Ravno te dni sem pripravljal zapis o tem, kako so mediji na splošno popolnoma napačno zastavili svoj prehod na tablične računalnike, pa me je v soboto dopoldne pričakal Delov zapis o tem, da bodo zaračunavali za svojo aplikacijo na iPadu ter njihovih razlogih, zakaj so se tako odločili. Članek je neverjetno zabaven in vsebuje toliko nedoslednosti, čudnih in celo žaljivih navedb ter nejasnosti, da sem se moral odločiti za ta zapis. Še posebej ker predstavlja tako popolno diametralno nasprotje mojemu pogledu, kar je vedno zabavno.
Kar začnimo, saj se bo tole raztegnilo. že prvi stavek je prava mojstrovina:
Mediji že dolgo vedo, da si brezplačnih spletnih izdaj ne bo mogoče privoščiti v nedogled – zlasti zato, ker prihodki od oglasov na spletu ne zadoščajo za financiranje velikih uredništev. Doslej je še nekako šlo, zmanjševanje števila oglasov pa tako rekoč vse časopisne družbe sili, da postopoma začenjajo spreminjati svoje razmišljanje.
Začne se s pisanjem o medijih in nezmožnosti vzdrževanja spletnih izdaj. Kaj pa spletni mediji? To očitno niso mediji, ker imajo samo spletne izdaje. Že tu avtorji članka (podpisan jih je namreč cel kup) mešajo “časopisne družbe” in “medije”, kar nato brezskrbno počnejo čez celoten zapis. Toda spletni mediji nimajo težav, če so vodeni dobro. Samo kratek pogled na splet ti da vedeti, da mediji, kot sta denimo Gawker Media ali Huffington Post, nimajo nikakršnih težav s tem, da imajo brezplačne spletne izdaje in ostanejo dobičkonosni. Avtorji čez celoten zapis dosledno poskušajo zabrisati meje med mediji in časopisnimi založniki ter vsebinami in časopisnimi novicami.
Avtorji nadaljujejo:
Izdajatelji morajo staviti na karto kakovosti, za katero bodo njihovi bralci vedno pripravljeni tudi plačati. Vsi, tudi uporabniki medijskih vsebin, se morajo zavedati, da kakovostno novinarstvo, avtorski projekti, poglobljeni in analitični članki, preiskovalne zgodbe ter izvirne reportaže in intervjuji pač stanejo in jih ni mogoče izbrskati iz nepregledne množice informacij in podatkov z Googlom. In prav tu je konkurenčna past: plačljive vsebine se ne pojavljajo v brskalnikih, kakršen je Google, ti pa tako opravljajo vlogo selektorja za svoje uporabnike.
Logika tega odstavka je naravnost bizarna. S prvim delom se sicer še strinjam – kakovost je dejansko pomembna in le Google resnično ne zadostuje. Toda preskok na to, da je to konkurenčna past je nerazumljiv. Najprej, nikakršne tehnološke ovire ni, da se plačljive vsebine ne bi pojavljale v iskalnikih. Čisto mogoče je dovoliti dostop Googlu in ga zaračunati drugim uporabnikom.
Druga stvar, ki je zanimiva, je, kako jih moti Google. Torej – spletni iskalnik, ki medijem brezplačno zagotavlja promet in obiskovalce na njihovih straneh je nekako na strani teme. Še bolj zanimivo bo, ko bodo družabni mediji kot posredovalci prometa presegli Google. Uporabniki namreč ne bodo objavljali povezav, za katere bo treba plačati in njihovim prijateljem ne bodo dostopne.
In še nekaj – v odstavku, v katerem se govori o kakovosti, nekako ni primerno, da se uporabi izraz brskalnik, ko govoriš o iskalniku.
Sledita dva odstavka, v katerih se Delo med vrsticami primerja z New York Timesom in vključujeta nekakšne nesmiselne statistike, da “je časopisna stran, na kateri so objavili članek o plačljivosti vsebin na internetu, teoretično vredna štiri odstotke cene časopisnega izvoda, kar znese 17,5 centa.”
Nato sledi ta biser:
Dnevi brezplačnih spletnih vsebin naj bi [sic] končali v nekaj letih. Vse, kar bo imelo neko vrednost, bo plačljivo. Še največja ovira je trenutno to, da še ni preprostega plačilnega sistema, podobnega Amazonovemu gumbu za plačilo z enim klikom. Približal se mu je Apple s svojo spletno trgovino iTunes oz. App Store.
Izjava o koncu brezplačnih vsebin je preprosto želja avtorjev in ne odraža dejanskega razvoja spleta in vsebin. Še bolj pa me pogreje izjava o tem, da bo plačljivo vse, kar ima neko vrednost, kjer se avtorji igrajo s pojmi, ki jih očitno ne razumejo najbolje. Vrednost in cena nimata nikakršne intrinzične povezave, o čemer sem že pisal. Vrednost je subjektivna in ne inherentna v določeni dobrini. Cena, na drugi strani, se oblikuje na križišču med ponudbo in povpraševanjem.
Vendar je očitno treba lekcijo ponoviti. Brezplačno ne pomeni brez vrednosti. Je Wikipedia ničvredna, ker je brezplačna? Sta brskalnik Firefox in iskalnik Google brez vrednosti, ker sta na voljo brezplačno? O tem, kako brez vrednosti je njihovo delo, bom obvestil MIT in njihov program Open CourseWare, v okviru katerega dajejo javnosti dostop do svojih predavanj in zapiskov. Tudi Khan Academy in njihova zbirka 1800 video posnetkov, ki razlagajo osnovne znanstvene pojme, je brezplačna in očitno brez vrednosti.
Če grem še korak dlje, se čutim močno užaljenega. Ti avtorji mi zatrjujejo, da bo moj blog čez mitičnih let ničvreden, ker bo ostal brezplačen. Sicer nimam ravno nekih iluzij, da gre za mojstrovino, toda menim, da z zapisi in odgovori na komentarje pomagam določenemu številu uporabnikov. Če za to ničesar ne računam, to ne pomeni, da nima vrednosti.
Še bolj bizarna je uporaba prihodnjika. “Vse, kar bo imelo neko vrednost, bo plačljivo.” Ali to pomeni, da danes ni tako? Torej se bo to dogajalo v naslednjih nekaj letih. Treba bo torej biti pazljiv, da ne bo novica med tem, ko jo beremo, postala brez vrednosti.
Tudi ovira na poti do plačljivih vsebin je sumljiva. Amazonov gumb za plačilo z enim klikom je edini dovolj preprost način za plačevanje vsebin? Torej preprost sistem za plačevanje obstaja – Amazonov gumb. Podoben gumb bi mogoče sodil na vsako spletno stran vsakega medija. Odkrito povedano, do sedaj še nisem imel težav s plačevanjem na spletu, če so le hoteli moj denar.
Po optimističnih napovedih bodo ljudje plačevali za vsebino, ker so to od nekdaj počeli.
Po zelo optimističnih napovedih. Avtorji stalno govorijo o vsebini, čeprav v resnici mislijo samo svoje vsebine. S tem ne preveč mojstrskim mešanjem pojmov želijo ustvariti občutek, da je popolnoma nepošteno, da je kakršnakoli vsebina zastonj. Toda vsebin je veliko vrst. Recimo – televizija je zastonj. Radio je zastonj. V knjižnici so poleg članarine vsebine efektivno zastonj. Podprte so z oglaševanjem, vendar so za končnega uporabnika dejansko brezplačne. Ljudje torej tega niso od vedno počeli in še manj zagotovo dejstvo je, da bodo to počeli tudi v prihodnosti. Tudi časopisi so lahko brezplačni. Kar pa je res, je, da so ljudje od vedno plačevali za Delo.
Tu se debata vedno hitro zatakne ob tem, da morajo biti ljudje vendar plačani za svoje delo. S tem se absolutno strinjam. Toda plačljive vsebine niso nujno edini način za pokrivanje stroškov za ustvarjanje vsebin. Zgoraj našteti primeri lepo prikažejo, da obstaja več različnih načinov. Avtorji delajo napako, da predpostavljajo, da je obstoječi način edini pravi način.
Vprašljiva je tudi teza, da so ljudje od vedno plačevali za časopisne vsebine, če malo predvidimo, kaj so hoteli avtorji povedati. Tudi to sem pokrival že večkrat in spet moram opozoriti, da časopisi ne živijo od prodaje izvodov, ampak od oglaševanja, ki pokrije velik del stroškov nastanka medija. Zato imamo lahko tudi tiskane brezplačnike.
Mediji že dolgo vedo, da si brezplačnih spletnih izdaj ne morejo privoščiti, saj prihodki od oglasov na spletu ne zadoščajo za financiranje velikih uredništev. Dokler so bili ti zadovoljivi, je še nekako šlo. Potem jih je recesija pošteno oklestila. Šefi številnih velikih medijskih podjetij se zato sprašujejo, kako so mogli dopustiti prepričanje, da za informacije ni treba plačati. Ugotavljajo, da so pridigarji svobode vse prepričali, da je internet drugačen in da je vsakršen poskus uveljavitve poslovnega modela kratenje človekovih pravic. Posledično so uporabniki v zadnjem desetletju ponotranjili, da je vse na spletu zastonj. In če nekaj dobimo zastonj, samodejno menimo, da nima vrednosti in torej ni vredno plačila. Prišlo je do popolnega razvrednotenja avtorskih pravic. Teksti, slike, videi se kradejo, kopirajo, citirajo, delijo, preprodajajo.
Začetek odstavka je morda še najbolj odkrit del celotnega sestavka. Avtorji priznajo, da so mediji vsebine na spletu ponudili, ker je bila to dobra poslovna odločitev. Ker so se pogoji na trgu spremenili, je treba spremeniti tudi poslovni pristop. Toda na tem mestu vlak ponovno iztiri iz tirnic razuma.
Najprej naslovimo prepričanje, da je bilo začetno brezplačno ponujanje vsebin nekakšno odpiranje Pandorine škatlice. Toda dejstvo je, da so informacije postale brezplačne iz drugih razlogov, ki sem jih prav tako že pogosto obdelal. Torej, na trgu, kjer lahko določeni ponudniki vsebine zagotovijo brezplačno in jih podprejo z oglaševanjem, bodo ti ponudniki prevzeli večinski delež trga. Le zelo malo informacij ima dovolj visoko vrednost za bralce, da se bodo odločili za plačilo. Če obstaja brezplačna alternativa, jo bodo izbrali, čeprav je alternativa morda nižje kakovosti.
Toda avtorji krivca najdejo drugje – v “pridigarjih svobode”, ki so “vse prepričali”, da mora biti vse na internetu brezplačno. Gre za nadvse privlačnega grešnega kozla in slamnatega moža obenem. Skoraj prepričan sem, da bi me avtorji uvrstili med te pridigarje, čeprav nikdar in nikoli nisem zapisal, da bi vsebine morale biti brezplačne. Brezplačnost vsebin je, kot sem že zapisal, posledica čisto običajnih tržnih pritiskov in ne globalne nemoralnosti uporabnikov spleta. To, da uporabniki poiščejo brezplačne alternative, ni samo po sebi negativno ali nemoralno. Gre za popolnoma racionalno odločitev.
Povedano drugače. Delo lahko zaračuna svoje vsebine. Če bom informacije in dnevne novice lahko dobil iz drugih virov, ki so brezplačni (recimo RTV Slo, Žurnal, SiOL, 24ur.com), potem bom zelo dobro premislil, preden plačam Delu. To ne pove ničesar o mojem fetišu brezplačnosti, več pa o tem, da je Delo pač sprejelo napačno poslovno odločitev.
Toda avtorji nadaljujejo s svojo tezo, da brezplačno pomeni razvrednotenje. Pa poglejmo realnost. Recimo – storitev Steam omogoča nakup računalniških iger in jo redno uporabljam. Kljub temu, da bi lahko čisto vse igre, ki so na voljo v trgovini, prenesel s spleta, tega ne počnem. Če jo kupim uradno, to pomeni, da imam zanjo na voljo vse posodobitve, položaji v igri se shranjujejo v spletnem oblaku in v njem imam prijatelje, s katerimi lahko igram večigralske igre. Če kupim nov računalnik, preprosto namestim Steam, z visoko hitrostjo prenesem igro in jo začnem igrati tam, kjer sem jo prenehal na starem računalniku. Kljub brezplačni alternativi sem zaradi udobja in dodatnih ugodnosti izbral plačevanje. Poleg tega Steam izredno pogosto akcijsko prodaja igre in lahko dokaj sodobne igre kupim zelo ugodno. Gre za različne načine dodajanja vrednosti vsebini, ki me prepriča, da jo izberem namesto brezplačne vsebine.
Gremo naprej. Wikipedia ustvarja izredno visoko vrednost, kljub temu, da je brezplačna. Wikipedia ni sama po sebi kriva, da druge enciklopedije niso sposobne tekmovati z njo ne v kakovosti in ne v obsegu. Poglejmo še drugam – Linux je brezplačen, vendar Microsoft čisto uspešno tekmuje z njim. Enako velja za njihov Office, ki ima brezplačno alternativo v OpenOfficeu. To, da je nekaj brezplačno, še ne pomeni, da ni mogoče tekmovati. Tarnanje o pridigarjih brezplačnosti pa žal ne koristi nikomur.
Še hujša sta zadnja stavka. “Prišlo je do popolnega razvrednotenja avtorskih pravic. Teksti, slike, videi se kradejo, kopirajo, citirajo, delijo, preprodajajo.” V en koš so nametani vsi pojmi, ne glede na to, kaj v resnici pomenijo. Citiranje, recimo, je po zakonu o avtorskih pravicah dovoljeno. Kaj je narobe z deljenjem? Vas moti, če na Facebooku na vašo spletno stran usmerim nekaj dodatnih obiskovalcev, ki jim lahko prikažete nekaj več oglasov? Uporabniki s tem očitno izkazujejo popolno nespoštovanje avtorskih pravic. Po drugi strani pa morda avtorji kažejo popolno nerazumevanje sodobnega spleta, kjer je vrednost vsebine višja glede na število uporabnikom, ki lahko do nje dostopajo in si tega želijo.
Nato pa sledi še zaključek.
Ključni vprašanji, kakšna je vrednost vsebin na spletu in kako jih učinkovito tržiti, torej za zdaj ostajata brez odgovora. Uporabniki smo se navadili, da so informacije na spletu brezplačne; včasih je pač treba malo dalj časa brskati, toda prej ali slej pridemo do njih.
Po drugi strani pa je res nenavadno, da odštejemo 50 evrov za polurni obisk vodovodarja ali serviserja za pečico, ne da bi trenili z očmi, da brez vprašanj plačujemo naročnino za dostop do interneta, elektrike ali televizijskega signala, nismo pa pripravljeni plačevati za spletne vsebine.
In vendar bi se moral vsak količkaj ozaveščeni uporabnik interneta zavedati, da ni brezplačnega kosila. Če nas to spoznanje ne bo udarilo prej, nas bo slej; denimo takrat, ko bodo na internetu na voljo le še nepreverjene, neresnične, nepoglobljene informacije iz druge roke, kot sta bili na primer tisti, da Apple kupuje Twitter ali da bo New Yorker začel izhajati dvakrat na mesec.
Briljantno. Najprej ugotovitev, da uporabniki poiščemo brezplačne vire informacij, kar je res. Nato pa sledi resnična cvetka o vodovodarju. Avtorji očitno niso prebrali niti svojega prejšnjega stavka. Če bi kdo dobil brezplačnega vodovodarja, bi verjetno to možnost izkoristil. Za spletne vsebine plačujemo redkeje, ker lahko poiščemo brezplačne alternative. Nenavadno bi bilo pričakovati, da bi ljudje plačevali vodovodarje, če bi se pred njihovimi vrati drenjal cel bataljon vodovodarjev, ki so pripravljeni storitev zagotoviti brezplačno.
Nato sledi moralni klic o tem, da ni brezplačnega kosila. Kajti, če ne bomo plačevali za spletne vsebine, se bodo iz neba spustili vsi štirje jezdeci apokalipse in na spletu bodo na voljo “le še nepreverjene, neresnične, nepoglobljene informacije iz druge roke”. Spet gre samo za čisto zablodo. Nikjer ni zapisano, da se bo to v resnici zgodilo. Wikipedia je tipičen primer tega, kakšen nepopisen kaos nastane, če se vsebine ustvarjajo brezplačno. Ne, pravzaprav ni tako.
Več medijev je že jasno dalo vedeti, da bodo ostali brezplačni ne glede na vse. Recimo, ameriški NPR, neprofitno združenje radijskih postaj. Nobenih resnih skrbi ni, da novinarstvo ne bi preživelo s takimi ali drugačnimi poslovnimi modeli. ProPublica, neprofitna novinarska organizacija, je bila prvi spletni medij, ki je prejel Pulitzerjevo nagrado. Kako daleč od spleta, na katerem so objavljene samo nepreverjene in neresnične. Avtorji torej popolnoma brez vsake podlage v realnosti prihodnosti poskušajo vsiliti obliko, ki si jo želijo. Poskušajo prestrašiti svoje bralce, da so samo oni, s svojim omejenim pogledom na vsebine, medije in poslovne modele, zadnji branik med poštenim in preverjenim svetom ter popolnim kaosom, ki nas čaka, če Delu projekt zaračunavanja vsebin ne uspe.
Čas je, da počasi zaključim. Kot sem napisal že prej, ne nasprotujem temu, da Delo poskuša zaračunati za svoje vsebine – bodisi na iPadu, spletu ali na papirju. Menim sicer, da to ni dobra dolgoročna odločitev, vendar imajo seveda vso pravico, da to naredijo. Kar me je res zmotilo, je nekakšna mešanica moralizma, ohlapnega opletanja z očitno nerazumljenimi pojmi ter posploševanja, ki nimajo ozadja v realnem stanju. Po eni strani gre lahko za preračunljivo manipulacijo z dejstvi ter poizkus, da se ljudem nasuje peska v oči in upraviči nepriljubljeno odločitev. Po drugi strani pa gre morda preprosto za primer medija, ki pri pripravi članka ni raziskal področja, o katerem piše, ter tako poskrbel za nepreverjene, neresnične in nepoglobljene informacije. Na iPadu in na spletu. Brezplačno.
Hapax Legomene ni na Facebooku. Ovbe. Smo pa na Twittru. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.
Povezani zapisi
Presenečenje: poglobljene vsebine so za bralce bolj privlačne
Prvi znaki kažejo, da plačljivi The Times ni uspeh
Ljudje RES ne marajo plačevati za novice na spletu