Požareport.si je danes najavil, da bo postal plačljiv, oziroma delno plačljiv. K temu koraku jih ni opogumil nihče drug kot sam Rupert Murdoch.
Prejšnji mesec je medijski mogotec Rupert Murdoch “zaklenil” dostop do spletnih strani britanskega časnika The Times. To je prvi nespecializirani časnik v Veliki Britaniji, ki se je odločil za ta korak. Že pred časom je plačljivost novičarskih vsebin na internetu uvedel The Financial Times in Wall Street Journal; oba slovita poslovna časnika sodita v Murdochov medijski imperij.
Kolikor sicer vem, Financial Times ne sodi v Murdochovo skupino podjetij. Toda to niti ni pomembno – razen v kolikor osvetljuje dejstvo, da take napake niso najboljši prvi korak k zahtevanju plačila za novinarsko delo. Osredotočil bi se na nekatere druge dejavnike, zaradi katerih še vedno menim, da vsebine na spletu zlepa ne bodo plačljive.
1. Plačljivost v veliki meri ubije zmožnost uporabnikov, da bi “delili” vsebino s svojim družabnim krogom. Kljub temu, da je v zapisu veliko govora o prihodnosti spleta in medijev na njem, imam občutek, da ne upošteva naraščajoče pomembnosti družabnih omrežij. Osebno ne bom nikdar posredoval povezave na vir, za katerega vem, da bo nedostopen prijateljem, znancem ali bralcem tega bloga. Po nekaterih podatkih se kar 75 odstotkov uporabnikov zanaša na priporočila prijateljev in znancev.
2. Odločitev temelji na prepričanju, da so uporabniki sploh kadarkoli plačevali za novice. Bolj, ko razmišljam o tem vprašanju, bolj se mi zdi, da nikdar ni bilo tako. Ljudje so v času papirnatih časopisov plačevali za distribucijo – za to, da so imeli zjutraj v poštnem nabiralniku lep paket z novicami. Torej so plačevali papir, raznašalca časopisov in ostale dejavnosti, povezane predvsem z distribucijo. Na internetu imajo – upravičeno ali ne – občutek, da distribucijo že plačujejo z dostopom do interneta.
3. Plačljivost “ekskluzivnih” vsebin je vprašljiva. Na spletni strani so zapisali:
Na spletnem portalu Požareport.si bodo plačljive samo ekskluzivne in unikatne vsebine ter interaktivnost.
Osebno nisem prepričan, da je ekskluzivnost tako strašno cenjena med bralstvom kot pri medijih. Pri zgoraj omenjenem WSJ je do neke mere še razložljiva, saj dostop do res kakovostnih poslovnih informacij lahko predstavlja konkurenčno prednost. V svetu, v katerem deluje požareport.si, so stvari nekoliko drugačne.
4. Cena, ne glede ne to, kako nizka je, ne more tekmovati z brezplačnim. Vsak strošek, še tako nizek, s seboj prinaša mentalne stroške, ki jih brezplačno nima. Na tem mestu je treba vedno znova citirati Dana Arielyja, ki je naredil naslednji eksperiment: v jedilnici na univerzi je eno ob drugo postavil cenene čokoladke in čokoladke Lindt. Cena prvih je bila 1 dolar, cena drugih 4 dolarje. Večina študentov je izbrala Lindtove kljub ceni. Naslednji dan so znižali ceno prvih na 0 USD, ceno drugih pa na 3 USD. Razlika v ceni je ostala enaka, toda študenti so se v veliki meri odločili za brezplačno čokolado. Kakovost pri tem ne igra vloge, kar si morajo vbiti v glavo vsi, ki delujejo na področju vsebin.
5. Na spletni strani so prepričani tudi, da bodo ljudje plačevali, ker že plačujejo na spletnih straneh Financ in ker bo isto iyvedel tudi 24ur.com. Toda Finance so že večkrat pojasnile, da je njihova strategija plačevanja na internetu preusmerjanje ljudi na papirnato različico. Od plačil na spletu ne zaslužijo veliko. Za 24ur.com sem nato ugotovil, da naj bi začeli zaračunavati video vsebine, kar se mi zdi bizarna odločitev za televizijsko postajo, ki svoj signal že brezplačno dostavlja v vsak dom.
Za zaključek še kratek komentar. Kot sem zapisal že večkrat – nisem borec za to, da mora biti vse na spletu brezplačno. Toda ekonomika spletnih vsebin je po svoji naravi taka, da njihovo ceno nezadržno potiska proti ničli. Ne glede na vse, se to ne bo spremenilo. Tega ne bodo spremenile ne nove naprave (iPad) ne poskusi zaklepanja vsebin. Vedno se bo našel nekdo, ki bo našel model, po katerem bo vsebine ponudil brezplačno. In nisem prepričan, da je veliko medijev, ki so sposobni tekmovati s tem.
Blog Hapax Legomena ostaja brezplačen navkljub nezaustavljivim “trendom”. Ne zamujaj novih vsebin brez oglasov in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.
Povezani zapisi
Komentarji in slovenski mediji
Ljudje RES ne marajo plačevati za vsebine na spletu
