Hapax Legomena

Raziskovalno podjetje Nielsen jeta teden predstavilo zanimivo raziskavo o tem, kaj ameriški uporabniki počnejo na spletu. Rezultati so zanimivi:

Ljudje največ časa preživijo na družabnih omrežjih (22,7 odstotka), sledijo pa jim igre (10,2 odstotka) in elektronska pošta (8,3 odstotka). Video posnetki, ki so v preteklosti veljali za najbolj privlačno vsebino, so se znašli bistveno nižje. Sicer nikjer nisem uspel ugotoviti, kaj vključuje čas, preživet na družabnih omrežjih. Veliko uporabnikov na Facebooku igra Farmville, gleda video posnetke in fotografije prijateljev in podobno. Dvomim namreč, da skoraj 23 odstotkov svojega časa na spletu preživijo ob branju objav.

Toda to niti ni tako zelo pomembno, saj je trend jasen. Pozornost uporabnikov se čedalje bolj deli na pričakovane in nepričakovane kanale. Če je v preteklosti veljalo, da je elektronska pošta najbolj priljubljeno spletno orodje, je sedaj komaj na tretjem mestu. In družabna omrežja niso več igrača, ne glede na to, da na splošno še niso v naši zavesti kot resno orodje za karkoli.

Vsebine in podjetja

Rezultati so zanimivi za vse, ki poskušajo pritegniti pozornost uporabnikov ali strank. V prvi vrsti seveda govorim o ponudnikih vsebin, toda podobno velja tudi za podjetja in druge organizacije. Za ponudnike vsebin so ti rezultati skoraj katastrofalni. Če večina ljudi svoj čas na spletu porabi za igranje iger in družabna omrežja, je jasno, da morajo ponudniki vsebin za pozornost tekmovati z njimi. Kar je velik izziv – tekma je namreč za vedno manjši košček skupne pozornosti. Kot sem že večkrat opozarjal, je na spletu smešen video mačke vedno le klik stran in zabavna spletna igra bo požrla nekaj dragocenih minut časa ter oglaševalski proračun, ki bi ga sicer lahko dobil ponudnik vsebin.

Tudi spletni video se očitno ni izkazal za tako strašno uspešen koncept, kot je bilo nekaj časa slišati. To ne pomeni, da nima svojega prostora, toda nekje v meni vrta občutek, da bi morda vsi dnevni časopisi, ki so pred leti zagnali spletne video oddaje, svoj denar bolje porabili za razvoj spletnih iger.

Sem pa v resnici presenečen nad kosom časovne torte, ki so si ga v izredno kratkem času izrezala družabna omrežja. Sicer je že nekaj mesecev mogoče slišati anekdotalne pripovedi o tem, da Facebook pošlje več prometa kot Google, toda odstotek časa, preživet na družabnih omrežjih jasno kaže, da je resnična moč družabnih omrežij še vedno podcenjena. Sicer jih lahko pred iskalnike še vedno postavimo samo pod določenimi parametri in primerno prilagojenimi pogoji, vendar njihov naraščajoč vpliv ni le privid.

Za vse, ki želijo pritegniti in ohraniti pozornost spletnih uporabnikov, slika postaja vedno bolj jasna. Družabna omrežja se morajo preseliti bližje središču strategije za povezovanje z uporabniki, bralci, kupci in drugimi javnostmi. V nasprotnem primeru bodo organizacije in podjetja ostali izolirani od vseh, ki jim omogočajo preživeti. Seveda to ne pomeni, da morajo vsi “stari” kanali v smeti. Elektronska pošta, na primer, bo za določen nabor uporabnikov ostala verodostojen način komunikacije. Enako velja za vse kanale, toda družabnih omrežij in iger preprosto ni mogoče več ignorirati kot modo, ki bo minila.

Hapax Legomene ni na Facebooku. Ovbe. Smo pa na Twittru. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Viralna akcija, vredna pozornosti

Pregled zaključujem s pogledom na storitev Posterous. Če sta WordPress in Blogger tradicionalni blogerski platformi ter Tumblr nekakšno orodje za zbiranje vsebin, je Posterous mešanica bloga in platforme za tako imenovan “lifestreaming”. Gre za koncept, ki naj bi na enem mestu zbiral vse naše interakcije z različnimi storitvami in družabnimi omrežji.

Posterous je zanimiv iz več vidikov. V prvi vrsti nam nudi večino stvari, ki nam jih nudijo druge blogerske platforme – urejevalnik besedila, možnosti nalaganja različnih večpredstavnostnih vsebin in druge. Toda bolj kot na spletni vmesnik se Posterous zanaša na elektronsko pošto. Objavljanje je namreč možno tako, da preprosto pošljemo sporočilo in storitev ga samodejno objavi. Pošljemo lahko besedilo, povezavo, video ali glasbo in storitev samodejno ustvari zapis ter nam pošlje sporočilo, da smo bili nadvse uspešni pri objavljanju.

Še bolj zanimiv pa je Posterous z vidika centralizacije. Integriran je namreč s številnimi storitvami in nam omogoča, da preprosto objavljamo posodobitve tudi na njih. Če želimo določen zapis objaviti tudi na Twitterju, preprosto pošljemo elektronsko sporočilo na naslov twitter@posterous.com. Če želimo isto posodobitev objaviti na Twittru in Facebooku, samo dodamo še eno storitev v formatu twitter+facebook@posterous.com. Možnosti so skoraj neomejene, saj je podprtih storitev ogromno od LinkedIna in Twitterja do Xange in WordPressa.

Posterous lahko tako služi kot blog ali kot za uporabo preprosto osrednje mesto za združevanje vseh dejavnosti vaše spletne osebnosti. Pri tem nudi tudi možnost spremljanja ostalih uporabnikov, podobno kot Twitter ali Tumblr. Seveda vključuje tudi predloge, ki jih lahko preprosto spremenite, če želite. Gre za zanimivo storitev, ki sicer nudi zelo osnoven nabor tradicionalnih blogerskih možnosti, obenem pa preseneča z dodatkom res zanimivih inovacij, kjer izstopa ravno možnost povezovanja različnih storitev. 

Zaključek

Kljub vsem prezgodnjim napovedim o umiranju blogov si upam trditi, da smo še daleč od tega. Trenutno smo nekje v fazi streznitve, v kateri imamo na eni strani uveljavljene ponudnike, ki so prevetrili negotove začetke, ter mlajše, bolj pogumne ponudnike, ki se želijo vzpeti na prestol. Za vsakega, ki bi si danes želel začeti z bloganjem je veliko izbire in storitve se med seboj razlikujejo dovolj, da lahko podprejo tudi najbolj inovativne vsebinske zamisli.

Je pa nekaj očitno – le težko bo uspeti platformam, ki naj bi omogočale vse vsem. Blogger in WordPress (ter deloma Livejournal in Typepad) že pokrivata celoten obseg teh platform. Ob tem se Blogger še bolj posveča nezahtevnim uporabnikom, WordPress pa zahtevnejšim. Tumblr in Posterous poskušata ponuditi manj in drugačne možnosti, ki so namenjene specifičnemu občinstvu.

Pri tem je zanimivo še nekaj – predvsem novejše platforme odpirajo prostor novim pristopom k vsebinam in spodbujajo drugačne pristope k bloganju. Klasičen blog z besedilom in nekaj slikami je dozorel in sedaj se iščejo novi načini, s katerimi želijo ljudje uresničiti svojo ustvarjalnost. Kakorkoli torej pogledam, lahko rečem, da je prihodnost svetla.

Blog Hapax Legomena obstaja se sicer skriva tudi nekje na posterousu, ni pa ravno aktualen. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

O prehodu z Bloggerja na WordPress

Veliki pregled blogerskih platform – uvod in Blogger

Veliki pregled blogerskih platform – WordPress

Veliki pregled blogerskih platform – Tumblr

O Tumblrju sem prvič pisal 12. marca 2007, kar si štejem kot vizionarski dosežek. Skratka, od takrat se je Tumblr razvijal in rasel in sedaj so pomembni. Po najnovejših podatkih imajo 6 milijonov uporabnikov in 1,5 milijarde ogledov strani, s čimer se uvrščajo med 50 najbolj obiskanih strani v ZDA. Zanimivo je, da je samo polovica uporabnikov iz ZDA, kar pomeni, da ima Tumblr ugodno klimo za razvoj močne mednarodne skupnosti.

Tumblrjeva nadzorna plošča

Danes Tumblr opisujem kot nekakšno mešanico Twitterja in Bloggerja. Nudi namreč bolj raznolike možnosti ustvarjanja vsebin kot Twitter, saj lahko objavljate fotografije, video posnetke, citate, besedilo, povezave ali mešanico vsega naštetega. S tega vidika je torej bistveno bližje Bloggerju, saj ne vsiljuje omejitve glede dolžine. Po drugi strani pa nudi osnovne družabne možnosti, kot so sledenje prijateljem ali zanimivim uporabnikom, “rebloganje” in seveda vseprisotni “všeč mi je”.

Preprostost na prvem mestu

Osnovna značilnost Tumblrja je preprosta uporaba. Ob prijavi v sistem vas pozdravi vmesnik, ki od vas zahteva samo eno informacijo – kaj želite objaviti. Nato kliknete na sliko, povezavo ali karkoli že in preprosto naložite sliko ali vpišete povezavo, dodate vrstico ai dve besedila, če vas že srbi, in objavite. Ima pa osnovni vmesnik, oziroma nadzorna plošča še eno nalogo – služi kot zbirno mesto za objave uporabnikov, ki jim sledite. Če ste namreč pri pregledovanju drugih blogov na Tumblrju kliknili “Follow”, se vam nove objave prikazujejo v osnovnem vmesniku – podobno kot pri Twitterju. Skratka, celoten postopek uporabe Tumblrja je res preprost.

Uporabnikom je na voljo tudi lepa izbira predpripravljenih tem, ki so večinoma zelo okusno oblikovane. Uporabnik ima tako hitro občutek zadovoljstva s svojim delom. Seveda je lahko predloge blogov mogoče tudi prilagoditi, za kar pa mora uporabnik že brskati po kodi CSS. Predloge je mogoče tudi kupiti, menim pa, da se za to prav veliko ljudi ne bo odločilo.

Osebno moram priznati, da je končni rezultat bloganja na Tumblrju skoraj brez izjeme fantastičen. Moj blog na Tumblrju mi je vedno, ko ga odprem, zelo všeč, kljub temu, da ga nisem prilagajal niti malo.

Fuck Yeah!

Moj blog na Tumblrju

Sedaj pa še k morda zanimivejši temi. Tumblr se je izkazal kot odlično orodje za agregatorske in tematske bloge. Veliko blogov namreč zbira vsebine z drugih blogov in jih objavlja. Prav tako so zabavni tematski blogi, kot so različni Fuck Yeah blogi. Recimo Fuck Yeah Sharks, Fuck Yeah Advertising in Fuck Yeah Condiments. Obstaja celo spletna storitev, v katero vpišete besedo in preverite, ali obstaja Fuck Yeah blog na to temo. Imenuje se Is It A Fuck Yeah? Po njihovem štetju jih je čez 10,000.

Skratka, Tumblr je zanimiva blogerska platforma, ki je botrovala nastanku nekoliko drugačne kulture bloganja s poudarkom na preprostosti in osredotočenosti na posamezne vsebine. Se mi pa zdi, da so od vseh ogromno naredili za razširitev bloganja na širšo javnost. Glavni razlog za to so preprostost bloganja ter preprostost spremljanja ostalih blogov, ki poteka preko enakega vmesnika.

Še kratek seznam priporočenih blogov, ki jih spremljam.

The Impossible Cool

Catalog Living

Give Me Something to Read

Best of Wikipedia

Datavis

Daily Seinfeld

Blog Hapax Legomena obstaja tudi na Tumblrju, povezava pa se skriva v besedilu zapisa. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

O prehodu z Bloggerja na WordPress

Veliki pregled blogerskih platform – uvod in Blogger

Veliki pregled blogerskih platform – WordPress

Zadnje čase pogosto slišim komentarje, ki govorijo o smrti blogov. Ta zastareli izum naj bi nadomestila Twitter in Facebook s svojo hitrostjo in neposrednostjo. Seveda je to logična posledica naše fascinacije s tehnologijo – nove inovacije vedno želimo videti kot “ubijalce” starejših. Toda po drugi strani pa lahko pogosto pri tem napačno razumemo, kaj se dejansko dogaja in zakaj.

Najprej bi rad naslovil zgornje vprašanje. Osebno mislim, da Twitter in Facebook ne bosta nadomestila tradicionalnih blogov iz preprostega razloga – gre namreč za komunikacijski orodji, ki se sicer lahko uporabljata za ustvarjanje vsebine, vendar sta pri tem izjemno neučinkovita v primerjavi z blogi. Blogi, po drugi strani, so orodje za ustvarjanje vsebine in tako manj primerni za komunikacijo. Stanje vidim torej bolj kot dopolnjujoče se storitve kot tehnologije, ki bi se med seboj izpodrivale. Komunikacija vedno potrebuje neko vsebino in za vsebino so primernejši blogi, ki lahko sprožijo komunikacijo prek drugih kanalov.

Toda obenem to pomeni, da se spreminjajo tudi blogi. Današnja podoba blogov in platform je bistveno drugačna od tiste, ki smo jo imeli, ko sem začel blogati pred štirimi leti. Blogi so po eni strani postali bolj profesionalni in v določenih segmentih začeli neposredno konkurirati medijem, čeprav tega v Sloveniji morda niti ne opazimo. Po drugi strani so določene platforme prepisale kar nekaj poglavij od družabnih medijev, ki so v enakem obdobju doživeli izjemno rast.

Na kratko bom predstavil štiri platforme, ki kažejo največ življenja in so tako ali drugače najpomembnejše: Blogger, WordPress, Tumblr in Posterous. Začel bom kar z Bloggerjem, platformo, od katere sem se poslovil lani konec leta in nato nadaljeval z WordPressom, trenutno platformo.

Blogger – starosta gostovanih blogerskih platform

Blogger je med največjimi ponudniki gostovanih blogov. Googlova storitev nikdar ni nudila največ možnosti ali res izrednih možnosti, toda dejstvo je, da nudi dovolj preproste možnosti, da dejansko omogoča vsakomur, da vzpostavi in na hitro oblikuje svoj blog.

V zadnjih šestih mesecih so dodali kar nekaj novosti, s katerimi so naslovili nekatere izmed najbolj perečih pomanjkljivosti. Med njimi so možnost dodajanja samostojnih strani, urejanje teme bloga z vizualnimi orodji ter statistiko. Dodajanje samostojnih strani je tako ali tako higienski minimum, zanimivejši pa sta drugi dve novi možnosti.

Urejevalnik predloge bloga je izredno zmogljiv in omogoča podrobno spreminjanje tudi najmanjših lastnosti bloga – od pisave v naslovu do širine zapisov in postavitve elementov strani. Priznati moram, da sem ob tem, ko sem prvič videl urejevalnik, skoraj obžaloval menjavo platforme. Iz urejevalnika bi se lahko veliko naučile ostale platforme, saj je izredna zmogljivost skrita v preprostem vmesniku, ki tudi uporabnikom, ki si niso ravno blizu s tehnologijo omogoča, da ustvarijo privlačne bloge po svoji želji.

Zanimiva nova lastnost Bloggerja pa je statistika. Vmesnik je podoben tistemu v Google Analytics, seveda pa ima manj možnosti. Na hitro lahko pregledate najbolj priljubljene strani, število obiskovalcev, število naloženih strani ter vire prometa. Zopet gre za možnost, ki je več kot očitno namenjena posameznikom, ki bi lahko cenili to možnost, nimajo pa znanja ali volje, da bi na svoj blog ročno namestili Google Analytics.

Blogger tako po mojem mnenju ostaja vodilna splošna blogerska platforma za splošno rabo. Namenjena je manj zahtevnim uporabnikom in jim nudi tisto, kar potrebujejo, obenem pa je še vedno mogoče pokukati pod pokrov motorja in nastaviti določene stvari. V osnovnem paketu je vključenih dovolj stvari, da osebni spletni dnevniki in tudi  bolj ambiciozni projekti, lahko brez težav živijo uspešno in dolgo življenje. Preprostost uporabe dopolnjujejo najrazličnejše dodatne možnosti, ki jih je mogoče dodati s pomočjo dodatkov in razširitev.

Blog Hapax Legomena se je začetek tega leta preselil z Bloggerja na WordPress. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

O prehodu z Bloggerja na WordPress

Facebook raste kot vir novic

Ravno te dni je Twitter objavil impresiven podatek, da je dnevno preko storitve poslanih 50 milijonov tvitov. Teh 50 milijonov sporočil dopolnjuje na milijone posodobitev stanj na Facebooku, o pomenu tega pa veliko pove, da je Facebook postal četrti najpomembnejši vir za spletne novičarske strani. Facebook namreč ustvari kar 3,5 odstotka vsega prometa na novičarske strani, Google News pa ga po drugi strani ustvari le 1,4 odstotka. Facebook je prav tako odgovoren za 44 odstotkov vseh povezav in drugih vsebin, ki se delijo po družabnih omrežjih.

Iz teh podatkov postaja jasno, da družabna omrežja niso več le igrače. Za še en dokaz se lahko ponovno obrnemo h Googlu, ki je med rezultate dodal tudi rezultate v realnem času, kjer se prikazujejo zadetki ključne besede na Twitterju. To pomeni, da imajo uporabniki kar naenkrat dostop tako do statičnih spletnih strani kot tudi do pogovora, ki v tem trenutku teče o ključni besedi.

Submission

Vključitev rezultatov, ki vključujejo pogovore o ključni besedi v realnem času, se mi zdi izredno subverzivna poteza. Na več mestih se je že pokazalo, da lahko vključitev nefiltriranih pogovorov s Twittra zelo negativno vpliva na blagovne znamke. Še posebej močno to vpliva na optimizacijo za iskalnike – podjetje lahko naredi vse, kar je prav, da se uvrsti na vrh rezultatov, obenem pa na Twittru teče debata o slabi kakovosti storitev ali izdelka. Katastrofa.

To seveda ne pomeni, da optimizacija za iskalnike ni več pomembna. Toda prisotnosti na spletu se pridruži nova komponenta, ki je ni mogoče nadzorovati do mere, kot to omogoča optimizacija. In v kombinaciji z zgornjimi podatki, ki pričajo, kako pomemben vir spletnega prometa postajajo družabna omrežja, postaja jasno, da tega dejavnika ni več mogoče ignorirati. Ob tem seveda ne mislim, da morajo vsa podjetja ali ponudniki vsebin postati najbolj vroča tema na Twittru, vendar morajo preprosto spremljati in nadzorovati sporočila, ki o njih krožijo, ter se na njih odzivati.

Vsebina bo kralj

Vsi grafi kažejo gor, gor, gor

Pomembno vlogo pri udejstvovanju v družabnih medijih bo igrala vsebina. Resnično uspešna bodo namreč tista podjetja in tisti založniki, ki bodo sposobni zagotoviti zabavne, privlačne in izobraževalne vsebine. Manj pomembna (čeprav še vedno) bo torej pripravljenost za iskalnike, pomembnejša pa bo povezava s ciljnim občinstvom. Veliko o tem pove zapis, ki sem ga objavil pred kratkim, kjer je raziskava jasno pokazala, da uporabniki po pošti največkrat pošiljajo poglobljene zapise, ki jih navdušijo in povejo privlačno zgodbo. Bistveno manj učinkoviti so bili članki z “vročimi” ključnimi besedami.

Viri prometa na spletu se torej spreminjajo. Družabna komponenta izredno hitro prevzema pomemben delež in bo čedalje bolj pogosto dopolnjevala iskalniške in oglaševalske strategije. To seveda ne pomeni, da se bo stari sistem spremenil čez noč. Ravno obratno – vsako podjetje, medij in ponudnik vsebin bo moral odkriti najboljšo mešanico zase. Za nekatere bo optimizacija za iskalnike predstavljala večji del, spet za druge pa bo glavni vir prometa družabni promet. Toda pri strategiji spleta bo potrebno upoštevati vse dejavnike, ne le enega.

Na Hapax Legomeni je vedno kaj novega in zanimivega. Naroči se na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

5 razlogov, zakaj mi je Google Buzz všeč

Kakšne članke ljudje pošiljajo po pošti

Facebook, Twitter in vprašanja zasebnosti

Google Buzz je družabna tehnologija

Prejšnji teden je luč dneva končno posijala na Googlov odgovor na vprašanja o družabni strategiji podjetja. Odgovor nosi ime Google Buzz in velikan iz Mountain Viewa ni bil sramežljiv – zadeva se je samodejno vklopila vsem uporabnikom Gmaila ter brez vprašanj posvojila prijatelje v novo družabno omrežje. Sledilo je razburjenje uporabnikov, predvsem glede vprašanj zasebnosti, ki so bile posledica nekaterih nerodnih odločitev storitve. Google se je na vprašanja in kritike odzval bliskovito – praktično takoj so najavili določene spremembe, konec tega tedna pa so obljubili še več možnosti za nadzor storitve.

Preden se lotim preostanka zapisa bi dodal samo to, da osebno z Google Buzzom v tej obliki nisem v celoti zadovoljen. Manjka mi predvsem podrobnejši nadzor nad objavami in družabnim krogom, po drugi strani pa razumem Googlovo odločitev za “trdo” uvedbo novosti, saj je uporabnost družabnega omrežja (kar Buzz sicer ni, več o tem kasneje) v celoti odvisna od števila uporabnikov. Prav tako so se nekaj naučili od sprememb zasebnosti, ki jih je pred kratkim nič manj brezobzirno uvedel Facebook.

Sedaj pa razlogi.

1. Google Buzz potrjuje, da sem imel prav.

Sledite Twittru

Pred časom sem zapisal, da menim, da je Twitter primernejši za družabno platformo, saj je bolj odprt od Facebooka in njegova uporaba ni vezana neposredno na njihovo spletno stran. Google Buzz zelo lepo integrira Twitter v posodobitve, ki jih združuje v vašem omrežju. Poleg Twittra je zaenkrat od zunanjih storitev vključen samo Flickr, vendar to ne pomeni, da ne bo kmalu vključenih še več storitev. Dejstvo pa je, da Facebooka vsaj nekaj časa ne bomo videli v Buzzu.

2. Google Buzz življenjski tok (lifestreaming) prinaša v splošno uporabo.

Prej sem zapisal, da Google Buzz ni družabno omrežje – gre za neke vrste agregator, ki združuje posodobitve iz različnih storitev. V tem je pravzaprav bolj podoben FriendFeedu, ki ga je pred časom kupil Facebook. Če slučajno storitev za združevanje življenjskih tokov ne poznate – gre za spletne strani, ki na enem mestu združujejo informacije iz različnih storitev in družabnih omrežij. Kakšna je zadeva v praksi, lahko vidite na moji strani na FriendFeedu.

Tak pristop je za Google ugodnejši – namesto izgradnje družabnega omrežja preprosto vzpostavijo nekakšno “meta” družabno omrežje, ki posodobitve vleče iz različnih virov. Zadeva je koristna tudi za uporabnike, saj lahko sodelujejo v različnih, specializiranih družabnih omrežjih, kot so Flickr, Twitter, LibraryThing ali kaj drugega. Facebook po drugi strani vztraja, da vsebine ostajajo pri njih, kar omeji možnosti uporabnikov. Seveda obstajajo načini integracije, vendar nekako ne sodijo organsko v Facebookovo arhitekturo.

3. Google je kot platformo za Google Buzz izbral Gmail.

To je bila, kljub pomislekom o zasebnosti (ki jih delim tudi sam), najboljša poteza. Elektronska pošta je pravzaprav najbolj naravno mesto za družabno omrežje. Možnosti so številne – morda Google Buzz pomeni konec verižnih pisem, po drugi strani pa tudi najbolj tehnološko nepismenim uporabnikom omogoča, da preprosto posodobijo svoje stanje s kakšnim obvestilom. Poleg tega naslov elektronske pošte že danes predstavlja pomemben osebni identifikator, ki ga imamo vsi. S tem gradi na že vzpostavljeni platformi in razumevanju spleta, kar je pomembna prednost.

Facebook se tega močno zaveda. Ni naključje, da so ravno te dni najavili, da bodo razvili svoj sistem elektronske pošte. Toda Facebookova zasnova je preprosto taka, da morajo vedno znova izumljati splet – sistem za gostovanje slik, sistem za elektronsko pošto, … Njihov osnovni cilj je pač, da uporabniki sedijo na njihovi strani, saj so v celoti odvisni od števila naloženih strani in prikazanih oglasov.

Vir: Flickr, uporabnik: ruSSeLL hiGGs

4. Google Buzz je dober za odprtost spleta.

S poudarkom na življenjskem toku in povezovanjem različnih storitev je Google odlično vsilil koncept odprtosti, saj “podeduje” nastavitve izvirne storitve. Posodobitve na Twittru so vedno javne, kot tudi praviloma fotografije na Flickru. To pomeni, da ni potrebno ustvarjati ločenih računov za ogled, kot je to pogosto potrebno na Facebooku. Moje osebno mnenje je, da bo Google Buzz močno pritisnil na Facebook, kar se tiče njegove odprtosti.

5. Google Buzz je dober za slovenščino.

Namesto, da bi se ubadali s tem, ali čivkamo, ščebetamo ali kvakamo, imamo že pripravljenih par izrazov. Recimo: “Kaj me buzeriraš?”. Ljudje, ki bodo objavljali neumnosti, bodo buzakljuni. Navdušenje lahko izrazimo z: “Buzaraca, kakšen kul Buzz!” Mimogrede, preden kdo skoči – zavedam se, da se “buzerirati”  ne nahaja v SSKJ-ju.

To so torej glavni razlogi, ki me pri Googlovem Buzzu navdušujejo. Seveda pa je pomanjkljivosti še kar precej. Kot sem že omenil, manjka možnost podrobnega nadzora nad objavljanjem in posredovanjem. Prav tako manjkajo skupine in seznami uporabnikov, kjer bi lahko določal različne stopnje zasebnosti. In seveda manjka njegova prisotnost v drugih orodjih za elektronsko pošto, kot so razni odjemalci (Windows Live Mail, Mozilla Thunderbird, …). Ne dvomim pa, da je pred nami zanimivo leto, kar se tiče družabnega spleta – spopad se je očitno šele dobro začel.

Vam je zapis všeč? Sledite blogu preko vira RSS ali pa mi sledite na Twittru.

Povezani zapisi

Facebook, Twitter in vprašanja zasebnosti

Twitter za začetnike

Zakaj bo Twitter premagal Facebook

Elektronska pošta ostaja pomemben dejavnik družabnih omrežij

Te dni je New York Times objavil zanimive rezultate raziskave, ki so jo šest mesecev izvajali na svoji spletni strani. Analizirali so uporabo gumba “Pošlji članek po elektronski pošti” in ugotovili, da največkrat poslani članki niso članki o seksu ali tisti, ki vsebujejo največ vročih ključnih besed (recimo, psi določene pasme), temveč pozitivni daljši članki, ki ljudem dajo misliti. Rezultati so še zanimivejši, ker so raziskovalci dali skoraj polovico od 7500 spremljanih člankov oceniti neodvisnim bralcem, s čimer so poskušali odkriti vzroke za njihovo viralnost. Pri tem so ugotovili, da se bralci najbolje odzivajo na članke, ki v njih zbudijo občutek čudenja in spoštovanja.

Še posebej uspešni so bili članki o znanosti (veliko presenečenje), med razlogi, zakaj jih ljudje pošiljajo, pa so raziskovalci našteli koristoljubje, ko prijateljem pošlješ nekaj koristnega, upajoč, da bodo nekoč tebi poslali nekaj podobno koristnega. Pomemben razlog je tudi bahanje s tem, kako dobro informirani smo in kakšne zahtevne članke beremo.

Lekcija

Članek je posebej pritegnil mojo pozornost, ker na nek način potrjuje moje prepričanje, da splet ne pomeni nujno upada v kakovosti vsebin. V spletnih debatah o medijih in njihovi prihodnosti namreč slej ko prej naletiš na argument, da splet pomeni neizogibno “dirko do dna”. Osebno se s tem nisem nikdar strinjal, čeprav je dejstvo, da so na spletu zacveteli predvsem portali s plehkimi in banalnimi vsebinami, kot je 24ur, kar pa je bolj posledica številnih napak “tradicionalnih” medijev, ki so prepozno (ali sploh ne) prepoznali prednosti spleta.

Ugotovitve raziskave mi namreč dajejo vedeti, da se ljudje pozitivno odzivajo na vsebine višje kakovosti. Ob tem imajo te vsebine dolgoročno višjo vrednost – bralci si jih priporočajo med seboj, kar osebno avtoriteto in verodostojnost posameznikov v njihovem krogu prijateljev prenese na medij. Poleg tega gre pogosto pri takem pošiljanju tudi za shranjevanje člankov za kasnejšo referenco, kar pomeni, da bralci o članku razmišljajo tudi kasneje. Škoda je, da raziskava ni spremljala tudi pošiljanja člankov po Twitterju, Facebooku in preko blogov, ampak vsega pač ne moremo imeti.

Osebno menim, da bi lahko številni mediji upoštevali lekcijo iz te raziskave. Dolgoročne skupnosti okoli svoje vsebine preprosto ni mogoče oblikovati preko površnih in bombastičnih novic. Gre namreč za področje, kjer se tekmuje na času in ceni, kjer se vedno najde nekdo, ki je hitrejši in cenejši, kar dejansko sproža dirko v samouničenje. Po drugi strani pa z naložbami v vsebine, ki bralce pritegnejo na čustveni ravni, lahko medij poveča svoj vpliv in oblikuje trdno skupnost, na podlagi katere je mogoče zgraditi tudi poslovni uspeh.

Če vam je bil članek všeč, zakaj se ne bi naročili na vir RSS ali pa ga spremljali preko mojega profila na Twittru? Ravno te dni sem dodal tudi možnost pošiljanja po elektronski pošti ali pa objave na družabnih omrežjih. Zakaj je ne bi v duhu tega članka izkoristili?

Povezani zapisi

Farme vsebin

Enoten poslovni model za medije ne obstaja

Da malo pretrgam monotonijo dolgih in poglobljenih zapisov, sledijo tri kratke, a zabavne zadevice, s katerimi sem se igral zadnje čase.

My Mouse Path

Ta mala javanska aplikacija ne dela nič drugega, kot da na prazno belo površino riše poteze, ki jih čez dan med delom naredite z miško. Prenesite si datoteko .jar in jo zaženite, nato pa jo pustite, da deluje v ozadju. Rezultat je fantastičen.

Kakšno pot čez dan naredi miška na mojem računalniku

Ko premaknete miško naredi črto in ko nekaj časa ne naredite nič, se ustvari črn krog.

Hackey

Hackey je še bolj preprost, je pa zanimiv samo za uporabnike storitve last.fm. V okence vpišete svoje uporabniško ime in storitev vam sporoči v kateri lestvici je napisanih največ vaših skladb. Pri meni zmagajo komadi v C-durovski lestvici.

C-durovska lestvica prepričljivo vodi

Twitter Reactions

Twitter Reactions je dodatek za brskalnik Chrome in je enako preprost kot zgoraj omenjeni zadevi. Ob obisku strani preprosto stisnete gumb v orodni vrstici in pokaže vam, kdo je omenil določeno stran na Twitterju.

Twitter Mentions v akciji na mojem blogu

Vam je zapis všeč? Sledite blogu preko vira RSS ali pa mi sledite na Twittru.

Povezani zapisi

Facebook, Twitter in vprašanja zasebnosti

Feedly je zanimiv dodatek za branje virov RSS

Leto 2009 je bilo pomembno leto za družabna omrežja. Facebook je skupno nabral 350 milijonov uporabnikov, Twitter sicer bistveno manj, je pa zato rasel hitreje in požel več medijske pozornosti. Ob tem pa konflikt med storitvama ostaja, najbolj očiten znak tega konflikta pa je po mojem mnenju ravno Facebookova najava glede sprememb zasebnosti. S to spremembo je Facebook agresivno potisnil podatke svojih uporabnikov v javno sfero, saj so sedaj podatki, kot so ime, seznam prijateljev, slika, omrežja ter strani, ki jih spremljate, popolnoma javni.

Gre za jasen odziv na grožnjo, ki jo predstavlja Twitter, vendar obenem predstavlja veliko odstopanje od osnovnega koncepta Facebooka – zgraditi omrežje, ki temelji na zasebnosti in krogu prijateljev, ki jih mora uporabnik potrditi in jim zaupati. Kot sem zapisal že v zapisu o tem, zakaj bo Twitter premagal Facebook, gre za to, katera od obeh storitev bo družabna platforma spleta. Facebook je s svojim poudarkom na zasebnosti poskušal zgraditi platformo, vendar jim je pri tem spodletelo, saj ravno zaradi omejitev zasebnosti ne omogoča resnično hitrega in učinkovitega (ter viralnega) širjenja informacij. Preveč je ozkih grl, kjer se lahko zgodba ustavi.

Twitter, na drugi strani, ne postavlja nikakršnih pričakovanj glede zasebnosti ter obenem predstavlja bolj plodna tla za viralno širjenje zamisli. Izmenjava informacij in globalni dialog sta vgrajena neposredno v storitev. Prav tako Twitter deluje kot resnična platforma, kar pomeni, da vključuje določen osnovni nabor funkcionalnosti (retweet, odgovori, neposredna sporočila), vendar veliko dodatnih zadev, kot so analitika ali pogovori, prepušča drugim. S tega vidika je kot platforma bolj uspešen.

Zasebnost in prihodnost

Facebook je torej svoje uporabnike potisnil v javnost in jih izpostavil iskalnikom in morda nepoklicanim očem tujcev. Z zgoraj omenjenega vidika platforme je to logična odločitev, vprašanje pa je, ali bodo dolgoročno to premikanje v javnost sprejeli uporabniki. V Facebooku menijo, da gre za družbeno spremembo, njihova odločitev pa to spremembo samo odraža.

Osebno sem mnenja, da čisto tako ni. Ljudje Facebook primarno uporabljajo zaradi kroga prijateljev, ki se v storitvi nahaja. Vsi, ki si želijo bolj javne komunikacije z manjšimi pričakovanji glede zasebnosti, uporabljajo Twitter. Toda obenem Facebook pri obstoječem modelu težko ostane, če ne želi postati hermetično zaprt sistem brez posebnega vpliva na širši ekosistem spleta in interneta. Konflikt med njihovo zaprtostjo in željo po nadzoru ter odprtostjo se bo v letu 2010 še okrepil.

Twitter, na drugi strani, je še vedno na dobri poti, da uresniči svojo vizijo. Na nek način so s svojo sicer zaprto tehnologijo uspešno rešili izzive, s katerimi so se srečale različne spletne tehnologije v preteklosti, še posebej RSS, ki zaradi svoje tehničnosti nikdar ni resnično zaživel. Po drugi strani pa ravno pomanjkanje mehanizmov zasebnosti pomeni, da Twitter nikdar ne bo za vse.

Pričakujemo lahko, da bo v letu 2010 zasebnosti še nekoliko manj. Facebook s svojimi spremembami ne bo prenehal in bo še naprej poskušal konkurirati Twitterju, kar neizogibno pomeni zmanjševanje zasebnosti. Morda gre resnično za spremembo družbe (vsi želimo o sebi povedati več in bolj javno) toda to ne spremeni dejstva, da bo en glavnih izzivov za posameznike v prihodnosti ravno odločanje o tem, kaj v naših življenjih je primerno za javnost in kaj ne.

Vam je zapis všeč? Sledite blogu preko vira RSS ali pa mi sledite na Twittru.

Povezani zapisi

Tri orodja za Twitter

Twitter za začetnike

Zakaj bo Twitter premagal Facebook

Sedaj, ko sem že napisal Twitter za začetnike nikakor ne dvomim, da vsi veselo tvitate in osrečujete svet okoli sebe s koristnimi, zabavnimi in preroškimi tviti, bi rad dodal še nekaj vrstic za vse, ki bi morda radi kakšno dodatno orodje.

TweetDeck

Odjemalcev za Twitter je celo morje – tako za računalnike kot druge naprave. Osebno se mi je najbolj prikupil TweetDeck, ki nudi res bogat nabor možnosti, na voljo pa je za osebne računalnike (potrebujete sicer okolje AIR, deluje pa na sistemih Mac OS, Windows in Linux) ter za iPhone ali iPod Touch.

Samo nekaj glavnih možnosti:

• Podpora za več računov, preprosta izbira za pošiljanje ter integracija s Facebookom
• Uporabniški vmesnik nudi res veliko možnosti z le nekaj kliki – od pošiljanja po elektronski pošti do prevajanja posameznih tvitov
• Možnost oblikovanja skupin posameznih prijateljev
• Integracija z iskanjem – iskan pojem se oblikuje kot le še en stolpec in se stalno osvežuje
• Integracija s storitvijo TwitScoop za hiter pogled na trende na Twitterju
• Vgrajeno krajšanje naslovov URL
• Samodejna analiza priljubljenih besed v posameznih stolpcih
• Filtriranje posameznih stolpcev s sporočili

Poleg tega si lahko ustvarite račun TweetDeck in sinhronizirate stolpce med posameznimi namestitvami – na službenem in domačem računalniku in iPodu. Odjemalec na iPodu je soliden in čeprav mi je bil na nek način Twitterrific bolj všeč sem na koncu vseeno presedlal na TweetDeck.

Bit.ly

Brez krajšanja naslovov URL je tvitanje suh kruh. 140 znakov omejitve pomeni, da je večina naslovov bistveno predolga za praktično uporabo. Toda krajšanje naslovov URL je postalo vroča tema spletnih storitev. Trenutno je med najuspešnejšimi bit.ly, ki nudi kar nekaj možnosti.

• Krajšanje naslovov, obviously
• Statistiko klikov na skrajšane povezave
• Zaznamki za hitro krajšanje povezav in stranska orodna vrstica za pregled pogovorov o določeni strani
• Dodatek za Firefox, ki omogoča pregled ciljne povezave, če vas je strah virusov ali ne zaupate uporabniku
• Iskanje po Twitterju z uporabo skrajšanih povezav, kar pomeni, da lahko vidite statistike posameznih povezav

Mimogrede – zadeva ni napačni niti, če želite morda spremljati clickthrough v elektronski pošti. 

Twitter Search

Iskalnik na Twitterju je ena boljših lastnosti Twitterja. Omogoča namreč preprosto spremljanje določene ključne besede v realnem času. Seveda izbira priljubljenega gesla, kot je Iran, Michael Jackson ali “cat” pomeni, da boste le težko spremljali vse zapise.

Tu vstopi napredno iskanje, ki vam je na voljo s klikom na povezavo Advanced Search. Tu lahko določite malo morje dodatnih parametrov, med katerimi so čas, osebe in, morda najpomembneje, lokacija. Omejite namreč lahko tudi geografsko območje, s katerega prihajajo tviti, kar je še posebej koristno, če slučajno iščete, kaj Slovenci pišejo o globalni temi.

Zanimiva možnost je tudi iskanje glede na to, ali je sporočilo pozitivno, negativno ali vprašanje. Algoritem je preprost – zadeva išče, ali sporočilo vsebuje smajlije ali vprašaje, vendar vseeno zanimivo.

Za spremljanje je koristna tudi storitev Monitter. Zadeva deluje kot lokacijsko omejeno iskanje, le da omogoča spremljanje treh gesel istočasno, ki nato polzijo po zaslonu, ko jih kdo omeni. Koristno tudi za podjetja, ki želijo morda spremljati sebe in konkurenco na Twitterju na določenem geografskem območju.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi
Twiter za začetnike

Zakaj bo Twitter premagal Facebook
Hapax Legomena sedaj tudi na Twittru