Novi Kindle je vrhunski izdelek

Nikakršna skrivnost ni, da sem navdušen nad Amazonovim bralnikom e-knjig. Kindle 2, ki je bil prvi na voljo tudi mednarodnim strankam, sem podrobno preizkusil že pred časom, sedaj pa sem se končno odločil še za nakup najnovejše različice. Manj časa bom namenil čisto osnovnim lastnostim in se osredotočil predvsem na izboljšave, ki so na voljo pri novem modelu. Za osnovno predstavo o Kindlu in uporabniški izkušnji, vam priporočam, da si preberete prvi zapis.

Videz in spremembe

Amazon se je odločil, da pri novem Kindlu ne bo delal revolucije. Ohranili so pristop e-črnila in bralnika, ki je v celoti prilagojen enemu samemu opravilu – branju. So pa pri tem naredili kar nekaj izboljšav. Prvo je mogoče opaziti takoj, ko napravo vzamete iz škatle – novi Kindle je manjši in lažji. Primerjava velikosti je jasna s spodnje slike, razlika v teži pa je očitna, ko napravo primete v roko. Kljub temu, da imam osebno raje nekoliko težje naprave, novi Kindle še vedno daje vtis kompaktnosti in kakovosti. Poslovila se je tudi čisto gladka plastika ohišja, zamenjala pa jo je nekoliko hrapava, ki daje odličen občutek.

Primerjava velikosti

Inženirji so se odločili tudi, da odstranijo velike stranske gumbe za listanje po knjigah in jih nadomestijo z manjšimi, ki so sedaj skoraj popolnoma tihi. Osebno sem bil sprva nad manjšimi gumbi kar nekoliko nezadovoljen, saj sem jih občasno pritisnil po nesreči. Toda v treh dneh sem se novemu pristopu že v celoti privadil. Prejšnja različica je imela na desni strani poleg gumba za listanja celo paleto gumbov (Back, Home in Menu), ki so se sedaj preselili nižje k tipkovnici, kar je posrečena odločitev. Uporabljaš jih namreč relativno redko in sedaj se ti ne more več zgoditi, da bi kakšnega stisnil po nesreči.

Smerno paličico je zamenjal smerni gumb, ki zagotavlja boljši nadzor nad premikanjem kazalca in brskanjem po menijih. Poleg tega paličica na prejšnji različici dejansko daje vtis šibkega člena. Sicer v letu uporabe z njo nisem imel težav, vendar slab občutek ostaja. Sedaj teh skrbi ni več. Tipke so ostale enake, le da so sedaj iz bolj hrapave plastike in je na njih nekoliko lažje tipkati. Seveda pa še vedno nanj ne boste pisali romanov.

Tudi gumbi za prižiganje naprave in nadzor zvoka so se preselili z vrha in strani naprave na spodnjo. Na splošno sedaj Kindle daje vtis večje premišljenosti, saj gumbi niso raztreščeni okoli in okoli ohišja naprave, temveč so združeni tam, kjer te pri uporabi ne motijo, vendar vseeno zagotavljajo vse funkcionalnosti, ki jih uporabnik potrebuje.

Zaslon in uporaba

Največja pridobitev je zagotovo izboljšan zaslon, ki je sicer enake velikosti. Amazon navaja, da naj bi bil kontrast na novem zaslonu za 50 odstotkov boljši v primerjavi s prejšnjo generacijo Kindla. O točnih odstotkih je težko govoriti, je pa kontrast nedvomno boljši. Nekoliko svetlejše ozadje, močnejše črne in ne nazadnje temno ohišje skupaj dajejo še boljši vtis pri branju. Poleg boljšega kontrasta novi zaslon zagotavlja tudi hitrejše osveževanje, čeprav se mi že prejšnja generacija ni zdela prepočasna.

Se pa hitrost zaslona pozna pri uporabi, predvsem pri označevanju besedila. V prejšnji generaciji namreč zaslon pogosto ni dohajal kazalca, ki je brzel po zaslonu in pogosto si imel lahko zaradi tega težave pri izbiranju besed. Sedaj se ti to skoraj ne more več zgoditi, saj je hitrost osveževanja dovolj velika.

Izboljšan je tudi nabor pisav, saj je poleg velikosti na voljo tudi izbor različnih oblik (običajna, stisnjena, sans serif). Z novimi pisavami lahko vsak uporabnik stran nastavi tako, kot si jo želi. Skratka – izkušnja branja je še izboljšana in ostaja enako preprosta.

Ostale izboljšave in lastnosti

Novi Kindle prinaša tudi več prostora (za 3500 knjig), povezovanje Wi-Fi, izboljšan spletni brskalnik (temelji na ogrodju WebKit, kot Safari ali Google Chrome) ter daljše trajanje baterije (do en mesec). Seveda so tu še dobrote, ki so jih uporabniki prejšnje različice dobili v preteklem letu, kot so podpora za branje PDF-jev brez pretvarjanja, možnost objavljanja označenih odlomkov na Twittru ali Facebooku, glasno branje knjig in brezplačen podatkovni prenos (pri različici 3G). Seveda ostaja tudi tehnologija Whispersync, ki vaše knjige sinhronizira na različnih napravah in deluje odlično. Ob prejemu nove različice sem, recimo, samo sinhroniziral starega Kindla, prek brezžičnega omrežja naložil knjigo na novega in že sem lahko bral s točke, kjer sem na starem končal.

Pod črto in nekaj dodatnih misli

Amazon je dal jasno vedeti, da ta generacija Kindla ne bo rezultat paničnega odziva na iPad. Kot sem že ob predstavitvi napisal, ne vidim nikakršnega razloga, zakaj bi tablični računalniki ali mobilni telefoni “ubili” Kindle. Analitiki so sprva namreč napovedovali, da Amazon preprosto nima nikakršnih možnosti, če ne predstavi svojega tabličnega računalnika. Sicer ne pravim, da je ta možnost popolnoma izključena, toda Amazon je dal v tem trenutku jasno vedeti, da je trg namenskih bralnikov dovolj velik in zanimiv, da se vanj splača vlagati.

Novi Kindle je rezultat tega pristopa. Nikakor ne gre za revolucionaren izdelek, temveč za izdelek, ki so ga inženirji potrpežljivo in premišljeno izboljšali do te mere, da so odpravili večino zamer prejšnje generacije in ustvarili izdelek, ki zadovolji in navduši v vseh pogledih. Seveda to ni naprava za gledanje filmov, besno brskanje po spletu, poslušanje glasbe in urejanje dokumentov. Kindle je namenjen temu, da se umirjeno usedeš in se za uro, dve ali tri izgubiš v knjigi. In seveda je to tisto, kar si strastni bralci želimo. Naprava se namreč v celoti umakne besedilu in ostanemo sami s knjigo, ki jo beremo. V tem Kindle blesti.

Seveda pa je treba tu upoštevati še nekaj. Kindle že dolgo ni več samo bralnik, temveč platforma. Amazonov cilj je namreč enostaven – prodati knjige čim večjemu številu uporabnikov. Kindle bralniki so tako na voljo na ogromnem številu platform: iPad in iPhone, Windows, Mac OS X, Android in Blackberry. S tehnologijo WhisperSync lahko knjigo vedno nosite s seboj in sinhronizirate svoje zapiske in lokacijo v knjigi. Amazon je s tem dosegel še nekaj – kljub temu, da so knjige zaščitene s tehnologijo proti kopiranju (DRM), tipičen uporabnik tega praktično ne bo opazil – programski bralniki so namreč na voljo za najrazličnejše platforme in torej uporabnika ne silijo v nakup izdelkov samo določenega proizvajalca.

Amazonova strategija se je do sedaj izkazala kot pravilna. Z največjo ponudbo knjig in rešitev za platforme so ohranili svoj položaj vodilnega prodajalca e-knjig. Po nekaterih ocenah imajo v rokah namreč kar 70-75 odstotkov celotnega trga, kar je odličen uspeh.

Novi Kindle je na voljo v dveh različicah – Wi-Fi in 3G+Wi-Fi. Prva stane 139 USD, druga pa 189 USD. Osebno sem se odločil za cenejšo, kajti v enem letu se mi še ni zgodilo, da bi se znašel s potrebo po knjigi, ki bi jo moral nujno kupiti prek omrežja 3G. Povezljivost Wi-Fi je super, kajti kot evropskemu kupcu sedaj lahko kupujem neposredno z naprave, ne da bi moral za prenos plačati.

Če ste torej resen bralec v angleščini in se odločate med različnimi bralniki je Kindle nedvomno daleč najboljša izbira. Poleg največje izbire knjig in preproste uporabe zagotavlja tudi tehnologijo WhisperSync in druge dodatne ugodnosti, s katerimi se postavlja za glavo višje od konkurenčnih izdelkov.

Ob tem bi rad povabil vse bralce, ki vas zanima Kindle in e-knjige na splošno, da obiščejo skupino na Facebooku, ki sem jo ustvaril za namen posredovanja kratkih novic in seveda druženje vseh slovenskih lastnikov Kindla ter drugih e-bralnikov. V skupini objavljam kratke novice in tako vsem, ki ne želijo dnevno spremljati novic s področja, da ostanejo na tekočem. Vsi (ne le lastniki Kindlov) ste seveda toplo vabljeni.

Blog Hapax Legomena je kot Kindle – lep in pameten. Nikakor ne zamudi novih stvari in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Poglobljena in izčrpna recenzija Kindla

Prihodnost e-knjig

Ali Applov iPad pomeni konec Kindla?

Poglobljena in izčprna recenzija Kindla

Razlogov za nakup Amazonovega Kindla je bilo več. Prvi in morda najpomembnejši je bil, da imam že krepko preko 600 knjig, kar pomeni, da je začelo na policah resno primanjkovati prostora.

The first rule of Fight Club is …

Drugi razlog je bil, da velike večine knjig ne potrebujem v papirnati obliki, saj jih preberem samo enkrat, nato pa na policah nabirajo prah. Tretji pomemben razlog je bil, da ne maram čakati. To je bil tudi glavni razlog, da sem veliko knjig še vedno kupoval v knjigarnah, kljub temu, da bi jih verjetno na spletu dobil ceneje. Poleg tega predvidevam, da bom lahko s Kindlom privarčeval, saj so knjige v povprečju cenejše, izogneš pa se tudi plačevanju poštnine.

Zadnji in bolj osebni razlog pa je bil, da sem v preteklosti veliko časa in energije porabil za pritoževanje, da Kindla pri nas ne moreš kupiti. Neiskreno do samega sebe bi bilo torej, če se za nakup ne bi odločil, ko je napravica dejansko postala dostopna.

Amazonu sem torej plačal 300 USD (kar je približno 200 evrov v tem trenutku) in stisnil pesti. Zadeva je prispela bliskovito hitro. V ponedeljek so jih poslali iz ZDA, v četrtek je bila že pri meni. Naj opozorim, da je treba k zgornji ceni prišteti še skoraj 50 evrov DDV ali carine ali neke druge dajatve. Še dobro, da mi je Amazon v četrtek zjutraj javil, da so spustili ceno in mi bodo, kljub temu, da sem zadevo že kupil, vrnili 20 USD. Lepo od njih.

Preden začnem opisovati napravo še zanimivost. Pred časom je Amazon najavil pobudo “Frustration Free Packaging”, torej pakiranje, ki ga lahko odprete brez frustracij. Ko sem škatlo dobil sem jo začel takoj cefrati, trgati in vleči narazen, ob tem pa sem seveda zgubljal živce, saj prekleta stvar ni hotela narazen. Ko sem se za trenutek ustavil, sem ob strani opazil majhen perforiran trakec, ga potegnil in škatla se je odprla kot po čudežu. Šele potem sem opazil naslednji logotip:

Če bi ga opazil še pred odpiranjem, bi mogoče pozorneje pogledal škatlo in se je lotil pravilno. Tako pa sem kot pravi retard uspešno negiral vse prijazne namene Amazona. Oh ja.
Prvi vtisi in zaslon
O Kindlu sem pravzaprav vedel bore malo. Na spletu sem sicer prebral par recenzij, nisem pa se posebej poglabljal v drobovje in vse funkcionalnosti. Poskušal bom čim bolj podrobno opisati svojo izkušnjo in odgovoriti na par vprašanj, ki sem jih dobil preko Twittra.
 
Amazon Kindle končno v mojih rokah
Kaj dobimo v škatli? Skoraj nič, bi bil pravi odgovor. Poleg samega Kindla so vključena osnovna navodila na lepem recikliranem papirju, USB kabel in adapter za priklop na elektriko, ki je namenjen ameriškemu trgu. Kindle ni napolnjen vnaprej, kar pomeni, da ga je treba potem še približno tri ure polniti preko povezave USB.
Kaj vsebuje paket ter primerjava z običajno knjigo in iPod Touchem
Zadnja stran Kindla je iz kovine in ni videti, da bi se hitro spraskala
Na fotografiji je Kindle ter roba, ki jo dobiš zraven. Na desni je iPod Touch na levi pa tipična knjiga z mehkimi platnicami, da si lažje predstavljate velikost. Napravica ima kar solidno težo, obenem pa je izredno tanka in daje občutek kompaktnosti. Na desni strani naprave je pravo izobilje gumbov za domačo stran, naslednjo stran, nazaj in odpiranje menija ter paličica za premikanje.
 
Izobilje gumbov na desni strani. Na levi sta samo dva – za premikanje naprej in nazaj po knjigi
Gumbi in celotno ohišje so iz bele plastike in delujejo dovolj trdno, da zdržijo tudi daljšo obremenitev. Tipkovnica pod zaslonom ni ravno najboljša stvar, kar sem jih kdaj držal v rokah, vendar je dovolj uporabna za vpis opombe ali zapiska, kakšni romani pa se bodo pisali na drugih napravah.
Sedaj pa k najpomembnejši zadevi – zaslonu. Zaslon je relativno majhen in čeprav je naprava v velikosti tipične knjige, je zaslon seveda manjši. Uporablja tehnologijo e-črnila, ki porabi bistveno manj energije kot zasloni LCD in podobno. Pri tem poskuša čim bolj vestno približati izkušnjo papirja, kar pomeni, da se zaslon izriše in nato brez napajanja ostane nespremenjen. Tudi, ko ga prejmete v škatli, je na zaslonu izrisana slika. To pomeni, da zaslon ne utripa in ne obremenjuje oči z osvetlitvijo. Seveda je slaba stran, da se osvežuje bistveno počasneje kot klasični zaslon. Je pa osveževanje stvar, ki se je hitro navadiš in je ne opaziš, saj je proces kljub vsemu relativno hiter.
Še v nečem se zaslon razlikuje od tipične knjige. Ni bel, temveč siv. Zaradi tega sem bil najprej kar nekoliko skeptičen glede njegove berljivosti in nato presenečen, da dobro deluje. Amazon zelo hvali, da se zaslon ne blešči, žal se zaradi pomanjkanja sonca v teh dneh nisem mogel prepričati, ali je to res ali ne. Dejstvo je, da se na luči ne blešči zelo, vseeno pa lahko direktna svetloba pod določenim kotom nekoliko zmanjša berljivost. Se pa nato preprosto malo premakneš in zadeva izgine. Ker zaslon ni osvetljen, seveda za branje potrebujemo svetlobo, kot pri običajni knjigi, vendar ne potrebujemo strašno močne svetlobe – moja izkušnja je, da kjerkoli lahko bereš knjigo, lahko bereš tudi Kindle.
 
Odprta knjiga v Kindlu
Uporaba 
Kindle je namenjen branju in ima tako na levi kot desni gumb za premikanje strani naprej ter ga lahko udobno držite v eni roki. Najprej ima človek nekoliko čuden občutek, ko strmi v napravo in stiska gumb za premikanje naprej, vendar se hitro privadiš. Sčasoma ugotovite, da je v bistvu branje bolj udobno, saj vam naprave ni treba ves čas držati v roki in strani se vam ne zapirajo. Poleg tega lahko s Kindlom izredno udobno berem ležeč na boku, kar je s kakšno knjigo v trdi vezavi zelo težko izvesti.
Uporabniški vmesnik bi lahko bil boljši. Ni slab, so pa določene stvari po nepotrebnem skrite. Recimo – prilagoditev velikosti besedila je dostopna preko posebne tipke, preko menija pa ne. Popolnoma brez razloga.
 
Odprt meni med branjem knjige omogoča hitro navigacijo
Ob branju imate ves čas na voljo informacijo, koliko odstotkov knjige ste prebrali. Prav tako je delež označen na glavni strani, kjer se nahaja seznam knjig. Ko knjigo odprete prvič se odpre na prvi strani in torej preskočite prvo stran, kazalo in predgovore, kar se mi zdi prijeten dodatek. Kazalo in ostale stvari so dostopne preko menija. 
Domača stran prikazuje seznam naloženih knjig, revij in dokumentov. Ko izberete, kar želite brati vas seveda vrže na stran, ki ste jo brali nazadnje. Knjige in ostalo lahko razvrščate, filtrirate in urejate po volji, z domače strani pa lahko tudi skočite v trgovino in kupite knjige, revije ali časopise. Ravno pri uporabi menijev počasnost zaslona pride najbolj do izraza. Kazalec se namreč premika izredno hitro in predvsem bistveno hitreje, kot lahko naprava njegov položaj izrisuje. Tako so pač nekaj trenutkov podčrtane vse možnosti v meniju, dokler se ne podčrta prava.
 
Domača stran s knjigami, ki se nahajajo na napravi
Nekaj o branju sem že povedal, sedaj pa bi izpostavil še nekaj tistih malenkosti, zaradi katerih sem se primarno odločil, da ga kupim:
Vključen slovar. Amazon ima vključen angleško angleški slovar in če besede ne razumete jo s kazalcem označite in prikaže se definicija. Dejstvo je, da je ta možnost tako uporabna, da jo uporabljam še sam, čeprav se praktično vse življenje zanašam na kontekst.
 
Slovar pokaže hitro definicijo. S pritiskom na gumb se odpre celoten slovarski zapis.
Dodajanje zaznamkov, oznak in opomb. Lahko si zaznamujete stran, označite del besedila in dodate opombe. Še posebej koristno pri strokovnih knjigah, če se vam zdi, da boste informacije potrebovali kasneje. Vsi zaznamki in oznake se prenesejo na spletno stran, kjer jih lahko pregledujete in si jih prenesete na svoj računalnik. Izredno koristno. Kopija se nahaja tudi v običajni besedilni datoteki na samem Kindlu.
Iskanje po knjigi. Po vsaki knjigi je mogoče v celoti iskati. Preprosto vpišete želeno geslo in Kindle prikaže vse strani, ki vsebujejo iskano geslo.
Glasno branje. Gre za “eksperimentalno možnost”, proti kateri so se močno uprli založniki, ker naj bi jim odžirala prihodke od avdioknjig. Moram priznati, da sem si najprej mislil, da so usekani, toda ob preizkusu možnosti bi se na njihovem mestu tudi sam ustrašil. Možnost namreč deluje zelo dobro. Namesto robotskega odsekanega govorjenja me je pozdravilo koherentno branje z dobro intonacijo.
Nakupovanje in splet
Trgovina je integrirana v Kindle, do nje pa dostopate preko vgrajene podatkovne povezave, ki izkorišča omrežje GSM. To pomeni, da ne potrebujete dostopa do točke WiFi ali česa podobnega. Omrežje, preko katerega Kindle prenaša podatke, Amazon imenuje Whispernet.
Moj najprej nekaj ur iz neznanega vzroka nekaj ur ni deloval. Nato pa so se kar naenkrat pobarvale črtice, ki označujejo moč signala in zadeva je delovala. Kindle je že ob prvem priklopu registriran na kupčevo uporabniško ime in torej za nakupovanje ni treba vpisovati ničesar – ne imena, ne številke kreditne kartice. Zelo prijazno. Še dobro, kajti nov Kindle ima naložena samo navodila, kar pomeni, da moraš hitro nekaj kupiti. Knjige so praviloma za nekaj dolarjev cenejše kot fizične izdaje, prihranite pa tudi pri poštnini.
Nakupovanje je popolnoma brez težav. Poiščeš knjigo in jo kupiš z enim klikom. V manj kot minuti je že na vaši napravi. Dobrodošla možnost je tudi prenos kratkih odlomkov, na podlagi katerih si lahko ustvarite predstavo o knjigi.
Če Whispernet ne deluje, lahko ob nakupu knjige izberete možnost prenosa na računalnik. Knjigo nato preprosto prenesete na bralnik preko povezave USB. To sem tudi preizkusil s prvo knjigo, ko Whispernet ni deloval. 
Kupujete lahko tudi časopise in knjige. Za oboje lahko izberete naročnine, ki nikakor niso poceni, ali pa kupite posamezne izvode, ki so prav tako relativno dragi (New York Times je 2 USD, Time Magazine 4 USD). Ob tem bi opozoril, da so slike v člankih izredna redkost in je torej elektronska različica nekoliko oropana v primerjavi s papirnato. Toda če lahko to spregledate, je Kindle pravzaprav relativno dober način za branje časopisov in revij. Izbira ni ravno bogata – 55 časopisov in prgišče revij.
Pravzaprav je tudi izbira knjig v Kindlovi trgovini nekoliko okleščena. Poleg tega, da seveda vse knjige niso na voljo v elektronski obliki, je nekoliko boleča točka tudi to, da je trgovina za Evropejce še nekoliko manjša od ameriške. Novi Dan Brown, recimo, nam je že nedosegljiv.
Dobra novica je, da so novejše stvari kar precej na voljo pa tudi starejše se najdejo. Za lastne potrebe in potrebe te recenzije sem zaenkrat kupil naslednje knjige:
Stephen King – On Writing
Clay Shirky – Here Comes Everybody
Time Magazine
New York Times

Pričakujemo lahko, da se bo z razširjeno uporabo knjig razširila tudi ponudba. Čeprav ne bi ravno zadrževal sape, kar se tiče slovenskih založnikov in knjig. Na Kindlu je približno 1,5 GB prostora, kar je kar OK, glede na to, da knjige niso ravno velike (nekje med 250 in 500 KB) in so dokumenti močno stisnjeni (2,5 MB slika na 64 KB).

Za upravljanje svojega Kindla imate na Amazonovi strani posebno stran, kjer lahko pregledujete, kaj ste kupili, naročnine in podobne informacije. Zadeva je malo zmedena, saj se zapiski, recimo, nahajajo na neki čisto drugi strani. Kljub temu pa je fino, da imaš tudi to možnost urejanja preko spleta, ki domnevam, da bo še močnejša, ko bo Amazon predstavil namizno različico programske opreme Kindle, ki so jo predstavili te dni.

Dodatki in zanimivosti

Brskanje po spletu. V Kindle je vključen “eksperimentalni” spletni brskalnik. Žal smo Evropejci ponovno nekoliko prikrajšani, saj ne moremo kar tebi nič meni nič brskati po spletu. Oziroma, povedano drugače, od vseh vključenih možnosti lahko uporabljamo samo Wikipedio. Sicer gre za najbolj koristno zadevo, ampak vseeno nekoliko neprijetno. Obenem se začneš spraševati, zakaj ne moreš v besedilih označiti gesel in jih poiskati neposredno na Wikipediji.

 Primer Wikipedia strani na Kindlu – pogojno koristno

Prenos dokumentov na Kindle. Amazon podpira samo dokumente v formatu .azw, njihovem lastnem formatu. Ob tem pa nudijo možnost brezplačnega pretvarjanja različnih dokumentov v njihov format. Na naslov, ki ga dobite, ko ustvarite svoj račun Kindle, lahko pošljete datoteke PDF, DOC, RTF, JPG in še nekaj drugih. Amazon jih pretvori in vam pošlje povezavo, kjer si jih prenesete na računalnik. Prenos na Kindle je možen samo preko povezave USB. Pretvorba traja največ kakšno minuto ali dve.

Preoblikovanje seveda ni popolno. Grafike izginejo ali pa se najdejo na napačni strani. Besedilo ni urejeno tako lepo, kot pri “uradnih” dokumentih. Toda če morate prebrat dolg PDF je preoblikovanje čisto sprejemljivo, branje pa je preprostejše in udobnejše kot za računalnikom. Zadevo sem preizkusil s kar nekaj PDF-ji in Wordovimi dokumenti. Največji PDF, ki ga je Amazon preoblikoval je imel 17 megabajtov.

 Fotografija, ki jo pošlješ na Amazon in nato dobiš datoteko awz za Kindle

Predvajanje glasbe. Gre še za eno eksperimentalno možnost. Na Kindle preprosto naložite glasbo in jo predvajate. Nekih posebnih možnosti za predvajanje ni, lahko ustavite skladbo ali pa skočite naprej ali nazaj. iPoda Kindle ne bo nadomestil, ampak za prvo silo pa že je.

Baterija. Baterijo sem prvič napolnil po treh dneh. V tem času sem imel ves čas prižgano brezžično povezavo, naslednjo rundo pa nameravam Kindle uporabljati brez povezave. Upam si trditi, da je eno polnjenje dovolj, da človek prebere vsaj eno knjigo.

Slike v stanju pripravljenosti. Ko prenehate brati in Kindle z gumbom pošljete v stanje pripravljenosti, se na zaslonu izriše slika. Gre za nabor slik slavnih pisateljev, ilustracij in oglasov za Kindle. Osebno mi je zamisel izredno simpatična, saj s knjige v vas strmijo John Steinbeck, Virginia Woolf. Jules Verne in Alexandre Dumas.

Primer sličice, ki krasi zaslon naprave v stanju pripravljenosti

Herbarij. Za odgovor Boštjanu :) – Kindle ni koristen za izdelavo herbarijev.

Komentar Nooka

Le nekaj dni zatem, ko sem kupil Kindla je splet eksplodiral ob najavi bralnika, ki ga je Barnes & Noble poimenoval Nook. Kolikor je mogoče videti o napravi, še preden je v resnici dostopna, je videti zanimivo. Omejena možnost posojanja knjig se sliši res kul, kot tudi dostop do knjig v formatu ePub. Poleg tega sem mnenja, da je vsaka konkurenca dobrodošla. Če bi bil Amazon edini, bi celoten trg stagniral. Kljub temu se mi zdi, da Nook doda predvsem “fensi” zaslon na dotik, za katerega je vprašanje, kaj bo pomenil za trajanje baterije. Sama izbira knjig in revij je relativna in mislim, da Amazon definitivno načrtuje razširitev ponudbe.

Je pa res, da je taka najava nekaj, kar v vsakem geeku sproži trenutek obžalovanja, ki je močno prisoten v naših življenjih. V tehnologiji je to res tipično: kupiš prenosnik in čez dva meseca pride ven boljši za 50 odstotkov nižjo ceno. Kupiš iPhonea in se nato žreš, ker nisi kupil 3G. Kupiš fotoaparat in čez pol leta za polovico cene prodajajo pošast, ki bi tvojega zanikrnega EOSa 350D pojedla za zajtrk. In pri tej zadnji govorim iz lastnih izkušenj, :) No, dobra novica zame je, da je Nook le za ZDA. Tudi če ga kupiš čez lužo, knjig ne boš mogel kupovati, če nimaš ameriške kartice. V glavnem, mislim, da ima Amazon vsaj na mednarodnem trgu trenutno pomembno prednost.

Pod črto

Zaenkrat sem s Kindlom zelo zadovoljen, celo navdušen. Dobre plati so dobra uporabniška izkušnja ob branju, velik nabor možnosti, ki branje izboljšajo in kakovostna izdelava in oblikovanje. Med slabe plati bi uvrstil nekoliko zmeden uporabniški vmesnik ter omejen nabor knjig in drugih publikacij. Pohvaliti gre tudi zaslon, možnost glasnega branja in trgovino ter hitrost prenosa knjig na napravo.

Rekel bi, da Kindle še ne pomeni smrti za knjige. Je pa kot ustvarjen za ljudi, ki imajo podoben nabor potreb kot jaz. Če veliko naročate z Amazona je lahko stvar odlično sredstvo za zmanjšanje stroškov za knjige in poštnine. Kindle ni za tiste, ki menijo, da knjiga mora biti na papirju. Bi pa rad omenil, da sem ga pokazal svoji družini in nihče od njih ni imel pripomb čez zaslon. Še moja mama je rekla, da bi ga imela, če bi bile na njem knjige v slovenščini. Zadnji pomislek je seveda cena. V tem trenutku sem zanj plačal 250 evrov, kar je še vedno veliko, kljub temu, da je cena padla.

Kindle ni za vsakogar. Je pa vsekakor za ljudi, ki imajo radi “gadgete” in radi berejo.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi

Predvidljivo neracionalni

V zadnjem zapisu sem na kratko zapisal nekaj o novi knjigi Chrisa Andersona, danes pa bi rad namenil nekaj besed tudi drugi knjigi, ki sem jo zaključil te dni. Gre za Predictably Irrational profesorja Dana Arielyja, osnovna tema pa je behavioralna ekonomija na praktičen način.

Še kratek disclaimer/razlaga. Po izobrazbi sem anglist, kar pomeni, da se z ekonomijo in poslovnim svetom tekom študija nisem srečeval prav veliko (beri nič). Šele v zadnjih nekaj letih sem na tak ali drugačen način začel gledati na ekonomijo kot na nekaj drugega kot računovodstvo ali premetavanje številk. Seveda moje osnovno zanimanje ne pomeni, da se štejem za strokovnjaka za ekonomijo v kakršnemkoli pogledu, gre pa definitivno za zanimivo področje, ki ga – sploh študenti humanističnih ved – vse premalo poznamo.

Sedaj pa nazaj h knjigi. Behavioralna ekonomija kot veda obstaja od konca sedemdesetih, v osnovi pa gre za to, da se raziskovalci ukvarjajo s tem, kako človeški, čustveni in psihološki faktorji vplivajo na ekonomske odločitve. Več o tem v članku na Wikipediji. S tem neposredno podvomijo o eni osnovnih predpostavk klasične ekonomije, da smo ljudje racionalna bitja, ki odločitve sprejemamo na podlagi informacij, ki jih zberemo iz sveta okoli sebe.

Dan Ariely na simpatičen način naslovi najrazličnejše dejavnike, ki na nas vsak dan vplivajo, ko sprejemamo odločitve. Kot profesor na univerzi MIT je izvedel številne poizkuse med študenti in v knjigi predstavlja rezultate različnih raziskav. Rezultati so na trenutke prav neverjetni in ves čas zabavni.

Recimo – študentje so morali na list papirja napisati zadnji dve številki svojega zdravstvenega zavarovanja ter nato podati ceno za različne izdelke na dražbi. Študentje, ki so imeli višji zadnji številki (recimo 90) so podali višje ponudbe za ceno izdelka kot tisti z nižjimi.

Zanimiv je tudi poizkus s tem, kako brezplačno vpliva na naše odločitve. Ko so imeli študentje na izbiro cenene čokoladke za 1 cent in Lindtove čokoladne bonbone za 17 centov, so se v veliki meri odločili za Lindtove. Ko so cenene čokoladice ponudili zastonj, Lindtove pa za 16 centov (oboje so pocenili za en cent) se je razmerje nesorazmerno obrnilo v korist cenenih čokoladk.

Še bolj šokanten preizkus je pokazal, kako lahko študentje, ki so v učilnici odgovorili, da ne bi nikdar spali s starejšo žensko, seksali brez kondoma ali spustili drogo v pijačo izvoljenke v situaciji vzburjenja (med pregledovanjem pornografije) nenadoma postali divjaki, ki bi šli v posteljo s čimerkoli in brez kondoma ter seveda nalili drogo v pijačo dekleta na zabavi.

Knjiga je polna takih primerov in torej neverjetno zanimivo branje. Si pa upam trditi, da je knjiga bolj privlačna vsem, s koreninami v humanizmu. Zdi se mi namreč, da humanisti na splošno težko razumemo svet skozi ekonomsko prizmo racionalnih ljudi in odločitev. Taka knjiga je torej nekakšna potrditev naših sumničenj, da svet le ni popolnoma tako racionalen in skladen z matematičnimi modeli, ki jih imajo številni ekonomisti tako radi. To seveda ni kritika ekonomistov, samo dejstvo, da se ta knjiga bolj sklada z našim pogledom na svet.

Za okus Dana Arelyja še eno njegovih predavanj

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi
Želim si, da bi bil tam
Brezplačno – prihodnost radikalne cene

Brezplačno – prihodnost radikalne cene

Chris Anderson je urednik kultne revije Wired in pisec. S prvo knjigo “The Long Tail” je postavil teorijo, da je mogoče veliko zaslužiti s prodajo manj priljubljenih izdelkov, če jih prodajo več. Seveda je za doseganje tega rezultata potrebno zagotoviti nizke stroške skladiščenja in distribucije izdelkov ter še nekaj drugih malenkosti, kot so učinkoviti sistemi za priporočanje in učinkoviti iskalniki.

Sedaj Anderson ponovno dviguje prah, tokrat s knjigo z naslovom “Free! The Future of a Radical Price”. V njej se osredotoča na to, kako lahko brezplačni izdelki in storitve dejansko omogočajo podjetjem, da uspejo. Sliši se nekoliko nelogično, vendar Anderson predstavi privlačne razloge, zakaj je tako.

Seveda pri tem najprej izpostavi Google kot podjetje, ki je svoje poslovanje zgradilo na brezplačnem. Iskanje je uporabnikom na voljo brezplačno, stroški zagotavljanja storitve pa so kriti z oglaševanjem. Anderson pa se ne ustavi le pri oglaševanju, temveč izpostavi tudi druge poslovne modele, kot so darilno gospodarstvo (odprta koda), navzkrižne subvencije (cenejše izdelke subvencionirajo dražji, ki jih spremljajo) ali “freemium” (večina uporabnikov uporablja brezplačno storitev, ki jo plačujejo uporabniki, ki želijo naprednejšo obliko storitve ali izdelka.

Še posebej zanimiv del knjige je tisti, ki se dotika ničnih mejnih stroškov, kjer gre za dobrine, ki jih mogoče distribuirati brez omembe vrednih stroškov. Lep primer je digitalna glasba ali spletne novice.

Anderson v knjigi našteje dovolj primerov, da z njimi jasno pokaže, da brezplačno dejansko danes predstavlja pomemben del številnih poslovnih modelov. Seveda predvsem v digitalnem svetu, kjer tradicionalno dragi elementi, kot so procesorska moč, omrežja in prostor za shranjevanje v ceni padajo tako hitro, da cena zagotavljanja storitev dobesedno drvi k ničli. Anderson meni, da stroški padajo tako strmo, da je mogoče, na primer, stroške zagotavljanja predvajanja video posnetka preko spleta preprosto zaokrožiti na nič.

S tem pa v enačbo stopita dve novi spremenljivki – pozornost in ugled. To sta namreč dve dobrini, ki dejansko nista na voljo v izobilju in z uporabo orodij digitalnega sveta je mogoče to pozornost (recimo promet na spletni strani) preoblikovati v denar (z oglasi ali drugimi poslovnimi modeli).

Avtor se dotakne še številnih drugih področij, od piratstva do pregovornih brezplačnih kosil. Toda s številnimi študijami primerov nam pokaže, da brezplačno danes v številnih primerih ne pomeni več “natega” ali manj kakovostnih storitev. Pomeni preprosto orodje za prodajo drugih stvari, ki niso na voljo v izobilju. Kor pravi Anderson – ta knjiga je orodje za prodajo njegovih dragih svetovalnih storitev za specifične primere.

Zelo lep uvod v tematiko predstavlja njegov članek v Wiredu, ki je bil izhodišče za knjigo.

Mimogrede, še pred komentarji o tem, da knjiga ni zastonj – knjiga je v različnih oblikah na voljo zastonj. Anderson jo je objavil kot brezplačno avdio knjigo, za omejen čas pa je na voljo tudi prek drugih kanalov, kot so Google Books, Scribd in drugi.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi
Želim si, da bi bil tam

Franz Ferdinand – Tonight

Franz Ferdinand so se s svojima prvima albumoma takoj zapisali v moj seznam najljubših sodobnih bandov. Njihova odločitev, da z novim albumom počakajo tri leta in pol, je bila tako skoraj nesprejemljiva :) . Kakorkoli že, njihov album Tonight: Franz Ferdinand je tako ali drugače pristal v mojem iPodu in po večkratnem poslušanju sem pripravljen, da podam svoje prve vtise.

Ne glede na vse drugo, Franz Ferdinand znajo začeti album. Ne le, da prva skladba vedno preseneti, temveč tudi popolnoma jasno nakaže v katero smer se obrača celoten album. Na prvem albumu, imenovanem po skupini, je “Jacqueline” jasno nakazal pol plesno, pol punk usmeritev z intenzivnim mešanjem različnih melodik znotraj ene same skladbe. Na drugem albumu je “The Fallen” pokazal nekoliko bolj garažen zvok, hitrejši tempo in nekoliko naprednejšo melodiko.

Tretji album ni izjema. “Ulysses”, ki je obenem tudi prvi single z albuma, da jasno vedeti, da lahko od Franzov to pot pričakujemo nekoliko manj kitar in bolj umirjen tempo. Počasnemu začetku ritem sekcije se pridruži pritajeni vokal, kjer nam Alex Kapranos zaupa “I’m bored, come on let’s get high”. Nato se pesem prelije v tipično himnični refren (la la la la), ki pa ga vseeno definirajo zvoki klaviatur, ki so značilni za cel album. Po drugem refrenu se lahko s Franzi spustimo v hipnotičen prehod, od kjer se preko cviljenja gitar ponovno spustimo v refren, kjer pa “la la la la” pridobi drugačen, skoraj mračen značaj.

Naslednji dve skladbi “Turn It On” in “No You Girls” se slišita kot dve variaciji na isto temo. Počasnejši tempo in občuten vpliv njihove plesne strani osebnosti. Četrta skladba “Twilight Omens” se začne s klaviaturami, ki predstavljajo temo skozi celotno skladbo. Kljub temu pa klaviature močneje zaznamujejo nežnejše dele, ob trših refrenih pa seveda ponovno zažagajo kitare, kar je načeloma zaščitna znamka celotnega albuma.

Franz Ferdinand so napovedovali afriške vplive, ki pa so v končni fazi na plano pogledali na naslednji skladbi “Send Him Away”, ki pa na koncu preide v pravo psihedelično pravljico, ki je, kot da bi jo prenesli iz šestdesetih in ji vdihnili nekaj sodobnega. Skladba vsebuje tudi izredno simpatično pospešitev ritma v sredini, ki popestri, sicer precej počasen ritem.

“Live Alone” predstavlja nadaljevanje disco občutkov. Klaviature, hitrejši tempo, spevni refreni  in občasno nekoliko temačnejše verze. Vmesni del nas za trenutek spomni celo na garažne trenutke s prejšnjega albuma, predvsem Duran Duranovski “Do You Want To”.

“Bite Hard” je bil zame en najprijetnejših presenečenj albuma. Začne se počasi in s klavirjem in občutkom, kot da poslušam The Killers. Toda nadaljevanje zaznamuje trd rock z udarnim ritmom in garažnim občutkom, ki pa pride še močneje do občutka kasneje na albumu.

Sedaj smo že globoko v drugi polovici albuma. “What She Came For” je ponovno plesna skladba, ki zaradi melodičnih kitarskih rifov močno spominja na prvi album, čeprav je ritem nekoliko bolj umirjen, vendar konec skladbe ponovno preseneti z garažnim rockom – hiter in preprost ritem, kitarski solo, kot da bi ga igrali The Stooges, ter zamazana produkcija, ki ti da občutek, da imaš v ušesih pesek.

“Can’t Stop Feeling” je s klaviaturiami našminkan plesni premor pred naslednjo atrakcijo albuma “Lucid Dreams”. Ko sem videl, da zadeva traja skoraj 8 minut in slišal uvodne sekunde sem preprosto pomislil, da so tu popolnoma izgubili kompas. Toda po manj kot minuti skladba preide v genialen refren “There is no nation of you … I’m living in lucid dreams”. V drugem delu pa kitare počasi izginejo v zvokih klaviatur. Brilijantno, če imate potrpljenje.

Album zaključita dve počasni skladbi “Dream Again” in “Katherine Kiss Me”, ki pa nikakor nista tako posrečeni kot “Eleanor Put Your Boots On” in “Fade Together” z drugega albuma. Kljub temu pa predstavljata popolnoma zadovoljiv zaključek albuma.

Kakšna je torej končna ocena? Najprej očitno – Tonight ni tako dober izdelek kot prvi album, je pa primerljiv z drugim. Premik v bolj “sintetične” vode bo morda odvrnil tiste oboževalce, ki jim je največ pomenil rockovski vidik Franz Ferdinandov. Vsi, ki cenijo njihov plesni značaj bo Tonight nedvomno navdušil in jih spremenil v še bolj zveste poslušalce. Obenem so ohranili dovolj razpoznavnosti in podobnosti s prejšnjimi albumi, da lahko potešimo svojo žejo po Franzih. Ne glede na vse drugo, lahko rečemo, da bo leto 2009, če je mogoče soditi po tem albumu, dobro leto za rock.

Še prvi single, “Ulysses”.