodelovanje. V nasprotnem primeru bodo uporabnike prisilili, da razmišljajo in seštevajo evre in cente ter ocenjujejo svojo plačilno sposobnost za dostop do vsebin. Obup.

Vse to pa me pripelje do zadnjega in najpomembnejšega dejavnika, zakaj menim, da bo uporabnikom le težko zaračunati vsebine na spletu – uporabniki jih ne želijo plačati. Mediji so prepričani, da se jim ni mogoče odpovedati. Vendar se ob tem vedno spomnim na fantastičen poizkus, ki ga je izvedel Dan Ariely med univerzitetnimi študenti. V menzi je postavil mizo, kjer so lahko študentje kupili čokolado Lindt za 16 centov ali pa ceneno čokolado za 1 cent. Večina se jih je odločila za Lindtovo. Naslednji dan so spustili ceno obeh čokolad za en cent. Večina se je kar naenkrat odločila za ceneno čokolado, ki je bila sedaj zastonj, čeprav je razlika v ceni ostala enaka. dokler bo obstajalo le majhno število brezplačnih virov novic, smo lahko prepričani, da bodo ljudje izbrali brezplačno različico ali pa nekaj popolnoma drugega. Skoraj popolnoma brez skrbi vam lahko zagotovim, da je na YouTubu vsaj en video smešne mačke, ki ga še niste videli.

Osamljenost brez medijev

Sem pa v zadnjem času opazil še en zanimiv argument medijev, ki poudarja, da blogerji brez prisotnosti medijev ne bi mogli ustvarjati lastnih blogov. Torej smo kot siamski dvojčki združeni nekje pri kolku. Toda ta argument ne upošteva preprostega dejstva, da je trenutni način zbiranja novic tako strašno neučinkovit, da nikakor ne zagotavlja dolgoročnega preživetja medijev.

Vzemimo primer tiskovne konference nekega vladnega organa. Na njej se zbere bataljon novinarjev. RTV Slo, Pop TV, Info TV, Kanal A, Delo, Dnevnik, Večer, Finance in številni drugi. Recimo 30 ljudi, ki presedijo tiskovno konferenco, zastavijo kakšno vprašanje in se odpravijo za svoje računalnike ter napišejo bolj ali manj identično novico ali ustvarijo enak prispevek, ki na koncu traja morda 30 sekund. Za večino novic je to standardna procedura. Pomembnejše novice sicer morda dodajo še komentar urednika ali pa izjavo nasprotne stranke, toda v osnovi je to to. 30 ljudi je torej ustvarjalo informacijo, ki bi jo lahko ustvaril en sam človek. V času analogne distribucije je bil ta koncept učinkovit, v času digitalne pa postane preprosto nevzdržen. Čisto preveč podvajanja prizadevanj.

Za blogerje in druge ustvarjalce vsebin je dovolj, da en od teh medijev ustvari osnovno informacijo za komentiranje in razglabljanje. Tisti, ki bo našel način, da živi od teh informacij bo zmagovalec. Ob tem bi rad izpostavil, da ne zagovarjam medijske monokulture, toda obenem ne moremo mimo dejstva, da so mediji na spletu podvrženi zakonom omreženih trgov, kar v osnovi pomeni, da vrednost narašča s številom uporabnikov, kot je to primer pri tehnologiji faksov ali elektronske pošte. Mediji, ki se bodo zaprli pred iskalniki in postavili plačljive zidove, se izpostavijo nevarnosti, da postanejo nepomembni.

Pod črto hočem povedati to, da intrinzična vrednost vsebin in informacij pada, oziroma izginja skupaj z izumiranjem analognih načinov distribucije. Mediji morajo svoje iskanje osredotočiti na področja “redkosti”, torej tistih stvari, ki jih ne more ponuditi nihče drug. Seveda pa bi ob tem še enkrat poudaril, da krepko dvomim, da obstaja en sam pristop, ki bo omogočil preživetje vsem, zaradi česar ne želim dajati posebej konkretnih predlogov.

TL;DR: Mediji menijo, da so agregatorji tatovi in iščejo enoten poslovni model za preživetje. Mikrotransakcije in drugi pristopi zaračunavanja vsebin ne bodo delovali, ker veliko zahtevajo od uporabnikov, ki ne želijo plačati. Mediji preveč pomena pripisujejo svoji zmožnosti zbiranja vsebin, ki je presneto neučinkovit.

Malo dodatnega branja, če vas tematika zanima:

Journalism 2009: Desperate Metaphors, Desperate Revenue Models, And The Desperate Need For Better Journalism

Publisher Lays Out Plan to Save Newspapers
Axel Springer Wants Newspaper-Google Paid Content Partnership

Blogerka meni, da morajo biti mediji plačljivi

Posted on by
Reply

Po skoraj tednu popolnega mrka z bloga, twitterja in drugih kradljivcev časa, danes zaženem TweetDeck in prva stvar, ki jo vidim je spet debata o plačljivosti medijev. Očitno gre za temo, ki se je tako ali drugače razplamtela tudi v Sloveniji.

Dr.Filomena meni, da bi morali kakovostne vsebine plačevati, čeprav vedno bolj kaže, da mediji na spletu ne bodo nikdar uspešno plačljivi. Zdi se mi, da ravno njene pomisleke vedno znova slišim v debatah o prihodnosti medijev.

Prav nič me ne bo motilo, če bodo brez posebnega plačila (torej, če odmislim na primer plačilo dostopa do interneta, porabe električne energije in nakup/rabo računalnika) pri recimo temu vsaj načeloma resnih in zanesljivih medijih na voljo samo kratke novičke, osnovne informacije in arhiv, za kaj več pa bo treba plačati, da novinarji in drugi pisci prispevkov ne bodo kruha stradali.

Ta tema je že stara, ampak vseeno. Mediji ne živijo od naročnin in prodaje tiskanih ali drugih izdaj. Mediji živijo od oglaševanja. Problem spleta ni v tem, da uporabniki ne plačujejo dostopa do vsebin, temveč nizki donosi od oglasov, ki so na spletu bistveno cenejši od tistih na papirju. Ker papirnate naklade padajo, se suši prihodek od obeh načinov. Problem je, da na spletu ne moreš imeti obojega – na brezplačno vsebino obesiš oglase ali pa računaš za dostop in se odpoveš prihodku od oglasov zaradi upada v številu obiskov.

Informacije so res prav posebna dobrina in dobra obveščenost državljanov je nujen pogoj za demokratičnost družbe. Ampak s kakšnim argumentom jih lahko zahtevamo brezplačno? Časopisi (vredni branja) niso brezplačni. Ahha, treba je plačati papir, tisk in distribucijo. Spletišča pa domujejo na brezplačnih strežnikih in se vzdržujejo sama od sebe?

Informacij ne zahtevamo brezplačno – vsaj jaz ne. Bomo pa informacijo poiskali tam, kjer bomo do nje najlaže prišli. Če torej želimo izvedeti najnovejše novice dneva, gremo tja, kjer jih lahko najdemo lepo pregledne in brezplačne. Torej ponudnik takih vsebin dobi več obiska kot tisti, ki se skrivajo za plačljivimi zidovi, posledično pa je deležen več oglaševalskega denarja.

Drugo vprašanje pa je seveda, ali to, da produkcija ni brezplačna pomeni, da izdelek ne more biti brezplačen? Poglejmo televizije – produkcija stane, izdelek brezplačen. Radio? Enako. Časopisi so tisti, ki imajo težave s poslovnim modelom in za to niso krivi zlobni bralci, ki nočejo plačati. Poleg tega produkcijska cena ne narekuje prodajne – igralne konzole se prodajajo pod ceno (večinoma), iPodi se prodajajo krepko nad njo. Samo za primer.

In odgovornost za demokratičnost družbe smo postavili v roke dobičkonosnim podjetjem, katerih glavna odgovornost je delničarjem in lastnikom, namesto bralcem? Do kakšne mere smo prepričani, da jim res lahko zaupamo? Mimogrede – karikiram za učinek.

Ok, torej informacij ne zahtevamo brezplačno, ampak smo prepričani, da jih bomo tako dobili. Če ne od Timesa, pa od kakšnega blogerja. Ki jih bo dobil od kod? In bo pripravljen brezplačno pisati kakovostne vsebine kako dolgo? Bo posredoval informacije ali svoje mnenje o zaužitih in ustrezno prebavljenih informacijah?

Kot prvo, zakaj blogerji tako strašno radi kričimo o neresnosti, neprofesionalnosti in nizki kakovosti blogov? Če pogledam okoli sebe vidim kar nekaj ljudi, ki v svoje prispevke vložijo bistveno več časa in energije kot številni novinarji. In nihče ne tuli, da so ubogi blogerji, ki jim nihče nič ne plačuje. Na njih je, da si uredijo prihodke tako ali drugače. Če si jih ne, si seveda pridržujejo pravico, da kadarkoli nehajo. Vendar osebno dovolj globoko verjamem v človeško ustvarjalnost, da bo vedno vsaj nekaj ljudi, ki bodo vlagali energijo in čas v ustvarjanje nečesa.

Kot drugo, bloger lahko dobi novice iz večine istih virov kot mediji. Lahko ima celo boljše vire. V tujini je tega ogromno. V Sloveniji malo manj, čeprav to ne pomeni, da je nemogoče. In seveda bo ob tem ponudil drugačen pogled na novice – kdo si pa želi brati prebavljene nevtralne agencijske novice? To ni kakovost.

In še zadnja stvar. Blogerji niso ne poguba medijev (še zdaleč ne) in ne njihova prihodnost. So preprosto še en košček sestavljanke, ki je tiskane medije postavil pred kruto dejstvo – ko nisi več edini ponudnik vsebin, moraš tekmovati. Seveda je bilo enako res s pojavitvijo televizije in drugih medijev, toda sedaj se je nekdo vmešal v svet pisane besede. In to na spletu, kjer se vsi prejšnji sovražniki, od videa do iger združijo na enem mestu.

Če so v preteklosti ljudje hodili na splet, da berejo novice in članke, je danes to samo en majhen košček tega, kar ljudje počnejo na spletu. Vsak blog zapis, ki ga preberemo pomeni pet minut manj za Dnevnik.si. Vsak video, ki ga pogledamo pomeni minuto manj za Delo.si. Vsaka bedasta igra v Flashu požre deset minut. So vse te stvari “kakovostne” v smislu tega, kar si zagovorniki medijev predstavljajo kot visoko kakovost? Morda ne – so pa pritegnile pozornost uporabnikov. Od nekaj ur uporabe spleta na dan, kolikor jih nameni tipičen uporabnik, se te stvari hitro naberejo. Izgubljanje te bitke je tisto, kar medije pogublja v tem trenutku.

Torej pod črto – debata o medijih poteka v popolnoma napačno smer. Namesto, da bi iskali nove in inovativne načine, s katerimi lahko mediji preživijo, se na vsak način poskuša upravičiti njihovo sedanjo smer in ob tem kriviti vse ostalo, razen tistih, ki so zares krivi. In ne, to ni bil Tim Berners-Lee. :)

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi

Prav veliko se na spletu mediji ne potrudijo
Neizkoriščeni potenciali spleta
Skupnosti bodo oblikovale prihodnost
Mediji z roko v roki z družabnimi mediji
Ne gre za tehnologijo, temveč za vsebino

Posted on by
Reply

O tem, kako slovenski mediji zanemarjajo splet sem že pisal. Večkrat. Toda skoraj vsak mesec me udari novo spoznanje, da na trgu nekaj preprosto ne more biti v redu. Pred kratkim sem pregledoval, kaj mediji poročajo o določeni tematiki in v oči mi je padlo, da je sumljivo veliko člankov podpisanih z STA. Za neposvečene – gre za Slovensko tiskovno agencijo, torej novičarsko agencijo, na katere se mediji po vsem svetu zanašajo, da jim ni treba na vsako pasjo veselico. 
Toda to, da je avtor STA pomeni tudi, da medij ne vlaga v lastno poročanje, zato sem naredil kratko analizo, koliko člankov na spletnih straneh slovenskih medijev je prispevala naša vrla agencija. Preizkus je precej preko prsta, vendar da vsaj malo vpogleda v to, kaj se dogaja. Začel sem z rubriko Slovenija, torej slovenske novice. Poklikal sem zadnjih deset člankov v kategoriji in pogledal avtorje. 
Delo - trije članki, kjer je STA naveden kot soavtor – 30 odstotkov
Dnevnik - deset člankov, kjer je STA naveden kot edini avtor – 100 odstotkov
Večer - devet člankov, kjer je STA naveden kot edini avtor – 90 odstotkov 
Siol.net - deset člankov, kjer je STA naveden kot edini avtor – 100 odstotkov

Zurnal24.si - štirje članki, kjer je STA naveden kot soavtor – 40 odstotkov

24ur.com - en članek, kjer je STA naveden kot edini avtor, štirje kot soavtor – 50 odstotkov
RTVSLO.si - štirje članki, kjer je STA naveden kot soavtor – 40 odstotkov

Še tuje novice. 

Delo - šest člankov, kjer je STA naveden kot soavtor – 60 odstotkov 
Dnevnik - osem člankov, kjer je STA naveden kot edini avtor – 80 odstotkov
Večer - štirje članki, kjer je STA naveden kot edini avtor – 40 odstotkov
Siol.net - pet člankov, kjer je STA naveden kot edini avtor – 50 odstotkov

Zurnal24.si - trije članki, kjer je STA naveden kot soavtor – 30 odstotkov

24ur.com - štirje članek, kjer je STA naveden kot soavtor – 40 odstotkov
RTVSLO.si - trije članki, kjer je STA naveden kot soavtor – 30 odstotkov

 

Skupno imamo torej 78 člankov, kjer je STA avtor ali soavtor. Kar 55 odstotkov dnevnih novic torej napiše en sam ponudnik, ne glede na to, kateri medij berete. Ob tem se zastavljata dve vprašanji. Prvo je, zakaj za vraga STA preprosto ne odpre svoje strani splošni javnosti in začne s prodajo oglasov. Vedno bodo hitrejši od vseh ostalih in lahko namesto prodaje posameznih člankov dosežejo bistveno večji nabor uporabnikov. 
Drugo vprašanje je, kaj se bo zgodilo z mediji, če se to dejansko zgodi. Mogoče bodo končno spoznali, da splet ni nekaj popolnoma drugega kot tiskana izdaja, ampak je preprosto drug kanal za iste vsebine. Govorimo namreč o spletu – tiskane izdaje Dnevnika, na primer, imajo članke o istih zadevah, ki jih napišejo novinarji. Če to ni za crknit, pa tudi ne vem. 
Moj glavni problem s sedanjim stanjem je njegova neučinkovitost. Pred pojavom spleta je bilo logično, da je STA posredovala novice ločenim medijem za distribucijo, preko spleta pa ni nobenega razloga, zakaj bi sedem medijev objavljalo isto besedilo, če bi ga lahko samo osrednji vir. Trenutno stanje je preprosto kopiranje iste vsebine in gostovanje na različnih domenah. V digitalnem svetu za to preprosto ni praktičnega razloga.
 

Manj kot rožnati rezultati časopisov

Posted on by
Reply

Pred kratkim sem pisal o prihodnosti medijev in zapisal tudi, da pričakujem, da papirnate izdaje predvsem časopisov nimajo več jasne prihodnosti. Seveda to ne pomeni, da bodo izginili ravno čez noč, toda njihova prihodnost je nedvomno pod vprašajem.

Te dni je izšla Nacionalna raziskava branosti (NRB), s katero merijo doseg medijev. Gre za analizo, koliko ljudi se določen tiskani medij dotakne, kar imenujejo doseg. Ker sem imel včeraj nekoliko preveč časa, sem s spletne strani pobral podatke, da bi videl, kako se stvari dogajajo na nekoliko daljši rok. Rezultati temeljijo na dosegu med letom 2006 in zadnjim merjenjem med julijem 2008 in junijem 2009.

Pa pojdimo po vrsti. Največji upad je doživelo Delo, ki mu je doseg z 203.000 ljudi v letu 2006 padel za 33 odstotkov na 138.000 ob zadnji meritvi. Drugi največji (23-odstotni) upad je doživel Dnevnik, Večer pa je obdobje preživel s 13,5-odstotnim padcem dosega. Finance so preživele z 11-odstotnim padcem dosega, izgubam pa se niso izognile niti Slovenske novice, ki so izgubile 5 odstotkov.

Žurnal24 je bil edini, ki je v zadnjih treh merjenjih povečal doseg in sicer za kar 20 odstotkov. Z začetnega dosega 201.000 so ga povečali na 242.000.

Rezultati jasno pričajo, da brezplačniki in splet močno spodjedajo obstoječi časopisni trg. Brezplačni Žurnal24 je očitno prepričal veliko ljudi, da jim ni več potrebno plačevati za dnevne novice, saj jih lahko dobijo zastonj na poti v službo. Podoben učinek ima seveda tudi splet.

Še huje je, da se v tem trenutku krči tudi oglaševalski trg in prav tako seli na splet. Tiskani časopisi tako obenem ostajajo brez bralcev in brez oglaševalcev. Osebno predvidevam, da se bo doseg tiskanih časopisov nezadržno zmanjševal vsaj še nekaj časa. Vprašanje je predvsem, kdaj se bo prvi medij odločil, da ni več smiselno podpirati bralcev tiskane različice.

Tiskan medij ima namreč vsaj eno pozitivno lastnost, zaradi katere založniki vztrajajo pri njih. Trenutno so oglaševalci pripravljeni plačati več za tiskano različico iz več razlogov – naročniki predstavljajo zvesto in osredotočeno javnost, za katero so pripravljeni plačati več. Poleg tega je v papirju mogoče bolje izkoristiti oglaševalske evre, saj so oglasi na nek način del vsebine (čedalje pogosteje kar vsebina), medtem ko so na spletu bolj ali manj moteča sitnost. Rezultat tega je, da lahko mediji za doseg 1000 bralcev s tiskano različico računajo več kot na spletu.

Toda prepričan sem, da ta model ni dolgoročno vzdržen. Ne vem, kje točno je kritična masa ubežnikov iz tiskanega sveta, ko se bodo mediji odločili, da je tisk mrtev. Prepričan pa sem, da trenutek, ko bo tudi prvi slovenski časopis prešel v čisti spletni medij ni več daleč. Lahko pobiramo stave. Moj denar je na 2011.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.


Povezani zapisi
Neizkoriščeni potenciali spleta

Mediji z roko v roki z družabnimi mediji
Ne gre za tehnologijo, temveč za vsebino

Ponovno o velikih čudovitih slikah

Posted on by
Reply

Moj ljubi Big Picture se ta teden odpravlja na dopust, kar pomeni, da ta teden ne bo slastnih velikih fotogtafij. Že ob sami misli na to me strese, tako da sem se odpravil na splet poiskat nekaj alternativ, ki me bodo spravile čez ta teden.

Odkril sem kar nekaj podobnih strani. Začel bom s Captured časopisa Denver Post. Podobno kot na Big Picture si tudi tu izberejo eno tematiko in jo temeljito obdelajo skozi slike. Pokrite tematike so različne: od taljenja ledu na Antarktiki do beguncev v Pakistanu. Vse slike so opremljene s podpisi za boljše razumevanje. Za okus ena slika iz najnovejše kategorije.

 
Sacramento Bee je svoj fotografski blog poimenoval The Frame in je podoben Big Picture in Captured. Velike slike, podpisi, ena tematika. Izbor fotografij je podobno kakovosten kot pri obeh omenjenih. Za okus slika iz poročila o nedavnih požarih v ZDA.

 Zadnji od treh izbranih je Picture of the Day časopisa Wall Street Journal. Za razliko od ostalih ne gre za eno tematiko, temveč s fotografijami delajo pregled celotnega dne. Ponovno za okus ena slika in ponovno o ameriških požarih:

Če pa vam seveda to ni dovolj, imate na voljo še kar nekaj drugih načinov, da svet okoli sebe spremljate skozi slike. Naj naštejem vsaj Guardianov In Pictures ter New York Timesov kotiček z večpredstavnostnimi vsebinami in slikami.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Mediji in novinarstvo – pogled v prihodnost

Posted on by
Reply

Serija o medijih se s tem zapisom končuje. Pravi trenutek, torej, da pogledamo v prihodnost, ki v tem trenutku ni svetla. Naklade padajo in dohodki od oglasov na spletu preprosto ne pokrijejo razlike. Upam si trditi, da je s papirnatimi izdajami konec – v naslednjih nekaj letih preprosto ne bodo več obstajale. Splet in najrazličnejše naprave za branje pomenijo, da si uporabniki ne bomo več želeli biti vezani  na papir. Prav tako se – sploh dnevnim časopisom – ne bo več izplačalo vzdrževati drage infrastrukture, ki je potrebna za to, da se snop potiskanega papirja zjutraj znajde v nabiralniku.

To je na nek način dobra novica. Papir na avtorje postavlja nerazumne omejitve, ki jih splet odstrani. Sploh prostor, ki je na papirju drag, na spletu pa poceni, ni več problem. Toda težava je drugje – ta premik bo namrel pomenil tudi propad določenih medijev in odpuščanja novinarjev. Tu pa že naletimo na nekoliko čustveno noto, saj veliko ljudi meni, da so mediji zaščitniki demokracije in da brez medijev preprosto ne moremo obstajati kot demokratična družba.


Tudi če za trenutek odvržemo cinične plašnice (posebni interesi in oglaševalci ter politični pritiski, khm, khm) ti pomisleki preprosto ne držijo. Ljudje ne potrebujemo medijev – potrebujemo novinarstvo. In v preteklosti so bili obstoječi načini preprosto najbolj učinkovit način za distribucijo vsebin. Danes ni več tako, zato se tudi medijem počasi spodmikajo tla pod nogami. Seveda to ne pomeni, da novinarstva, novic in drugih vsebin ne bo več. Če samo za trenutek pogledamo okoli sebe, vidimo, da se ustvarja več novih vsebin kot kdajkoli v preteklosti.

Vloga medijev


Mediji in novinarji se srečujejo še z enim pomembnim izzivom. Družabna omrežja in blogi počasi načenjajo vlogo posredovanja novic. Recimo, o Googlu, Microsoftu in določenih drugih področjih, ki me zanimajo, mi ni potrebno več brati slovenskih časopisov. Vse, kar imajo novega za povedati mi sporočijo preko Twitterja, obvestil Google News in virov RSS. Vsaka novica, ki jo objavi slovenski medij zamuja pa če je objavljena le nekaj minut za originalom. Primer – v tem trenutku, ko to pišem, sem med prvimi na svetu slišal komad “Sacred Trickster” od Sonic Youth, izvedel, da je Google predstavil neko novo 3D orodje in si ogledal fotografije neke prestižne nove jahte. Z neposredno komunikacijo, ki jo lahko v svoje roke prevzamejo podjetja, ustvarjalci, posamezniki in kdorkoli že, izginja pomembna vloga medijev. Sploh če govorimo o papirju.

Medije tako vidim kot združevalce in razlagalce vsebin. Vsebine bodo prihajale s Twitterja, Facebooka, blogov in še marsikje drugje. Novinarjeva vloga bo odkriti pomembno novico, združiti različne vire in vse skupaj komentirati. Osebno se vse bolj pogosto znajdem v položaju, ko me ne zanima več, kaj se je zgodilo, ampak kaj to pomeni. V skladu s tem bo pomembno, da mediji oblikujejo skupnosti, ki jim lahko zaupajo in se lahko na njih naslonijo pri razumevanju kompleksnih in težavnih vprašanj.

Prav tako bo zmanjšanje števila novinarjev ustvarilo močno potrebo po povezovanju z bralci in posamezniki, ki bodo pripravljeni posredovati informacije. Še posebej pomembno bo to pri ustvarjanju lokalnih novic, ki bodo kljub omejenim virom v prihodnosti čedalje bolj pomembne. In skupnosti se ne bodo več oblikovale le okoli organizacij – medijev – temveč okoli posameznikov, ki jih ustvarjajo. Tehnologija je pripravljena, da podpre vse, ki so jo pripravljeni uporabljati.


Še ena stvar je, ki me je vedno motila – izoliranost medijev. Zakaj Delovi komentatorji, recimo, v svojih zapisih ne poskušajo odgovoriti na misli komentatorjev v drugih? To bi bilo zanimivo in bi ustvarilo instant debato, ki bi jo bilo zanimivo spremljati. Bi ubilo Dnevnikovo spletno stran, če bi ob svojem članku objavili povezavo na kakšen zapis na blogu ali Večerovi spletni strani? Biti del pogovora, ki se odvija, ni slaba stvar, kakorkoli jo obrneš.

Oglasi niso dovolj

Toda mediji se srečujejo s še enim, največjim izzivom – kako nadomestiti izgubo oglaševalskega denarja na spletu. Preprostega odgovora ni, razen tega, da oglaševanje zelo verjetno tudi izven obdobja recesije ne bo dovolj. En pristop je seveda zmanjševanje stroškov z odpuščanjem novinarjev in drugimi pristopi. Tudi papirnate različice bodo del teh prizadevanj.

Poslovni modeli bodo tako deležni bistvene prenove. Pravega odgovora v tem trenutku najverjetneje še ni, čeprav to ne pomeni, da sedaj ni pravi čas za eksperimentiranje. Mikroplačila in zaklepanje vsebin se dolgoročno ne bosta obnesla – poleg tega, da te vsebine ne morejo biti del pogovorov tudi zaenkrat ne obstaja tehnološka rešitev, ki bi zadovoljila uporabnike. In seveda – zakaj bi kdo plačeval za dostop do pol leta stare novice?

Eksperimenti so lahko najrazličnejši, vsaj po mojem mnenju pa morajo biti usmerjeni k prodaji nečesa, kar ustvarja vrednost za kupca in nima brezplačne alternative. Samo nekaj zamisli, ki so mogoče izvedljive, mogoče ne, mislim pa, da nakazujejo možno smer.

  •  Dražba, na kateri lahko bralci ponudijo določeno vsoto denarja, da sodelujejo pri intervjujih – zanimivo bi bilo videti, koliko bi bili ljudje pripravljeni plačati, da sodelujejo pri intervjuju s Katarino Kresal
  • Letna zbirka intervjujev, izdana v knjižni obliki, po možnosti s podpisi intervjuvancev – Playboy je to pred časom izvedel in zamisel je bila vsekakor dobra
  • Udeležba na okroglih mizah z znanimi ljudmi, ki jih vodijo novinarji
  • Organizacija konferenc o temah, ki jih pokrivajo
  • Del prihodkov od prodaje izdelkov, ki jih ocenjujejo
  • Povezovanje s podjetji pri izvajanju raziskav med bralci – odlično orodje za oblikovanje vsebin in seveda raziskave trga

Nobena od teh možnosti ni srebrna krogla za težave, ki že ali pa še bodo pestile medije. Toda v besedah Clayja Shirkyja, smo v revoluciji, ko stare stvari izginjajo hitreje kot se pojavljajo nove. Vendar to ne more biti izgovor, da se čaka na popolni poslovni model. Čas za spremembe je sedaj in le najbolj drzni in inovativni bodo lahko uspeli.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi

Ne gre za tehnologijo, temveč za vsebino

Posted on by
Reply

Dotaknili smo se skupnosti, družabnih medijev in tehnologije, sedaj pa lahko zabredemo še v umazano vodo vsebin. Ta kalna mlakuža je lahko izredno nehvaležna tema, saj gre na prvi pogled za nekaj izredno preprostega, vendar se kmalu izkaže, da kakovostne vsebine zahtevajo čas, znanje in predvsem denar.

Kljub temu pa sem osebno mnenja, da bi lahko slovenski mediji poceni dodali kar nekaj novih vsebin. Če se seveda pri tem obrnejo na svojo skupnost bralcev in nekoliko razširijo svoj pogled na svoje poslanstvo.

1. Kultura in dogodki

Osebno se mi zdi strašno zanimivo (ali pa žalostno), da je kultura na spletnih straneh naših medijev porinjena v ozadje. Na vseh naslovnicah tujih medijev prominentno pozivajo k obiskom strani s predstavitvami dogodkov in predstav. Najdeš vse – od muzejev in razstav do koncertov in zanimivih dogodkov. Na naših straneh tega preprosto ni. Zakaj ne, mi je preprosto uganka.

Zavedam se, da obstaja več strani s temi informacijami, toda ali ni namen medija, da istočasno informira in filtrira? Osebno se mi ne da vedno pregledovati posameznih strani in iskati nečesa, kar me zanima. Mogoče pa ne bi bilo slabo, če bi dnevni časopisi malo filtrirali in nam s svojo strokovnostjo svetovali, kam naj gremo. Delo te morda pošlje na bolj resne zadeve, Dnevnik na bolj zabavne.

2. Recenzije

Zakaj ni recenzij? Recenzije so odlično orodje za pridobivanje prometa in zvestobe bralcev. Bralci hitro odkrijejo, kdo jim priporoča najboljše knjige, glasbene albume, drame in ostalo. Blogi so tipičen dokaz tega. Toda naši mediji ne vem zakaj preprosto ignorirajo potencialno zlato jamo.

Recenzije so tudi dolgoročno izredno prijazne, saj ustvarjajo odlično vsebino za iskalnike. Verjeli ali ne, ljudje včasih na spletu preverijo kaj o izdelkih, ki jih kupujejo.

3. Hrana in pijača

To je nekoliko povezano z obema prejšnjima točkama. Recenzije restavracij, kafičev in ostalih tovrstnih zadev. Ponovno – odlična vsebina za pritegovanje bralcev in iskalnike. Mladina ima sicer to pokrito s Konzumom, ki pa je narejen – odkrito povedano – čudno. Namesto, da bi lahko poiskal restavracije po krajih, jih iščeš po regijah. Namesto, da bi bili na prvi strani predstavljene štiri dobre restavracije s slikami in ostalim, kar sodi zraven, vas pozdravi nekakšen nagovor. Domnevam sicer, da se jim zdi lušten, zame osebno pa stoji med mano in vsebino, ki jo želim prebrati. 

4. Prenehanje ločevanja papirnatih in spletnih vsebin 


Največji grešnik na tem področju je Delo – vsebino imajo razdrobljeno v toliko povezav, da te zadeva čisto zmede. So gospodarske novice ločene od vsebin v Delu FT? Če torej ne spremljam Delo&dom podstrani pomeni, da tega na glavni strani in v običajni vsebini ni?

Iskalniki so – poleg ostalega – naredili nekaj čudovitega: podrli so umetne omejitve portalov in drugih vmesnikov za dostop do vsebin. Kaj najdete je naenkrat odvisno od tega, kaj iščete in ne arbitrarno določene ontologije. Uvodna spletna stran medija mora biti okno v vsebine, ki so jih mediji ustvarili in ne v umetno izbrane ločene vrtičke. Pri Dnevniku, recimo, ne vem, ali bo članek o zdravju, ki je bil objavljen v neki prilogi tudi med novicami o zdravju. To je edina kategorija, ki je potrebna – nobene potrebe ni po ločevanju tiskanih vsebin od spletnih.

5. Potopisi

Potopisi so prav tako zlata stalnica, ki je pri nas sumljivo odsotna. Ne bi se ponavljal, ker velja večina postavk od zgoraj.


Nekakšen skupen imenovalec vseh zgoraj naštetih zadev je, da gre za “Lifestyle” vsebine. Žal so pri nas v glavnih spletnih medijih porinjene na stranski tir, kljub temu, da so izredno privlačne tako za bralce kot tudi za oglaševalce.


6. Lokalno 

Lokalne vsebine so nedvomno prihodnost medijev. Ljudje želijo brati, kaj se dogaja v njihovi bližini. Tu ima samo Večer nekoliko bolje organizirane vsebine, saj je mogoče pri razdelku Slovenija izbrati posamezne regije ter tako prebirati nekoliko bolj lokalne novice. Delo in Dnevnik preprosto ignorirata dejstvo, da so lokalne vsebine izredno privlačne in bralcem zelo “blizu”. Heh.

To je le nekaj tipov vsebin, ki so po mojem mnenju popolnoma po nepotrebnem postavljene na stranski tir. Še bolj hecno je, da bi se lahko mediji za oblikovanje številnih od teh vsebin naslonili na svoje bralce. Kot sem že pisal je možnosti nešteto: od natečaja za najboljši potopis do izbire najboljše kavice na sončno sobotno jutro v Ljubljani.

Me je pa prijetno presenetil Žurnal s svojo spletno stranjo, ki sicer ne vključuje vseh teh vsebin, vseeno pa je iz spletne strani očitno, da spletne vsebine razumejo nekoliko širše kot ostali. Pohvale so po mojem mnenju na mestu.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.



Povezani zapisi

Mediji z roko v roki z družabnimi mediji

Posted on by
Reply

Vsako pisanje o prihodnosti medijev neizogibno vodi tudi k razmišljanju o družabnih medijih, kot so Twitter, Facebook, blogi in drugi. Ob tem se vedno pojavljajo pobožne želje tehnoidealistov, da bodo ti mediji dejansko nadomestili tradicionalne medije.

Osebno o tem nisem prepričan, saj menim, da ima tradicionalno novinarstvo svoje mesto v novi podobi medijev. Toda to ne pomeni, da družabni mediji ne predstavljajo pomembne priložnosti za navadne medije. Pri tem govorim predvsem o izkoriščanju teh orodij za povezovanje z bralci in oblikovanje novih vsebinskih storitev.

Facebook

Pa začnimo kar pri Facebooku. Gre za lep primer, da “pojdi tja, kjer so vsi”. Trenutno so vsi mediji slabo zastopani, največ kar imajo pa so slabo osvežene strani, ki nimajo posebne dodane vrednosti za kogarkoli. Moj predlog bi bil, da se Facebook uporabi kot prvi korak pri oblikovanju skupnosti. Torej pridobivanje ljudi, ki so dovolj angažirani, da namenijo strani pozornost.

Nato pa sledi dolgotrajno in počasno vzdrževanje. Za veliko stvari, o katerih sem pisal včeraj, je Facebook idealno orodje. Služi lahko za obveščanje uporabnikov, za pozive k sodelovanje, za vabljenje na dogodke. Zadnja stvar, za katero bi Facebook uporabil, je za objavljanje povezav na novo objavljene članke. Kakorkoli obrneš, je Facebook namenjen povezovanju in angažiranju in ne slepemu klikanju na povezave. Kaj bolj dolgočasnega si lahko predstavljate od: “Delo: France Križanič odstopil po tem, ko ga je Gregor Golobič poskusil poriniti po stopnicah. http://tinyurl.xxx”. To je novica, ki jo lahko preberejo na spletni strani.

Facebook je izredno orodje za organizacije, ki si želijo stika z uporabniki. Toda obenem jih morajo angažirati in usmeriti njihovo željo po povezovanju. Zato preprosta stran z oboževalci ne more biti dovolj. Prav tako je lahko Facebook izreden medij za manj formalno komunikacijo. Ljudje se na Facebooku nekoliko sprostijo in obenem je v veliki meri odstranjen veliki bavbav, ki se ga mediji tako bojijo: umazane mase anonimnežev. Ljudje se na Facebooku praviloma obnašajo zelo lepo.

Gre torej za izredno priložnost za komunikacijo in oblikovanje skupnosti. Če jo bodo mediji pravilno izkoristili.

Twitter

Twitter je nekoliko drugačna zver. Na prvi pogled je izredno privlačen za medije, saj jim omogoča, da se poslužujejo pristopa, ki ga poznajo najbolje: objavi naslov novice + povezavo na novico. Presto promet na spletno stran. Žal v tem trenutku medijem to ni zanimivo, saj je kritična masa v Sloveniji preprosto premajhna. Mimogrede – kolikor sem lahko odkril se Twitterja poslužuje Večer – 5200 posodobitev stanja, ne sledijo nikomur in imajo 30 followerjev. Ah ja.

Toda Twitter bi bil lahko čudovito orodje, če bi bil izkoriščen pravilno. In spet – to ne pomeni slepega besnega objavljanja vsake novice. Sledi nekaj predlogov, kako bi lahko Twitter uporabili bolje:

  • Poseben Twitter kanal za objavo samo najpomembnejših novic – naj urednik po lastni presoji filtrira in postreže s pravimi novicami. Osebno nimam ne časa ne želje prebrati vseh 200 novic, ki jih medij objavi dnevno
  • Twitter za posamezne novinarje – lahko na hitro poročajo s tiskovnih konferenc ali drugih dogodkov ter komentirajo dogajanje. 
  • Pozivi k sodelovanju uporabnikov – vprašajte svoje bralce, ki vam sledijo, kaj mislijo o določeni temi in kako lahko mediju pomagajo oblikovati bolj zanimivo zgodbo
Ravno v času pisanja so tudi Finance začele nekoliko bolj aktivno uporabljati Twitter. Zadeva je nekoliko bolj interaktivna in v skladu z duhom Twitterja. 

Druga orodja

Če sta Facebook in Twitter trenutno najbolj vroči družabni omrežji še ne gre zanemariti drugih. Flickr se lahko uporablja za ustvarjanje fotogalerij in sodelovanje z uporabniki pri zbiranju njihovih del. Forumi imajo nedvomno še prostor v marsikaterem mediju.Google Moderator za iskanje najboljših vprašanj za intervjuje. Možnosti je nič koliko.

Seveda ne smemo pozabiti na bloge. Kje so blogi novinarjev, avtorjev in urednikov. S tem ne govorim o mnenjskih prižnicah, ki so oddaljene od uporabnikov. Govorim o blogih, kjer lahko vsi ti ljudje v nekoliko daljši formi pridobijo pozornost svojih bralcev, z njimi vzpostavijo komunikacijo in nenazadnje ustvarjajo boljšo vsebino.

Zanimiv pristop bi bil tudi agregator spletnih vsebin. Večer in Dnevnik imata celo povezave na slovenski Reddit. Newsflash – slovenskega reddita ni več. Je pa sedaj na voljo kot odprtokodna rešitev, ki jo je mogoče namestiti in upravljati lokalno. Če bi bil na mestu enega izmed medijev bi sam ustvaril tovrsten agregator ter z njim ustvarjal promet. Ne le na svojo stran, ampak na vse dobre spletne vsebine. S tem namreč lahko angažiraš uporabnike, da druge uporabnike usmerjajo h kakovostnim vsebinam. Kar spodbuja nastanek novih dobrih vsebin, v katerih uživa večje število uporabnikov. 

Vse omenjene zadeve so usmerjene k enemu samemu cilju: zbrati občinstvo, ga angažirati in pridobiti njegovo pozornost. Brez tega bodo mediji pač čedalje bolj pogosto obsojeni na to, da bodo morali iskati svoj kruh med drobtinicami, ki jim jih puščajo iskalniki.
  
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.


Povezani zapisi iz serije o medijih:

Ne gre za tehnologijo, temveč za vsebino

Skupnosti bodo oblikovale prihodnost

Posted on by
Reply

Včeraj sem pisal o nekaterih tehnoloških in vsebinskih pomanjkljivostih slovenskih medijev, predvsem v luči spleta. Danes bi se rad dotaknil drugega področja, ki ni relevantno le za medije, bo pa zapis vseeno usmerjen v to smer.

Najprej pa nekaj besed o trenutnem stanju. Google in ostali iskalniki so močno spremenili način, kako uporabljamo splet. Urejena spletna mesta in portali, ki so bili nekoč vhodna točka v splet so se umaknili bliskovito hitrim iskalnikom, ki nam v trenutku poiščejo tisto, kar želimo. To je pomemben udarec za številne spletne strani, še posebej pa za spletne medije. Kar naenkrat se je namreč med bralce in vsebine postavil nov vmesni člen – iskalnik. Sicer je bil ta premik po eni strani pozitiven, saj je pomenil nove bralce. Po drugi strani pa ti bralci lahko pridejo neposredno do iskanih vsebin, ne da bi obiskali prvo stran, kjer se nahajo urejene dnevne novice in seveda oglasi.

Google in ostali iskalniki imajo seveda svoj interes. Več ljudi do novic dostopa preko njih, več oglasov jim lahko pokažejo in tako seveda zaslužijo več. In ljudem je tak pristop všeč. Novic si ne želimo iskati po različnih razdelkih spletnih strani, ampak želimo takoj do vsebin, ki nas zanimajo. Tako smo kaj hitro izglasovali, kaj želimo. Toda Google ne ve, da smo morda bralci Dela. Če je med zadetki prej prikazan Dnevnik, ga bo običajni uporabnik spleta obiskal, kar je seveda v škodo Delu. Prihod Googla je pomenil hiter konec zvestobe bralcev, saj uporabniki želimo udobje, hitrost in učinkovit dostop do informacij.

Podobno tudi agregatorji novic močno vplivajo na razpršenost uporabnikov. Beremo pač tiste novice, ki nam najprej padejo v oči, ne glede na to, od kje prihajajo.

Izziv zvestobe

Tiskane naklade upadajo, na spletu pa bralca preprosto ni mogoče tako preprosto pritegniti in ohraniti kot v preteklosti. Mediji so torej pred velikim izzivom, kako ohraniti pozornost bralcev. Še huje, za to pozornost ne tekmujejo samo z drugimi mediji, temveč celo z blogi, Facebookom in drugimi amaterskimi vsebinami.

Edina resna alternativa temu stanju je, da začnejo mediji svoje bralce jemati bolj resno. Poiskati morajo načine za neposredno povezovanje s svojimi bralci. Sledi le nekaj predlogov, kako lahko to izvedejo.

Objava elektronskih naslovov avtorjev. Že zelo majhen korak bi bil dovolj, da postanejo avtorji bolj odprti bralcem in omogočijo neposredno komunikacijo z njimi.

Srečanja z bralci. Zdi se mi, da so novinarji pogosto izredno izolirani od dejanskih potreb bralcev. Prepričan sem, da bi morali mediji neposredno komunicirati s svojimi bralci, jim prisluhniti in z njimi odpreti komunikacijo. Preko elektronske pošte, osebni stiki, karkoli. Prav tako ne bi kar odpisal staromodnih forumov ali pa nekoliko bolj sodobnih blogov ali Twitterja.

Vključitev bralcev v oblikovanje časopisa. S tem ne mislim le, da bi lahko mediji vključili zapise z blogov. Zakaj ne bi naredili razpisa za najboljši potopis z denarno nagrado? S tem bi dobili privlačno vsebino in pritegnili številne bralce, ki bi spremljali to stran. Ob različnih dogodkih bi se lahko obrnili na skupnost bralcev, naj jim pomagajo s svojimi slikami. Zakaj ne bi sponzorirali nastanka novih karikatur?


Žal je veliko ljudi prepričanih, da bodo uporabniške vsebine odrešitev vsega. Osebno sem mnenja, da bodo najučinkovitejši tisti, ki bodo lahko ustvarjalne sile uporabnikov usmerili k nekemu točno določenemu cilju. Mediji so v enkratnem položaju, da bi to izkoristili v svojo korist.


Podoben koncept bi bila lahko tudi stran “Pomagaj novinarju”. Zadeva že obstaja in deluje odlično. Gre za preprosto idejo – prijavite se kot morebitni vir in nato – če lahko – pomagate novinarju, ki zbira material za zgodbo.


Ustvarjanje vrednosti za bralce. Zanimiva zamisel se mi zdi tudi organizacija različnih dogodkov. Recimo pogovori ali okrogle mize s pomembnimi domačimi in tujimi gosti. Bralcem omogočiš udeležbo in možnost zastavljanja vprašanj. Podobno, kot to počne e-demokracija s svojim izredno zanimivim projektom Vprašaj ministra.

Skoraj ne dvomim, da se tukaj skrivajo tudi priložnosti za monetizacijo.

Komentarji. Ena največjih zamujenih priložnosti – sicer ne le pri medijih -  so komentarji. Vem, da velika večina novinarjev sovraži komentarje, saj gre vse preprogosto za nesmiselne izlive besa, provokacij in bedastoč. Krivec je seveda znan: anonimnost. Veliko smo že poslušali o tem, kako težko je, ker je treba komentarje moderirati in se z njimi ukvarjati.

Nikoli mi ne bo jasno, zakaj se mediji niso poslužili sistema “karme”, kot ga uporablja recimo Slashdot in številne druge strani. Gre pač preprosto zato, s pametnimi komentarji, ki jih ocenjujejo drugi bralci in moderatorji, lahko dviguješ ugled posameznika. Ta ugled nato vpliva na prikaz komentarjev in omogoča bralcem, da hitro izločijo hrup, ki ga povzročajo razni nespametni provokatorji.

Z uvedbo ugleda bralca ubiješ kar nekaj muh na en mah. Komentarji postanejo bolj razumni, bolj umirjeni komentarji spodbujajo bralce k ustvarjanju ugleda, obenem pa so profili, ustvarjeni z registracijo bistveno močnejši motivator. Morda bi lahko novinarji citirali koga od komentatorjev in se mu to pokaže v profilu. Vse konstruktivne akcije uporabnika tako postanejo del njegovega ugleda. Gre za izredno močno orodje za spodbujanje zvestobe.

To je le nekaj predlogov, s katerimi bi lahko mediji bolj učinkovito oblikovali skupnosti okoli svoje vsebine. Osnovni koncept je bolj ali manj angažiranje bralcev. Minili so namreč časi, ko so bila dovolj pisma bralcev. Danes uporabniki pričakujejo interakcijo. Glede tega bi se mediji lahko kaj naučili od “amaterskih” blogov, kjer avtorji na splošno izredno skrbijo za komunikacijo s svojimi bralci. In bodimo odkriti – mar ni lepše brati vsebin, kjer veš, da lahko avtorja “skurcaš”?

In, seveda, navalite.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani Zapisi 

Mediji z roko v roki z družabnimi mediji
Ne gre za tehnologijo, temveč za vsebino

Neizkoriščeni potenciali spleta

Posted on by
Reply

Splet je s svojim pojavom odprl tehnološko pot številnim inovacijam na področju vsebin. Žal se mi včasih zdi, da še posebej slovenski mediji preprosto niso dojeli vsega, kar jim tehnologija omogoča. Na njihovih straneh kar mrgoli zamujenih priložnosti, ki so včasih bolj očitne, včasih malo manj.

Najprej nekaj pozitivnih komentarjev. V zadnjih letih so se vsaj spletne strani dnevnikov relativno uspešno modernizirale. Trije glavni dnevniki (Delo, Dnevnik in Večer) so ustvarili vizualno in uporabniško relativno prijazne spletne strani. Prav tako so vsi trije zgodaj vpeljali video vsebine, pri katerih sicer osebno nisem prepričan, da so za tiskane medije korak v pravo smer, vendar sem pripravljen sprejeti, da so uspešne ali vsaj koristne.

Sedaj pa k slabim stvarem. Najprej zame popolnoma nerazumljivo manjkajo kakovostni fotografski prispevki. Delo sicer vključuje galerije k svojim prispevkom, Dnevnik pa ima celo podstran s fotografijami, vendar sta oba nezadovoljiva. Delove fotografije so preprosto nenavdahnjene (recimo Lahovnik v treh pozah), Dnevnikove pa majhne in slabo izbrane. Tuji mediji ogromno pozornosti namenjajo ravno fotografijam – uporabljajo jih za pregled dogajanja na določen dan, za obeleženje pomembnih dogodkov ali zanimivosti ter za pripovedovanje zgodb.

Fotografije so izredno izrazno sredstvo za pripovedovanje zgodb in informiranje in kot take v slovenskih medijih katastrofalno premalo izkoriščene. Poleg tega so kot ustvarjene za uporabo na spletu, saj ti jih ni potrebno tiskati, kar bistveno zniža stroške. Ob tem gre bolj za kuratorsko vlogo in ne toliko za trošenje lastnih virov in fotografov.

Infografika

Gre za področje, ki je itak rak rana slovenskih časopisov in medijev. Sem ter tja kakšen graf še natisnejo, kaj več pa ne. Sicer se zavedam, da so infografike praviloma zahtevne za izdelavo in lahko tudi drage, toda obenem ni boljšega načina za privlačno in preprosto obdelavo kompleksnih vprašanj.

Za oris o čem govorim: Washington Post in New York Times.

Združevanje in povezovanje vsebin

Ena od stvari, ki jo lahko na spletu dosežeš z relativno nizkimi stroški je povečanje zanimanja bralcev s ponujanjem dodatnih vsebin. Žal le malo slovenskih medijev resnično izkorišča to prednost. Dnevnik se na tem področju kolikor toliko trudi, Delo je že bistveno slabši, Večer pa - kolikor sem lahko ugotovil – teh možnosti sploh ne nudi.

Na splošno je Dnevnik na tem področju daleč najbolj razvit. Imajo celo pripravljene vsebinske sklope, ki združujejo večjo količino vsebin, kar je pohvalno. Kljub temu se mi zdi, da vsi mediji podcenjujejo pomembnost združevanja vsebin. Vsak članek posebej namreč ni otok, ampak je organsko povezan s številnimi drugimi vsebinami in medij ne dela usluge ne sebi ne bralcu, če teh povezav ne zagotovi.

Toda prostora za izboljšanje je še veliko. Recimo, združevanje vsebin po imenih ljudi, tematikah in morda celo krajih. Tak pristop bi dolgoročno lahko, na primer, omogočil izdelavo lokalnih vsebin, ki se izkazujejo kot ključnega pomena za uspeh časopisov.

Vključevanje in zbiranje drugih vsebin


Moj zadnji nasvet medijem v tem sklopu je preprost. Ne ignorirajte sveta okoli sebe. Samo v Sloveniji je več tisoč ljudi, ki ustvarjajo zanimive, zabavne in poučne vsebine, ki bi lahko enkratno dopolnile obstoječe vsebine. Pri tem ustvarjajo vsebine, ki so pogosto na tako visoki ravni, da ne bi bilo nobene nevarnosti za ugled medija, če bi jih vključil k sebi ali pa vsaj zagotovil povezavo na njih.

Še par malenkosti, ki bi jih lahko slovenski časniki uvedli:

  • Objava elektronskega naslova avtorja člankov – če imajo lahko to veliki mednarodni mediji, ni razloga, zakaj ne bi imeli tudi naši
  • Google Earth za prikaz geografsko vezanih informacij in dodatnih vsebin
  • Obsežnejše možnosti objave člankov na družabnih omrežjih (Dnevnik ima to urejeno, Delo in Večer pa nekoliko manj)

Zanimivo je, da so Finance pri številnih od teh kriterijev relativno uspešne. Imajo tako zbrane informacije okoli določenih terminov, avtorji imajo objavljene naslove, urejeno imajo objavo na Facebooku in LinkedInu ter nudijo celo možnost shranjevanja člankov v osebni arhiv. Žal je njihova stran še vedno v veliki meri zaklenjena in dostopna le registriranim uporabnikom ter proti plačilu. Sicer pa je tudi Večer svoj arhiv zaklenil v zameno za plačilo.

Zaenkrat dovolj, naslednjič pa o skupnostih in časopisih.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.


Povezani Zapisi 
Hapax Legomena o medijih
Skupnosti bodo oblikovale prihodnost
Mediji z roko v roki z družabnimi mediji
Ne gre za tehnologijo, temveč za vsebino