Potep po Siriji

Moja ljubezen do Bližnjega vzhoda se je začela – zanimivo – s potjo na Tajsko. Pri vračanju smo se namreč za en dan ustavili v Amanu v Jordaniji, kjer so nas na hitro odpeljali do Petre, puščavskega mesta, ki je služil kot ozadje filmu Indiana Jones. Zadeva sicer zahteva vsaj kakšen dan pohajkovanja in ogledovanja, ampak vseeno je bilo že nekaj kratkih ur dovolj, da sva se s punco odločila, da bo naslednja pot ravno na Bližnji vzhod.

Vmes je bilo par let pavze s potovanji, ko sva si urejala stanovanje, nato pa je prišel trenutek, ko je bilo denarja in časa dovolj za eno novo potovanje. Na vrhu seznama je bila Sirija. Toda načrte nama je prekrižal moj slepič, ki se je popolnoma brez vsake potrebe vnel in zahteval kirurški poseg. Rezervni načrt je bil obisk vzhodne Turčije z agencijo Oskar, kar se je izkazalo za pravo odločitev, saj sva se še bolj navdušila nad tem območjem. Sledil je izlet po bivši Jugoslaviji in Albaniji, obisk Maroka, pustolovščina v Jemnu ter končno tudi letošnja Sirija.

Sirija ima v očeh zahoda neupravičeno slab imidž. Veliko ljudi me ob tem, ko izvejo, kje sem bil, pogleda, kot da nosim glavo naprodaj, saj mediji (zahvaljujoč ameriški retoriki) dejansko naslikajo podobo zlobne države, ki podpira terorizem, kjer v osnovi vlada Al-Qaida in so tujci stalna tarča do zob oboroženih bradatih ekstremistov.

Resničnost ne bi mogla biti dlje od realnosti. Sirija je izredno varna država, polna prijaznih ljudi, ki si vzamejo čas zate in ti po svojih najboljših močeh poskušajo pomagati. Poleg tega ni v celoti muslimanska, saj ima veliko krščansko manjšino. Celega potovanja ne bi opisoval, bi pa izpostavil nekaj najljubših stvari.

1. Omajadska mošeja v Damasku. Gre za enkraten zgodovinski spomin. Stavba je svojo zgodovino začela kot aramejski tempelj Hadadu, ki so ga v Jupiterjev tempelj predelali vestni Rimljani. Rimski tempelj je nadomestila cerkev Janezu Krstniku, ki so si jo od leta 636 do 706 delili kristjani in muslimani. Nato jo je nadomestila mošeja. Stavba ima prav poseben občutek – ljudje posedajo po orjaškem dvorišču, otroci se igrajo in žogajo … Pravzaprav nimaš občutka, da si v mošeji.

Arhitekturno je stavba nekaj posebnega. Trije minareti, čudoviti mozaiki in posebna podolgovata oblika so zanimivi detajli, ki jih vidiš le redko kje drugje. Par slik:

2. Krak des Chevaliers. Najbolje ohranjeni križarski grad je ena pomembnejših turističnih atrakcij Sirije. Dejstvo je, da je v odličnem stanju in si lahko skoraj predstavljaš viteze, kako se sprehajajo po hodnikih in stolpih. Zadeva je zgrajena resnično impresivno in ko ga vidiš, lahko razumeš, zakaj ga niso nikdar vojaško osvojili, saj so se branilci vdali šele pod vplivom prevare oblegovalcev. Posladek obiska: učenec za mujezina je v kapeli (kasneje mošeji) zapel klic k molitvi – skoraj mistična izkušnja.

3. Mesto Tartous. Šlo je za največje presenečenje potovanja. Pričakovala sva zanikrno obmorsko mestece, odkrila pa presenetljivo in naravnost bizarno mešanico starega in novega. Povsod lahko vidiš ostanke križarskega mesta, ki ga sedaj preraščajo sodobne zgradbe. Sredi naselja še vedno stoji križarska kapela, skozi katere razpadajoč obok lahko vidiš stanovanje neke družine. Dodaten plus je res lepa cerkvica iz 12. stoletja, ki so jo postavili kot trdnjavo, ker je stala izven obzidja mesta.



4. Kopanje v Evfratu v puščavi. Jez na Evfratu pomeni, da je sedaj sredi puščave veliko jezero, ki nosi ime po tedanjem predsedniku države Asadu. Jezero pomeni tudi, da se lahko lepo kopaš v krasni vodi z razgledom na fotogeničen grad.

5. Aleppo. Aleppo se skupaj z Damaskom poteguje za naziv najstarejše naselbine. Je pa za razliko od Damaska bolj prijazen, intimen in bolj uživaški. Velikanska tržnica, grozeča trdnjava nad mestom in kolikor hočeš malih presenečenj naredijo Aleppo pravi užitek.

 
6. Palmyra. Antično mesto sredi puščave samo dopolnjuje vso ostalo zgodovino Sirije, ki je res ne manjka. Toda Palmyra zaradi tega ni nič manj impresivna. Nekoč bogato mesto in sedež kraljice, ki si je upala izzvati rimski imperij, kar se zanjo seveda ni dobro končalo. Danes pravi backpackerski raj, kjer si po vročih ogledih privoščiš odlične palačinke.

7. Hrana. Hrana v Siriji je vrhunska. Tipične kebabe dopolnjujejo dobrote, kot so različni izdelki iz čičerike (fatta, falafel, fattoush), solate, začimbe in sladkarije. Posebna izkušnja je večerja ali kosilo v eni od “fensi” restavracij v krščanski četrti Damaska.

8. Ljudje. Ljudje so izredno prijazni. Le primer – ko sva z avtom iskala neke samostane, sva se ustavila ob cesti in vprašala človeka, kje lahko prideva. Najprej se je nekaj trudil, da bi nama razložil, nato pa nekam poslal svojega sina. Ta mu je prinesel ključe, možak se je usedel v avto in naju odpeljal do križišča. To se nama ni zgodilo enkrat, ampak štirikrat. Vedno te kdo povabi na čaj in si vzame zate nekaj minut. Izredno radi se fotografirajo z nami. V glavnem, Sirija morda izstopa bolj po svojih ljudeh, kot znamenitostih, ki jih sicer ne manjka.

Častne omembe. Stvari v Siriji, ki so mi ostale v spominu je res veliko. Izpostavil bi še Saladinov grad na vrhu hriba, kjer najprej prečkaš na roko izsekan prepad s stebrom na katerem je stal most. Potem imamo tu še mrtva mesta in zgodbo Simeona Stilita, poščavnika, ki je na 15 metrov visokem stebru preživel 37 let. Ter seveda šiitsko mošejo, Sayyida Ruqqaya, kjer lahko spoznaš še nekoliko drugačen obraz islama.

V glavnem, Sirijo priporočam vsem, ki si želite malo bolj resno obiskati Bližnji vzhod. Težav z varnostjo namreč ni, hoteli so spodobni, hrana ali voda nista oporečni, vseeno pa je zadeva – vsaj kar se budžeta tiče – dokaj dostopna in ne zlomi ravno hrbta. Sirija verjetno tudi da bolj neposreden občutek ljudi in dežele, kot bolj turistične lokacije, med katere sodi Jordanija.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Odbor za smiselno postavitev praznikov

Velikonočni ponedeljek je za nami in ravno okoli tega praznika pogosto slišiš govora o tem, kakšen super praznik je to, da vedno pade na ponedeljek. Kar je res – gre za edini praznik v našem koledarju, katerega datum je spremenljiv. Torej imaš za ta praznik vedno tridnevni vikend.

Nato sem se ravno danes v krogu družine pogovarjal o ameriških praznikih in o tem, ali praznujejo Veliko noč. Naravna radovednost me je pognala v to, da sem šel pregledat njihove praznike in na lastno presenečenje odkril, da imajo Američani večino praznikov vezane na vikend. Ja, njihovi zvezni prazniki so postavljeni tako, da imajo ljudje vedno tridnevne vikende. Izjeme so novo leto, dan neodvisnosti, dan veteranov in božič.

Pri tem gre za zvezne praznike, ki veljajo samo za zvezvne ustanove, čeprav jih kar pogosto upošteva tudi večina zasebnih podjetij. Sicer imajo tudi posamezne države in mesta svoje praznike. Ampak všeč mi je bil njihov način – preprosto so leta 1968 sprejeli zakon s pomenljivim imenom – Uniform Monday Holiday Act.

Enako so storili tudi Japonci, ki so svojemu zakonu dali še boljše ime: Happy Monday System. Heh.

Nato sem začel razmišljati, zakaj tega ne bi storili tudi mi. Prvi razlog je čisto človeški – praznik, ki pade na vikend ni vreden svojega imena. Po domače povedano – gre za nateg, saj ni praznika, če si že tako ali tako doma.

Drugi razlog pa je malo bolj racionalen. Upam si trditi, da velik odstotek ljudi vzame dopust za petek, če praznik pade na četrtek. Mogoče bi bilo smiselno raziskati, če bi lahko s takim pristopom razrešili kritično “zmanjšanje storilnosti zaradi praznikov”.

Toda, če pogledamo čisto racionalno, mogoče vseh praznikov ne bi mogli premetati, ampak vsaj nekaj:

Marijino vnebovzetje po mojem skromnem mnenju ni ravno v kamen vklesan. 15. avgust? Ste prepričani? Je to vaš zadnji odgovor? Lepo vas prosim. Marš na ponedeljek z njim.

Prešernov dan a.k.a. slovenski kulturni praznik je tudi kandidat za premik na ponedeljek. Kot prvo, kot Vrhničan ne podpiram Prešernovega dneva, saj sem mnenja, da je bil Cankar boljši :) . Kot drugo pa – podnaslov praznika je “slovenski kulturni praznik”. Zakaj ne bi bilo to njegovo ime, odrežemo Prešerna in vse skupaj premaknemo na ponedeljek in imamo še en tridnevni vikend?

Ne dvomim pa, da lahko moji bralci najdejo racionalizacijo za premik še kakšnega. Če najdemo vsaj štiri predlagamo referendum ali pa damo zakonski predlog, ali kaj že moraš narediti. Bomo šli čez ta most, ko pridemo do njega.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Prevzetnost, pristranost, zombiji in še šest tednov zime – venček popkulturnih referenc

Sicer je ta blog res v osnovi bolj tehnološke narave, ampak pravkar se poskušam prebiti čez manjšo piščevo blokado, ki mi bolj škoduje pri vsakodnevnem delu kot na blogu. Zato sledi zbirka – venček iz naslova – popkulturnih referenc in razmišljanj. Pa začnimo.

Prevzetnost in pristranost in … zombiji?

Najprej kratek oris ozadja. Ponovno se sicer izgovarjam na svoje anglistično ozadje, ampak od celega leta viktorijanske književnosti v tvojem življenju nekaj mora ostati. V glavnem, Jane Austen in njen roman Prevzetnost in pristranost je med mojimi najljubšimi knjigami. Sicer klasična ljubezenska zgodba vsebuje par res zanimivih psiholoških elementov in zgodbovnih zapletov, ki niso od muh.

Prav tako obožujem BBC-jevo miniserijo, izdelano po knjižni predlogi, v kateri je zablestel danes izredno priljubljeni Colin Firth. Mimogrede, Prevzetnost in pristranost je služila kot navdih za megauspešnico Dnevnik Bridget Jones. Če potrebujete dokaz – Bridget Jones se zaljubi v Marka Darcy, ki ga v filmu igra Colin Firth, je osnovan na podlagi lika Fitzwiliama Darcyja, ki ga v BBC-jevi mini seriji igra Colin Firth. Samoreferenčnost je tu bujna. Še več – v nadaljevanju romana Na robu razuma Bridget Jones naredi intervju s Colinom Firthom. Žal so to v filmu izrezali. Pha. 

No. Prevzetnost in pristranost pa je sedaj porodila še en popkulturni fenomen – roman Prevzetnost in pristranost in zombiji. V opisu knjige je zapisano, da gre za razširjeno izdajo originalnega teksta, kateri so dodane novi prizori, v katerih se glavna junakinja, Elizabeth Bennet, bori z legijami zombijev. Knjiga je povrh vsega ilustrirana v stilu ilustracij, ki so spremljale prvo izdajo knjige. Zadeva bo definitivno vredna ogleda.

Za konec tega dela še na kratko o BBC-jevi seriji, ki se občasno še znajde na programu naše nacionalke. Gre za vrhunski izdelek britanske nacionalne televizije – poleg tega, da je zgodovinsko relativno avtentičen je na trenutke za crknit smešen. Prilagam YouTube posnetek, ki pa ga bodo kot res smešnega žal videli samo tisti, ki so si serijo ogledali vsaj dvakrat.

Še šest tednov zime

It’s Groundhog Day! Me prav zanima, kolikokrat letno Bill Murray to sliši.  Za neposvečene – Groundhog Day ali Neskončni dan po slovensko, je legendarna komedija z Billom Murrayjem in Andie MacDowell v glavnih vlogah. Osebno gre za enega meni najboljših filmov, ki zelo tesno sledi Mojemu bratrancu Vinnieju. Ampak, kot pravijo Angleži “That’s neither here nor there”.

Film se vrti okoli dogodka, imenovanega Groundhog Day, običaj, kjer v določenih ameriških mestih iz kletke izpustijo svizca in če ta vidi svojo senco, pomeni, da bo zima trajala še šest tednov. Iz povsem razumljivih razlogov je praznik omejen na le določene države in ga na Floridi ne praznujejo. Wikipiedia ve seveda o tem povedati ogromno.

Dan svizca je 2. februar, torej danes. In če mu gre verjeti, nas čaka še šest tednov zime. Oziroma Američane čaka še šest tednov zime. Če seveda ne živijo na Floridi.

Mimogrede – zanimivo trivialno dejstvo, s katerim lahko impresionirate v še tako zategnjeni intelektualni družbi. V članku Wikipedie so omenjeni Nemci iz Pennsylvanie, v filmih ali nadaljevankah pa pogosto slišite govora o “Pennsylvanian Dutch”. Načeloma ne gre za Nizozemce, kar pomeni beseda Dutch, ampak za nekoliko prirejeno obliko nemške besede “Deutsch”.

Še kratek izsek iz filma. Ned! Ryerson!

Tehnološki zaključek

Da ne bo govora le o popkulturi, referencah in zombijih pa še kratka tehnološka. Če v Gmailu pogosto puščate maile neprebrane, lahko preprosto izvedete filter, ki prikaže samo neprebrana sporočila. Na voljo imate dve možnosti, ki jih vtipkate v iskalno polje:

  • label: unread; ali
  • is: unread

Res zaključek

Ker sem ga že omenil, še kratek video iz filma My Cousin Vinny. Gre za čisto komično klasiko, v kateri je Marissa Tomei tudi dobila oskarja za svojo predstavo. Naslednji izseček bo spet smešen samo določenemu naboru ljudi. Če niste med njimi – no ja, bo že bolje :) .

O prebranih knjigah lažemo, da bi impresionirali

Sicer izredno netehnološki zapis, ampak povezan s knjigami, kar je tudi nekako temeljna vsebina na tem blogu. V glavnem, raziskovalci so v okviru akcije “National Year of Reading” ugotovili, da skoraj polovica moških in tretjina žensk laže, da bi impresionirali svoje prijatelje ali potencialne partnerje.

Moški so v raziskavi tudi zaupali, da so najbolj impresionirani nad ženskami, ki berejo novičarske spletne strani, Shakespeara ali besedila pesmi. Ženske, po drugi strani, so najbolj impresionirane nad moškimi, ki so prebrali Shakespeara ali biografijo Nelsona Mandele.

Še osebna izkušnja – sam sem se nekoč zlagal, da sem prebral Gravity’s Rainbow Thomasa Pynchona. Sicer ne zaradi potencialnih partnerjev, ampak zaradi tega, ker izpadeš res kul, če si jo prebral. Žal pa je knjiga preglomazna, prekompleksna in čisto preveč zmedena, da bi se mi jo dalo prebrati v celoti. No, to sem priznal in sedaj lažje diham :) .

Sem pa, čisto zares, prebral kar precej Shakespeara, kar je pač posledica študija anglistike, kjer mimo tega pač res ne moreš.

V glavnem, zanimivo bi bilo videti v komentarjih, koliko bralcev je lagalo, da so prebrali knjige, ki jih niso. In katere knjige?